Tako je Elie Wiesel v Noči (Založba Didakta, Radovljica 2007), enem izmed temeljnih dokumentov o holokavstu in nacističnih lagerjih smrti, popisal srhljive, morbidne trenutke v nacističnem lagerju Buna, eni od številnih podružnic matičnega Auschwitza, ko so hkrati še z dvema odraslima obešali otroka. Vsi interniranci so morali gledati ta "poučni" spektakel. "Potem se je začel obhod. Odrasla dva nista več živela. Jezika sta jim odebeljena in pomodrela visela iz ust. Tretja vrv pa ni bila negibna. Ker je bil tako lahek, je otrok še vedno živel... Več kot pol ure je ostal tako in se pred našimi očmi v agoniji boril med življenjem in smrtjo. In mi smo ga morali gledati naravnost v obraz. Bil je še živ, ko sem šel mimo njega. Njegov jezik je bil še vedno rdeč, njegove oči še niso ugasnile." Mali Elie, ki je tedaj štel 15 let, a se je iz taktičnih razlogov pretvarjal, da jih ima že osemnajst, je za sabo slišal glas nekoga, ki je šepetal: Kje je torej Bog?

Odsotnost Boga je bila le ena od enigem nacističnega holokavsta, industrializiranega pokola v taboriščih smrti z vrhuncem med letoma 1942 in 1944. Druga svetovna vojna je bila nacističnemu režimu dobrodošlo ozadje, pred katerim je bilo mogoče izpeljati načrtovano uničenje nezaželenih narodov in manjšin. Organizacijsko ga je vodil Heinrich Himmler, gospodar koncentracijskih in uničevalnih taborišč, neposredni tvorec morilske serije v Evropi med drugo svetovno vojno. V tretjem rajhu so jo z vso nemško pedantnostjo zastavili že leta 1939, na zlohotnem "pogovoru pri zajtrku" v vili ob Wannskem jezeru v Berlinu, kjer je 16 nacističnih državnih sekretarjev zakoličilo "dokončno rešitev judovskega vprašanja", potem ko so že počistili v lastnih vrstah. Ostanke nemških komunistov so zaprli v prvo nacistično koncentracijsko taborišče Dachau, ki je postalo model za vsa poznejša. Odprto je bilo že 22. marca 1933, dva meseca po prihodu Hitlerja na oblast. Po narodnosti so Nemci na seznamu jetnikov v Dachauu na prvem mestu po številu, za njimi Judje, Rusi, Poljaki in vsi drugi narodi z okupiranih ozemelj. Od antisemitizma do genocida je bil dejansko zgolj korak, pred javnostjo spretno zakrinkan z ideologijo o višji arijski rasi.

"Dolgo časa je veljalo, da je svet izvedel za Auschwitz šele junija 1944, ko se je dvema poljskima Judinjama posrečilo pobegniti. A to spričo perfidnosti industrije, ki jo je bilo treba načrtovati in vzdrževati, da je lahko morila, le malokdo verjame," je pred dvema letoma v Auschwitzu, ko so počastili spomin na slovenske žrtve taborišča, dejala nekdanja evropska poslanka Mojca Drčar Murko. Kot novinarka je raziskovala tudi delovanje oboroževalne industrije tretjega rajha v povezavi z uničevalnimi taborišči in se seznanila z vso srhljivo korespondenco med vodstvom velike nemško-avstrijske banke in esesovskimi upravami različnih koncentracijskih taborišč. Bančna logika je bila enako sprevržena kot ubijalsko početje. "Sorodniki zaprtih Poljakov so na podlagi posebnega dovoljenja lahko pošiljali določene zneske svojim ljudem v taboriščih, v Krakovu je imela banka celo podružnico za zaprte v Auschwitzu. Za sezname mrtvih, domnevno 'izginulih', je banka zaračunavala stroške poslovanja. V varšavskem arhivu so dokazi o tem vse od septembra 1941, ko so v Auschwitzu prvič uporabili ciklon B in z njim zadušili 600 taboriščnikov. Samo s prvo rundo je banka zaslužila 39.000 zlotov, po menjavi dva zlota za eno rajhsmarko. V 'civiliziranem' poslovnem svetu, kjer domnevno nihče ni vedel, so bili torej iz prve roke obveščeni o razsežnosti moritve," zagotavlja Mojca Drčar Murko. V duhu aktualnih evropskih polemik o značaju druge svetovne vojne in kolaboracije z morilci iz tedanje Nemčije in Italije dodaja: "Po razkroju sovjetskega bloka so nekatere države na evropskem vzhodu doživele vznemirljive spremembe, na površje so prišle težnje, ki so prej tlele med skrajnimi desničarskimi nacionalističnimi silami, da bi stran, ki si je izmislila in izvedla Auschwitz, rehabilitirali z ravnanjem Sovjetske zveze po končani vojni. V Sloveniji se to dogaja pod kritjem laži, ki je ni težko preveriti, namreč, da naj bi bili kolaboranti v resnici zavedni Slovenci, ki jim je 'pod domobranskim plaščem srce bilo za zaveznike', kot je v svojem romanu zapisal tržaški pisatelj Alojz Rebula. Zanikajo tudi dejstva, ki jih je že leta 1951, tudi v Trstu, objavil Franc Jeza, zaradi domobranske ovadbe tudi sam taboriščnik. Povedal je, da je zgolj izgovor, da so se domobranci priključili zasedbeni vojski zaradi komunističnih likvidacij, da je tako umišljeno dokazovanje odveč, saj ga demantirajo transporti v Dachau. O teh so govorili kot kak živinski trgovec, ki odpravlja vagone živine v klavnico. Stran, ki je bila v tej vojni poražena," pravi Drčar Murkova, "za katero je prav Auschwitz dokaz, da je šlo za vse ali nič, skuša zdaj nadomestno zmagati v vojni spominov. Tistim, ki so pravočasno razumeli razsežnosti katastrofe in so se bili zlu pripravljeni postaviti po robu, odreka njihovo moralno premoč in poskuša drugo svetovno vojno obravnavati kot katerokoli vojno. V njej naj bi bili vsi cilji udeležencev enaki, le nasprotne ideološke predznake naj bi imeli. Trditev, da je bila na začetku neka zarota, evropskih Judov, boljševiška zarota, je najpogostejši vzorec opravičevanja."

Ima trpljenje smisel?

Vprašanje "Zakaj se niste ubili?" je avstrijski nevrolog in psiholog ter nekdanji jetnik Auschwitza Viktor E. Frankl pri svojem terapevtskem delu postavil vsakemu pacientu z namenom, da bi v njem prebudil "voljo do smisla". Vprašanje je najprej zastavil sebi, ko je preživel pekel taborišča. Avtor knjige z izvirnim naslovom ... trotzdem ja zum Leben sagen (... kljub vsemu reči življenju da pri nas je izšla z naslovom Psiholog v taborišču smrti, Mohorjeva 1983) je svoje grozljive izkušnje strnil v eno samo vprašanje, s katerim je postal znan po vsem svetu. Gre za vprašanje po smislu: zakaj? Zanj je bilo to osrednje vprašanje taboriščnega življenja in preživetja, na katero odgovarja: nikakor ne gre za to, kaj še lahko pričakujemo od življenja, marveč za to, kaj življenje od nas pričakuje. Smisel, ki ga posameznik najde v sebi nasploh, lahko premaga strah pred smrtjo in prevlada trpljenje. Edina možnost preživetja je bila taboriščniku, ki mu je bilo odvzeto vse človeško dostojanstvo, vera v prihodnost, pravi tudi interniranka Auschwitza Sonja Vrščaj, ki vodi odbor nekdanjih taboriščnic iz Slovenije. Razmišljanje "ko bom prišla domov, ne če bom prišla" ji je pomagalo zdržati nacistično zlo. In kanček sreče, dodajam sama. Kako pa je vam uspelo preživeti, sem spraševala tudi Toneta Gortnarja, urednika Dahavskega poročevalca, ki je v kolesje Dachaua padel komaj devetnajstleten že leta 1941 in zdržal do konca, do osvoboditve leta 1945. Le mesec dni manj kot štiri leta, najbrž je naš še živeči deportiranec z najdaljšim taboriščnim stažem. Zato, pravi, ker so na njem delali medicinske poskuse z malarijo, ki ga proti pričakovanju njegovih mučiteljev ni ubila, čeprav so ga petkrat okužili s krvjo blodnih in tresočih se sotrpinov. Pred selekcijami in zanesljivo smrtjo s plinom ga je torej reševalo dejstvo, da je bila njegova taboriščna številka na seznamu zloglasnega medicinskega bloka. Kakšna sprevržena sreča, si mislim. Nekoga drugega, po imenu Max Mannheimer, so pred selekcijo za plinsko celico v Auschwitzu rešili žulji na rokah. Kako dobri so lahko žulji...

Nacistični režim nobene skupine prebivalstva ni preganjal in iztrebljal tako načrtno in množično kot Jude, Rome in Sinte. Temeljite, birokratsko natančne priprave na njihovo dokončno uničenje so bile končane jeseni 1941. Do podrobnosti programirano "judovsko politiko" so zastavili že sredi tridesetih let, v tako imenovanih nürnberških zakonih, zametke pa je mogoče najti v Hitlerjevem programskem pamfletu Mein Kampf. Devetega novembra 1938 se je v Nemčiji odvrtela "kristalna noč": judovska podjetja, domove in sinagoge je napadla, razdejala in požgala poblaznela množica, ki je imela blagoslov nacističnega režima. Ubitih je bilo okoli sto Judov. Če bi nacisti hoteli pobiti šest milijonov Judov, kolikor so jih pobili v času holokavsta, in če bi to počeli s "hitrostjo sto na dan", bi ji morali pobijati sto let, je izračunal Zygmunt Bauman, avtor knjige Moderna in holokavst (Študentska založba, Ljubljana 2006). Zato so to storili z organiziranjem srhljivih rutin, ki so jih skrili pod šifro "dokončna rešitev judovskega vprašanja". Holokavst je bil načrtovan racionalno, znanstveno podkovano, izvedensko, učinkovito in brezhibno, usklajeno z državno politiko nacistične Nemčije in njenimi vojaškimi cilji. S plinom, stradežem in nečloveškim ubijalskim delom. Imata trpljenje in kruto nesmiselni človekov konec v taborišču smrti res lahko kak višji cilj ali smisel? "Ni danes znanega načina, s katerim bi lahko racionalizirali to, kar se je zgodilo, v prikazovanje kakega vzvišenega in ne povsem doumljivega smisla," pravi dr. Lev Kreft v knjigi Holokavst Wolfganga Benza (Vita Activa, 2000). "Šo'ah ali holokavst danes pomeni to, kar se je zgodilo judovskemu ljudstvu v drugi svetovni vojni. Kot zgodovinski dogodek ne predstavlja ničesar novega oziroma je nekaj novega samo toliko, kolikor se je tako kot vse drugo iztrebljanje skozi zgodovinski napredek dalo industrializirati in izpolniti. Toda holokavst je kljub temu povsem nedvoumno nemški izum, tako po zamisli kakor po organizaciji in izpeljavi. V njem se kaže posebne vrste nemški slog duha ali Kunstwollen. To seveda še zdaleč ne pomeni, da so vsi pripadniki nemškega naroda krivi za holokavst, in prav tako še zdaleč ne more pomeniti, da obstaja kaka kolektivna krivda, ki bi se vlekla iz roda v rod. Toda čim začnete poveličevati nacijo kot velik kolektiv in domovanje vseh pravih posameznikov in posameznic, se morate pogovarjati tudi o tej plati nacionalnih zgodb in legend: nacije imajo lastnega duha in ta duh ima voljo, kar pomeni, da v vseh nacijah nekaj straši, v nemški v prejšnjem stoletju pa še posebej."

Nedvoumno nemški izum

Z bremenom nacije, ki je ustvarila sistem množičnega ubijanja in celo razvila različne tehnološko izpopolnjene načine predelave odvečnega človeškega materiala v uporabne izdelke, se srečujejo tudi sodobni Nemci. Od tod zadrege in neprijetnosti, ki jih je povzročila še pred padcem zidu nastala pobuda za spomenik holokavstu sredi Berlina. Kakorkoli obračate zamisel, ima dve plati: ena je obeleženje lastnega zločina, ki naj večno opozarja na krivdo, druga pa je spravno slovo od grozovitega dejanja. Po vojni je nekdanja Zahodna Nemčija pod Willyjem Brandtom vsaj na videz spodobno opravila denacifikacijo in mladim odkrito spregovorila o resnici, medtem ko so Vzhodni Nemci ostali bolj ali manj ujetniki ideologij in političnih interesov. Združitev demokratične in komunistične Nemčije je vnovič odprla vprašanje priznanja in sprave z lastno preteklostjo, v kateri ima holokavst osrednje mesto. Obstajajo namreč ljudje, ne le v Nemčiji, tudi drugod po svetu in tudi pri nas, ki še vedno zanikajo holokavst. Zavezniki so že sredi leta 1944 imeli letalske posnetke taborišča Auschwitz s šestimi krematoriji, iz katerih se vije dim. Vedeli so in so molčali. Molčali sta tudi protestantska in rimskokatoliška cerkev v Evropi. Žaljivost obstoja državne korporacije za pobijanje ljudi sredi Evrope je tudi za sodobnega človeka rana, ki je komaj znosna, pravi Marta Verginella. Razmisleka in osvetlitve so potrebne tudi drže tistih, ki so potek holokavsta opazovali od daleč in molče.

Srhljivi album odhajanja

Te dni, ko se spominjamo žrtev holokavsta, sem na spletu listala The Auschwitz Album Lili Jacob s posnetki množičnih transportov madžarskih Judov poleti 1944, z vsem natančno izdelanim brezsrčnim in ciničnim protokolom poti v krematorij. Nikoli ni bilo bolj nedolžnih, nič hudega slutečih žrtev, žensk, otrok in starcev, čakajočih pred "tušem" v Birkenauu... "Jezik nima besed za neskončno človekovo ponižanje," je zapisal pisatelj Primo Levi, eden od preživelih italijanskih Judov iz Auschwitza. Ko je bilo vojne konec, je bilo mogoče slišati zaklinjanja, da po nacističnem holokavstu pisanje poezije ni več mogoče. Ob branju knjig, kot so Levijeva (Ali je to človek, Premirje), Franklova (Psiholog v taborišču smrti), Benzova (Holokavst), Zámečnikova (To je bil Dachau), Kielarjeva (Anus mundi), Adornova (Minima Moralia, refleksije iz poškodovanega življenja), in drugih pričevanj, kot so Drobci zgodb o smrti francoskega pesnika Roberta Desnosa, zborniki pričevanj slovenskih internirancev ali celo avtobiografski zapisi poveljnika Auschwitza Rudolfa Hössa iz krakovskega zapora po vojni, kjer podrobno opisuje nacistično mašinerijo uničevalnega procesa, se vprašamo, kot tista prisilna priča otrokovega obešanja z začetka: Je bila po nacističnem holokavstu še mogoča vera v Boga? Je mogoče v tem neznanskem trpljenju najti kak smisel? Več kot pol stoletja pozneje vprašanja, spričo dokazov o razkroju človečnosti, ostajajo brez odgovora.

Nekateri pravijo, da sprevrženosti načrta na začetku niso mogli spoznati. Presegel je vse, kar si je človek lahko zamislil. Se zgodbe o holokavstu potemtakem ne da povedati? A kaj storiti z dokazi?