Dnevnik.si
- Zadnje objavljeno
Poglej fotogalerijo
Rok Uršič, Instrumentation Technologies:
Naši inštrumenti zagotavljajo natančnost, kakršne še nismo videli nikjer. (Foto: Tomaž Skale)
V letu, v katerem je prevladovala govorica krize, finančnih škandalov in zapiranja velikih podjetij, je v Sloveniji gomazelo od projektov, optimizma, novih možnosti in kreativnosti. Na uradu so registrirali samo izume, ki ustrezajo strogim pravilom prijavljanja patentov.
"Mora iti za absolutno novost v svetovnem merilu. Izum mora biti inventiven in industrijsko uporaben. Mi vodimo nacionalni register vseh patentiranih izumov na območju Republike Slovenije," je rekla gospa Zalaznik. Njen kolega Janez Milač, ki na uradu odloča o podelitvi patentov, je hitro opozoril, da vsak patent še ni inovacija. "Inovacija je le tisti izum, ki je pripeljan na trg in ima ekonomski učinek." Osemnajst mesecev po prijavi patenta je njegova vsebina skrivnost med izumiteljem in uradom. Ne pokažejo je.
Idej po evropskih zakonih ni mogoče patentirati. Lahko pa se jih vidi v tridimenzionalni grafiki. Ob obvoznici, ki obkroža Ljubljano, je v anonimni zgradbi tehnološkega parka tabla, na kateri piše XLAB. Podjetje za pisanje računalniške programske opreme živi od sedemdeset tisoč strank, ki uporabljajo njegov sistem za povezovanje računalnikov. Po različnih ocenah velja za prvega ali drugega na Japonskem, v Nemčiji in Združenih državah. Vendar tam ni veliko videti. Kar je lepo videti, je nov pogled na Slovenijo na velikem ekranu v sejni sobi.
Nov pogled na svet
Na prvi pogled je Gaea+ podobna Google Earthu in sorodnim programom. Vendar se ploščati zemljevid dvigne s površine v tridimenzionalno podobo hribov in dolin, rek in zgradb, ki jih je mogoče kot iz helikopterja videti z vseh strani. "Razvijamo projekte ohranjanja kulturne dediščine in 3D-rekonstrukcije, ki jih bomo pokazali v naslednjem letu," je povedal direktor Gregor Pipan.
Pokazal je tridimenzionalno podobo gradu sredi resnične pokrajine. "Naša Gaea+ deluje prek spleta, brez posebnih namestitev. Baza slik z naših strežnikov je dopolnjena z višinskimi podatki iz geodetske uprave, ki so brezplačni. Številke in fotografije smo spremenili v tridimenzionalni zemljevid."
Stvar je presenetljivo uporabna. Uprava Republike Slovenije za reševanje se je odločila, da bo svoje delovanje podprla z Gaeo+. Postala bo zares zanimiva, ko bo na zemljevidu v tridimenzionalni grafiki upodobljena vsa kulturna dediščina Slovenije. "Prikažemo lahko tudi poplavljanje različnih vodotokov ob različnih količinah padavin. To je za profesionalno uporabo. Naslednji korak je simulacija višine gladine, ki bo strokovnjakom omogočila natančne izračune. Vključeni so posnetki v živo vseh kamer na slovenskih avtocestah. Sledimo lahko poti intervencijskih vozil. Čemurkoli. Za razvoj naprej ni ovir."
Ideja je preprosta. Poslikaš katerokoli hišo z vseh strani in jo v tridimenzionalni grafiki postaviš na relief. Zemljevid Slovenije postane nek drug svet.
Rok Uršič v Solkanu pri Novi Gorici isti svet meri v njegovih najmanjših količinah. Instrumentation Technologies je letos razvil sistem merilnih inštrumentov libera, ki jih uporabljajo v pospeševalnikih delcev.
"Naši inštrumenti zagotavljajo natančnost, kakršne še nismo videli nikjer. Govorim o meritvah znotraj tisočinke milimetra. To potrebujejo v Cernu. To potrebujejo tudi v Trstu, kjer so preiskovali virus sarsa in zdaj razvijajo cepivo proti novi gripi," pripoveduje Rok Uršič. Pred desetimi leti so v dnevni sobi njegove tete razvili prvi merilni inštrument libera, letos so izdelali inštrumente za celoten postopek v pospeševalnikih. O svojih izumih govori kot o mobilnih telefonih, kjer aplikacije razvijajo uporabniki.
"Tehnologijo smo potisnili do skrajnega roba njenih meja. Do zdaj se je inštrumente delalo tako, da smo najprej načrtovali strojno in potem napisali programsko opremo. Inštrumenti so zdaj tako kompleksni, da zahtevajo nov pristop. Ljudje, ki delajo strojno, in tisti, ki delajo programsko opremo, morajo od začetka delati skupaj. Inovativnost ni več samo na tehnološkem področju. Naše tehnološke inovacije so zgolj temelj za druge inovacije, ki se dogajajo bolj na sociološki ravni in jih oblikujejo uporabniki. S tem gradimo kulturo skupnosti."
Vsaka škatla z žicami, ki jo preizkušajo v kleti podjetja, je v resnici svetovna skupnost fizikov, ki gradijo nov svet. Nastaja med žarki in na robu nevidnega med strogimi omejitvami fizikalnih zakonov.
V Kočevju pa je oblikovalka Alenka Rovan vzela v roke enega najstarejših izumov človeštva in ga na novo interpretirala.
"Na novo sem določila, kaj je lahko knjiga," je rekla in pokazala plastično škatlo, v kateri so zlepljene strani knjige brez vezave. "Videti je kot knjiga, vendar se odpira drugače. Škatla je narejena iz polipropilena, ki je prosojen. Vanjo lahko vložimo naslovnico."
Idejo je dobila ob novih avtomatih za tiskanje knjig, ki se po novem uporabljajo na velikih letališčih. Izbereš knjigo in v nekaj minutah pade natisnjena ven, kot plastenka vode ali čokolada.
"Trak ne služi več kot kazalo, ampak kot pripomoček, da knjigo lažje izvlečeš iz škatle. Ni zapleteno," pripoveduje imetnica svetovnega patenta za knjigo v škatli, s katerim je zmagala na drugem mednarodnem sejmu inovatork v Seulu v Južni Koreji. "Pri moji knjigi odpade klasična vezava, kar pomeni, da je cenejša. Knjiga je živ organizem. List, na katerem je vsebina, ki ti je pri srcu, lahko pri moji knjigi strgaš ven, saj s tem knjiga, ki je lepljena, nič ne izgubi. Odpira nov način branja," je prepričana inovatorka.
Tudi Tadeja ZupanArsov je na Bledu vzela v roke knjigo. Iz nje je naredila socialno inovacijo. Njena Produkcijska hiša RED bo takoj po novem letu izdala biografijo Nelsona Mandele in južnoafriške ragbi ekipe. Letos je iz otroške slikanice naredila transnacionalno in transgeneracijsko skupnost.
"Na 400 slovenskih osnovnih šol smo skupaj z ustanovo Skupaj in generalštabom Slovenske vojske poslali pismo, da ob izidu naše knjige Moje ime je Torba, Šolska Torba začenjamo akcijo, s katero želimo za otroke v občini Peč na Kosovu zbrati šolske potrebščine. Navodilo je bilo preprosto: šolske torbe, ki jih ne potrebujete več, odnesite v najbližjo vojašnico. Nekaj deset vojašnic smo obvestili, da bodo torbe prihajale k njim. Vsi, ki so darovali torbe, bodo dobili knjige. K projektu je pristopila tudi Mladinska knjiga Trgovina. Vojska je torbe odpeljala na Kosovo in 23. decembra so v občini Peč predali nekaj sto šolskih torb in potrebščin. S tem se je naš projekt končal, a z generalštabom in ustanovo Skupaj smo se odločili, da že v februarju akcijo nadaljujemo." Preprosto in lepo.
V majhnem in velikem
Na Institutu Jožef Stefan dr. Maja Remškar išče pot do združitve poslovnega modela z novimi odkritji v znanosti. Pionirka na področju nanotehnologije je ustanovila podjetje. "Kot drugi na svetu smo sintetizirali nanocevke," je pripovedovala med kazanjem fotografij iz elektronskega mikroskopa, ki so bile hkrati znanost in umetnost. "To so zelo tanke votle cevčice, ki so postavile na glavo tisočletja staro prepričanje, da so materiali polni," razloži avtorica pravkar izdane knjige o nanovarnosti. Anorganske nanocevke odpirajo nove možnosti pri vesoljskih in vakuumskih tehnologijah, uporablja se jih lahko pri sončnih celicah in v mehaniki. Olja in maziva z nanocevkami zmanjšajo trenje tudi za polovico. "Pred tremi leti smo po drugačni sintezni poti prišli do velikega odkritja. Sintetizirali smo izjemno dolge nanocevke z zelo tankimi stenami, v katerih spontano rastejo nanokroglice. Poimenovali smo jih mamatube."
Njen svet je zelo majhen. Človeški las ima 80 mikronov. Stotinka mikrona je debelina stene mamatube.
"Ko so mamatube med površinami materialov, stene počijo in kroglice postanejo mazivo. Cevke in kroglice se ob drgnjenju luščijo in povsem pokrijejo površino materiala. Zmanjšujejo trenje in so protikorozijska zaščita. Zdaj jih izdelujemo v nekajdesetgramski količini. Cilj je povečati proizvodnjo v tone. Naš material je najboljši." Dr. Remškarjeva pravi, da jo navdušujejo kot znanost, vir uporabnega in lepega.
Novo praviloma nastane tam, kjer je veliko prepovedi in zapovedi. Do tega pride na najbolj zapletenih področjih dela in na tistih, ki so na prvi pogled najbolj preprosta. Oblikovanje perila se zdi preprosto opravilo, pa ni.
"Novo ustvarim v okviru skrajno strogih omejitev," je pred obešalnikom svojih stvaritev rekla oblikovalka Maja Ratajc. Za Lisco je izdelala kolekcijo perila cheek. "Mora biti takšno, da ga bodo trgovci naročili. Tipi košaric so določeni. Velikosti tudi. Oblike so preizkušene. Veliko se da povedati z vzorcem, a mora biti premišljen. Tkanine so lahko fascinantne, a izdelek na koncu ne sme biti predrag. Mora pa biti privlačen in lep." Meje trga, denarnic in želja potrošnikov so jasno začrtane. Med kroji, ki ne bodo nikoli prišli na trg, ker so preveč ekskluzivni ali igrivi, potegne na plan nekaj modelov, ki se prodajajo v trgovinah. Njen prostor inovacij je omejen. "Kar slišim, je, česa vse ne smem. V tem ozkem prostoru mora biti vsak izdelek v nečem nov. Zamislim si zgodbo in držim celoto skupaj. Vzorci so avtorski. Navdihnili so me cirkuški plakati in v perilo sem prenesla njihovo iskrivost," opisuje svoje delo magistrica oblikovanja tekstila.
Novo v svetu, ki obstaja že od začetka človeka naprej, iščejo tudi Paolo Calligaris, Jurij Jenko, Aleš Kacjan, Matej Šarc in Metod Tomac. Člani pihalnega kvinteta Slowind so se pred slabim mesecem vrnili s turneje po Ameriki. Tam so jim stiskali roke ob vabilih, naj naslednje leto spet pridejo. "Kar danes šteje, so ideje. Fenomenalno je priti pred tujo publiko in navdušiti s slovensko glasbo. Takrat je jasno, da je to naš mercedes." Spomladi so z ruskim virtuozom Igorjem Uryashem posneli novo ploščo, nato izpeljali že 11. festival Slowind. "Letos smo na festivalu lahko videli mlade glasbenike, komponiste, ki so izredno aktivni. To je svet, ki bo kmalu eksplodiral. Je zanimiv in poln idej. Kriza v sodobni glasbi je mimo." Slowind to glasbo igrajo. Pravijo, da šteje tisto, kar je človeku všeč. "Od leta 1950 do 2000, če začrtamo na grobo, v Sloveniji ni bilo mogoče sistematično slišati moderne sodobne glasbe, ki se je igrala v svetu. To luknjo krpamo. Arnold Schönberg, Alban Berg, Anton Webern. Slovenska publika jih praktično ne pozna. Deset let sodelujemo z ljudmi, ki se s to glasbo ukvarjajo. Z domačimi in tujimi vrhunskimi skladatelji, Lojzetom Lebičem, Nino Šenk, Vinkom Globokarjem, Jörgom Wittenbachom, Iannisom Xenakisom, Heinzem Holligerjem. To je kulturno okolje, ki nas obdaja in je naša vizitka."
Globoko v notranjosti
V Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani na leto naredijo 30.000 operacij. Veliko je rutinskih, veliko jih pomeni razvoj operativnih tehnologij, nekaj je popolnih novosti. Danes s klinike peš odhajajo bolniki, ki so pred petnajstimi leti obležali in umrli. Profesor dr. Martin Tonin je strokovni direktor kirurške klinike in predstojnik travmatologije. S snopom listov v rokah je rekel, da je bilo drobnih novosti v preteklem letu ogromno. "Smo vrhunska ustanova, naši ljudje se šolajo v bolnišnicah, ki so v svetovnem vrhu, in znanje prinašajo nazaj. Dvojna transplantacija ledvic in trebušne slinavke na abdominalni kirurgiji je bila vsekakor veliki preboj letošnjega leta. Vrh v kirurgiji v letu 2009. Z novo metodo za zdravljenje atrijske fibrilacije pa smo na kliničnem oddelku za kirurgijo srca prešli z odprte operativne metode na zaprto. To je krasna stvar. Trije centri na svetu jo delajo tako. Dva sta v Ameriki, eden pri nas. Smo v postopku nakupa robota. Z asistenco osebe, ki ga zna upravljati, bomo robotsko operirali žolčne kamne in prostato. V Švici, kjer je robotska kirurgija zelo razvita, pacienti nočejo več navadne operacije, ampak zahtevajo robotsko tehniko. Travma je manjša, operacija uspešnejša, rezultati boljši," pripoveduje dr. Tonin. Razvoj je skokovit in ni mu videti konca.
V Trzinu se o novih idejah govori v preddverju mizarske delavnice Tomaža Pevca, direktorja združenja Aktivni slovenski inovatorji. V kotu delavnice je sestavljal aluminijast motor, ki vozi po vodi. Oblikoval ga je lani. Letos je naredil še svetilko za potapljače. "Rad se potapljam ponoči. In vem, da temneje kot v vodi ponoči ni nikjer. Nisem našel ustrezno močne luči, zato sem naredil svojo. Je velika in v vodi lebdi. Lahko jo nastaviš, da rahlo tone, se dviga ali miruje. Deluje na akumulator in ima dvojni sistem najmodernejših LED-svetil, ki svetijo do dve uri z 250 vati. Bistvena je varnost, a hkrati je to užitek. Sveti, kot bi imel avtomobil, privabi ribe, lahko snemam ali fotografiram," razlaga, kako iz hobija nastane izum.
Če na enem koncu ideje sledijo cilju preseganja tradicionalnih omejitev in doseganja nadčloveške popolnosti, pa želijo na drugem koncu z idejami in svežimi pristopi obuditi nekdanjo kakovost življenjskih dobrin in neposrednost medčloveških odnosov. Boris Fras v Ankaranu na najeti zemlji republiškega sklada zemljišč prideluje oljčno olje in vino. Ne uporablja škropiv in umetnih gnojil. Je tudi predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov. "Letošnja novost so eko mesnine. Slovenija je živinorejska država. A ekološko pridelanega mesa ni bilo v trgovinah. Kupovati meso neposredno od proizvajalca je simpatično, ga dobiti na dom udobno, ljudje pa kupujemo hrano v trgovinah. Kljub temu pa naš nagovor potrošnikom ekološke hrane ostaja tudi skrajšana veriga prodaje. V Angliji, Ameriki in Avstraliji poznajo community support agriculture, na Japonskem imajo taikei, Francozi amap. To pomeni, da se skupina potrošnikov s kmetom dogovori, da jim bo vsak teden dal na voljo nabor sezonskih pridelkov. Pogledajo, kaj oni želijo in kaj on zmore. Sklenejo pogodbo in mu pridelek plačajo vnaprej. Zakaj vnaprej? Ker je kmet vrsta, ki izumira. Velja jim pomagati pri premagovanju tveganja, hkrati pa se s tem vzpostavi odnos solidarnosti. Če ima kmet več pridelka, ga deli s potrošniki. Če ima pridelka premalo, mu pomagajo drugi kmetje. Vsi pridobijo. Po Franciji se to širi kot požar. Pred pol leta jih je bilo v okolici Pariza petsto, zdaj jih je tisoč. V Sloveniji za to še ne najdemo posluha," razlaga Fras.
Kako združiti nove tehnologije in naravi prijazen razvoj razmišljajo tudi v Gorenjskih elektrarnah. Četrtega decembra so v Škofji Loki zagnali že šesto sončno elektrarno. Ideja je preprosta, zagotavlja mag. Marko Čarman, njihov direktor. "Delamo z zavestjo, da moramo zmanjšati izpuste. Imamo male elektrarne, na vodno in sončno energijo, po vsej Gorenjski. Imamo lastno znanje, investicije in inženiring. Vse strešne površine, strehe vseh trgovskih centrov bi lahko izkoristili za namestitev sončnih elektrarn. Tri sončne elektrarne imamo na strehah šol, v Kranju eno na strehi parkirišča. Enako bi lahko bilo z vsemi večjimi podjetji in trgovskimi centri." Leta 2005 so v Sloveniji orali ledino na področju sončnih elektrarn, danes iščejo še nove možnosti sodelovanja in razvoja na področju vetrne energije, biomase in bioplina.
To pa so teme, na katere se spoznajo v občini Vransko. Že deset let občina aktivno oblikuje politiko, ki temelji na čistem okolju in skrbi za naravo. Očistili so reke, poskrbeli za odpadne vode in zgradili čistilne naprave. Nato so se v sodelovanju z domačim podjetjem KIV lotili gradnje sistema daljinskega ogrevanja na lesno biomaso. "Biomasa je v našem primeru zdrobljen, manjvreden les, ki na trgu ne najde povpraševanja. Tu okoli imamo tega ogromno. Imamo dve peči in iz skladišča se biomasa avtomatično odmerja vanju. Narejenih je deset kilometrov vgrajenih cevi do uporabnikov, kar pomeni, da so vsi večji objekti in 180 gospodinjstev priključeni na daljinsko ogrevanje. S tem smo odpravili 126 individualnih kurišč, v katerih so kurili predvsem nafto in premog," pripoveduje župan Vranskega Franc Sušnik. "Naslednji korak je, da stavbe, ki jih oskrbujemo z energijo, spremenimo v energijsko bolj varčne. Vrtec in šola sta že šla skozi proces zamenjave stavbnega pohištva in izolacije kritin, tako da imata zelo majhno porabo. Organizirali smo tudi delavnice, na katerih so se občani naučili, kako lahko sami izdelajo sončne kolektorje za ogrevanje sanitarne vode. Energetsko smo neodvisni, plinska kriza nas ne more prizadeti." Občina je soustanoviteljica Energetike Vransko, ki vodi vse te dejavnosti. Njen direktor Marko Krajnc opiše pionirski projekt, ki so se ga lotili na področju kogeneracije. "Tisoč dvesto kvadratnih metrov strehe bomo prekrili s sončnimi kolektorji, ki se bodo integrirali v sistem daljinskega ogrevanja sanitarne vode. Vodo ogrevamo vse leto, zdaj bomo poleti lahko izklopili kotel na biomaso in vso vodo za Vransko in sosednjo vas ogrevali s sončnimi kolektorji. Tudi pozimi se bo poraba sekancev zmanjšala, ker bomo imeli velik zalogovnik toplote. Imamo tudi prvi dve ulični svetilki na solarno energijo, narejeni v Sloveniji, gradimo kombinacijo malih vetrnih elektrarn in solarnih panelov z baterijo, kjer se bo energija shranjevala. V preteklem letu smo začeli graditi tudi naselje devetih pasivnih hiš. Poraba teh hiš bo 15 ali manj kilovatnih ur na leto na kvadratni meter. Klasična gradnja z dobro izolacijo jih porabi 120. Ker porabijo premalo, jih ne bomo priklopili na daljinsko ogrevanje, ampak bodo imele hiše toplotno črpalko z zemeljskimi kolektorji, fotonapetostno elektrarno in sprejemnike sončne energije. To bo imela vzorčna hiša, ki bo tako padla v kategorijo zero-emission house." Krajnc razlaga, da bodo na trg postavili celovit slovenski izdelek, od lesa do znanja. Hiša bo v celoti iz naravnih materialov, ometi bodo glineni. Župan Sušnik nima dvomov: "To je logika preživetja. Na začetku smo morali ljudi prepričevati, da se priklopijo na daljinsko ogrevanje, zdaj je denarja zmanjkalo, da bi priklopili še vse ostale, ki se hočejo priklopiti." Iz boja proti globalnemu segrevanju je na Vranskem nastal moderen poslovni in razvojni model.
Vse je v glavi
A najbolj fantastično presenečenje na področju slovenskega inovatorstva se skriva v najbolj odrinjenih krajih. Po odcepu z avtoceste za Tržič, mimo Podnarta proti Kropi postane cesta ozka. Temen gozd in sneg ne pomagata pri ustvarjanju slike, kako naj bi izgledalo 21. stoletje. Table kažejo proti Rovtam in zaselkom, katerih imena so simbolično v pomanjševalnicah. Na vrhu hriba stoji hiša, kjer se zdi, da se ali vse začne ali vse neha. Na strehi so fotocelice za proizvodnjo električne energije. Pred hišo je parkirana ognjeno rdeča mazda RX-8. Na zunaj je videti kot običajen hiter športni avtomobil. Ko Andrej Pečjak odpre pokrov motorja, pa sta pod njim elektromotor in akumulator.
"Moj cilj je bil uporaben električni avtomobil, ki bo homologiran in registriran kot osebni avtomobil. Neuporabnih električnih avtov, ki so videti kot pirhi in gredo petdeset kilometrov na uro, je dovolj. Tehnologija, ki omogoča izdelavo električnega avtomobila, ki doseže normalno potovalno hitrost in ima dvesto kilometrov avtonomije z enim polnjenjem, obstaja že deset let. Večino delov lahko kupite v trgovini."
Junija letos je kupil štiri leta staro Mazdo, odstranil wanklov motor in do septembra vanjo vgradil vse elemente električnega pogona. Stvari, ki obstajajo v industrijski proizvodnji. Sam si je zamislil zgolj izvedbo. Elektromotor je izdelan v Sloveniji.
"Veliko dela je bilo z drobnarijami, da gretje dobro dela, da ima servo zavore in abs, ampak vsa tehnologija je dostopna v prosti prodaji. Velik strošek so samo baterije. Drage so, ker jih ne delajo v velikih količinah, ampak so ročno izdelane. Potrebno je nekaj znanja, truda in izkušenj."
Kar se v industrijski proizvodnji zdi komplicirano, je v domači izvedbi preprosto in dostopno.
"Zakaj ste to naredili?" se je zdelo samoumevno vprašanje.
"Mislim, da je treba koncept avtomobila na novo premisliti," je bil odgovor.
"Zdaj je potrošna dobrina. Z dostopno tehnologijo bi bil lahko trajna dobrina in se ne bi kvaril. Lahko mu zamenjaš barvo, gume in po tristo tisoč kilometrih baterije. Življenjska doba zavor je enaka življenjski dobi avtomobila, ker večino časa zavira elektromotor. Zavore potrebuješ samo za hitro ustavljanje. Vse drugo je lahko trajno. Avto kot potrošno blago preveč obremenjuje okolje. Menjava avtomobila na pet let je nepotrebno tratenje energije. Avtomobilska industrija v sto letih ni naredila nobenega velikega tehnološkega napredka. Pilili so začetni koncept in dodajali stvari. Dva cilindra gor ali dol je bil edini razvoj. Zaspali so in niso razvili nobenega novega pogona. Električni avtomobili so pametnejša rešitev. Z mazdo sem postavil visok standard. Na strehi hiše imam sončne celice, s katerimi iz sončne energije proizvedem za 30.000 kilometrov elektrike na leto. Problem ni tehnološki, ampak sociološki."
V Koebenhavnu so z muko klepali nesporazum o zmanjšanju izpustov. Na dvorišču je skoraj neslišno brnela mazda, ki se napaja z energijo s strehe.
Fotogalerija
Mazda, ki se napaja z energijo s strehe, in druge zgodbe
Komentarji