Borca je plemenito premagati, ne potolči ali ponižati

Vriskanje, odmevi harmonike, zven zvoncev, ki jih nosijo kurenti, cvetje, čestitke, nešteti objemi, solze sreče, opoj zmage… Pogled na območje ob letališki zgradbi na Brniku je spominjal na popolno pravljico.

Dejan Zavec: Družina je moj neprebojni jopič in Ahilova tetiva. (Foto: Bojan Velikonja)

Za trenutek se je zazdelo, da Slovenija ne pozna težav, da so srca ljudi obdana le s srečo, glave polne pozitivnih misli, zrak pa prežet z ljubeznijo in radostjo. Vsi so hiteli stisnit roko njemu, edinemu slovenskemu svetovnemu prvaku v boksu – Dejanu Zavcu, ki se je vrnil iz Johannesburga. Triintridesetletni Štajerec je svoje rojake spravil v ekstazo, povzročil je takšno evforijo, da se je v Halozah in na Ptuju še nekaj dni slavilo. Ko je ob vzklikih navdušenja svojih navijačev v enem mahu objel ženo Natašo ter hčerki Ivono in Tijo, je deloval kot najsrečnejši človek na svetu, ki v svojem življenju ne pozna bolečin in travm, ampak le zmagoslavje in srečo. A slika je bila popačena. Zelo popačena. Če bi čas zavrteli 20 ali 25 let nazaj, bi videli dečka, ki pri rosnih letih dela to, kar je naloga odraslih. Dečka, ki se bori za preživetje in ne pozna varnosti, ki jo ponuja zavetje družinske idile. Dečka, ki ima precej več skrbi kot to, ali bo dobro opravil domačo nalogo…

Otroštvo je imel težko, a kot pravi sam, tudi lepo. Zaznamovalo je poznejše obdobje njegovega življenja in mu prineslo kopico izkušenj. S pozitivno naravnanostjo in voljo jih je obrnil sebi v prid. "Kljub vsemu moram reči, da sem imel veliko lepše življenje, kot ga ima danes marsikdo drug, tudi pri nas v Sloveniji. Tega se zavedam, toda večkrat sem si zaželel, da bi lahko dalj časa odraščal s starši ter da ne bi bilo nasilja v družini in psihičnega terorja, čemur ostro nasprotujem," je Dejan Zavec spregovoril o težavah, ki so pustile brazgotine na njegovem značaju.

Svojo življenjsko pot je 13. marca 1977 začel v porodnišnici na Ptuju. Pri starših je v Halozah živel le prva leta svojega življenja. Nato se je preselil k teti. Ko je moral v osnovno šolo, je sledila nova selitev. Odšel je v internat na Ptuj, kjer je ostal do sedmega razreda. Takrat se je vrnil k teti. "Ko sem bil dovolj močan za delo na kmetiji, sem k teti začel prihajati ob koncih tedna, v sedmem razredu pa sem se spet preselil k njej." Ko je kot 16-letni deček prvič vstopil v telovadnico za boks, ni slutil, da bo ta zaznamoval njegovo življenje. Namenjen je bil na nogometno igrišče na Ptuju, a ker je trening odpadel, je pokukal v dvorano in tam naletel na boksarje. Začel se je kovati svetovni prvak, pa čeprav je po vseh boksarskih zakonih začel trenirati vsaj pet let prepozno. A to še ni bilo vse. Dobil je nove prijatelje, ljudi, ki jim še vedno zaupa, in nenazadnje nov dom. Preselil se je k svojemu prvemu trenerju Ivanu Pučku. Srečal ga je na treningu, pred tem ga ni poznal. Pri njem je živel tri leta. Še danes sta velika prijatelja. Tesno vez je spletel tudi s trenerjem Stanislavom Milutinovičem, ki mu je pomagal po prestopu v mariborski klub. "Verjamem, da se vse zgodi z nekim namenom, in menim, da se je tudi to. Na začetku si niti slučajno nisem predstavljal, kaj je boks. V tem športu sem ostal zaradi pozitivnih in iskrenih ljudi. Boks mi je vedno pomenil izziv, kajti nemogoče je iti prek zadnje meje, biti nad vsemi. Eno od vprašanj, ki me vedno muči, je, kako daleč je sploh možno priti." Nogomet še vedno spremlja. Še vedno ga igra. A srce je ostalo v boksu. Ob tem športu je razvil življenjsko vodilo in iz življenjskih izkušenj boksarsko vizijo. "Če ne bi imel toliko izkušenj, se najverjetneje ne bi izoblikoval v takšno osebnost. Tudi na športni poti bi nekaj manjkalo."

Zavec pooseblja plemenitost, ki je stalna priponka njegovega športa. "Plemenito je, da borca želiš le premagati, ne potolči ali ponižati. Tekmeca moraš vedno spoštovati." Zadnja misel je tesno povezana z Zavčevimi življenjskimi nazori. Bojevit je le v ringu, sicer je ustrežljiv, umirjen in preudaren. "Ni pomembno, kaj počneš. Važno je, da narediš vse, kar je v tvoji moči. V tem primeru si lahko miren." Temu primeren je Dejanov pogled na slavo in denar. "Seveda sem za naslov svetovnega prvaka po verziji IBF dobil plačilo, ki je za marsikoga zelo dobro. To, kar je za nekoga veliko, je lahko za drugega malo in obratno. Borba mi je prinesla odlično izhodišče pred naslednjimi dvoboji. Trenutno pa je bilo zadoščeno potrebam. Opravičujem se, ker ne govorim o denarju. Mislim, da imam to pravico. Denar pri meni nima vrednosti. Nočem, da me ljudje cenijo po imetju. Denar je le sredstvo, ki ga potrebuješ za preživetje. Ljudje so danes preveč obremenjeni s tem, koliko kdo zasluži. Pomembno je, da je človek srečen pri svojem delu." Ko beseda steče o slavi, je odgovor podoben. "Ne počutim se slavnega. Vesel sem, ker me ljudje cenijo, a ne veljam nič več kot nekdo, ki gre zjutraj v službo. Če ne bi imel priložnosti biti boksar, bi imel neko drugo delo, ki bi ga prav tako opravljal častno." In ga tudi je. Osem let je delal "na vratih", bil je varnostnik. "Niti enkrat nisem pomislil, da bi koga udaril s pestjo. Če je to uspelo meni, bi lahko tudi komu drugemu, ki izkorišča položaj varnostnika."

Ko se je decembra 2002 skušal prebiti med profesionalne boksarje, o zaslužku ni bilo govora. Vesel je bil že, da mu je uspelo priti v Magdeburg. Tja se je napotil ob pomoči kickboksarja Tomaža Barade, ki je za Dejana zastavil besedo pri izdelovalcu opreme za borilni šport Top Ten, sponzorju kluba SES, katerega član je Zavec. Sprva je odšel na tritedensko preizkušnjo kot sparing partner. Že januarja 2003 se je preselil v Magdeburg, prvega marca pa prvič boksal kot profesionalec in s tehničnim nokavtom premagal Madžara Zsolta Totha. Nemških trenerjev ni navdušil le z boksanjem, ampak tudi z značajem. Prijel se ga je vzdevek Mr. Simpatikus. "Trener mi je dal ta vzdevek, ker sem v trenutkih, ko je bilo najtežje, ko smo na treningih od utrujenosti popadali po tleh, našel moč za smeh in veselje." A prehod med profesionalce s seboj ni prinesel vstopnice do lagodnega življenja. Nasprotno. Pot je bila še vedno posuta s trnjem. Včasih je spominjala na pekel. "Ko sem vstopil med profesionalce, so mnogi menili, da bom dobil tri borbe in od tega lepo živel. A ni bilo tako. Mogoče je razlog, da danes še vedno boksam, to, da na začetku nisem imel dovolj denarja, da bi se iz Magdeburga vrnil domov. Nisem si mogel privoščiti karte za vlak. Najtežje je bilo prvo leto. V vsem letu sem bil doma le 33 dni. Bil sem povsem sam. Sedanjo ženo sem videl zelo redko. Hudo je, če nimaš nikogar, s komer bi se lahko pogovarjal." A Zavec v vsaki stvari najde kaj pozitivnega: "Če bi bila pot lažja, danes verjetno ne bi bil tam, kjer sem. Ljudje iz sveta boksa mi večkrat povedo, da je najbolj občudovanja vredno, kako težko pot sem prehodil do profesionalnega sveta. Ni mi žal niti za en trenutek, ki sem ga vložil v boks, niti za en trenutek, ko sem živel v pomanjkanju. Takšne stvari te naredijo duhovno bogatega."

Dodatna ovira je bila, da prihaja iz Slovenije, vendar po drugi strani tudi prednost. V Nemčiji ga cenijo, a če bi bil Nemec, bi verjetno prej dobil priložnost borbe za naslov svetovnega prvaka. "To je dejstvo," je prepričan. Toda da je Slovenec, mu je verjetno tudi pomagalo. "To je bil tudi eden od razlogov, da so me izbrali za borbo z Isaacom Hlatshwayem za naslov svetovnega prvaka. Promotor je bil srbskega rodu in verjetno je razmišljal v smeri, če je 'Janez', potem ne more biti nič posebnega. Toda stereotipe se vedno da preobrniti. Meni je to uspelo dokazati." Zdaj ga čakajo novi izzivi. Naslov svetovnega prvaka bo najverjetneje branil spomladi v Sloveniji. Tekmec naj bi bil Poljak Rafal Jackiewicz, ki je Zavcu ob pomoči sodnikov prizadejal edini poraz v profesionalni karieri. Slovenski "Rocky" je prepričan, da to ne bo njegova zadnja borba za naslov svetovnega prvaka. Želi se pomeriti z enim od največjih zvezdnikov. S Floydom Mayweatherjem mlajšim ali Mannyjem Pacquiaojem, ki se bosta čez nekaj mesecev preizkusila v dvoboju, vrednem 150 milijonov dolarjev. Zdaj za kaj takšnega obstajajo povsem realne možnosti.

Vsi tekmeci in dvoboji zbledijo, ko Dejan pride v zavetje družine. Ko mu človek omeni ženo Natašo ter hčerki Ivono in Tijo, se mu zasvetijo oči. S svojimi tremi dekleti je dobil to, česar ni imel kot otrok. "V težkih trenutkih, ko me ni bilo doma, je žena skrbela za družino. Nataša je zelo toleranten človek, da to prenaša." Boksarske izkušnje so mu dale mnogo, kakšen nasvet bo v njih našel tudi za hčerki. "V boksu sem preživel čudovite čase. Če bi še enkrat izbiral, bi se spet ukvarjal s športom. Živel pa od športa ne bi več. Ne želim si, da bi šli otroci po isti poti. Na koncu se bodo odločili sami, jaz pa jih bom podpiral pri čemerkoli, pa čeprav bo to boks." O tem ne dvomi nihče. Še manj o tem, da mu družina daje dodatno moč in povzroča skrb, ali kot pravi Dejan Zavec: "Družina je moj neprebojni jopič in Ahilova tetiva."