Začnimo najprej z energetskim vidikom. Najbolj odgovorni v Sloveniji za javne finance in za energetski sistem nas svarijo, da bo energetska oskrba Slovenije močno ogrožena, če ne bomo nemudoma šli v gradnjo prav TEŠ 6. Minister za finance France Križanič, ki je odobril poroštvo za gradnjo TEŠ 6 v višini 600 milijonov evrov, investicijo v TEŠ 6 zagovarja s tem, da "blok 6 mora biti, ker se bodo bloki 1, 2 in 3 podrli, četrti in peti pa bosta ugasnila" in "treba se je zavedati, da je ta projekt neizogiben za zanesljivo oskrbo Slovenije z električno energijo". Naj spomnim, da je bil Križanič v nadzornem svetu lastnika TEŠ (HSE), ki je potrdil ta investicijski projekt, vse do prevzema ministrske funkcije in da je kot direktor inštituta EIPF hkrati pisal študije o "makroekonomskih, regionalnih in socialnih učinkih postavitve bloka 6 v TEŠ" ter "ekonomskih in makroekonomskih vidikih dolgoročne pogodbe o dobavi premoga" za Premogovnik Velenje. Njegova kolega z EIPF Žan Oplotnik in Mejra Festić pa sta pripravila študijo za TEŠ o "narodnogospodarskih stroških časovnega zamika izgradnje bloka 6 v Termoelektrarni Šoštanj".

Podobno nas Janez Kopač, sicer generalni direktor direktorata za energetiko, opozarja, da bi bilo življenje brez TEŠ 6 enako, kot da bi bili deležni vsakodnevnih "8-urnih električnih mrkov".

Politično manipuliranje

No, gre za eklatantno politično manipuliranje, dejstva so namreč krepko drugačna. TEŠ je sestavljen iz petih neodvisnih blokov. Bloka TEŠ 1 in 2, ki imata moč po 30 MW, sta šla v obratovanje leta 1956, torej sta obratovala 53 let, v zadnjih letih sicer bolj kot rezerva. Oba bloka je seveda treba zaradi njune zastarelosti in okoljske neprimernosti nemudoma zapreti. Blok TEŠ 3 ima moč 75 MW in je šel v obratovanje 1960, obratuje 49 let. Glede tega ni dileme - vse tri bloke s skupno močjo 135 MW je treba zapreti, saj niso primerni niti za rezervo. Na drugi strani ima blok TEŠ 4 moč 275 MW in je šel v obratovanje leta 1973, torej obratuje 36 let, blok TEŠ 5 pa ima moč 335 MW in je šel v obratovanje leta 1978, torej obratuje 31 let. Tema blokoma so bile prigrajene odžvepljevalne naprave leta 1995 in 2000 ter dve plinski turbini po 42 MW leta 2008 (vir podatkov: TEŠ). Ta dva bloka lahko delujeta z ustreznimi posodabljanji vsaj še 10 let. Skupna moč blokov TEŠ 4 in 5 ter obeh plinskih turbin torej znaša 704 MW, medtem ko zapiranje blokov TEŠ 1, 2 in 3 pomeni skupaj le 135 MW oziroma le 16-odstotno zmanjšanje skupne moči TEŠ. Toda to ne pomeni, da se bo količina električne energije iz TEŠ zaradi zaprtja prvih treh blokov zmanjšala za 16 odstotkov, saj prva dva bloka že zdaj nista obratovala oziroma le kot rezerva, blok 2 je bil popolnoma ugasnjen že lani, medtem ko je bil blok 3 praktično nadomeščen z izgradnjo obeh plinskih turbin. Ugasnitev prvih treh blokov TEŠ tako ne pomeni, da bo zaradi tega prišlo do izpada ene tretjine električne energije (torej do 8-urnih električnih mrkov), kot poskuša javnost prepričati Janez Kopač. Pač pa se lahko zgodi, da bo TEŠ - upoštevajoč pretežno mirovanje prvih dveh blokov ter slabši energetski izkoristek vseh prvih treh blokov - v najslabšem primeru proizvedel za pet odstotnih točk elektrike manj. To pa pomeni, da bi v najslabšem primeru bilo treba v Sloveniji nadomestiti za okoli 2 odstotka skupnega izpada električne energije - bodisi iz drugih virov bodisi iz uvoza.

Vladno manipuliranje z grožnjami, da neizgradnja TEŠ pomeni ogrožanje energetske stabilnosti Slovenije, je torej privlečena za lase. Zdi se, da je namenjena zgolj upravičevanju investicije v TEŠ 6. Glede same investicije v TEŠ 6 pa se takoj soočimo z vprašanjem njene ekonomike ter finančne konstrukcije. V Šoštanju so projekt načrtovali že pred letom 2004. V začetku je bila predvidena gradnja bloka moči 300-400 MW, nakar je TEŠ konec leta 2005 dobil dovoljenje za 500 MW, sredi leta 2006 pa za 600 MW. Nekateri viri navajajo, da je do spremembe v moči bloka 6 prišlo z namenom, da bi izločili večino konkurence pri dobavi opreme, viri iz TEŠ, kjer so dali narediti študijo "Primerjava investicije za Blok 6 520MW ali 650MW in primerjava investicije za Blok 6 moči 600MW proti 520MW ali 650MW", pa trdijo, da je bila naložba v 600-MW termoelektrarno najbolj ekonomična.

Ne glede na razlog za spremembo načrtovane moči TEŠ 6 pa je dejstvo, da se je vrednost investicije s prvotno načrtovanih 650 milijonov evrov do leta 2009 drastično povečala. Za primerjavo naj navedem, da so takrat v državah OECD znašale referenčne cene za gradnjo termoelektrarne na premog z najnovejšo tehnologijo (IGCC, naprave za ražvepljevanje, CCS ready, vendar brez naprave za zajemanje in shranjevanje CO2 ) od 0,9 do 1,3 milijona evrov za 1 MW instalirane moči. Povprečna cena zgrajenih termoelektrarn na premog v 19 državah OECD je v letih 2003-2004 znašala 1,1 milijona evrov za 1 MW (vir: International Energy Agency). Denimo, strošek primerljive elektrarne na lignit v Nemčiji z nazivno močjo 1050 MW je takrat znašal 1,2 milijarde evrov oziroma 1,15 milijona evrov za 1 MW. V letošnjem letu bo Poljska dokončala gradnjo novega bloka na lignit z močjo 858 MW v termoelektrarni Be³chatów. Izvajalec je Alstom, tehnologija pa je praktično identična kot tista, ki jo načrtujejo v TEŠ 6. Skupna vrednost investicije pa znaša nekaj čez 900 milijonov evrov (torej dober milijon evrov na MW).

Povečanje vrednosti investicije

Iz predstavitvene dokumentacije o projektu TEŠ 6 iz avgusta 2009 pa sledi, da znaša načrtovana vrednost naložbe po tekočih cenah, vendar brez stroškov financiranja, 1,167 milijarde evrov, stroški financiranja naj bi znašali 169 milijonov evrov, kar skupaj znese 1,336 milijarde evrov. K temu pa je treba dodati še davek na dodano vrednost, kar celotni strošek investicije v TEŠ 6 podraži na več kot 1,5 milijarde evrov oziroma 2,5 milijona evrov na 1 MW.

Kaj je botrovalo temu, da se je vrednost investicije v TEŠ 6 v dveh letih povečala za več kot 150 odstotkov? Del odgovora se skriva v dejstvu, da je prišlo v obdobju 2005-2007 do dviga stroškov gradnje termoelektrarn na premog za 25 do 30 odstotkov. Razlogi za to so po mnenju analitikov predvsem trije. Prvič, v tem času je na svetovnih trgih prišlo do dviga cen materialov, ki so ključni za konstrukcijo opreme, vključno s cenami jekla, betona, niklja in bakra. Drugič, povečalo se je povpraševanje po tovrstnih termoelektrarnah predvsem v Indiji in na Kitajskem, kjer je premog poceni, zaradi česar so glavni ponudniki te tehnologije ob fiksnih zmogljivostih dvignili cene. Tretji razlog pa je dvig stroškov financiranja zaradi dviga cen kapitala. Po letu 2007 so cene še naprej naraščale in vplivale na dvig cen termoelektrarn na premog glede na leto 2004 tudi za 60 do 80 odstotkov, odvisno od tega, kdaj so naročniki opravili rezervacijo in ali so si uspeli izpogajati fiksne cene. Posledica te podražitve je, da so se v ZDA v letih 2008-2009 z argumentacijo, da tovrstne naložbe v teh pogojih niso več ekonomsko smiselne, odpovedali več kot polovici novih projektov termoelektrarn na premog - seveda odvisno od tega, kdaj so naročniki opravili rezervacijo opreme. Podobno se je Nemčija letos zaradi povečanja stroškov odpovedala gradnji sedmih termoelektrarn na premog v skupni vrednosti 12 milijard evrov. Investitorji pravijo, da je gradnja termoelekrarn v tem času enačba s preveč neznankami, zato so pozornost usmerili na naložbe v plinske in jedrske elektrarne.

Zakaj torej v Sloveniji vlada in energetski lobi iz Šaleške doline kljub povečanju prvotne investicije za dvainpolkrat še naprej z glavo skozi zid rineta v izgradnjo pregrešno dragega šestega bloka TEŠ? Električna energija, ki naj bi jo dobivali iz TEŠ 6, bo s ceno 71,5 evra za 1 MWh natanko trikrat dražja od elektrike iz jedrske elektrarne v Krškem, za 30 odstotkov dražja od sedanje cene električne energije na trgu EU ter za 15 odstotkov dražja od terminskih cen električne energije v letu 2015, ko naj bi TEŠ 6 začel obratovati. V čem je torej smisel te investicije? Zakaj se v TEŠ ob naraščanju cen tehnologije termoelektrarn na premog po ameriškem in nemškem vzoru niso raje odločili za alternativno investicijo, denimo za naložbo v dve manjši plinski elektrarni, pri katerih je vrednost začetne investicije bistveno nižja, hkrati pa je izpust CO2približno dvakrat nižji kot pri elektrarnah na premog?

Delo za preiskovalne organe?

Časopisni viri, predvsem iz Dnevnika, navajajo ključen pomen obstoja dejstva, da je celotno projektno dokumentacijo, tehnično izbiro izvajalcev ter celo nekatere razpise v tem času pripravljalo podjetje CEE d.o.o., ki je po eni strani zastopnik glavnega ponudnika tehnološke opreme, Alstoma, za Hrvaško, po drugi strani pa je lastniško povezano s podjetjem Engineering Doberšek, ki je skupaj s podjetjema Rudis in Esotech na razpisu, ki ga je pripravilo podjetje CEE, dobilo posel za dobavo naprave za razžvepljevanje v vrednosti 79 milijonov evrov. Kakorkoli, verjamem, da se bodo s tem primerom še nekaj časa ukvarjali ustrezni preiskovalni organi. Vsekakor pa o tem, da je nekaj hudo narobe s postopki vodenja tega projekta in cenami, priča dvoje. Prvič, med avgustom in novembrom 2009 se je investicijska vrednost projekta nenadoma čudežno znižala za 200 milijonov evrov - z dobrih 1,3 na 1,1 milijarde evrov (brez DDV). Od kod tolikšna rezerva v investicijski vrednosti? In drugič, izjava generalnega direktorja direktorata za energetiko, da verjame, da gre pri tem poslu tudi za provizije, vendar pa da to ni razlog za zaustavitev projekta. Očitno je, da je "posel" stekel in da podjetja, ki so v ta "posel" vključena, ne želijo izgubiti bogatih deležev v njem.

Hkrati pa je dejstvo, da si v Šoštanju očitno želijo prav elektrarne na velenjski premog, pa naj stane kar hoče, ne pa neke cenejše in bolj čiste tehnologije za proizvodnjo električne energije. Dejstvo je, da bodo elektrarne na premog v prihodnje zaradi zaostrovanja okoljskih standardov še bistveno bolj drage. Ker se bodo stroški kuponov za izpuste CO2bistveno podražili, bodo vse nove elektrarne na premog prisiljene začeti zajemati in shranjevati izpuste CO2. Tovrstna tehnologija pa je izjemno draga. V ZDA je v primeru štirih novih elektrarn na premog njihova dograditev za zajem in hranjevanje CO2 podražila vrednost naložbe za 60 do 80 odstotkov. Podobno povečanje lahko pričakujemo tudi v Šoštanju (TEŠ 6 je CCS ready), kar utegne cene električne energije iz TEŠ 6 kasneje podražiti na več kot 100 evrov za MWh.

Si res želimo tako drage in na tako okoljsko škodljiv način pridobljene električne energije? Čas je za temeljit premislek o energetskih alternativah, ki so nam na voljo in ki jih je treba celovito pretehtati tako z energetskega, okoljskega, makroekonomskega in finančnega vidika. Čas je, da sprožimo široko javno razpravo o tem področju in ne dovolimo izsiljevanja s strani nekaterih lobijev na podlagi njihove politike izvršenih dejstev. Čas je tudi, da pristojne institucije raziščejo ta sporni posel okoli TEŠ 6 ter vse postopke v zvezi z njegovo pripravo in izvedbo. Gre za denar davkoplačevalcev, ki ga bomo morali še desetletja plačevati prek pregrešno drage umazane električne energije iz Šoštanja. Ja, aneks k pogodbi o dobavi tehnološke opreme med Alstomom in TEŠ vsebuje protikorupcijsko klavzulo.