Se vidimo spet jutri

(Foto: Tomaž Skale)

"Slovenska sredstva so majhna. Ko sem bil v Heratu, niso znašala niti odstotka italijanskih 5,5 milijona evrov," razlaga Zajc. A s pametno strategijo je vseeno mogoče nekaj prispevati. V času njegovega bivanja v Afganistanu so obnovili in opremili dodatni studio v prostorih javnega radia in televizije ter uredili delovna mesta za štiri novinarje na Bakhtar News Agency.

Izbor projektov je večstopenjski. Izbira se s seznama pokrajinskega načrta, ki ga pripravijo afganistanski pokrajinski sveti na podlagi prijavljenih prioritet okrožnih svetov. Hkrati ima vsak PRT izbrane sektorje, kjer izvaja projekte.

Srečko Zajc na vprašanja o Afganistanu kot prostoru kaosa odkima. "Lokalna samouprava, vezana na pokrajinske, okrožne in lokalne svete, je zelo močna. Tudi sveti starešin in verski sveti. Soglasje vseh je pomembno, da lahko mirno in dobro delaš." Afganistanci, pravi, zaupajo starejšemu, nekomu, ki jim je blizu. Ponavadi so to vaški starešine. "Lokalne strukture in socialne mreže so dobre. Če bi bili pametnejši, bi jih bolje uporabili v prizadevanjih, da se afganistanska družba in država osamosvojita in se vrneta na pot razvoja," je prepričan nekdanji urednik, pesnik in generalni sekretar Rdečega križa.

Pogovarjala sva se nekaj dni pred vrnitvijo 11. kontingenta slovenske vojske iz Afganistana. V Ameriki so se vsi ukvarjali s poročilom vrhovnega poveljnika ameriške vojske in sil Nata v Afganistanu, generala Stanleyja McChrystala. Profesor Steven P. Cohen z inštituta Brookings je zgroženo ugotovil, da poročila ljudje niso brali: "Število dodatnih vojakov ni bistveno. To, kar McChrystal piše, je, da je brez prave strategije vse drugo nepomembno."

Dr. Cohen je bil v Reaganovi ekipi, ki je oblikovala ameriško afganistansko politiko v boju proti sovjetski okupaciji. Pogovarjal se je z Davidom Ingom v radijski oddaji Focus 580: "Ko smo porazili Sovjete in uničili Afganistan kot državo, smo odšli. Tega me je še danes sram. To obžalujem."

Katere barve je kri?

Amerika se je vojaško vrnila v Afganistan 7. oktobra 2001, 26 dni po terorističnem napadu na New York in Washington. Cilji so bili najti in soditi Osami bin Ladnu ter drugim vodilnim članom Al Kaide, uničiti teroristično organizacijo in odstraniti talibanski režim, ki ji je dajal zatočišče. V navezi z novimi afganistanskimi zavezniki so Američani z majhnim številom specialnih enot hitro zavzeli Kabul. Dvajsetega decembra so Združeni narodi vzpostavili Misijo mednarodnih varnostnih sil v Afganistanu (ISAF), katere vodenje je 11. avgusta 2003 prevzel Nato. Slovenija je prve vojake v enote ISAF poslala 25. februarja 2004.

Osem let kasneje je položaj slab. Po nekaterih ocenah slabši kot kadarkoli. Afganistanski talibani množijo napade iz svojih oporišč na meji s Pakistanom. Na drugi strani meje so pakistanski talibani začeli krvavi boj proti pakistanskim državljanom in državi, ki je maja letos začela resnejšo ofenzivo na njihove položaje ob meji z Afganistanom. Ameriški predsednik Barack Hussein Obama je nezadovoljen s sogovornikoma v Kabulu in Islamabadu - prvi ni dovolj močan, drugi ne dovolj predan njegovi vojni. Zahodne prestolnice začne peči zgaga vsakič, ko slišijo za "nujno afganistansko vojno". Življenja pa v daleč največjem številu izgubljajo Afganistanci - civilisti in pripadniki varnostnih sil. Število mrtvih med afganistansko vojsko in policijo je več kot petkratnik števila mrtvih med ameriškimi vojaki od leta 2001.

Tudi slovenske vojake so spremljale smrti afganistanskih kolegov. Največ jih je umrlo, ko so bili skupaj na humanitarni akciji. Stotnik Miha Kuhar pripoveduje, da je šlo za večdnevno nalogo na območju, kjer so se še nekaj mesecev prej spopadale lokalne milice. "Z zavezniki smo se odločili, da gremo tja in poskusimo znova vzpostaviti komunikacijo med lokalnimi skupinami. Šlo je za izrazito gorato območje na višini 2200 metrov. Prvi del naloge je bila medicinska oskrba, nato razdelitev humanitarne pomoči." Ko so se vračali, je šla prva na pot skupina afganistanskih vojakov. Razstrelivo, podstavljeno pod cesto, je eksplodiralo, ko so se zapeljali mimo. Umrlo je pet vojakov. Mentorji so izrazili sožalje afganistanskemu poveljniku in družinam.

"Pogreba se nismo mogli udeležiti. Prosili so nas, naj razumemo, da vstopa v mošeje pripadniki zavezniških vojska nimamo. Mentorji smo zbrali prostovoljne prispevke za družine. Ni bilo veliko. Za eno družino sem dal sto dolarjev. Družina, pet- ali šestčlanska, lahko za ta denar kupi za dva meseca olja, riža in moke," pove namestnik poveljnika slovenskega kontingenta ISAF 11 in poveljnik enote za usposabljanje afganistanske vojske.

Vojaki se pred odhodom šest mesecev pripravljajo na najhujše razmere in izmenjajo izkušnje s predhodnimi skupinami, da se zagotovi kontinuiteta dela. "Predvsem moramo biti potrpežljivi in poskušati razumeti njihov način razmišljanja. Bil sem mentor poveljnikov čete s približno 400 vojaki. Vsak od njih ima svoje probleme, strah jih je za njihove družine, ki so doma," razlaga stotnik Kuhar.

Še bolj kot tuje vojaške enote talibani sovražijo Afganistance, ki sodelujejo z zavezniki.

"Afganistan je nevaren predvsem za Afganistance," razlaga Srečko Zajc. Govori o nomadih, ki pasejo črede, na televiziji pa lovijo 1200 satelitskih programov, slike z vsega sveta. Omejene možnosti preživetja zapečati razširjena ilegalna ekonomija, za nekatere edini, za druge najdonosnejši vir dohodka.

Smrtonosnost polovičarstva

Stotnik Kuhar razlaga, da afganistanski vojski v Heratu manjka materialnih sredstev. "Nimajo ustrezne zaščite, vozila niso oklepljena, imajo staro orožje spornega izvora..." Težave afganistanske vojske ostajajo še nepismenost, nestanovitnost in nižje plače od tistih, ki jih obljubljajo talibani. "Zavezniške sile prispevajo finančno podporo, opremljajo jih z modernejšo oborožitvijo, oklepnimi vozili... To se je že dogajalo in se dogaja. V naslednjih dveh letih bi se morali tudi materialno močno okrepiti. Mi prispevamo znanje in izkušnje. To je pomembno. Učimo jih, kako loviti ribe, namesto da jim jih damo," je prepričan avtor priročnika o vojaških bojnih taktikah v gorah.

Seth G. Jones je strokovnjak za terorizem na inštitutu Rand in avtor knjige In the Graveyard of Empires (Na pokopališču imperijev). Moč in vstajo upornikov pripisuje dvema tokovoma dogodkov. Afganistanska vlada je propadla pri tem, da bi svojim državljanom zagotovila najosnovnejša življenjska orodja - elektriko, vodo, ceste in varnost. Delno je k temu pripomogla polovičarska predanost zavezniških sil z enim najmanjših finančnih vložkov v razvoj posamezne države po drugi svetovni vojni. Ko je Bush leta 2003 napadel Irak, je Američanom in v odmevu Evropi zmanjkalo koncentracije in spomina za Afganistan. Praznino, ki je nastala zaradi odsotnosti države, in razočaranje so izkoristili talibani s svojo versko ideologijo "očiščenja naroda" radikalne interpretacije islama.

Dr. Klemen Grošelj, asistent na katedri za obramboslovje na fakulteti za družbene vede, pravi, da Američanom ne preostane drugega, kot da si pridobijo podporo lokalnih zmernih voditeljev. "Odločiti se moramo, kdo so za nas, zahodnjake, sprejemljivi partnerji. S kom se pogajamo in s kom vojskujemo. Ko bomo enkrat to dorekli, bo intenzivnost spopadov na terenu manjša. Ponekod se bomo lahko osredotočili na razvoj, drugje na odprt boj proti radikalnim elementom, ki so nesprejemljivi in so bili morda prvotni razlog intervencije. Njih bo treba poraziti vojaško."

Zibelka, ki jo guga pet rok

Poročnik Rok Kovše je poveljnik motoriziranega voda, ki je zadnjih osem mesecev skrbel za zaščito vojaških enot v oporišču Arena in letališča v Heratu. Štabni vodnik Damjan Rajh je v regionalnem poveljstvu Zahod skrbel za organizacijo in spremstvo visokih obiskov, med drugim španske obrambne ministrice Carme Chacon in ameriškega odposlanca za Afganistan in Pakistan Richarda Holbrooka. Med šestmesečnimi pripravami na misijo so se slovenski vojaki poleg vojaških taktik učili tudi osnovnih fraz in kulturnih navad. "To veča našo lastno varnost," je prepričan štabni vodnik Rajh.

Vojaki na kontrolni točki ob vhodu v oporišče opravljajo eno bolj zoprnih del, saj morajo pregledati vsakega, ki vstopa. "Odnos do domačinov se nam vrača," je prepričan poročnik Kovše. "Na patruljah po okolici ljudje niso odvračali pogleda. Pozdravljali so nas. Večkrat sem šel pogledat vojake, ki so delali na kontrolni točki. Pretirano bi bilo, če bi trdil, da je bil njihov odnos prijateljski, a bil je spoštljiv. Ljudi lahko pregledaš tako ali drugače in ljudje, ki sem jih videl, so z našimi vojaki sodelovali, bili so nasmejani, ni bilo sovražnosti."

Dr. Grošelj vidi v Afganistanu sodobni konflikt - konflikt znotraj posamezne države med številnimi, spreminjajočimi se akterji na več ravneh. "Prva raven je, kar se manifestira v javnosti. Znotraj tega divja državljanska vojna, boj proti tuji sili, prisotni so mednarodni terorizem in islamizirana radikalna gibanja. Prištejte še spopad sosed, kajti Pakistan je vedno želel Afganistan za svoj dominion. Hkrati gre za geografsko stičišče srednje Azije, ki se podaljša v kaspijski bazen, Indija in Kitajska sta na vzhodu, na severu je Rusija." To odpre globalni vidik. "Gre za tekmo Indije, Kitajske, ZDA, Rusije in evropskih elementov za trajnejši vpliv v regiji." Vsa večja gospodarska in razvojna vlaganja, pri katerih izstopata predvsem Kitajska in Indija, opozarja dr. Grošelj, so lahko element stabilizacije, a hkrati tudi vir novih antagonizmov.

Indijska prisotnost v Afganistanu znaša 1,2 miljarde dolarjev (807 milijonov evrov). Zgradili so odsek avtoceste, ki povezuje iransko pristanišče Chahbahar neposredno z Afganistanom, tako da tovor ne potuje več čez Pakistan, gradijo parlament, ki naj bi bil dokončan leta 2011, jez Salma v Heratu, razpisali so petsto štipendij za študij v Indiji...

"Afganistanci cenijo pomoč in podporo, ki jo skušamo ponuditi. Glede na velike potrebe bi ju bilo treba zagotoviti še več," pravi dr. Villur Sundararajan Seshadri, indijski veleposlanik v Sloveniji. Tudi tako, je prepričan, se gradi demokratična in pluralistična država.

Sedmega julija lani se je napadalec v avtu razstrelil blizu vhoda v indijsko veleposlaništvo v Kabulu in ubil 58 ljudi, med njimi dva indijska diplomata. Osmega oktobra letos je eksplozija pred veleposlaništvom ubila 17 Afganistancev. Napeti odnosi med Pakistanom in Indijo pokajo tudi v Afganistanu.

"Ti napadi niso zmanjšali naše zavezanosti k obnovi in razvoju," poudari dr. Seshardi. "Ekstremistične skupine želijo spodkopati napredek. Moramo ga braniti. Ko vidijo, da imamo pomisleke, jih to le še dodatno podžge. Zato je pomembno, da se zavežemo k razvoju. Na vseh področjih. Da bodo to videli tudi Afganistanci in spoznali, da je to pot naprej."

V njegovih besedah se zdi jasno prisotno karajoče opozorilo. Seymour Hersh v New Yorkerju piše o možni nevarnosti "izpuščenega" pakistanskega jedrskega orožja. Njegov končni sklep je, da ZDA v tistem koncu sveta nihče ne zaupa.

"Ne vem, če si lahko zastavimo vprašanje, ali rekonstrukcija ali boj proti terorizmu. Obnova in razvoj, boj proti terorizmu, zagotavljanje varnosti, učinkovitega vladanja, stabilnosti in gradnja državnih institucij morajo iti z roko v roki.

Smo bolj ali manj v isti regiji, zato razumemo afganistanske razvojne potrebe in poskušamo pomagati z gradnjo infrastrukture, razvojem lokalnih skupnosti in humanitarno pomočjo. Če bomo ob povečani zavezanosti globalne skupnosti napredovali vsak na svojem področju, imamo dobre možnosti," je prepričan dr. Seshadri.

V razvoju? Propadla? Krhka?

Kako misliti razvojno politiko v državi, kot je Afganistan? "Gre za krhko državo, ki je zaradi notranjih konfliktov, vojne ali izhoda iz nje izredno občutljiva. Institucije so slabo organizirane, morda delujejo le v delu države," razloži profesorica razvojnih politik in mednarodnega razvoja dr. Maja Bučar, soavtorica Resolucije o mednarodnem razvojnem sodelovanju Republike Slovenije. "V takih državah je učinkovita razvojna pomoč najtežja. Malo verjetno je, da bo projekt res uspel, potrebe pa so ogromne." Dr. Bučarjeva je prepričana, da za bilateralno pomoč Afganistanu Slovenija nima ne dovolj sredstev ne znanja. Multilateralni pristop - da Slovenija prispeva v razvojno blagajno evropske komisije - se ji zdi najprimernejši. Z ministrstva za zunanje zadeve so sporočili, da je Slovenija lani na ta način prispevala 788.000 evrov. Skupaj je evropska komisija od leta 2002 v Afganistan vložila 1,4 milijarde evrov. Vsota posameznih vlaganj držav EU znaša dodatnih 6,6 milijarde.

Dr. Grošelj ne priznava omejenosti s članstvom v EU ali drugih organizacijah. "Poglejte Dansko, Švedsko. Potrebujemo organ, ki bo združeval sredstva in deloval koherentno. V Bosni smo obnovili kmetije, pa se je izkazalo, da so bile vse kmetovalne površine v okolici minirane. Potrebujemo celovit pristop, ki bo upošteval tako vojaške kot civilne napore za stabilizacijo območij. Kot država moramo razmisliti o maksimalni stopnji koordinacije naših varnostnih aktivnosti. Nacionalna varnost se danes zagotavlja s prisotnostjo na kriznih žariščih v tujini." To razlogovanje temelji na predpostavki, da prisotnost mednarodnih sil poveča varnost. To je v interesu vseh, saj se v globaliziranem svetu nestabilnosti prej ali slej odrazijo tudi drugod - v migracijah, organiziranem kriminalu, ilegalni trgovini...

"Varnostno politiko je treba misliti dolgoročno in celostno," razlaga dr. Grošelj. "V Afganistanu bo imela z varovanjem območij še nekaj časa glavno vlogo vojska. A hkrati lahko teče tudi civilno sodelovanje. S stabilizacijo se bo vojaški del manjšal, civilni pa večal. V Sloveniji moramo razviti sistem, ko bomo jasno rekli, da našo politiko vodita denimo boj za spoštovanje človekovih pravic in razvoj. Na terenu moramo imeti ljudi, ki bodo posredovali verodostojna poročila, kaj in kje se potrebuje. Razmere so od vasi do vasi drugačne. Izziv za Nato je, da vzpostavi mrežo teh aktivnosti in ohrani centralni pregled. To je titanska naloga. A to bi morala biti prihodnost in pot naprej."

Drzniti si pomisliti

Srečko Zajc razlaga, da nalogo nadzora tujih investicij v Heratu že opravlja pokrajinski oddelek za gospodarstvo. Ves denar za projekte, ki jih je Slovenija doslej izpeljala, je šel iz proračuna ministrstva za obrambo. "Zunanje ministrstvo ni prispevalo še nič, a obljubljajo, in upamo, da bo bodo." Odkar je nazaj v Ljubljani, so s slovenskimi sredstvi opremili učni center za ženske, zdaj opremljajo še drugega. "Opremili bomo tudi učilnico veterinarskega oddelka agronomske fakultete. Januarja začnejo misijo kolegi, ki bodo izvedli projekt mobilnih veterinarskih postaj, ki bosta cepili vse živali nomadov v šestih okrožjih Herata. To bo dražje, okoli sto tisoč evrov. Radi bi razvili sodelovanje med heratsko univerzo in našo veterinarsko fakulteto. Več kot tretjina študentov v Heratu je deklet, med novovpisanimi jih je skoraj polovica.

Tretji projekt s seznama razvojnih prioritet pokrajine je pomoč družinskim ekonomijam. Zgradili naj bi perutninske farme, ki bi jih vodile ženske. To je povezano z vodnjaki, toplimi gredami in prodajnimi potmi. Slovenski denar bi služil kot mikrokrediti, da bi kooperative začele in nato skrbele za lastni razvoj. Lahko bi izrabljali vetrno in sončno energijo. V Afganistanu je problem tuberkuloza. Lahko bi se povezali z inštitutom na Golniku. V Heratu je velik center za zdravljenje opeklin, tam bi koristil prenos slovenskega znanja na področju plastične kirurgije. Rdeči polmesec je začel s krvodajalskimi akcijami. Lahko bi podprli razvoj transfuzijske stroke in prostovoljnega krvodajalstva..."

Idej in volje ne primanjkuje. V Sloveniji, pripoveduje Srečko Zajc, je 92 civilnih strokovnjakov z različnih področij, usposobljenih za delo na mednarodnih misijah. "EU in švedsko predsedstvo ugotavljata, da jim takih ljudi primanjkuje. Slovenija nas ima, manjkajo le interes, politična volja in denar."

Stotnik Kuhar, poročnik Kovše in štabni vodja Rajh poudarjajo, da so slovenski vojaki v Afganistanu gostje. To je izhodišče. Cilj mednarodnih sil je, da afganistanska vojska v celoti prevzame skrb za varnost in razvoj države. "To smo ves čas poudarjali." Slovenska skupina mentorjev je delala z že izkušenimi afganistanskimi bojnimi enotami, ki so ves čas izvajale bojne operacije.

"Zato je bilo pomembno, da je komunikacija tekla v obe smeri. Oni so nam povedali, kaj mislijo, nam zaupali svoje izkušnje, ki so tudi za nas pomembne, mi pa smo jim strokovno svetovali, kako določene stvari izvajati bolje, varneje, morda drugače. Uspeh je zame to, da so nas poslušali in upoštevali. Med volitvami smo bili skupaj na terenu in lahko so nas opazovali pri izvajanju nalog. Na terenu smo jim svetovali, kako ravnati." Takrat je bila misija že osmi mesec v Afganistanu.

"Ko so prišle na vrsto najzahtevnejše naloge, smo se že poznali. To je bilo zelo pomembno za dobro izvedbo," je prepričan stotnik Kuhar. Afganistanska vojska ni homogena, pripoveduje. Razlike so med starejšimi častniki, ki so se borili še proti Sovjetom, in mlajšimi, ki prihajajo iz šol, ki jih vodijo zahodni zavezniki. Komunikacija teče večinoma preko prevajalcev, a hkrati se gradi skupno znanje v izmenjavi osnovnih fraz: "Poveljnik afganistanske čete mi je vsak dan, ko sem odhajal, rekel 'se vidimo jutri'," pripoveduje poveljnik skupine slovenskih vojaških mentorjev.

Vsi sogovorniki, ki so bili v zadnjem letu v Afganistanu, so poudarili, da so tam naloge, ki jih znajo dobro opraviti in je pomembno, da se jih naredi. V torek bo Obama nagovoril Američane in svet. Razložil bo, zakaj je vojna v Afganistanu nujna. Nato bo čez dober teden dni na svetovni dan človekovih pravic prejel Nobelovo nagrado za mir. Ta navidezna nesmisla bosta v Afganistanu morala postati logično povezana.