Nekaterim so olimpijske igre služile za propagando političnih in drugih idej, drugim za demonstracijo športnega in zdravega življenja, tretjim za druženje in navezovanje stikov z ljudmi iz drugih delov sveta. Marsikateri športnik je zaradi olimpijskih iger postavil na kocko svoje zdravje, nekateri so prestavili svoje meje, drugi so šli preko njih. S tovrstno problematiko se ukvarja športni filozof dr. Milan Hosta, ki ima na sodobne olimpijske igre kritičen pogled. Veliko se ukvarja tudi s športno moralo, za katero pravi, da v povezavi z olimpijskimi igrami in vrhunskim športom izginja in da je pomembno le še, kaj se splača in kaj ne. Prepričan je, da so olimpijske igre danes popolno nasprotje olimpijske ideje.
Kateri so pozitivni vplivi olimpijskih iger in vrhunskega športa na družbo?
Mednarodni olimpijski komite je globalno gibanje, ki šteje več kot dvesto držav. Mlade ljudi iz teh držav združi v olimpijsko vas, ne glede na to, ali so si te države v vojni ali ne. V olimpijski vasi ti predsodki odpadejo. Olimpijsko gibanje nima le izjemne simbolne, ampak tudi dejansko moč. Ker je medijsko zelo dobro posredovano, se ga da dobro prikazati množici gledalcev. Ob tem športniki sporočajo to, kar je danes vse večja potreba - da se je treba gibati.
Kateri so negativni vplivi?
Če bomo postavili ceno svojemu življenju oziroma če bomo vsaki stvari v svojemu življenju postavili ceno, potem smo pripravljeni za uspeh narediti marsikaj, tudi prodati lastno dušo. To je temna plat športa. Športniki so pripravljeni delovati destruktivno na lastno telo. Ne poslušajo vzgibov narave. Imajo še pomoč institucije in drugih strokovnjakov, ki jim lahko dajejo slepila, kot so "pain killerji". Seveda so še druge temne plasti športa. Ker gre za globalno gibanje, lahko preko njega nagovorimo široke množice o problemih, kot je varovanje okolja, a na svoje probleme lahko opozorijo tudi teroristi. Če gledamo črno-belo, bo dinamika na globalni ravni skozi prizmo olimpijskih iger vedno pestra.
S športnimi dogodki in rezultati se identificirajo številni narodi, kar bazira na čustveni ravni. Kako je to mogoče pojasniti?
Vsaka identifikacija poteka na čustveni ravni. Imamo zanimiv paradoks. Povprečen gledalec olimpijskih iger je namreč star več kot 40 let. Ne gre toliko za identifikacijo mladih, konzumenti olimpijskih iger spadajo večinoma v starejšo generacijo. Mladi v smislu idolatrije obožujejo nekoga, ki je medijsko prepoznaven, je mlad in nosi s seboj socialni kapital. Torej lahko svoj stil življenja posreduje mladim. Po drugi strani se lahko identificiramo s športnim rezultatom oziroma uspehom sonarodnjaka skozi mehanizem istovetenja, da to ni le njegova zmaga, ampak naša. Oblikuje se prepričanje, da smo tudi mi nekaj prispevali, če ne kot davkoplačevalci, pa kot športnikov sosed, znanec, lahko ga poznamo iz druge roke ali preprosto s televizijskih ekranov. Te stvari so gibalo neke skupnosti.
Se lahko gledalec identificira tako, da s spremljanjem športnih dogodkov izživi svoje neizpolnjene sanje, podobno kot ob spremljanju telenovel ali zvezdnikov s hollywoodske rdeče preproge?
Lahko gre za prenos svoje ujetosti v dolgočasni vsakdan. Skozi junake, ki niso namišljeni, lahko posameznik izživi svojo željo po uspehu, pri tem pa ostane "čist". Ni se mu treba truditi, ni mu treba tvegati poškodb, ampak v toplem naslonjaču, če ima sposobnost sočutja, doživi športnikov uspeh deloma kot svoj lasten uspeh. Verjetno so na delu podobni mehanizmi kot pri telenovelah in spremljanju hollywoodskih zvezdnikov.
Športni uspehi so lahko tudi priložnost za preusmerjanje pozornosti od vsakdanjih težav. To je še posebno izrazito v revnejših državah, ko množice zaradi športne evforije lahko za nekaj dni celo "preženejo" lakoto iz svojega želodca, ki jih sicer spremlja vsak dan.
Gre za moč igre, ki te usmeri iz realnega sveta. Seveda gre tudi za zavajanje, odvračanje pozornosti od težav ter za populizem. Pozitivnih vplivov v tem smislov ne bi iskal. Znan je rek "kruha in iger". Mnoge stvari ljudje lažje dojemajo ob športni evforiji. To kaže na ideologijo eskapizma. Ljudje verjamejo, da če boš šel v šport, lahko uspeš kot njihov sosed, ki je nekoč živel v revščini, zdaj pa je svetovno znan nogometaš. Ta želja lahko žene množice mladih in njihovih staršev, ki usmerijo pozornost v to, da bo morda uspel prav eden od njih, ker v sebi nosi določen talent. Ob tem pozabijo, da na nek način ostajajo ujeti v velikem sistemu, ki bi lahko deloval drugače, a ni kritične mase, ker pozornost usmerjajo v napačno smer, čemur sam pravim napačna zavest.
Morda je kljub vsemu mogoče najti tudi kaj pozitivnega v tem. Na primer to, da športna zmaga pri človeku, ki živi v revščini, vsaj za krajši čas vzbudi občutke sreče, ki je sicer morda niti ne pozna in je na drugačen način ne more doživeti?
Da. Lahko je to neka lučka, neka zvezdica na nebu, ki nam daje upanje, da lahko uspemo, kar je povsem legitimno.
Omenili ste rek "kruha in iger". Česa je danes v olimpijskem gibanju več?
Veliko je diamantov (smeh) in bolj malo kruha. Te stvari so malo ušle z vajeti. Veliko je obrambnih mehanizmov, da se olimpijske igre še ohranjajo. Ogromen je vložek v varnost. Akumulacija kapitala ostane v rokah nekaj organizacij. Stroški vzdrževanja stadionov, ki po olimpijskih igrah izgubijo svoj pomen, so enormni, kar pade na pleča davkoplačevalcev. Dandanes je več iger kot kruha. Kruha zmanjkuje. Zato politika obrača pozornost k igram. K sreči je to lahko le začasen premik. Vedno znova se bomo vračali nazaj po kruh.
Včasih je simbolni kapital olimpijskih iger temeljil predvsem na moralnih vrednotah. Verjetno je danes več vpliva politike in finančnega kapitala. Ima morala še vedno pomembno vlogo ali sta finančni kapital in politika povsem prevladala?
O tej temi se večkrat pogovarjam z ambasadorjem fair-playa in nekdanjim telovadcem Mirom Cerarjem. Pravi, da v preteklosti niso veliko govorili o tem. Zaupali so si na besedo, dovolj je bil že stisk roke, ki je vedno držal. Danes o tem ogromno govorimo, kar morda kaže na to, da smo kaj tudi izgubili. V športu se to kaže skozi tipičen pristop stroška in koristi. Tudi pri športnih pravilih se marsikdo ne sprašuje, ali je še moralno, če poseže po dopingu ali naredi kakšen drug hud prekršek. Itak ga čaka kazen, ki je predpisana, zato samo preračuna, kaj se mu bolj splača. Moralnost je na nek način v tej do konca dognani tekmovalnosti izgnana, obstaja le še računica, ali se to splača ali ne. To se kaže tudi pri vprašanjih dopinga, ki sicer cilja na argument zdravja, na koncu pa se nihče več ne vpraša, kaj pa če vrhunski šport, tak kot je, ni več zdrav. Kajti ta moralna vprašanja so izgnana iz športa, a so mu k sreči usojena. Dokler se bomo spraševali o etičnih dilemah in vrednotah, bo šport ostal šport. Ko se bo to nehalo, bo šport postal cirkus. V slednjem velja užitek v nastopanju in gledanju, medtem ko realnih vprašanj tam ne postavljamo.
Torej med športniki prevladujeta preračunljivost in želja po zaslužku, dobičku. Na drugi strani množice navijačev v materialističnem in egoističnem svetu "jokajo od veselja" zaradi uspeha nekoga drugega. V nasprotju s športniki sami od tega nimajo nobene materialne koristi. Mar ni to zanimivo nasprotje?
Da. Čeprav je na osebni ravni človek še vedno posameznik, ki lahko obvladuje svet po svoje, si ga po svoje razlaga. Mogoče niti ni treba govoriti o moralni simboliki, ker je ta tudi dejanska. Še vedno med športniki veljajo določene nepisane norme, tudi poštenost, ki se dogaja iz dneva v dan, ampak je ne vidimo oziroma jo prepoznamo le ob nekaterih izjemnih dogodkih, ob izjemnih gestah fair-playa. Šport še vedno bazira na nekem moralnem pristopu tudi k sočloveku. Problem je na sistemski ravni, kjer tega manjka. Torej na institucionalni ravni in glede tega, kaj tekmovalnost potegne iz človeka. Tam je vprašljiva vloga morale, ki nekako pade ven, se odmakne. Odgovornost se preseli na institucijo oziroma na pisana pravila, ki so neodvisna od mene kot moralnega agenta.
Ali v finančnem kapitalu v povezavi z olimpijskimi igrami vidite zgolj destruktivno funkcijo ali tudi konstruktivno?
Če je finančni kapital sredstvo za dosego kakšnih drugih vrst kapitala, z njim nimam težav. Če pa postane cilj sam po sebi, pokaže najtemnejšo človeško plat - brezobzirnost, pohlep. V tem smislu vidim finančni kapital kot zelo destruktiven.
Po znanem mitu so v antični Grčiji med olimpijskimi igrami prekinili vojne, kar je ena od idej moderne dobe olimpijskih iger. Ta ideja še vedno živi?
Ta mit ne drži povsem. Ni šlo za prekinitev vojn, ampak so športniki lahko kljub vojnam med državami potovali do Olimpie. Imeli so nekakšen diplomatski potni list. Načelno so si želeli tudi premirje med državami, a jim to ni vedno uspelo. Športniki so lahko čez ozemlje sovražnih polisov potovali do Olimpie. Danes se ta duh skuša ohranjati, tudi s prenosom olimpijskega ognja. Velja podobno kot v stari Grčiji, kajti tudi sedaj se športniki držav, ki so v vojni, lahko mirno srečujejo v olimpijski vasi. Ideja je lepa in se je ohranila. Ne spomnim se, da bi se kakšna vojna prekinila zaradi olimpijskih iger. Je pa res, da olimpijski komite pred začetkom iger pošlje v svet sporočilo, naj se vojne prekinejo.
Kaj se je spremenilo v trenutku, ko so dovoljenje za nastopanje na olimpijskih igrah dobili tudi profesionalni športniki? Verjetno je to pomemben trenutek v zgodovini.
Prav gotovo je to bila prelomnica. A moramo vedeti, da pred tem niso nastopali le amaterji v pravem pomenu besede. Veliko je bilo štipendiranih športnikov ali športnikov, zaposlenih v vojski ter drugih javnih službah, ki so bili le navidezni amaterji. Prelomnica je bila pozitivna, ker so prišli na olimpijske igre resnično najboljši športniki. Negativna stran je, da je postalo telo zaradi želje po rezultatu v profesionalizmu instrumentalizirano. Športniki so bili pripravljeni narediti vse za dosego cilja.
Leta 1936 je Hitler olimpijske igre instrumentaliziral v propagandne namene. Je stanje v družbi zrelo za to, da se ponovi politična ali kakšna druga propaganda?
Večno vprašanje je, kaj je marketing in kaj propaganda političnega ali ideološkega režima. Tako kot Hitler so v Moskvi oziroma Los Angelesu olimpijske igre izkoristili Rusi in Američani. Slednji so propagirali kapitalizem kot prevladujočo ideologijo v svetu športa. Vprašanje je, kaj sploh še žene šport in ali ni športnik v olimpijski industriji le še proizvodno sredstvo. Na olimpijskih igrah je prepovedano oglaševanje podjetij, a se kljub temu na veliko oglašuje. Ampak oglašuje se olimpijski logo. Pod krinko, da je oglaševanje prepovedano, poteka še večje oglaševanje petih krogov, ki načeloma izhaja iz promocije moralnih vrednot. Tukaj gre za paradoks. Kapital, ki vse razvrednoti, prodaja ravno to - strpnost, fair-play, mir na svetu in podobno. V tem smislu je olimpijska propaganda sporna, ker olimpijske igre ne kažejo teh vrednot. Športniki se iger ne udeležujejo zaradi vrednot ideje olimpizma. Olimpijske igre s seboj prinašajo probleme, kot je gigantizem, ki postaja neobvladljiv. Nastajajo zabaviščni parki, športni spektakel je šov. Tekme prekinjajo zaradi reklam, nihče pa se ne vpraša, kako to vpliva na šport.
Torej od osnovne olimpijske ideje ni več ostalo veliko?
Točno to je dilema, s katero se ukvarjamo športni filozofi. Vprašanje je, ali olimpijske igre še potrebujejo olimpijsko idejo in ali olimpijska ideja lahko preživi brez olimpijskih iger. Olimpijska ideja mlade športnike vzgaja k strpnosti in boljšemu svetu, a bo zaživela šele, ko olimpijskih iger ne bo več. Dokler so olimpijske igre popolno nasprotje te ideje, je bolje, da ne govorimo o olimpijski ideji. Bolje je, da priznamo, da imamo olimpijske igre takšne, kot so, in jih damo na trg, kot je to primer v nogometu. Na olimpijsko gibanje je treba gledati kot na propagando kapitalizma.
