Zakaj škof Mahnič ne bi čestital Petri Majdič

Leta 1893 je v Rimskem katoliku izšel zanimiv članek. Priobčil ga je sam katoliški škof Anton Mahnič. Takole je modroval v njem: »Žensko gimnastiko najdemo vže pri starih Špartancih. Take in enake burke so vganjale stare junakinje. Naše jih sicer še niso v vsem dosegle, vendar krepko korakajo po poti, ki jih mora pripeljati ravno tje. (…) Nam se zdi ženska telovadba, da rečemo naravnost – nenaravna, kajti ona žali naravni in, kar je največ, tudi nravstveni čut, posebno ker žensko telovadbo vodijo – možki. Povprašajte le navadnega človeka, ki ima nepokvarjen okus in sodi po zdravi pameti, kaj meni o ženskem skakanji, pretegovanji, vihtenji železne palice, guganji – on se vam bo smejal, rekel bo: to je smešno, to je nespametno.«

Škof Mahnič se bržkone obrača v grobu. Dobrih sto let kasneje ženske v Sloveniji uganjajo še kaj hujšega kot stare Špartanke. Športajo, vodijo podjetja in ministrstva, raziskujejo družbene sisteme in polprevodna vlakna. Živijo same, če tako hočejo, menjujejo partnerje, če tako hočejo, za nameček s prestižnih univerz nesramno izrinjajo v srednjih šolah manj uspešne "možke". In ne le, da so jim dovoljene vse športne zvrsti, v njih lahko tekmujejo in zmagujejo celo na najprestižnejših športnih tekmovanjih na svetu - olimpijskih igrah. Še več: v Sloveniji bi ta hip med navadnimi ljudmi težko našli koga z "nepokvarjenim okusom" in "zdravo pametjo", merjeno s cerkvenimi parametri s konca 19. stoletja, ki bi podvomil v smiselnost "pretegovanja" Petre Majdič ali Tine Maze. Nasprotno, njuna dosežka sta bila do zadnjega (slišanega) glasu v državi prepoznana kot triumf telesa in duha. Sam nadškof Stres je v čestitki Petri Majdič zapisal: "Z vztrajnostjo in neutrudljivostjo ste celotni družbi pokazali zdravega športnega duha" in jo postavil za zgled mladim Slovencem in Slovenkam. Kolektivni "športni" orgazem, ki ga je z nečloveškimi močmi omogočila ta izjemna športnica, je skratka vsaj za hip pometel s spolnimi stereotipi in predsodki, s katerimi so še vedno obložene steklene kupole nad ženskimi ambicijami. Tina Maze in Petra Majdič sta precej verjetno za žensko emancipacijo naredili več kot vsi uradniki in uradnice na uradu za enake možnosti. Žensko moč sta ustoličili dejansko in simbolno - kot sredstvo in kot cilj.

Slovenskim homoseksualcem ne preostane drugega, kot da zmagajo na olimpijskih igrah. Tako jim morda ne bo treba nazaj v psihiatrične bolnišnice, kamor sta jih te dni v maniri najhujšega srednjeveškega mračnjaštva spet enkrat gnala zdravnik in poslanec Cukjati, ki je neženirano v isti koš zmetal homoseksualnost in zoofilijo, in njegov "naravni zaveznik" Jelinčič. Tudi ta je z izjavo, da lahko v kratkem pričakujemo legalizacijo pedofilije in porok z živalmi, presegel svojo običajno dozo nastopaškega stresanja eklatantnih neumnosti. Za koalicijo primitivizma je seveda vsakršno racionalno ugovarjanje bob ob steno.

Raziskave o življenju homoseksualcev, istospolnih skupnostih in otrok v njih so dober vir podatkov za povsem legitimno razpravo o spremembah pri posvojitvah otrok in izenačevanju različnih skupnosti. A v ta namen bi jih bilo treba brati nepristransko, upoštevajoč celoto raziskovalnih ugotovitev, starost raziskav in kdo in čemu jih je delal. Tako interpretirani podatki seveda ne bi dovolj dobro služili cilju - z vsemi silami preprečiti sprejem spornih določb družinskega zakonika in si ob tem, takole mimogrede, izrabljajoč mizerijo, v katero tone vse več ljudi, nabrati še nekaj političnih točk. Iz zgodovine vemo: le ustreznega "Žida" je treba najti in učinkovito prekanalizirati nemočni bes množic. Kajti tako človeško si je oddahniti, ko je nekomu še manj dovoljeno kot nam ali ko lahko vse bolj goli, nemočni in ranljivi sami potlačimo koga drugega.

Kot kaže praksa, so na osebni ravni to najpogosteje ženske svoje pove podatek, da je zlasti veliko domačega nasilja, ko moški izgubijo zaposlitev , na družbeni pa marginalne skupine, od izbrisanih, Romov, invalidov… do homoseksualcev in lezbijk. In zato nasprotniki družinskega zakonika virov citiranih raziskav najraje ne navajajo. Ko jih, je običajno mogoče zlahka dokazati, da so ugotovitve potvorili ali vsaj zanemarili kontekst.

Tako kot je bilo še pred stoletjem "naravno" in "zdravorazumsko", da se ženska ne ukvarja z določenimi dejavnostmi in da je "možek" njen zakoniti gospodar, ki ga je dolžna poslušati in ubogati, tako je danes "naravna" zgolj ena sama oblika partnerske skupnosti oziroma družine in ena sama razdelitev vlog v njej. V Cerkvi, ki je, če hoče ali ne (bolj se zdi, da hoče), idejna povezovalka protiemancipatornih centrov moči, naj si gre za ženske ali za homoseksualce, se je od Mahničevih časov veliko spremenilo. Načeloma na bolje. Žensko na primer postavljajo v središče civilne družbe. "Vsaka ženska je poklicana, da se uveljavi s svojimi talenti ter s tem prispeva k prijaznejši družbi," piše v izjavi za javnost, ki ga je ob bližajočem se 8. marcu medijem poslal tiskovni urad Slovenske škofovske konference. Toda v istem sporočilu piše tudi to: "Pravo vrednotenje žensk zahteva takšno ureditev dela, da ni prisiljena plačevati svojega napredovanja z zanemarjanjem družine, v kateri ima kot mati nenadomestljivo vlogo. To je vprašanje, po katerem merimo kakovost družbe in dejansko zaščito ženskih pravic do dela."

V citiranem odlomku ne piše nič takšnega, s čimer se ne bi mogli strinjati, le manjka nekaj. Tudi pravo vrednotenje moških namreč zahteva drugačno ureditev dela. V družini imata oba roditelja nenadomestljivo vlogo in nobeden od njiju ne bi smel plačevati svojega napredovanja z zanemarjanjem družine. A da bi dosegli oba cilja, potrebujemo bistveno drugačen sistem in bistveno drugačno elito, ki bo te spremembe dosegla z združevanjem, ne pa z mahničevskim ločevanjem duhov. Za slednje so "moralne" afere seveda kar se da priročen poligon.