Matej Lahovnik: Ne grem se političnih igric

Matej Lahovnik (Foto: Matej povše)

A navdušil širšo javnost: "Končno minister, ki dela tisto, za kar je plačan," je bilo mogoče slišati komentarje. Kljub očitni Pahorjevi nejevolji in nezadovoljstvu zaradi neposlušnega in pogosto svojeglavega ministra pa je njuno srečanje na štiri oči sredi tedna strasti umirilo; še zlasti potem, ko je le dva dni po koalicijskem vrhu Lahovnik z zasedanja gospodarskih ministrov Evropske unije v Bruslju sporočil, da je Slovenija uspela s kandidaturo za sedež evropske agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev Acer.

V politiko je Lahovnik leta 2004, kot je takrat sam dejal, padel z neba. Sprejel je povabilo nekdanjega predsednika vlade Antona Ropa, ki je le nekaj mesecev pred iztekom mandata docenta za menedžment na ljubljanski ekonomski fakulteti povabil na čelo gospodarskega resorja. Lahovnik, ki je bil z 32 leti najmlajši minister, si je prislužil naziv "čudežni deček slovenske ekonomije". Po volilnem porazu LDS (v katero se je medtem včlanil) je postal opozicijski poslanec in v parlamentu se je s svojimi izjavami že takrat proslavil kot pronicljiv in duhovit govornik, ki je povedal marsikatero krepko na račun Janševe vlade in dokazal, da mu je opozicijska drža pisana na kožo.

Pustil se je prepričevati in prositi

V tem obdobju (za katero je značilno, da je svojo opozicijsko držo iz parlamenta prenesel tudi v LDS) se je zgodil prvi Lahovnikov odstop v politiki. Po Ropovem odhodu in izvolitvi Jelka Kacina na čelo stranke, ki so jo po volilnem porazu vse bolj pretresali razhajanja in konflikti, je Lahovnik postal njen podpredsednik. Zaradi nezadovoljstva z načinom vodenja stranke je točno na dan lokalnih volitev oktobra 2006 odstopil kot podpredsednik LDS. Prav iz tistega obdobja pa je, kot pravijo nekateri njegovi takratni strankarski kolegi, mogoče potegniti vzporednice z njegovim današnjim načinom delovanja - ni se več udeleževal sestankov strankinih organov, ni se pojavljal na novinarskih konferencah...

Le nekaj mesecev pozneje je Lahovnik izstopil tudi iz stranke in njene poslanske skupine v parlamentu ter postal eden od pobudnikov ustanovitve združenja Zares, ki je oktobra 2007 preraslo v politično stranko. Veliko je ocen, da je bil v ozadju teh njegovih potez Gregor Golobič, s katerim sta bila gonilni sili "prepiha", ki naj bi ga Zares po Lahovnikovih takratnih izjavah vnesla v slovenski politični prostor.

Ko je Borut Pahor pred dobrim letom sestavljal ministrsko ekipo, se je Lahovnik kar nekaj časa pustil prepričevati in prositi, naj prevzame vodenje gospodarskega resorja. Med glavnimi pomisleki je navajal predvsem osebne oziroma družinske razloge. A naj bi pravi razlog za omahovanje tičal povsem drugje: čeprav tega Lahovnik ni nikoli potrdil, naj bi si namreč želel vodenja ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter za to mesto pri Pahorju lobiral celo še potem, ko ga je mandatar že obljubil Gregorju Golobiču. In prav v tem naj bi, kot povedo krogi blizu vrha Zares, tičal glavni razlog za ohladitev odnosov med njima.

Lahovnik, ki je v javnosti najbolj priljubljen član Zares (vendar pa, zanimivo, kot kažejo merjenja javnega mnenja, med njegovimi podporniki ni tipičnih volilcev stranke Zares), se je v zadnjem času močno oddaljil tudi od stranke. Tako ga na strankarskih dogodkih praviloma ni več opaziti, ne udeležuje se niti sej sveta stranke, pred tedni je manjkal celo na konvenciji Zares in tudi takrat se je izgovoril na osebne razloge - da doma pazi otroke...

Ko je letos spomladi uprava NLB reprogramirala posojilo Infond Holdingu, je Lahovnik napovedal odhod z ministrskega položaja (zaradi reprogramiranja tajkunskih kreditov so omenjali celo možnost, da iz koalicije izstopi stranka Zares). S tem je njegovo (pa tudi Golobičevo) nezadovoljstvo nad nekaterimi potezami vlade doseglo vrhunec. Prvi večji spor v koaliciji je sicer izbruhnil takoj po začetku mandata zaradi imenovanja Draška Veselinoviča na čelo NLB brez javnega razpisa, a se je, potem ko je vlada sprejela protitajkunski etični kodeks, Lahovnik vendarle odločil ostati, v isti sapi pa že napovedal možnost, da bi lahko odstopil v prihodnosti, če se sprejeti sklepi ne bodo uresničevali.

Možnost Lahovnikovega odstopa tako ves čas visi v zraku, še zlasti ob njegovih pogostih kritikah in nezadovoljstvu zaradi nekaterih potez in načina delovanja tako predsednika vlade - v javnosti Lahovnik ves čas ne prav prepričljivo zatrjuje, da se dobro razumeta - kot tudi največje koalicijske partnerice SD.

Tako so se tudi po zadnjem koalicijskem vrhu v koalicijskih krogih pojavila razmišljanja (pa tudi bojazni), ali zdaj že pregovorno nepredvidljivi minister, ki pogosto vleče solistične poteze, ponovno razmišlja o kakšni drastični potezi. Ki bi bila zanj, kot priznavajo celo nekateri njegovi politični sopotniki, precej značilna. Še zlasti so se ugibanja pojavila zato, ker je Lahovnika tik pred koalicijskim vrhom (po mnenju mnogih upravičeno) razburilo ravnanje SD, ki je mimo ministra pripravila zakon o udeležbi zaposlenih pri dobičku, rešitve pa so nasprotne tistim, ki jih zagovarja Lahovnik.

Osemintridesetletni doktor ekonomskih znanosti, ki mu tudi v opoziciji marsikdo priznava, da ima nedvomne kompetence za vodenje gospodarskega resorja (še največkrat je slišati očitek, da je najbolj populističen minister v vladi), je že ob nastopu mandata dajal vtis, da si te funkcije pravzaprav ne želi. Ocene, da išče izhod z ministrskega položaja, je po spomladanski grožnji z odstopom še okrepila njegova kandidatura na evropskih volitvah junija letos. Kritiki so si bili enotni, da gre za neodgovorno potezo enega ključnih ministrov v času gospodarske krize. Tudi njegove izjave, da ob morebitnem krčenju števila ministrstev sam ne bi imel težav s tem, da ne bi bil več minister, kažejo, da Lahovnik nad vodenjem tega resorja danes ni navdušen nič bolj, kot je bil pred letom dni.

Komunikacijske spretnosti

Minister Matej Lahovnik je vsekakor svojevrsten politični fenomen. Medtem ko - kar poudarjajo predvsem politični nasprotniki - je vlada najbolj neuspešna prav na gospodarskem področju, pri spopadanju s krizo, pa v javnosti minister Lahovnik velja za najboljšega in najbolj priljubljenega ministra. Kritiki ocenjujejo, da k temu niso prispevali dosežki ministrstva v prvem letu mandata, ki da jih tako rekoč ni, temveč predvsem ministrove populistične poteze in izjave. Tako je na primer takoj po objavi izplačil upravam podjetij v državni lasti napovedal njihovo znižanje ter s tem požel široko odobravanje javnosti.

Po drugi strani mu mnogi priznavajo, da je med največjimi dosežki njegovega dosedanjega ministrovanja podpis sporazuma o gradnji in uporabi plinovoda Južni tok med Slovenijo in Rusijo. Lahovnik sicer med dosežki našteva tudi subvencioniranje skrajšanega delovnega časa in čakanja na delo, prek podjetniškega sklada in Sida so vsaj delno sprostili posojilni krč, pa spremembe zakona o gospodarskih družbah z vidika upravljanja podjetij...

Dejstvo je, da so Lahovnika do visokih rejtingov pripeljale predvsem njegove komunikacijske spretnosti. Njegove pronicljive in duhovite izjave, s katerimi rad pokaže, da je velik nogometni navdušenec, v javnosti ne ostanejo neopažene. Kljub deško naivni in pobalinski podobi ter razmeroma kratkemu delovanju v politiki pa je Lahovnik že tako rekoč izkušen politični maček, njegovo delovanje pa daleč od naivnosti. Lahovnik pravi, da je njegova prednost to, da lahko kadarkoli odide nazaj v profesorske vode; sam pogreša mir in tišino profesorskega kabineta, prepričan pa je, da politika ne sme biti dolgoročna karierna opredelitev.