Razlogi za tako visok in primerjalno večji gospodarski zlom pri nas so raznovrstni, v grobem pa so odvisni od strukture gospodarstva ter od odzivov vodstev podjetij, bank in ekonomske politike na padec povpraševanja. Glede na to, da je ta gospodarska kriza kot cunami zadela vse države prek zmanjšanja zunanjega povpraševanja, bi morala Slovenijo zadeti sorazmerno ostalim podobno velikim in podobno izvozno usmerjenim gospodarstvom. Toda padec gospodarske aktivnosti v Avstriji, Belgiji, Danski, Češki, Nizozemski, Slovaški, Švedski itd. je bil kljub podobni velikosti in podobni odvisnosti od izvoza za dvakrat manjši. Tudi če primerjamo strukturo gospodarstva in se primerjamo denimo s Češko in Slovaško, ki imata prav tako temelj svojega izvoza v avtomobilski industriji, beli tehniki ter proizvodih, izdelanih z nizko ceno delovne sile, je slovenski zlom gospodarstva še vedno dvakrat previsok.

Razloge za tako visok gospodarski zlom je torej treba iskati tudi zunaj specifične gospodarske strukture. Morda bo kdo užaljen, morda pravičniško jezen, morda mi bo kdo "na prvo žogo" očital ekonomsko neznanje, toda Slovenija se je v tej gospodarski krizi najbolj prizadela sama. Ker je zašla v krizo popolnoma razgaljena, izpostavljena tako finančnemu kot trgovinskemu negativnemu zunanjemu šoku v odprti fazi prepozne in domačijske privatizacije po tajkunskem receptu. Po letu 2002 se je v Sloveniji zgodila kolektivna nacionalna norost, ki se je napajala iz zasebno spodbujenega vala kvazinacionalnega interesa in v kateri so sodelovali vsi - menedžerji podjetij, banke, politiki in javnost. Spretnim menedžerjem je ob asistiranju akademskih kolegov in lahkovernih medijev uspelo prepričati celotno slovensko javnost, da mora nacionalna srebrnina za vsako ceno ostati v domačih rokah. In da je zaradi tega dovoljeno poteptati tako regulatorne ustanove kot načela pravne države. V resnici nikoli ni šlo za to, da na primer neka pivovarna, neka proizvodnja kave, paštet in majoneze, neki hoteli in neka trgovina z belo tehniko ostanejo slovenski, pač pa od vsega začetka zgolj za to, da pristanejo v rokah natanko določenega Boška, Igorja in Bineta. Šlo je za preprost pohlep nekaterih posameznikov ter pokvarjenost in lahkovernost drugih.

Ob blagodejnosti visoke svetovne konjunkture in poceni denarja, zaradi katerih se je menedžerjem zdelo, da je mogoče prav vse ugodno kupiti na kredit in bančnikom, da je mogoče te kredite donosno poplačati iz neomejenega denarnega toka podjetij, je tej kolektivni nacionalni norosti šla na roko tudi menjava vlade leta 2004. Zgodila se je politična sprememba, ki je spodbudila proces privatizacije. Na eni strani je menedžerje leve provenience nova oblast z agresivnimi menjavami nadzornih svetov in uprav spodbudila k lastniškemu zapiranju pred vplivom politike. Na drugi strani je ta val še ojačala nova vlada z nečednimi menjavami tipa "trgovsko podjetje za časopisno hišo" za pridobitev vpliva na javno mnenje ter s podobno nečednimi omogočanji ropanja njenim podanikom v novo osvojenih podjetjih. Vse te nečednosti so obilno in neodgovorno lahkoverno financirale banke.

Začarani krog

Ta kolektivna norost je trajala, dokler je trajala svetovna konjunktura. Milni mehurček samopašnosti in pohlepa se je razpočil v trenutku, ko je padla prva ameriška banka. Pri nas sta ostali razdejanje in razgaljenost, ki ju nihče ni hotel opaziti in se z njima spoprijeti na pravi način. Ostala so prezadolžena podjetja, ki so jih menedžerji izčrpali, z usahlim denarnim tokom in premalo kapitala, da bi refinancirali kratkoročne kredite z dolgoročnimi viri. Ostale so banke z malovrednimi pokritji za kredite v obliki lastniških deležev, stanovanj in zemljišč. Ostal nam je začaran krog. Podjetja si zaradi prezadolženosti ne morejo privoščiti dovolj kreditov niti za tekoče poslovanje in banke si zaradi prevelike izpostavljenosti zaradi napačne poslovne politike v preteklosti in posledične kapitalske podhranjenosti ne morejo privoščiti odobravanja dolgoročnih kreditov. Seveda, na koncu nas je pričakala novoizvoljena vlada, za katero se zdi, kot da je padla z Marsa in ki po letu dni in pol na oblasti tega problema še vedno ni znala niti prepoznati kot resnega, kaj šele da bi ga znala učinkovito presekati.

Gospodarski zlom smo si zakuhali sami. Nihče od zunaj ni kriv. Le pipico so nam zaprli. Sami smo se brezglavo pognali v tveganje in sami ne znamo zlesti iz brezna. Toda bodimo pošteni, gre za nekaj deset velikih podjetij, ki so jih poskušali olastniniti pohlepni menedžerji in gre za nekaj bank, ki so to norost financirale v želji po hitrem zaslužku. Toda hkrati gre za 100 tisoč ostalih podjetij, od tega velika večina majhnih in srednjih podjetij, ki so kolateralna škoda pohlepa nekaj deset ljudi. Gre za 100 tisoč podjetij, ki je padlo v kreditni krč, ki jim onemogoča normalno poslovanje. Brezno je danes tako globoko zaradi razgaljenosti in nesposobnosti nekaj deset velikih prezadolženih podjetij in shiranih bank, da se sama izvlečejo iz njega in dodatno zaradi počasnosti in neustreznosti odziva ministrov te vlade na krizo.

Velik delež odgovornosti za tako velik padec gospodarske aktivnosti v Sloveniji, ob navedenih nekaj deset pohlepnih menedžerjih in neodgovornih bankirjih, nosi slovenska vlada, ki se na krizo ni učinkovito odzvala. Večina ukrepov, ki jih je sprejela, je bilo zgrešenih, prepoznih ali popolnoma neučinkovitih. Vlada bi morala ob začetku krize poskrbeti samo za dve stvari - za sprostitev kreditnega krča in za ohranjanje likvidnosti prek skrajšanja ali vsaj ohranjanja lastnih plačilnih rokov. Nič od obojega vlada ni naredila. Zato je gospodarska aktivnost bolj upadla, kot bi bilo normalno, tudi v vseh tistih podjetjih, ki niso bila ključno odvisna od zunanjih trgov in ki niso bila izpostavljena zaradi menedžerskih odkupov. Nekaj deset tisoč majhnih in srednjih podjetij je zmanjšalo svojo aktivnost samo zato, ker so banke nenadoma zaostrile kreditne pogoje bolj, kot je bilo potrebno. Naj v ilustracijo navedem samo primer softverskega podjetja Datalab, edinega visokotehnološkega podjetja na slovenski borzi. Podjetje je razvilo nov računovodski softver, vendar ga ni moglo aktivno začeti tržiti niti aktivno prodajati ostalih programskih paketov, ker so banke zaprle kreditne linije in podjetje ni več moglo, kot je običajno, prodajati programskih paketov na obroke. V času najhujše krize je moralo podjetje svojo zadolženost pri bankah zmanjšati za 45 odstotkov, ker se banke niso zmenile za jamstveno shemo. Posledica je bil upad celotne prodaje za skoraj 9 odstotkov glede na leto prej in za dobrih 20 odstotkov glede na dosegljivo rast v primeru normalne kreditne aktivnosti bank. Slovenskih podjetij s tovrstnimi izkušnjami, ki so bila zaradi prekomerne zaostritve kreditnih pogojev zaradi siceršnjih predhodnih grehov bank prisiljena zmanjšati obseg poslovanja kljub dobrim proizvodom in povpraševanju, je na tisoče in deset tisoče. Ker vlada ni pravočasno sprostila kreditnega krča s sanacijo bank, je kriva za ta dodatni in nepotrebni upad gospodarske aktivnosti pri nas. Če ne bi bilo nekaj učinkovitih ukrepov nemške vlade, bi bil kolaps gospodarstva v Sloveniji še bistveno večji.

Takoj po nastopu mandata te vlade sem svaril pred tem, večkrat pisal o potrebnih nujnih ukrepih, decembra 2008 smo s kolegi organizirali konferenco ekonomistov na to temo, pred več kot letom dni smo s kolegi pisali o nujnosti sanacije bančnega sistema. Zgodilo se ni nič razen enega popolnoma neučinkovitega poskusa jamstvene sheme ter nekaj kozmetičnih ukrepov, ki so breme krize prenesli na letošnje leto. Pred mesecem dni smo dobili izhodno strategijo, ki pa - resnici na ljubo - ni strategija za izhod iz sedanje krize, ampak dolgoročna strategija za zmanjševanje javnofinančnega primanjkljaja, ki smo si ga nakopali zaradi pretiranega zadolževanja, ker nismo uspeli znižati stroškov države. Da ne bo pomote, dolgoročno naravnane strukturne reforme s pokojninsko reformo na čelu so absolutno nujne za dolgoročno zdravje javnih financ, toda slovenskega gospodarstva ne morejo popeljati iz krize. Morda se ne zavedate, toda letošnje leto bo bistveno težje, kot je bilo lansko. Pravi obrisi krize se bodo pokazali šele, ko se bodo iztekle subvencije za skrajšani delovni čas in se bo začelo odpuščanje, ko bodo banke začele prodajati malovredna jamstva za kredite in ko bo ECB dvignila obrestno mero.

Pet nujnih ukrepov

Nujno je na krizo odgovoriti hitro in s pravimi ukrepi, če še hočemo rešiti tisti del gospodarstva, ki je še zdrav. Kar danes potrebujemo, so kratkoročni ukrepi. Prvi in najnujnejši ukrep je sprostitev kreditnega krča. Država se mora aktivno lotiti sanacije najbolj problematičnih bank po švedskem modelu. Preprosto mora odkupiti slabe kredite od bank v zameno za prednostne delnice v bankah. Na ta način bodo banke spet zadihale in imele dovolj kreditnega potenciala za odobravanje dolgoročnih kreditov gospodarstvu. Država pa se bo za to državno pomoč poplačala iz prodaje terjatev iz slabih kreditov ter kasneje s prodajo pridobljenih lastniških deležev v bankah. Nauk Švedske, ki se je lotila hitre sanacije na opisan način, ter Japonske, ki je s sanacijo odlašala dolga leta in zato izgubila desetletje in pol rasti, je zelo jasen. Drugi kratkoročni ukrep mora biti povečanje likvidnosti v gospodarstvu prek zmanjšanja plačilnih rokov države na največ 30 dni ter prek hitrejšega vračanja preplačanega DDV, največ v roku 8 dni. Oba ukrepa sta izjemno preprosta in države de facto nič ne staneta, gospodarskim subjektom pa pomenita ogromno. Dodatno k temu mora država poskrbeti za splošno povečanje plačilne discipline prek pospešenih postopkov izterjave.

Tretji ukrep je ključen za zmanjšanje stroškov države, s čimer bomo preprečili, da bi že naslednje leto bistveno dvignili davke. Vlada mora vsem zaposlenim v javni upravi linearno znižati plače za 10 odstotkov, hkrati pa pripraviti program prestrukturiranja in reorganizacije državne uprave, s katerim bi v roku dveh let znižali število zaposlenih v državni upravi za 10 odstotkov. Hkrati s tem mora takoj prenehati z revalorizacijo plač in pokojnin z inflacijo ter zmanjšati in racionalizirati socialne transferje s poenotenjem meril in cenzusov. Četrti ukrep mora ciljati na izboljšanje podjetniškega okolja prek zmanjšanja davčnega bremena, predvsem prispevkov in uvedbe preprostih davčnih olajšav za vsa vlaganja v nove tehnologije in raziskave in razvoj. Podjetja bodo najbolj spodbujena za tovrstna vlaganja, če bodo lahko novo tehnološko opremo pospešeno amortizirala. Peti ukrep pa mora biti nujna uporaba javno-zasebnega partnerstva pri vseh naložbenih projektih države. Tako pri gradnji infrastrukturnih (tretji pomol v Luki Koper, izgradnja in modernizacija železniške infrastrukture) in energetskih projektov (drugi blok JE Krško, pretočne hidroelektrarne) je treba spodbuditi sodelovanje ali popolno financiranje s strani zasebnega kapitala. S tem bodo ti projekti stroškovno bistveno bolj učinkovito izpeljani, hkrati pa ne bodo pomenili pritiska na javne finance.

Gre za pet preprostih, vendar izjemno učinkovitih ključnih kratkoročnih ukrepov, ki jih lahko uvede vlada brez nujne potrebe po iskanju političnega konsenza in brez potrebe po socialnem dialogu. Seveda, če bi imeli opravka z opravilno sposobno vlado. V letu in pol vladanja je ta vlada pokazala samo dve lastnosti. Prvič, da nima nobenega konceptualnega kompasa in da je opravilno popolnoma nesposobna. In drugič, da gre z nekaj častnimi izjemami za skupek ministrov in ministric moralno vprašljivih kvalitet, ki so v vladi zgolj zato, da sebi ali lobiju, ki ga zastopajo, omogočajo pridobitev zasebnih koristi. Vlada se iz tedna v teden pogreza v nove lastne afere, ene bolj abotne od druge. Ukvarja se zgolj s seboj, za reševanje gospodarstva, ki financira kruh nam vsem, pa nima ne posluha ne časa. Kadar pa že, pa uvede popolnoma napačen ukrep, kot je povečanje minimalne plače, ki bo na hitro uničil še nekaj deset tisoč delovnih mest.

Resnično se zdi, da je ta vlada prišla z nekega drugega planeta. Zato absolutno dvomim, da je sposobna izvesti te ali katerekoli druge pozitivne ukrepe. Kriza vodenja in kaos v vladi, kjer vsak minister zasleduje zgolj le še svoje lastne interese in se noče usklajevati z drugimi, sta se razrasli do te mere, da tudi menjave najbolj šibkih členov, denimo predsednika vlade in finančnega ministra, njeni učinkovitosti ne moreta več doprinesti. Vsi procesi znotraj vlade so ušli iz vajeti. Edina rešitev je zamenjava celotne vlade z denimo neko tehnično vlado, katere mandat bi bil izpeljava kratkoročnih ukrepov za izhod iz krize in dolgoročnih strukturnih reform. V tem kaosu in praktični nemožnosti predčasnih volitev je to edina smiselna rešitev. Potrebujemo nove, politično neokužene, strokovno usposobljene in operativno sposobne kadre. Brez tega nas čaka globoka kriza in dolga stagnacija ter temu ustrezno zmanjšanje blaginje vseh nas. Vsak dan oklevanja nas stane nekaj 10 izgubljenih delovnih mest.