V prizoru ob reki v drugem dejanju Shakespearjevega Julija Cezarja izreče naslovni junak, ko je na tem, da prekorači Rubikon, znamenite besede: "Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje." Cezar se zaveda, da pri njegovi odločitvi ne gre le za strateški vojaški račun, ampak je vse njegovo življenje postavljeno na kocko... Bralca, ki se je ob teh vrsticah prizanesljivo nasmehnil, vedoč, da je navedeni stavek izrekel Shakespearjev Hamlet in ne Julij Cezar, naj pomirim: hotel sem le začeti tako, kot začne Janez Janša v svojem "Boga ni. Vse je dovoljeno". Vsak, ki le bežno pozna Dostojevskega, ve, da je misel o tem, kako je, če boga ni, vse dovoljeno, izrekel Ivan Karamazov v Bratih Karamazovih - to misel bomo zaman iskali v Zločinu in kazni. Žalosten pokazatelj stanja v Sloveniji je, da tega - kolikor je meni znano - ni opazil nihče. Postajamo pač narod polizobražencev.
Kar že na slogovni ravni moti v Janševem zapisu, niso tovrstni spodrsljaji (ki jih je pač glede na njegovo samoupravno-vojaško polizobrazbo pričakovati), ampak neokusnost njegovih metafor, kar nima nobene zveze z izobrazbo. Poglejmo stavek: "Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri." Le kaj bi rekli naši branilci vrednot, če bi - ciljajoč na množično pedofilijo v vrstah katoliške duhovščine - kakšen kritičen komentator napisal, da žegnana voda, s katero duhovniki škropijo mlade dečke, ni prozorna, ampak je mešanica krvi in sperme, ki curlja iz njihovih penetriranih anusov? Res hočemo po tej poti?
Toda veliko bolj resne so zadeve s tem, kaj Janša naredi iz "Če boga ni, je vse dovoljeno". Prvo, kar naredi, je, da pogojnik Dostojevskega prestavi v trditev: ne "Če boga ni", ampak preprosto "Boga ni". Katastrofa je že tukaj, smo v izrednih razmerah.
Konservativci se ob škandalih med ateistično-hedonistično elito radi sklicujejo na to misel: od milijonov pobitih v gulagih pa do spolnega občevanja z živalmi in istospolnih porok - tukaj pristanemo, če zanikamo vsako transcendentno avtoriteto, ki človeškim stremljenjem začrta nezaobidljive meje. Brez takšnih meja - nam pripovedujejo -, ni nobene skrajne meje brezobzirnega izkoriščanja soljudi, njihovega izrabljanja kot orodij profita in ugodja, njihovega zasužnjevanja in poniževanja, pobijanja v milijonih. Od tega popolnega moralnega vakuuma nas, spričo odsotnosti transcendentne omejitve, ločijo le začasni in nezavezujoči "dogovori med volkovi", samonaložene omejitve v interesu preživetja in dobrobiti, ki so lahko vsak hip kršene... Ampak ali so stvari res takšne?
Prvo opažanje, ki ga ne moremo spregledati, je, da Lacanov znani kritični obrat izreka Dostojevskega ("Če boga ni, je vse prepovedano") precej bolj ustreza opisu univerzuma ateističnih liberalnih hedonistov: ti svoje življenje posvečajo zasledovanju ugodja, ker pa ni nobene zunanje avtoritete, ki bi jim nudila prostor za to zasledovanje, se zapletejo v nepregledno mrežo samonaloženih politično korektnih predpisov, kakor da bi nad njimi gospodoval nadjaz, ki je precej bolj neprizanesljiv od tradicionalne morale: obseda jih misel, da utegnejo pri zasledovanju svojih ugodij drugega ponižati ali vdreti v njegov prostor, zato svoje vedenje urejajo z nizom nadrobnih predpisov, kako se izogniti "nadlegovanju" drugega, da ne omenjamo nič manj kompleksnih pravil njihove lastne skrbi zase (telesno zdravje, zdrava prehrana, duhovno sproščanje...). Dejansko ni nihče bolj zatiran in reguliran od preprostega hedonista.
Drugo opažanje, ki je strogo sorodno prvemu, je, da je danes vse dovoljeno prav tistim, ki se sklicujejo na boga na surovo neposreden način in ki se imajo za orodje božje volje. Tako imenovani fundamentalisti prakticirajo pervertirano različico tistega, kar je Kierkegaard imenoval religiozni suspenz etičnega: božje poslanstvo dovoljuje poboj na tisoče nedolžnih... Kako to, da smo danes priča vzponu versko (ali etično) opravičevanega nasilja? Ker živimo v dobi, ki se ima za postideološko. Ker veliki javni cilji niso več uporabna osnova za množično nasilje (ali vojno), tj., ker nas naša vladajoča ideologija poziva k uživanju življenja in k samouresničevanju, večina ljudi le stežka premaga odpor do mučenja in pobijanja drugih ljudi. Velika večina ljudi je spontano moralna: mučenje ali pobijanje drugih je zanje globoko travmatično. Da pa bi jih do tega pripravili, je potrebna večja "sveta" Stvar, ob kateri so malenkostni individualni zadržki glede ubijanja videti trivialni. Religija ali etnična pripadnost se odlično prilegata tej vlogi. Seveda obstajajo primeri patoloških ateistov, ki so zmožni iz čistega ugodja kar tako zagrešiti množične poboje, a ti so vse prej redka izjema. Večini ljudi je potrebna anestezija zoper njihovo osnovno občutljivost za trpljenje drugega. Za to pa potrebujemo sveto Stvar: brez nje bi morali nositi vso breme naših dejanj, brez Absoluta, na katerega bi lahko prenesli svojo odgovornost. Verski ideologi, upravičeno ali ne, navadno trdijo, da religija nekatere slabe ljudi pripravi do dobrih dejanj; z današnjega vidika bi se bolj veljalo držati trditve Steva Weinberga, da medtem ko bi brez religije dobri ljudje počeli dobre stvari, slabi pa slabe, lahko le religija pripravi dobre ljudi do slabih dejanj.
Toda videti je, da enako velja za kazanje tako imenovanih "človeških slabosti": izolirane skrajne oblike seksualnosti brezbožnih hedonistov so takoj povzdignjene v vzorčna znamenja izprijenosti brezbožcev, medtem ko se vsako preizpraševanje, denimo, zveze med precej bolj pogostim pojavom pedofilije med duhovniki in Cerkvijo kot institucijo zavrne kot protiversko obrekovanje. Dobro dokumentirana zgodba o katoliški cerkvi kot instituciji, ki ščiti pedofile v lastnih vrstah, je še en dober primer tega, da je, če bog obstaja, vse dovoljeno (tistim, ki se legitimirajo kot njegovi služabniki). Kar je zares odvratno na tem zaščitniškem odnosu do pedofilov, je to, da ga ne srečujemo pri tolerantnih hedonistih, ampak prav pri tisti instituciji, ki se izdaja za moralnega varuha družbe.
Kaj pa stalinistični komunistični množični poboji? Kaj pa zunajsodni poboji milijonov brezimnih ljudi? Zlahka opazimo, da se je te zločine opravičevalo z njihovim lastnim nadomestnim bogom, z "bogom, ki mu je spodletelo", kot se je izrazil Ignazio Silone, eden velikih razočaranih bivših komunistov: imeli so svojega boga, zato jim je bilo vse dovoljeno. Drugače rečeno, tu je veljavna logika verskega nasilja. Stalinistični komunisti se nimajo za hedonistične individualiste, prepuščene svoji svobodi; ne, imajo se za orodje zgodovinskega napredka, nujnosti, ki žene človeštvo k "višji" stopnji komunizma - in prav to sklicevanje na lasten Absolut (in svoj privilegiran odnos do njega) jim dovoljuje, da počnejo, kar hočejo (ali, kar smatrajo za nujno). Zato v trenutku, ko začne ta ideološki varovalni ščit pokati, breme njihovih dejanj postane neznosno za marsikaterega posameznega komunista, ker se mora soočiti z njimi kot s svojimi lastnimi dejanji, brez pokritja v kakem višjem Razlogu Zgodovine - zato so po govoru Hruščova leta 1956, ki je obsodil Stalinove zločine, mnogi kadri storili samomor: govor jim ni povedal nič novega, poznali so domala vsa dejstva, le prikrajšal jih je za zgodovinsko legitimacijo njihovih zločinov v komunističnem zgodovinskem Absolutu.
In, nenazadnje, tu je treba omeniti skrajno ironijo: čeprav se številni tisti, ki grajajo razkroj transcendentnih omejitev, razglašajo za kristjane, pa je hrepenenje po novi zunanji/transcendentni omejitvi, po božjem dejanju postavitve meja, globoko nekrščansko. Krščanski bog ni transcendentni bog omejevanja, ampak bog imanentne ljubezni, kjer je na delu druga logika - kot se je izrazil Avguštin: "Ljubi Boga in delaj, kar hočeš." To lahko skrajšamo v "Ljubi in delaj, kar hočeš", kar je, s krščanskega vidika, konec koncev isto: Bog je ljubezen, in je tam, kjer je ljubezen med njegovimi privrženci.
Toda stalinizem (in v še večji meri fašizem) tej logiki doda še en perverzni zasuk: da bi opravičili svoje okrutno izvajanje oblasti in nasilja, niso le povzdignili lastne vloge v orodje Absoluta, ampak so obenem morali demonizirati svoje nasprotnike, jih prikazovati kot poosebljeno pokvarjenost in dekadenco. Nacisti so vsak pojav izprijenosti v hipu povzdignili v simbol židovske degeneriranosti, kontinuiteta med finančno špekulacijo, antimilitarizmom, kulturnim modernizmom, seksualno svobodo itd. je bila v hipu vzpostavljena, saj se je vse to pripisovalo samemu bistvu židovstva kot napol nevidnega dejavnika, ki je skrivoma kontroliral vso družbo. Takšna demonizacija je opravljala neko natančno strateško funkcijo: opravičevala je vsa dejanja nacistov, saj je ob takem sovražniku dovoljeno prav vse, živimo namreč v permanentnih izrednih razmerah.
Kadar se torej znajdemo v takšni situaciji, v kateri so postavljeni skupaj različni pojavi, ki izvirajo iz enega samega zlega dejavnika, se velja spomniti stare Heglove programske misli, da je Zlo tudi v pogledu, ki vidi zlo vse okoli sebe. Pravo zlo v nacistični Nemčiji niso bili različni pojavi, od katerih je živela nacistična propaganda, pravo zlo je bilo v samem nacističnem pogledu, ki je za temi pojavi videl židovsko Zlo. Tukaj se spet ponuja parafraza Brechtove sarkastične pripombe: "Le kaj je rop banke proti ustanovitvi nove banke!" Le kaj je zasebna spolna perverzija proti perverznosti pogleda, ki vidi v tej perverziji simptom vsesplošne politične in družbene gnilobe!
Kaj bi torej pravi kristjan videl v žrtvi lastnih bulmastifov? Predvsem globoko travmatizirano osebnost, ki ne more obvladati lastne perverzije in ki zato zasluži naše sočutje vsaj toliko, kolikor ga je cerkev pokazala do pedofilov v lastnih vrstah. S popolno slepoto za to razsežnost Janša izroča Baričeviča psom, ki so veliko bolj požrešni in nevarni od ubogih bulmastifov, psom rumenega tiska - in povrhu vsega to izročanje drhali slavi kot legitimno pravico demokracije.
Seveda je treba ohraniti pri vsem tem pravo mero: tako kot so absurdne Janševe primerjave naših tranzicijcev s stalinizmom, bi tudi bilo absurdno razglašati Janšo za dediča nacizma. Toda logika, na kateri temelji Janševa argumentacija, nas mora kljub temu skrbeti. To je logika izrednih razmer, logika boja proti brezbožnemu sovražniku, katerega zlo ne pozna nobene meje in ki se mu je zato treba zoperstaviti na enako radikalen način. Pod Janševim naslovom "Boga ni. Vse je dovoljeno." nam ni težko slišati grožnje: "Toda bog je. In zato je MENI vse dovoljeno."
