Navidezni sindikat upokojencev, ki je pripravljen vstopiti v vsako vlado

Karl Erjavec (Foto: Luka Cjuha)

Odhod Erjavca iz vlade (državni zbor se mora z njegovo odstopno izjavo še seznaniti) je tretji primer v samostojni Sloveniji, ko odhaja z ministrskega mesta predsednik ene od koalicijskih strank. Kot prvi je moral na predlog tedanjega premierja Janeza Drnovška zaradi afere Depala vas oditi takratni obrambni minister, sicer prvak SDS Janez Janša, stranka pa je zaradi njegove razrešitve zapustila koalicijske vrste. Pol leta kasneje je "v znamenje protesta zaradi kršitve koalicijske pogodbe" oziroma zaradi izvolitve Jožefa Školča na mesto predsednika državnega zbora s položaja zunanjega ministra odstopil Lojze Peterle, predsednik tedanje SKD. Vendar pa ostali ministri in drugi vodilni predstavniki te stranke nad Peterletovo pobudo, da stranka izstopi iz koalicije, niso bili navdušeni in SKD je v vladi vztrajala do konca mandata.

Da je v koalicijski pogodbi zapisano, da mora biti predsednik koalicijske stranke bodisi minister bodisi poslanec, je sicer ena najnovejših (neresničnih) domislic stranke upokojencev. Res pa je, da je prvak stranke, ki ni niti v vladi niti v parlamentu, praviloma precej manj opazen - kar se pozna tudi pri promociji in prepoznavnosti stranke -, manjša pa je tudi njegova seznanjenost in možnost vplivanja na koalicijske odločitve (tipičen tak primer je bila SLS v času vodenja Bojana Šrota). Zato pri vztrajanju, da okoljsko ministrstvo prevzame Matjaž Zanoškar, ne gre za prepričanost stranke upokojencev v Zanoškarjeve ministrske sposobnosti, temveč za še eno reševanje Karla Erjavca.

Odhod Zanoškarja v vlado - ali pa njegov umik med profesionalne župane, česar se župan Slovenj Gradca z vsemi močmi otepa - bi namreč Erjavca popeljal v poslanske klopi (in mu omogočil sklicevanje na imuniteto). Če sedanji predsednik DeSUS ne bi bil niti minister niti poslanec, bi bila stranka - kot je mogoče slišati izjave njenih vodilnih predstavnikov - prisiljena poiskati novega predsednika. A si tega, kot dodajajo, ne želijo niti ne vidijo primernega človeka za Erjavčevega naslednika.

Karl Erjavec je po Ivanu Sisingerju, Radu Lipiču, Jožetu Globačniku, Janku Kušarju in Antonu Rousu šesti predsednik v dvajsetletni zgodovini stranke upokojencev (okroglo obletnico bo praznovala 8. februarja) in očitno prvi predsednik, ki se je "prijel". Na čelu stranke je namreč že drugi mandat. Jedro za nastanek stranke je bilo mariborsko društvo upokojencev. Prvega poslanca (Ivana Sisingerja) je stranka dobila že leta 1992, ko je kandidirala na skupni listi ZLSD (današnja SD), na volitvah štiri leta kasneje pa je prvič nastopila samostojno in postala s petimi poslanci presenečenje volitev.

Od tedaj je DeSUS parlamentarna stranka. Najboljši rezultat doslej je dosegla prav na zadnjih volitvah, ko je s 7,4 odstotka glasov dobila sedem poslanskih mest. Zanimivo je, da je štiri leta prej skoraj izpadla iz parlamenta. S 4,04 odstotka glasov ji je namreč za las uspelo priti skozi parlamentarna vrata, prvak SDS Janez Janša pa je celo napovedoval zahtevo po ponovnem štetju glasov. A je nekaj dni kasneje DeSUS (raje) povabil v vlado.

In DeSUS je povabilo sprejel. Kot tudi vsa druga povabila v vlado. Stranka upokojencev je vse od prihoda v parlament leta 1996 vladna stranka. Izjema je bilo le polletno obdobje Bajukove oblasti, pa še tedaj je prav poslanka te stranke Eda Okretič Salmič prispevala enega od dveh manjkajočih glasov za Bajukovo ustoličenje. Naj je bila koalicija velika, (za stranko bolj naravna) leva ali (manj naravna) desna, DeSUS v njej ni manjkal. Navidezni upokojenski sindikat, kot nekateri označujejo stranko upokojencev, je namreč moral zadovoljevati potrebe svojih klientov oziroma izpolniti predvolilne obljube upokojencem. Tega pa opozicijska drža ne omogoča.

Tako stranka, ki sicer pogosto grozi z izstopom - frekvenca groženj je bila daleč največja v času Janševe vlade -, vedno znova ostaja samo pri napovedih in izsiljevanju. In zgolj kot grožnje so izzvenela tudi razmišljanja o odhodu zaradi razreševanja Karla Erjavca. Ostajamo v koaliciji, hočemo pa, da smo enakopravni partner in da je jasno, da je koalicija četverček in ne le trojček, so pojasnjevali po četrtkovi odločitvi izvršilnega odbora stranke. A če bi bili v koaliciji pri uveljavljanju enakopravnosti glede na številčno moč v parlamentu dosledni, bi DeSUS pravzaprav pripadli le še dve ministrski mesti.

V prejšnjih vladah je imela stranka upokojencev samo po enega ministra: v tretji Drnovškovi vladi ob petih poslancih ministra brez listnice Janka Kušarja, v naslednjem (Drnovšek-Ropovem) mandatu je v njihovo kvoto sodila ministrica brez resorja za regionalni razvoj Zdenka Kovač, Janševi ministrski ekipi pa se je kot obrambni minister pridružil Karl Erjavec. Da so bili v prvih mandatih v ministrskih ekipah šibko zastopani ali so jim edinega ministra celo prišepnili koalicijski partnerji, ni bil razlog samo manjše število poslancev, temveč predvsem to, da stranka z močnimi kandidati iz lastnih vrst ni razpolagala.

V sedanji vladi so DeSUS, ki je imel na začetku mandata kar sedem poslancev, pripadla tri ministrska mesta. Poleg okoljskega resorja, na katerega je Erjavec po dolgotrajnem naprezanju, da bi se vendarle obdržal na čelu obrambnega resorja, le pristal, in ministrstva za lokalno samoupravo, katerega vodenje je po Ploštajnarjevi prevzel Henrik Gjerkeš, še ministrstvo za delo, ki ga vodi (bolj prišepnjeni kot pa resnično DeSUS-ov) minister Ivan Svetlik.

Prav imenovanje ministra Gjerkeša pa je bilo povod, da se je število poslancev DeSUS zmanjšalo za dva. Najbolj prepoznavnima in izkušenima poslancema te stranke Francu Žnidaršiču in Viliju Rezmanu je zaradi nasprotovanja načinu izbire povsem neznanega kandidata za ministra za lokalno samoupravo prvak stranke odpovedal gostoljubje v poslanski skupini, zato sta se preselila med nepovezane poslance.

Z odhodom Žnidaršiča in Rezmana pa se je tudi zmanjšala teža poslanske skupine in DeSUS kot koalicijske partnerice. Ob podpori nepovezanih poslancev in katerega od predstavnikov manjšin oziroma sprotnem lobiranju pri opozicijskih poslancih bi imela vlada tudi brez poslancev DeSUS zagotovljeno (resda krhko in naporno) parlamentarno večino. Privilegirani položaj jezička na tehtnici, ki je DeSUS v Janševi vladi vseskozi pripadal, je v tej vladi vendarle nekoliko omajan. Še zlasti, ker se zdi tudi poslanska skupina glede na politična stališča njenih članov precej razdeljena.

Notranji prepiri, ki so povzročili odhod Žnidaršiča in Rezmana, Erjavčeve afere in njegove vse številnejše nedoumljive izjave pa povzročajo tudi krepitev nezadovoljstva v stranki. Na terenu je mogoče slišati vse več pozivov za izredni volilni kongres, vodstvo stranke pa vztrajno sklicuje zgolj izvršilni odbor, v katerem ima Erjavec dokaj enotno podporo, ne pa tudi kakšnega širšega organa stranke. Na drugi strani pa Erjavec s svojim populizmom in klovnovstvom očitno pri delu volilcev, ki ni zanemarljiv, simpatije ohranja oziroma celo pridobiva. To dokazujejo tudi zadnje javnomnenjske raziskave: po raziskavi Ninamedie se je podpora stranki ta mesec dvignila. In tako si velja zapomniti tudi drugi del stavka, ki ga je v torek, potem ko je naznanil svoj odstop z ministrskega mesta, izrekel Karl Erjavec: "… morda se vidimo kdaj drugič."

V vladni koaliciji je bila v mandatih

1996-2000,

2000-2004,

2004-2008 in

od 2008.

Ministri v vladi RS:

V mandatnem obdobju 1996-2000 jeimela stranka ministra Janka Kušarja (minister brez resorja, odgovoren za koordiniranje delovnih teles s področjasocialnega varstva).

V mandatnem obdobju 2000-2004 je imela stranka ministrico mag. Zdenko Kovač (ministrica brez resorja, zadolžena za regionalni razvoj).

V mandatnem obdobju 2004-2008 je imela stranka ministra Karla Viktorja Erjavca (ministrstvo za obrambo).

V aktualnem mandatnem obdobju je imela stranka ministra Karla Viktorja Erjavca (ministrstvo za okolje in prostor), ki je pravkar odstopil, še vedno ima na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ministra dr. Ivana Svetlika, mag. Zlato Ploštajner pa je na ministrstvu za lokalno samoupravo in regionalno politiko zamenjal Henrik Gjerkeš.

Volitve poslancev v državni zbor RS:

Leta 1992 je na volitvah v državni zborstranka dobila 1 poslansko mesto na skupni listi z Združeno listo socialnihdemokratov.

Leta 1996 je stranka na volitvah vdržavni zbor dobila 46.512 glasov (4,32 odstotka volilcev) in 5 poslanskih mest.

Leta 2000 je na volitvah v državni zbor dobila 55.696 glasov (5,16 odstotka volilcev) in 4 poslanska mesta. Število poslanskih mest se je znižalo zaradi spremembe volilnega praga za vstop v parlament.

Leta 2004 je na volitvah v državni zbor dobila 39.150 glasov (4,04 odstotka volilcev) in 4 poslanska mesta.

Leta 2008 je na volitvah v državni zbor dobila 78.353 glasov (7,45 odstotka volilcev) in 7 poslanskih mest.