Izredni profesor na Fakulteti za varnostne vede dr. Bojan Dobovšek je med letoma 2003 in 2004 vodil empirično raziskavo o slovenskih neformalnih omrežjih. Kakšna je korelacija med neformalnimi omrežji in korupcijo?

Kaj so neformalna omrežja?

Gre za skupine ljudi, ki delujejo v svojem interesu, hkrati pa zasledujejo tudi skupni cilj. Poznamo pozitivna in negativna neformalna omrežja. Če se na neki konferenci zbere skupina znanstvenikov, je tudi to neformalno omrežje, ki sodeluje in si izmenjuje stališča. Takšno omrežje ostaja odprto za nove člane, podatki so dostopni vsem. Če pa govorimo o neformalnih omrežjih, ki imajo negativen predznak, je njihova značilnost ta, da gre za zaprte združbe. Ne more vsakdo postati član, informacije, ki krožijo znotraj omrežja, navzven niso dostopne. Od teh neformalnih omrežij imajo korist zgolj člani, uporabljajo pa lahko tako legalna kot nelegalna sredstva.

Kaj je vsebina delovanja znotraj negativnih neformalnih omrežij?

Gre za zaprt krog, ki deluje za maksimiranje svoje koristi. Kdor ne deluje na tak način, ga doleti sankcija izključen je iz omrežja. Potegnemo lahko določene vzporednice s kriminalnimi omrežji. Ta imajo točno določena pravila, ki se jih mora pripadnik držati, sicer sledi sankcija.

Kako naj ločimo mafijsko omrežje od omrežja, ki sicer ni kriminalno, a ima negativne konotacije?

Ko smo raziskovali neformalna omrežja, so nas zanimale osebe, ki zasedajo visoke položaje v gospodarstvu, politiki in državni administraciji. Pri mafiji pa ne gre za ljudi, ki zasedajo legalne položaje. Njihova primarna dejavnost je kriminal.

Med empirično raziskavo ste skušali ugotoviti, kakšne koristi imajo ljudje od vpetosti v neformalna omrežja.

Prva korist je zaposlitev. Bodisi za samega člana omrežja bodisi za nekoga iz njegove neposredne okolice. Druga korist je napredovanje na vpliven položaj v državni upravi ali gospodarstvu. Tretja korist je zmaga na javnem naročilu. Te koristi so bile najpogosteje izpostavljene kot primarni cilji. Večina koristi je povezana z denarjem in položaji.

Torej načelo: "Prave ljudi na prava mesta". Natančneje: "Naše ljudi na ključna mesta".

Omrežja olajšajo dostop do služb. In tudi do višjih položajev. Zlasti to velja za napredovanja, ko nekdo ne izpolnjuje niti formalnih pogojev, pa tisti, ki pogoje izpolnjujejo, izpadejo iz igre.

Lahko ovrednotite, kolikšen del poklicnih napredovanj je povezan z uslugami znotraj omrežij?

Odstotek tistih, ki pravijo, da se službo dobi izključno po zvezah, je vedno višji. Enako velja za napredovanja. Če je pred časom polovica ljudi ocenjevala, da se do službe pride prek zvez, je zdaj odstotek občutno višji.

Kaj pa pri javnih naročilih?

Tudi tu beležimo zaznave, da so tisti, ki so zmagali na javnih naročilih, imeli zveze, da so bili vključeni v neformalna omrežja. Vendar te zaznave niso tako jasne kot pri zaposlitvah.

Kaj pa zdravstvene storitve?

Raziskava, ki si je zastavila vprašanje, kdaj se človek odloči za koruptivno ravnanje, je pokazala dve točki: ko je treba otrokom najti službo in ko je treba najti zdravnika. Zdravstvo je pomembno polje uslug. Vendar ljudje pojava, ko nekdo pride do zdravstvene storitve mimo vrste, ne razumejo kot korupcijo.

Slovenija je družba v tranziciji. Do leta 1990 je obstajalo veliko formalizirano omrežje, v središču katerega je bila zveza komunistov. Kaj se je zgodilo, ko je ta struktura izgubila pravno podlago?

Nastalo je več novih omrežij. Ta se formirajo okrog kapitala. Zlasti okoli borze, odvetnikov in tistih ljudi, ki imajo največ kapitala.

Odvetnikov?

Več intervjuvancev je izpostavilo prav odvetnike. Izpostavljena so bile tudi omrežja okoli političnih strank, cerkve in omrežja na lokalni ravni, zlasti okoli županov.

Kakšno metodologijo ste uporabljali med raziskavo?

Opravili smo 90 globinskih intervjujev z ljudmi iz slovenske družbene elite ljudmi iz vodstev strank, vlade, policije, pravosodja, gospodarstva, nevladnih organizacij, novinarji, predstavniki evropskih institucij. Intervjuji so potekali leta 2003 in 2004. Trajali so do dveh ur. Vse skupine so najpogosteje omenjale neformalna omrežja okoli političnih strank, borze in odvetniške kroge.

Sta tedaj še obstajala omrežje "old boysov", staro direktorsko omrežje, ter nomenklaturno omrežje?

Ti dve omrežji smo sicer zaznavali, vendar nista bili posebej izpostavljeni.

Kdaj je pomen teh neformalnih omrežij zbledel?

Po moji oceni sredi devetdesetih let.

Kaj je v središču neformalnega omrežja? Politična oblast ali kapitalska moč?

Sprva je bila zagotovo v središču politična oblast. Vendar pomen ekonomske moči narašča. V zadnjih letih lahko spremljamo boj med politiko in kapitalom, kdo bo stvari prevzel v svoje roke. Trendi v razvitih državah so jasni: kapital je močnejši.

Posebej izpostavljate tri neformalna omrežja: prostozidarje, lions klube in rotarijce. Vsa tri omrežja so se pojavila oziroma na novo vzpostavila po letu 1990.

Če primerjamo slovenske zaznave z drugimi državami, je značilno, da so ljudje pri nas izpostavili te tri skupine. V drugih državah so bolj izpostavljali neformalna omrežja, ki so nastala v času šolanja sošolci med seboj ostajajo povezani. Ocenjujem, da so naši sogovorniki navedena tri omrežja izpostavili zaradi dejstva, da gre za zaprte skupine ljudi. V navedena omrežja namreč ne more vstopiti vsakdo. Hkrati so ta omrežja dojeta kot skrivnostne združbe.

Ali obstaja razlika med tako imenovanimi zvezami in poznanstvi in neformalnimi omrežji?

Neformalna omrežja tečejo na dolge proge. Temeljijo na soodvisnosti pripadnikov omrežja. Pri zvezah in poznanstvih pa gre prej za enkratne usluge in vračanje uslug.

O zvezah in poznanstvih se je govorilo še v času socializma.

Ljudje so se takrat tudi navadili, da do nečesa lahko prideš le prek zvez in poznanstev. Nekateri so te običaje prenesli v nov družbeni kontekst. Včasih je šlo za majhne usluge, majhne koristi, zdaj pa se prek zvez in poznanstev skuša doseči večje koristi. Hkrati pa so ljudje zaradi teh praks bolj ogorčeni kot nekoč.

Včasih si prek zvez in poznanstev prišel do mesarjevih uslug ali telefonskega priključka.

Drži. Prek zvez se je reševalo male vsakdanje probleme ljudi. In ljudje so te majhne usluge, do katerih je hotel priti slehernik, tolerirali. Danes ne gre več za majhne usluge, zato ljudje tega ne tolerirajo.

Omrežje je sredstvo za optimiziranje koristi?

Ne le to. Pripadnost omrežju je lahko tudi potrditev, da ti je v življenju uspelo. Pripadnost je lahko tudi vir prestiža in ugleda. Te vrednote se vedno bolj uveljavljajo v mlajši generaciji.

Omrežja so tudi medij prenašanja informacij.

Dostop do strateških informacij je ključen za uspeh. Za zaprta neformalna omrežja je po eni strani bistveno, kako informacijo pridobiti, po drugi strani pa gre tudi za to, da informacija ne sme zapustiti ozke skupine in ne sme postati splošno dostopna. Člani zaprtih omrežij si informacije delijo, hkrati pa morajo spoštovati nepisano pravilo, da informacija določenega kroga ne sme zapustiti.

Kdo v Sloveniji je v središču omrežja? Lahko navedete imena?

Če bi omenjal imena, bi zgolj špekuliral. Vprašajte se, kdo ima največ denarja. Ob tem si boste sicer težko pomagali z lestvicami najbolj premožnih ljudi, ker je njihovo bogastvo tudi v tujini, v davčnih oazah, deloma je skrito prek pogodb s slamnatimi možmi.

Kje je meja med neformalnimi omrežji in kriminalom?

Prvič, ni vsako neformalno omrežje negativno. Že v uvodu sem omenil, da imajo lahko neformalna omrežja zelo pozitivno vlogo. Gre za odprta omrežja, v katera se lahko vključi vsakdo. In drugič, ko gre za korupcijo, se moramo zavedati, da nekatere oblike korupcije ne ustrezajo definicijam iz kazenske zakonodaje. Nekaterih oblik korupcije se organi pregona ne morejo lotiti, ker za to enostavno ni pravne podlage. S tem se lahko ukvarjajo le nevladne organizacije ali preiskovalni novinarji. Edina sankcija je, da je tak človek omenjen v javnosti. Tretja oblika pa je, ko ljudje s kriminalno preteklostjo svoje premoženje "legalizirajo" in si ob pomoči tega "legaliziranega" premoženja pridobivajo tudi politično oblast. Z "legaliziranim" premoženjem si financirajo volilne kampanje.

Je to značilno tudi za Slovenijo?

Tega pri nas nismo zaznali, je pa značilno za nekatere vzhodnoevropske države.