V imenu pravice

Skupaj s prebivalci Gaze so zakorakali proti izraelski vojaški kontrolni točki na drugi strani obleganega kosa nekdanje Palestine. Hkrati so na izraelski strani protestniki poskušali priti v Gazo po obali. Betonski bloki, žična ograja in izraelska policija so jih ustavili. V mestih po vsem svetu - od Amsterdama in Tel Aviva do Pariza, Dublina, San Diega in Londona - so zbrani izražali solidarnost z milijonom in pol ljudi, ki ostajajo ujeti v Gazi. Leto dni pozneje še vedno živijo med ruševinami, ki jih je pustil za seboj lanski 22-dnevni izraelski napad. V moderno koncentracijsko taborišče Izrael in Egipt spustita ravno dovolj hrane in zdravil, da ne pomrejo od lakote.

Pred tremi dnevi, po enomesečni zamudi, mrtvem egiptovskemu policistu in 85 ranjenih protestnikih, je Egipt končno dovolil v Gazo zapeljati 139 tovornjakom s hrano in zdravili. To je bil dobršen del konvoja Viva Palestina, ki ga je organizirala skupina 500 Turkov, Britancev in Arabcev pod vodstvom britanskega parlamentarca Georgea Gallowaya. Galloway opisuje konvoj kot nekaj kapelj v morje potreb. Še vedno pa ni jasno, kaj se bo zgodilo s preostalimi 59 tovornjaki konvoja, za katere Egipt zahteva, da vstopijo v Gazo z izraelskega ozemlja, saj so na njih tudi medicinski pripomočki, ki jih Izrael ne pusti skozi. Tako kot v Gazo ne more po zemlji priti gradbeni material ali nafta. Egipt medtem s pomočjo inženirjev ameriške vojske gradi zid, ki naj bi segel od pekla do nebes. Kovinski zid, odporen proti razstrelivu in nestaljiv, bo zarezal osemnajst metrov pod zemljo, z namenom, da preseka podzemne rove, po katerih v Gazo iz Egipta ilegalno prihajajo hrana, zdravila, cement, nafta, živali, avtomobili in orožje.

Med organizatorji Pohoda za osvoboditev Gaze (Gaza Freedom March) 31. decembra je bila tudi Ann Wright. Dvainšestdesetletna ameriška pravnica je bila devetnajst let zaposlena v ameriški vojski in nato šestnajst let v ameriški diplomaciji. Kot namestnica ambasadorja je delala v Sierra Leoneju, Mikroneziji, Afganistanu in Mongoliji. Za svoje delo v Sierra Leoneju je prejela nagrado ameriške vlade za herojstvo. Decembra 2001 je pomagala odpreti ameriško ambasado v Kabulu in nato manj kot leto in pol kasneje, 19. marca 2003, na večer ameriškega napada na Irak, ameriškemu zunanjemu ministru Colinu Powllu poslala pismo o odpovedi. Bila je ena od treh ameriških diplomatov, ki so protestno, zaradi kršitev mednarodnega prava z napadom na Irak, zahtevali nazaj svoje delovne knjižice. Poleg napada na Irak je med razlogi za svojo odpoved izpostavila še ameriško politiko do Izraela in Palestine ter Severne Koreje. Leta 2008 je skupaj s Susan Dixon napisala knjigo Dissent: Voices of Conscience (Ločeno mnenje: glasovi vesti), v kateri sta zbrali zgodbe ljudi, ki so med Bushevo vojno v Iraku žrtvovali svoje kariere v imenu vladavine prava. Ann Wright zadnjih sedem let glasno opozarja na ameriške kršitve mednarodnega prava in prava človekovih pravic. Na vprašanje, ali se kdaj počuti osamljeno v boju, ki si ga je izbrala, odgovori napol z nerazumevanjem, napol muzajoče: "Seveda ne."

Pohod za osvoboditev Gaze se je odvil konec decembra. Kdaj se je začel za vas?

Sama ideja pohoda za osvoboditev Gaze se je oblikovala, ko smo se vrnili s tretjega letošnjega obiska Gaze. Mnogo članov naše delegacije, v kateri nas je bilo kakih šestdeset, je predlagalo, da poskusimo v Gazo pripeljati mnogo večjo skupino ljudi. Odločili smo se, da bomo organizirali solidarnostni pohod z ljudmi Gaze. Podobne ideje je imel v Indiji Mahatma Ghandi in v Ameriki Martin Luther King, ko so leta 1963 organizirali pohod v Washington za državljanske pravice. Po šestih mesecih dela se nas je v Kairu zbralo 1360 pohodnikov, ki smo bili tam, da stopimo skupaj za osvoboditev Gaze.

Toda v Gazo je lahko vstopilo le 90 ljudi?

Na koncu je bilo dvaindevetdesetim dovoljeno iti v Gazo. Šlo je za izredne, naknadne izjeme od zavrnitve vstopa, ki nam jo je sprva izrekla egiptovska oblast. Egiptovski Rdeči polmesec se je pritožil, ko so nam prepovedali vstop v Gazo, in na koncu je bil nekaterim vstop vendarle omogočen. Za nas je bilo to pomembno. Kajti vsaj nekaj ljudi je bilo v Gazi na dan, ko so tudi v Gazi načrtovali, da se bodo skupaj z nami udeležili pohoda. Istočasno se je odvijal pohod tudi na izraelski strani meje z Gazo, pohodi in solidarnostne akcije pa so se odvijali tudi v več kot 150 mestih po vsem svetu.

Kje ste bili vi?

Bila sem v Kairu. Ker sem bila v zadnjem letu trikrat v Gazi, smo se odločili, da je pomembneje, da gredo v Gazo tisti, ki tam še niso bili. Bila sem s tisoč dvesto preostalimi protestniki v Kairu.

Ste pričakovali, da vam bodo egiptovske oblasti prepovedale vstop v Gazo?

Upali smo, da nam ga bodo dovolili. Od avgusta naprej smo bili ves čas v stiku z egiptovskimi oblastmi. Razložili smo jim idejo pohoda. Nato smo jih mesečno obveščali o vseh, ki so se nameravali udeležiti pohoda. Kot so zahtevali, smo jim posredovali imena, številke potnih listov, rojstne datume, poklice udeležencev. Vseskozi smo jih pozivali, naj nam čim prej povedo, kako se bodo odločili. Ljudje so kupili drage letalske karte, vzeli dopust, odpovedali praznovanja, da bi lahko stopili v Gazo. A egiptovske oblasti so nam svojo odločitev sporočile šele teden dni pred pohodom, ko je bila večina udeležencev že v Kairu.

Iz poročil se na trenutke zdi, da so bile reakcije izraelske policije do protestnikov bolj grobe kot ravnanje egiptovske policije, kar se zdi nenavadno. Kakšna je bila vaša izkušnja?

Policija je policija, ne glede na to, kje je. Zelo grobo ravnanje policije sem videla tudi v New Yorku, Washingtonu in San Franciscu. V Izraelu smo bili junija priče posredovanju policije, pri katerem so očitno prekoračili potrebno uporabo sile. V Kairu smo 31. decembra vsi, ki smo ostali zunaj Gaze, šli na ulice, kjer smo dejansko zaustavili promet. Policija je v nekaj primerih vsekakor uporabila pretirano silo, da je ljudi odstranila s ceste. A presenetilo me je to, da so nam, ko so nas enkrat spravili s ceste, egiptovski policisti dovolili, da smo ostali na pločnikih še šest ur. Obkroženi smo bili s policijo, a s plakati in napisi, ki smo jih razobesili po drevesih, tako da so bili jasno vidni vsem mimoidočim. Mnogi so nas pozdravljali z dvignjenimi dlanmi in znakom za mir. Strah me je bilo, da nam Egipčani ne bodo dovolili nobenega javnega zborovanja. A smo dan za dnem demonstrirali pred francosko, ameriško in izraelsko ambasado, pred Združenimi narodi. Lahko bi nas pregnali, nas aretirali, deportirali, a tega niso naredili.

Zakaj mislite, da so vam to dovolili? V navadi jim ravno ni.

Ne vem. Veliko teorij je. Verjetno se egiptovska vlada ni želela osramotiti s tem, da bi morala izgnati 1360 ljudi. Hkrati bi to slabo vplivalo na turizem. To, da so nam prepovedali, da gremo v Gazo, je eno. Da bi nam prepovedali vsakršno obliko protesta, pa se je verjetno celo njim zdelo preveč tvegano z mednarodnopolitičnega vidika. Vsekakor pa je to izredna sprememba glede na to, kako egiptovska vlada načeloma ravna z ljudmi, ki javno in na glas protestirajo proti njenim odločitvam.

Ste bili zadovoljni s tem, kako se je vse skupaj izteklo?

Cilj je bil pripeljati 1360 ljudi v Gazo, da bi lahko nato odšli nazaj v svoje države in iz prve roke opisali, kaj so videli. Uničenje, ki se je zgodilo pred letom dni. Popolno odsotnost kakršnekoli obnove zaradi egiptovske in izraelske blokade ter izraelske okupacije. Želeli smo, da gredo ljudje v Gazo, da to vidijo in nato o tem pišejo, povedo drugim. To se ni zgodilo. In to je razočaranje. Vendar pa se je izkazalo, da so bili dogodki v Kairu izredno medijsko odmevni - kako je ravnala egiptovska oblast in kako smo mi odreagirali. V vsakem medijskem prispevku smo tudi iz Kaira opozarjali na usodo Palestincev in kaj se dogaja ljudem v Gazi. Po nenavadnem spletu okoliščin smo morda s tem, ko so nam onemogočili vstop v Gazo, dobili več medijske pozornosti, kot če bi nam dovolili pohod izpeljati v celoti.

V Gazi ste bili lani trikrat. Kaj ste videli?

Vsakič se nam je zgodilo, da do zadnjega trenutka nismo vedeli, ali nas bodo egiptovske oblasti spustile v Gazo ali ne. Šele na mejnem prehodu se je izkazalo, da nas bodo spustili čez. Kaj sem videla tam? Vse slike uničenja, ki ste jih videli, so resnične. Pomnožite jih s sto in dodajte fotografije, ki jih niste videli, ker so preveč neposredne in krute. Potem so tu ljudje s teh fotografij, ki se vsak dan vračajo na kraje, kjer so prej stali njihovi domovi. Srečali smo jih januarja, marca in nato maja. Ko smo jih spet našli tam, smo se že s pogledom prepoznali. Vprašali so nas: "O, ste nazaj? Zakaj niste dosegli, da vaša država to prepreči? Zakaj ne naredijo nič?" To te stre. Naš cilj je pripeljati v Gazo posameznike, ki bodo domov ponesli zgodbe iz Gaze, povedali, kaj so videli, in pritisnili na svoje vlade. Moja, ameriška vlada je do konca vpletena v blokado in okupacijo Gaze. Podpira Izrael in Egipt, posreduje znanje in tehnologijo za nadzorovanje, sedaj Egipčanom pomaga graditi podzemni železni zid.

Lahko v teh dogodkih vidite načrtno politiko Izraela ter posledično Egipta in Amerike, s katero se ljudem v Gazi ne pusti niti umreti niti živeti, ampak le životariti?

Amerika je rezervirala milijone dolarjev za obnovo Gaze, vendar jih ne dovolijo nakazati, dokler je oblast v rokah Hamasa. Ne zanima jih, da gre za demokratično izvoljeno oblast. A kolektivno kaznovanje milijona ljudi in pol, ki živijo v Gazi, samo zato, ker živijo tam, je napačna politika. ZDA še vedno nočejo niti govoriti s Hamasom, ker je na njihovem seznamu terorističih organizacij. Obama dela enako, kot je delal Bush. Ne pogovarja se z ljudmi. Ne poskuša vplivati z besedami, ampak komunicira s krutimi dejanji, kot je blokada Gaze, ki povzroča podhranjenost otrok in ustvarja zapor, iz katerega ljudje ne morejo ven, drugi pa ne morejo vanj. Srečali smo ljudi, ki v desetih letih niso niti enkrat zapustili Gaze. Ni jim dovoljeno oditi. Študentje, ki so dobili štipendije na univerzah na različnih koncih sveta, ne morejo iti študirat ven. Kar se dogaja v Gazi, je nečloveško. Gre za kršitve mednarodnega prava. To povzročajo moja in mnoge druge države sveta ljudem v Gazi, na okupiranem palestinskem ozemlju.

Ob koncu pohoda za osvoboditev Gaze ste oblikovali kairsko deklaracijo, ki se bere kot akcijski načrt. Kaj natančno vsebuje?

Kairsko deklaracijo so oblikovali udeleženci pohoda, ki so prišli iz Južne Afrike. Za seboj imajo jasno in živo izkušnjo življenja v državi, ki je bila podvržena mednarodnemu bojkotu z namenom, da se zlomi apartheidska oblast. Kairska deklaracija je poziv ljudem vsega sveta, da je skrajni čas, da pritisnemo na izraelsko vlado s sankcijami, zaustavitvijo investicij v Izraelu in bojkotom njihovih izdelkov. In da pritisnemo na naše nacionalne vlade, naj nehajo tolerirati ravnanje Izraela. Gre za odlično izhodišče za vse prihodnje akcije, pohode in demonstracije. Je izhodišče za finančni in ekonomski pritisk na izraelsko vlado zaradi njenega ravnanja s Palestinci. Marca bomo nadaljevali s tednom aktivnosti, ki smo ga poimenovali Teden izraelskega apartheida, ko se bodo po vsem svetu ponovno odvili dogodki, ki bodo opozorili na razmere v okupirani Palestini.

Se pritisk veča?

Absolutno. Število člankov, ki so jih napisali Izraelci in Judje z vsega sveta in v katerih so izrazili jasno prepričanje, da je bilo to, kar je Izrael naredil pred letom dni, nedvomno prekomerna uporaba sile, je ogromno. Pišejo, da mora izraelska vlada spremeniti svojo politiko, s katero v resnici ne utrjuje, temveč ogroža varnost ljudi. Obstaja zelo živ dialog in v Izraelu je veliko ljudi, ki na glas govorijo, da se ne strinjajo s politiko svoje vlade, ker jim škoduje. Tako se začnejo stvari drobiti. Ko se oblikuje jasen, nasprotujoč glas znotraj same države.

Ampak mirovno gibanje znotraj Izraela ni nekaj novega.

Ni. In izraelska policija izjemno ostro ravna s protestniki. Na ulice gredo v resnici le najpogumnejši. A če pogledate nekoliko globlje v izraelsko družbo, boste videli, da se ogromno dogaja. Še vedno je veliko ljudi, ki nočejo služiti v vojski, so ljudje v vojski, ki nočejo izpolnjevati določenih ukazov, in so ljudje, ki nasprotujejo politiki izraelske vlade. Morda ne gre za množice, vendar jih bo vedno več. Vsi bi si želeli, da bi se že danes izoblikoval zadosten pritisk, ki bi ustavil napade Izraela, ki so še vedno usmerjeni v Gazo. Pritisk, ki bi zagotovil, da se lanski napad na Gazo ne bo več ponovil. Vendar se to ne bo zgodilo čez noč. Zares je neprijetno, da smo tu, leto kasneje, in nam še vedno ni uspelo prepričati vlad različnih držav, da odpravijo z blokado. A to pomeni le, da moramo še naprej vztrajati. Ne moremo odnehati. Te stvari potrebujejo čas in dan za dnem moramo vztrajati in povečevati pritisk na vse vlade, ki sodelujejo pri ustvarjanju pogojev, v katerih so prisiljeni živeti ljudje v Gazi.

Petnajstega decembra so izraelske sile aretirale Jamala Jumo, palestinskega aktivista za človekove pravice in voditelja kampanje Ustavite ta zid!, ki ga Izrael do danes drži zaprtega brez vsakršne obtožnice. Ste ga poznali?

Srečala sem ga junija. Najbolj zbuja skrb, da je bil skupaj s številnimi drugimi aretiran sredi noči, da je izraelska vojska praktično ugrabila ljudi iz njegove vasi. Kar počne izraelska vojska, je protizakonito, in to počne brez posledic. Mednarodno ogorčenje nad temi ravnanji je vse večje, a hkrati to še ne pomeni, da bodo s tem prenehali. Kajti nobena vlada ne bo rekla, naj prenehajo ugrabljati ljudi. Še vsaka ameriška administracija od ustanovitve izraelske države naprej, republikanska ali demokratska, je vselej ščitila Izrael, ne glede na to, kaj je naredil. Nikoli niso zares poskusili ustaviti protizakonitega naseljevanja na palestinski zemlji. Veliko govorijo, a nikoli ne naredijo nič. Obamova administracija ni v ničemer drugačna od prejšnjih. Dovoli, da Izrael mori, krade lastnino, izvršuje kriminalna dejanja. Kar vidimo na Bližnjem vzhodu, je izraelska represivna država, ki kljub temu, da sebe pojmuje kot demokracijo, to v resnici ni. V demokraciji z ljudmi ne ravnaš na tak način, ne kršiš človekovih pravic, niti ne okupiraš ozemelj.