Ne zgodi se pogosto, da bi kak muzej pozval širšo strokovno javnost k skupnemu razmisleku o postavitvi lastne stalne zbirke. Na decembrski javni posvet o Novem Starem muzeju so muzealci povabili mlade profesionalce in študente s področja humanistike ter družboslovja, da bi skupaj oblikovali platformo za bodoče diskusije o postavitvi stalne zbirke v beograjskem Muzeju istorije Jugoslavije (Muzej zgodovine Jugoslavije). Namesto zaprtega posveta v ozkem krogu strokovnjakov se bo tako letos v muzeju zvrstila serija predavanj, posvetov in raziskav. Takšna muzeološka praksa predstavlja izziv tako za starejšo kot mlajšo generacijo raziskovalcev, ki se posvečajo zgodovini nekdanje skupne države. Odprt način razmisleka o muzejski postavitvi, onkraj togih miselnih plank vase zaverovanih disciplin, s tem sesuva udobno vlogo muzeja kot zvestega čuvaja zgodovinskega spomina.
Različne Jugoslavije
Kompleks, znan kot Muzej istorije Jugoslavije (MIJ), je nastal leta 1996. Nasledil je zapuščino in prostore nekdanjega Muzeja revolucije narodov in narodnosti Jugoslavije in Memorialnega centra Josipa Broza Tita. Hiša cvetja je še vedno najbolj priljubljena turistična točka številnih obiskovalcev iz Slovenije in drugih nekdanjih republik, celoten muzejski kompleks pa v svojih depojih hrani na desettisoče eksponatov, ki presegajo trenutne prostorske zmogljivosti muzejskega kompleksa. Aktualni muzej, ki je bil "čez noč" in za nekatere sporno preimenovan v MIJ, postavlja stalno zbirko, ki ne bo niti stara niti nova. Muzealci bodo morali v ta namen na plano prinesti eksponate iz depojev in preučiti njihovo muzejsko vrednost. Ker gre večinoma za predmete, poklonjene Josipu Brozu Titu, je bilo zbiranje eksponatov nesistematično, muzej pa je prav zato edinstven. Kot so poudarili kustosi, bi ga bilo pravilneje imenovati predsedniški legat oziroma zapuščina javne osebnosti. Način zbiranja eksponatov je torej odstopal od tipično muzeološke prakse, enako drzen in obetajoč pa je načrtovani javni razmislek o novi muzejski postavitvi.
Na posvetu so sodelovali predavatelji s področja zgodovine, muzeologije, sociologije kulture, antropologije, arhitekture in umetnostne zgodovine ter turistike. V Beograd so poleg domačinov prišli še predavatelji iz Tuzle, Sarajeva in Berlina ter debatirali s študenti in študentkami z območja celotne nekdanje Jugoslavije. Slednje so organizatorji srečanja izbrali na podlagi javnega razpisa. Katarina Živanović, v.d. direktorja muzeja MIJ, je konferenco lucidno komentirala kot "luksuzno nekonkretno nalogo". Odpiranje vprašanj o zgodovini različnih Jugoslavij, pa tudi o povsem praktičnih prostorskih zagatah, je bilo zanjo bolj izziv kot ovira. "Bodite realni, ampak dovolite domišljiji prosto pot," so bile njene opogumljajoče besede, s katerimi udeležencev ni želela obvezati h konkretnim zaključkom glede postavitve nove stalne zbirke v "Starem muzeju", kjer trenutno predstavljajo reprezentativno zbirko Titovih daril, temveč je razmislek usmerila k ideji možnega. Dovoljeno je bilo razmišljati tako v smeri postavitve, ki bi muzej Jugoslavije fizično "razdelila" med bivše republike, kot pristati na realnejši okvir; na postavitev v že obstoječih prostorih "Starega muzeja".
Načelnik oddelka za muzejsko dejavnost, Momo Cvijović, je preimenovanje Memorialnega centra Josipa Broza Tita v Muzej zgodovine Jugoslavije označil za nesrečno napako: "Po vsebini je naš muzej eno, po nazivu pa nekaj čisto drugega." Do preimenovanja je namreč prišlo na pobudo skupine beograjskih akademikov, ki se je v času Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ) po besedah kustosa "ležerno" odločila, da Memorialni center Josipa Broza Tita in Muzej 25. maja spremeni v Muzej zgodovine Jugoslavije. Pri tem banalnem nesporazumu je ostalo in muzejskemu vodstvu se vsiljenemu imenu še do danes ni uspelo izviti. Kolektivna amnezija je v "tranzicijskem" brisanju dediščine socialne revolucije enakovredno doletela vse bivše republike, ko so se te nominalno in z vidika zgodovinske dediščine tudi politično odrekle vlogi, ki so jo prvotno namenile muzejem revolucije. Tako se je z nastankom nacionalnih držav ljubljanski Znanstveni inštitut sprva preoblikoval v Muzej narodne osvoboditve, zatem v Muzej ljudske revolucije in leta 2003 v sedanji Muzej novejše zgodovine Slovenije. Našteta preimenovanja dokazujejo, da vloga muzeja kot javne institucije ni nespremenljiva. Čeprav se na eksponatih lahko dolga leta mirno nabira prah, je muzej odvisen od družbeno-političnih procesov, v katerih nastaja in v katere bolj ali manj aktivno posega.
Dediščina muzeja in dediščina Jugoslavije
S pojavom muzeja, sprva kot še nekakšna zakladnica čudes, se sistematizira kolektivni spomin neke družbe. Prvi javni muzej nasploh so med francosko revolucijo leta 1793 odprli v Louvru. Od njegove razsvetljenske vloge pa do postopne institucionalizacije, ko je postal sredstvo za discipliniranje okusa srednjega razreda, se je marsikaj spremenilo. Muzeji so izgubili svojo čarobno razsvetljensko vlogo. Če so nekoč Evropejcem ponujali prostor, kjer so se lahko čudili predstavnikom vrste homo sapiens, ki živijo onkraj stare celine, je do danes preživel le delček tega čudenja. Najdemo ga v prostorih, ki impozantno razstavljajo nekdanji plenilski kolonialni prestiž, denimo v londonskem British Museumu, ali pa v prostorih, ki v slogu depoja zvezdniških voščenih lutk Madame Tussaud Museum služijo predvsem "mumificiranju" živih. V tem smislu je ideja o postavitvi zbirke o zgodovini Jugoslavije edinstvena tudi zaradi svoje nesočasnosti: muzejski kompleks je nastal "pod Titom za Tita" kot skupni projekt nekdanjih republik, danes je v srbski državni in beograjski mestni lasti, posvečen pa je preminulemu zgodovinskemu subjektu. Edinstvena nesočasnost muzejske postavitve je znamenje, da je o dediščini Jugoslavije treba misliti onkraj nacionalnih okvirov in se povezovati na podlagi skupne zgodovinske izkušnje; torej skušati črpati navdih iz dobe, ko je bilo v bipolarni delitvi sveta mogoče misliti alternative.
Na posvetih o MIJ-evi bodoči stalni zbirki je večina udeležencev imela v mislih "Titovo" Jugoslavijo, čeprav je sama ideja o povezovanju južnoslovanskih narodov mnogo starejša. Na vprašanji, čigave in katere Jugoslavije bi zbirka predstavljala, je v kontekstu muzejske postavitve skušal podati odgovor Milan Ristović, profesor zgodovine z beograjske Filozofske fakultete. Dejal je, da se je ideja Jugoslavije vse od začetka pa do njenega neslavnega propada, od antifašističnega upora proti okupatorju in komunistične revolucije, izoblikovala z izstopom iz periferije. Na svetovni zemljevid jo je umestil splošni družbeni napredek na področju šolstva, industrializacije, politike neuvrščenih in preseganja "nezdružljivih elementov", kot so jezik, religija in etnična pripadnost. Jugoslavija je bila družba kompromisov in vzporedne ekonomije, ki je delovala zunaj socialističnega samoupravnega sistema. Ristović je svoje predavanje sklenil z mislijo, da je bila ideja Jugoslavije nekakšna pozitivna utopija s porazno realizacijo. Prav zato, je dodal, za celovito predstavo o tem, kaj vse je bila Jugoslavija, pred sodbo javnosti, torej predvsem pred muzejsko publiko, ne gre zamolčati državnega terorja nad žrtvami te "pozitivne utopije". V tem pogledu naj bi bila današnja generacija mladih, ki so se rodili v Jugoslaviji, a življenja v njej niso izkusili, idealna za razmislek o novi stalni postavitvi, saj k temu "mrtvemu epistemološkemu subjektu" ne pristopa z nostalgijo ali vnaprejšnjimi sodbami. Je pa v veliko večji nevarnosti, da bodo sodbo namesto nje opravile starejše generacije, in pred veliko težjo nalogo, saj bo naslednji generaciji morala poleg odgovora na vprašanje "Kaj je bila Jugoslavija?" podati tudi mnenje o tem, "kdaj" in "kje" je bila Jugoslavija.
Dejstvo, da je v MIJ-u najbolje zastopano obdobje t.i. Titove Jugoslavije, naj ne bi omejevalo razmisleka o tem, kakšna bi bila lahko njegova prihodnja naloga ter kakšno širitev muzeja lahko pričakujemo v naslednjih petdesetih letih. Tako na diskusijah in delavnicah ni manjkalo lucidnih idej, recimo zamisel predstavnika Študij Jugoslavije, Damirja Arsenijevića, "da je za dobrega kustosa zgodovino Jugoslavije mogoče stlačiti v škatlico za vžigalice ali na površino 900 kvadratnih metrov". Prisotnim se je porodila tudi zamisel, da bi obiskovalci po zgledu manjših umetniških muzejev, kot je denimo Muzej prekinjenih ljubezni iz Zagreba, s podarjanjem eksponatov, ki jih spominjajo na pojem Jugoslavije, sami oblikovali muzejsko zbirko. Večina navzočih se je zedinila, da bi muzejski eksponati predvsem mlajše obiskovalce bolj nagovarjali, če bi jih spremljale anekdote iz Titove burne biografije. S tem bi muzej predmete prikazal kot žive pričevalce preteklosti.
Novosadski glasbeni festival Exit, YU-Go! glasbeni večeri z bendi iz nekdanjih republik v Kinu Šiška, Študije Jugoslavije, študentski plenumi in delna ukinitev vizumskega režima za državljane nekdaj skupnega prostora ter že obstoječe oblike povezovanja dokazujejo, da bodo postjugoslovansko zgodovino na novo pisale mlade generacije, tudi če se stare okoli skupne preteklosti nikoli ne bodo znale zediniti.
Nasilna ločitev in silno kljubovanje
Povezovanje in sodelovanje kulturnih delavcev, umetnic, raziskovalcev in teoretičark v SFRJ je omogočalo, da je imel prostor, načeloma združen pod zastavo "bratstva in enotnosti", tudi dejansko skupno kulturo. S prevlado etnocentričnih teženj v začetku devetdesetih se je za hip že zdelo, da je skupno kulturo z državo vred pokopal čas. Namesto podobnosti so v novih nacionalnih državah postale pomembne razlike, čezmejno umetniško in intelektualno sodelovanje pa je prav zaradi dominantne politike ločevanja dobilo progresivni, antinacionalistični naboj. Odtlej je nastala že cela vrsta pobud, ki izhajajo iz prepričanja, da sta solidarnost in mednarodno sodelovanje nujna za ohranitev miru in dostojanstveno življenje na območju nekdanje Jugoslavije. Njihovi snovalci se strinjajo, da je za boljšo prihodnost nujen tudi premislek o preteklosti, ki nas je silno povezala in petdeset let kasneje tako nasilno ločila.
O priročniku Jugoslavija između Istoka i Zapada: obični ljudi u neobičnoj zemlji (Jugoslavija med Vzhodom in Zahodom: običajni ljudje v neobičajni državi, 2007) je v Objektivu lani poleti poročal že Uroš Škerl Kramberger. Pripravila ga je skupina zgodovinarjev iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Hrvaške, konfliktnim interpretacijam skupne zgodovine pa se je lahko izognila predvsem zato, ker se je namesto na državno politiko osredotočila na pričevanja "običajnih ljudi" in svoje raziskovalno delo omejila na čas pred izbruhom nacionalističnih trenj. Tudi znameniti Leksikon YU mitologije (2004) je odgovor na vprašanje, kaj je določalo jugoslovansko identiteto in skupnost, poiskal v vsakdanjem življenju in popularni kulturi. Oba projekta sta pomembna, saj sta pokazala, da zgodovina SFRJ pripada njenim nekdanjim državljanom in ne sodobnemu revizionističnemu zgodovinopisju, ki streže potrebam dnevne politike, a ker projekta vsakdana nista navezala na zgodovino tistih političnih odločitev, ki so pripeljale do vojne in genocida, jima je v isti sapi mogoče očitati apolitičnost.
Tega ne bi mogli trditi za retrospektivno razstavo Politične prakse (post)jugoslovanske umetnosti, ki je od 29. novembra do konca minulega leta gostovala v MIJ-u. V galeriji so organizacije iz Beograda, Zagreba, Novega Sada in Sarajeva pripravile obsežno razstavo o kulturni zapuščini socialistične Jugoslavije, pri čemer jih je najbolj zanimalo to, kaj lahko ponudi sedanjosti. V razstavo so vključili tudi projekt Miklavža Komelja, Jožeta Baršija, Lidije Radojević in Tanje Velagić Kako misliti partizansko umetnost?, ki je bila, mimogrede, v drugi različici še prejšnji teden na ogled v ljubljanski Mali galeriji. Mednarodna skupina kustosinj in kustosov pod vodstvom Jelene Vesić je problematizirala tudi revizionistične poglede na jugoslovansko umetnost v upanju, da bodo "umetnosti vrnili politični glas, ki ji je bil odvzet aktivno (s prevlado 'kulturne industrije') in retroaktivno (zaradi prevladujočih načinov historiziranja umetnosti)".
Študije Jugoslavije, kot jih še ni bilo
Interpretacija in aktualizacija preteklih umetniških, kulturnih in družbenih dosežkov zanima tudi lani ustanovljene Študije Jugoslavije. Snovalci projekta (Center Grad iz Tuzle, Center za kulturno dekontaminacijo iz Beograda, mednarodni kolektiv Grupa Spomenik in Inštitut za kulturno produkcijo in družbenopolitične študije Mina iz Ljubljane) so v ustanovno listino zapisali, da gre za "mednarodno platformo za solidarnostne in kritične prakse" in nov prostor "za proizvodnjo in pretok znanja, ki bo znalo intervenirati v današnjo realnost zamrznjenih teles, zaprtih skupnosti, novih nacionalnih držav, ki so nastale z razpadom Jugoslavije". V to resničnost želijo poseči z zelo jasne pozicije. Na beograjskem posvetu je filozof in teoretski psihoanalitik Branimir Stojanović iz Centra za kulturno dekontaminacijo v debato o tem, o kateri od mnogih Jugoslavij bi se pravzaprav morali pogovarjati, posegel z opombo, da o tisti, ki je še ni bilo: o Jugoslaviji kot konceptu ali utopiji, ki je gojila emancipatorne, transformativne prakse in znanje, a jih nikoli ni uresničila.
Damir Arsenijević, član Centra Grad in Grupe Spomenik, sicer pa teoretik, ki se posveča "terorju neenakosti" in materialnim spominom na vojno in genocid v Bosni, je dodal, da je zanj "bistveno povezovanje tem, ki so bile in ostajajo aktualne, na primer politike NOB in sodobnih bojev proti genocidu". Sledil je rafal tehtnih vprašanj: Kako naj analiziramo zgodovino, da v njej ne bomo videli enega samega premočrtnega toka? V katere, kot pravi Walter Benjamin, pretekle neuspele dogodke ali trenutke upanja lahko položimo svoje upe? V katere dogodke iz preteklosti moramo intervenirati, da pokažemo, da imajo potencial upanja? Katera gibanja so pozabljena? Kaj je danes pravično? Kaj danes pomeni enakost? Katere oblike dela in sodelovanja sploh lahko odgovorijo na ta vprašanja?
"Najprej," je nadaljeval Arsenijević, "želimo ustvariti pogoje, v katerih bo mogoče delati, ne da bi znoreli od pritiskov in zahtev, ki jih postavljajo donatorji in univerze." Študije Jugoslavije stavijo na odprtost, zato uvajajo nov model produkcije znanja, ki sledi formuli umetnost-teorija-šola, kar v praksi pomeni, da so v raziskovalne celice ali "kartele" poleg akademskih delavcev in umetnic vključeni tudi "delavci v kulturi, aktivisti in svobodni misleci". Na vprašanje, komu bi danes ta laskavi naziv sploh lahko nadeli, je Arsenijević odgovoril: "Ljudem, ki zavračajo obstoječe institucionalne okvire. To bi bila ena od možnih definicij. Druga je, da gre za nomadske delavce v kulturi, ki delujejo v eni ali več državah, kar je, seveda, ena od posledic vojne." Položaj svobodnega misleca je primerjal s statusom samozaposlenega v kulturi, kot ga poznamo v Sloveniji. Ob opazki, da je njegova predstava o statusu precej idealistična, saj je samozaposleni odvisen od ministrstva za kulturo in povpraševanja na trgu dela, se je nasmehnil in rekel, da na to lahko odgovori samo "s starim izrekom: 'Ne izbiramo pogojev ali konteksta, v katerem delamo, ampak izbiramo načine, kako v takšno realnost posegamo'".
Mercator, turbofolk in nove oblike solidarnosti
Ob kartele so snovalci študij postavili idejo "zadrug", v katerih sodelujejo "vsi člani javnosti, ki se zanimajo za produkcijo in delovanje po načelih Študij Jugoslavije: kartel se bo povezal z ljudmi iz svojega okolja in probleme, s katerimi se soočajo, skušal osvetliti z različnih zornih kotov. Skušal bo pokazati, da v različnih skupnostih obstajajo podobne težave. Pa ne samo težave," je pomenljivo dodal Arsenijević, "na kar pogosto pozabimo, a je zelo pomembno, je vprašanje, katere afirmativne prakse že obstajajo v tem prostoru. Se pravi, čemu smo zvesti; za katere metode vemo, da nam lahko pomagajo." Na moje iskreno, a fatalistično vprašanje o tem, kaj nam sploh lahko pomaga, je Arsenijević odgovoril z novim vprašanjem: "Kaj je skupno vsem postsocialističnim državam? Tranzicija v neoliberalni kapitalizem. Konec koncev nas danes povezuje Mercator… A ne samo to, povezujejo nas nove oblike solidarnosti, ki se borijo za politiko enakosti. Recimo v obliki študentskih plenumov, v prihodnosti pa mogoče tudi v obliki delavskih gibanj in gibanj, ki jih povezuje angažirana vednost." Kasneje sem izvedela, da so se v dneh, ko so v MIJ-ju potekale debate o bolj in manj utopičnih Jugoslavijah, na obisku pri beograjskih kolegih zares mudili študenti iz Bosne, da bi skupaj zasnovali novo študentsko gibanje.
Gonilna sila Študij Jugoslavije v Sloveniji je Jelena Petrović, teoretičarka, ki se ukvarja z interpretacijskimi modeli jugoslovanske zgodovine, spomina, kulture, jezika in identitet. Želja, da bi z drugimi raziskovalkami, umetniki in aktivistkami razvijala transdisciplinarne in emancipatorne pristope k temam, ki so bile doslej prezrte ali obravnavane nezadostno, jo je spodbudila k sooblikovanju in vodenju novega raziskovalnega inštituta Mina. V umetniško-teoretski raziskavi, ki poteka pod okriljem Študij Jugoslavije, se z vizualno umetnico Milico Tomić posvečata fenomenu turbofolka. Pravita, da je to "naš najbolj avtentičen prispevek k globalizaciji", kljub temu pa ga je večina študij doslej obravnavala odklonilno, celo prezirljivo, kar ni najboljše izhodišče za razumevanje množice pomenov, ki jih turbofolk zastopa na območju nekdanje Jugoslavije in tudi širše.
Projekt I kad jednom pukne ovo srce moje videćeš u njemu samo ime svoje (In ko bo nekoč to srce počilo, boš v njem videl samo svoje ime) je svoj poetičen naslov povzel po besedilu popularne popevke Dragane Mirković. Milica Tomić se je na njeno kulturno vlogo oprla že leta 2001 v videoinstalaciji Sama. V njej je posnetek moških, ki igrajo preferanso, soočila s posnetkom njenega istoimenskega glasbenega videa. Beograjski kritik in kustos Branko Dimitrijević je zapisal, da je medijska podoba turbofolk zvezde morda daleč stran od vsakdanjega življenja njenih poslušalcev, a šele skupaj tvorijo simbolni okvir turbofolk kulture. Če je bila ena od kritičnih osti videoinstalacije naperjena v "žensko telo kot projekcijo moškega pogleda, privilegirane nevidnosti, katero si moški zagotovijo z ritualno iniciacijo v kvartopirsko bratovščino", pri čemer je "konstrukcija ženskega telesa ekran, ki (moške) brani pred vdorom resničnosti", je za drugo ost poskrbel nastop Dragane Mirković na dunajskem festivalu moderne umetnosti Wiener Festwochen. K predstavitvi svoje instalacije jo je povabila Milica Tomić in čeprav si dogodka še zdaleč ni ogledalo vseh 250.000 imigrantov iz nekdanje Jugoslavije, kolikor jih danes živi in dela na Dunaju, je peščica nevidnih vseeno vstopila v elitni javni prostor. In obratno: za mnoge imigrante je bil to prvi stik s sodobno umetnostjo.
Medtem v Tuzli nastaja spletni in tiskani časopis Front slobode (Fronta svobode), ki se naslanja na dvainšestdesetletno tradicijo istoimenskega antifašističnega glasila in po novem izhaja v vseh jezikih bivše Jugoslavije. Gre za še eno od načrtovanih intervencij Študij Jugoslavije, ki se spopadajo z najtežjim izzivom: vzpostavljanjem mednarodnih in lokalnih vezi med karteli in zadrugami. A čeprav približevanje raziskovalnega dela aktivističnemu in mobilizacija skrajno različnih družbenih skupin nista lahka naloga, sta mogoča, je zaključil Damir Arsenijević, "vse dokler gojimo zavest, da ne gre za različne svetove. Dandanes velja prepričanje, da živimo vsak v svojih tirnicah, ki se nikoli ne srečajo. To je laž. Največja laž. Svet je en sam in v njem živimo in delujemo skupaj."
