Institucija ščiti sama sebe

(Foto: Luka Cjuha)

Za seboj imate nekaj let prakse na centru za socialno delo. Tam se srečujete s sumi spolne zlorabe staršev nad otroki. Policija trdi, da so statistično gledano najpogosteje osumljenci moški. Kako je ta sistem zavarovan pred zlorabami, ko se, recimo, bivši partner maščuje drugemu z lažno prijavo pedofilije?

Temu se reče dvojna zloraba. Nekateri sicer pravijo, da dvojnih zlorab ni in da ima vsaka ovadba težo. Vendar to ni res. Zlorabe prijave se dogajajo, motivi pa so lahko zelo različni. Mislim, da obstajata dve večji skupini. Eno je zlonamernost, to je dejanska kriva ovadba, ko nekdo prijavi z vedenjem, da laže. Druga skupina pa so prijavitelji, ki kakšen dogodek narobe razumejo. Ali pa imajo drugačna merila. In ovadbe ne prijavijo zaradi zlonamernosti, ampak so sami v zmoti. To je lahko recimo banalna izjava otroka, da je oči nekaj delal. In kaj je to bilo? Hopsala sva se. Otrok to potem pokaže in smo že pri spolni zlorabi. To so zelo nesrečni primeri, saj ima vsak na neki način prav. Tisti, ki je osumljen, ve, da je nedolžen, tisti, ki ovaja, pa je tudi prepričan, da ima povsem prav.

Tista prva skupina, o kateri sem govoril, se tudi očitno pojavlja. Kdorkoli bo trdil drugače, se pač moti. V sistemu odkrivanja ključna hitrost. Se pravi, da mora imeti zadeva s področja kršenja spolne nedotakljivosti absolutno prioriteto in da se tega lotijo ljudje, ki so specialisti za to. Morali bi v zelo kratkem času ugotoviti, ali je sum utemeljen ali ne.

Kako je to videti v praksi?

Vem, da ima oddelek za družinsko sodstvo v Ljubljani nekaj primerov, ki so rakava rana tega oddelka in se vlečejo že tri, štiri leta. Seveda pride do blokade, če je zadeva v obravnavi hkrati na družinskem sodišču in še v kazenskem postopku. Kazenska je hierarhično močnejša in družinska zadeva čaka. Trenutna praksa, ki je v Ljubljani zelo uveljavljena, je, da v primeru ovadbe takoj pride začasna odredba o prekinitvi stikov. Ker gre za vprašanje varnosti - kaj pa če je res? Ovadbo se vedno jemlje kot resnično. Če bi bilo to rešeno v roku enega meseca, potem ni nobena pravica kršena. Žal pa praksa v določenih primerih kaže, da kazenska zadeva lahko teče dolga leta, najbolj žalostno pa je, da prehaja od sodnika do sodnika in tako tečejo postopki nenormalno dolgo. Štiri leta pomeni, da so kršene absolutno vse evropske norme o sojenju v razumnem roku, še posebej, ker so vpleteni otroci.

Kaj to pomeni z vidika otroka oziroma odnosa med otrokom in osumljenim staršem? Največkrat je to oče. Recimo, da je otrok star tri ali štiri leta.

Največ primerov je prav v tej starosti. Posledice lahko samo predvidevamo. Vidimo pa stvari, ki kažejo, da se otroku celotna shema sesuje. Če pride do prepovedi stikov, oče v trenutku izgine iz otrokovega življenja. Tako nastane pri otroku siva lisa. Očeta kar naenkrat ni. Mama mora potem to nekako pojasniti. Otroku primerno. Vprašanje je, kakšne izgovore izbere. Lahko reče, da je oči službeno odsoten, ali pa recimo celo: oči te ne želi videti. Ta sporočila so na dolgi rok katastrofična. Potem pa se oče čez tri leta kar naenkrat spet pojavi kot deus ex machina. Tukaj bomo verjetno videli škodo, ki je bila narejena otroku, v njegovi odrasli dobi. Zasnove tega se vidi tako, da so otroci, če uporabim blago besedo, zmedeni. Druga varianta so stiki pod nadzorom, kar je vmesna rešitev sodišča. Stike v prvi fazi prepove, potem pa po kakšnem mesecu pride do stikov pod nadzorom. Tukaj se spet zgodijo hude posledice, ker je to popolnoma nenaravno okolje. Stiki pod nadzorom so bili v osnovi namenjeni preverjanju nečesa. Recimo, da je oče "šel na delo v tujino" in bi radi vpeljali stike z otrokom, in to je prehodno obdobje, da otrok in oče zaplavata. Vedno smo se pogovarjali, da je zgornja meja do deset takšnih stikov in nič več.

Zakaj?

Zato, ker je to res nenaraven način stikov. To pomeni, da se otrok in starš dobita v neki majhni sobi v delovnem času CSD. In tako se dobita vsak torek ob 10. uri v prostoru, kjer je prisotna še neka tuja oseba. In tako imaš povsem nenaravne, povsem eksperimentalne stike. Oče je potisnjen v položaj, da mora v tem prostoru ustvarjati nekakšno vzdušje, hkrati pa je pri tem močno okrnjen. Vendar je to nekakšna zlobna varianta. Nihče ne more reči, da stika ni imel. Vsi se pač bojimo odrediti prepoved stikov.

Sodnica Snežna Novak je prebrala pismo odvetnice, da nekateri odvetniki svetujejo lažne prijave pedofilije, da bi tako njihova stranka učinkoviteje obračunala z bivšim partnerjem. Ste tudi vi opazili kaj takšnega?

Ta informacija, ker je tako konkretna, je kar malo šokantna. Potrjuje pa sume. Ves čas je bilo pri določenih primerih nekaj sumljivo. V smislu, da tik pred kakšno pomembno odločitvijo prileti ovadba. Nekdo je moral tej osebi svetovati, kaj naj naredi. Ravno preden sem odšel iz CSD, se je zgodil tak primer. Oče je bil povsem šokiran. Mislim, da je ovadba lažna. Oče je šele zdaj vstopil v to dogajanje in vse je še pred njim. Ne vem, ali gre za patološki izmislek prijaviteljice ali pa je zadaj nekdo, ki je dejansko rekel, da bi bilo to "dobro za našo zmago".

Torej temu očetu lahko že danes napovemo, kaj ga čaka.

Čaka ga predvsem mučen postopek. Minimalno dve leti. Najprej bo preiskava, pri čemer bodo omejene možnosti, če bo gospa vztrajala pri prijavi. Stiki očeta z otrokom pa so že omejeni. Oče ne more razumeti, da se je že kar na podlagi izjave mame to zgodilo.

V teh zadevah se zdi, da je tudi medijski pritisk pripeljal do tega, da se institucije ščitijo. Za vsak slučaj prepovejmo stike, da jim ja v prihodnosti ne bi mogel kdo očitati, da stikov niso prepovedali.

Reakcija je po mojem čisto korektna. Če si v takšnem položaju, druge možnosti nimaš. Vsi smo enakopravni državljani, vsi smo opravilno sposobni in izjava, podana uradno, naj bi imela težo. Pripoznana je kot resnična. A priori se človeku verjame. Seveda pa institucija ščiti tudi sama sebe. Saj, če bi dopustila en primer zlorabe in bi se zloraba ponovila, bi bilo to tudi narobe. Težava pa je v tem, da se nekateri ljudje, tudi iz pravne stroke, zavedajo, da je odziv zelo hiter in se tako očeta odstrani. In potem to zlorabljajo. Bistvo je v tem, da ima to takojšnji učinek. V družinsko zadevo takoj zabije klin - prepoved stikov.

Ali poznate kakšen primer, da bi obtožbo spolne zlorabe otroka uporabil oče proti mami?

(dolg razmislek) Za eno zadevo sem izvedel pred tremi urami in se nakazuje, da bo šla v to smer.

Zakaj sumi pedofilije letijo večinoma na moške? Je to zapisano v moških genih?

To je težje vprašanje. Moške se dojema tako, kot da smo lažje storilci. V spolnem aktu naj bi imeli bolj aktivno vlogo. Smo tisti, ki prodiramo. Smo tisti, ki dajemo iniciativo. To so sicer zelo tradicionalistična gledanja. Pri nasilju je podobno. Seveda pa so v manjšem številu žrtve tudi moški, ne moremo reči, da jih ni, in so zlorabiteljice fizičnega, psihičnega in ekonomskega nasilja ženske. Številke so manjše, ampak ne moremo reči, da to ne obstaja.

Kako bi lahko sistem zaščitili pred lažnimi prijavami pedofilije?

Absolutno je treba tem postopkom dati prioriteto. Govorimo o dnevih. Potrebna je hitra ugotovitev dejanskega stanja in potrebno je sankcioniranje ugotovljenih krivih ovadb. Če bi se to dogajalo, tudi odvetniki tega ne bi svetovali. Policija na tožilstvo poda ovadbo ali poročilo in po mojem dela dobro. Vendar nekateri prijavitelji zadevo prijavijo neposredno na tožilstvo. In tu se po mojem mnenju zadeve večinoma zaustavijo.

Kako je sploh mogoče dokazati spolno zlorabo, če na otroku ni fizičnih posledic?

To so zelo mehka področja. Recimo, da šestletni otrok nariše spolni akt v prerezu. Z vsemi udi. To nakazuje, da nekaj ni v redu. Vendar ne vemo kaj - ali je ta otrok nekaj videl ali nekaj doživel. Pri nečem je moral biti na neki način zraven. Kaj je to bilo, pa ne vemo. Spolno zlorabo ljudje dojemajo kot fizični akt. Imamo pa tudi kršenje spolne nedotakljivosti otroka, ki je tudi v tem, da otroku omogočiš, da gleda pornografski material. Ljudje so sicer začudeni, da so zaradi tega ovadeni, lažno ali resnično, vendar je to lahko izvor tega, da je otrok narisal tisto risbo. Takšne zadeve se lahko znajdejo v ovadbi.

Zaradi lažne prijave pedofilije v resnično patologijo

Matic Munc: "Na CSD Moste je obstajal primer očeta, ki je štiri leta hodil enkrat na teden za eno uro na CSD, da je lahko videl hčerko, ker se na sodišču zadeva ni zaključila. V treh letih je bilo izvedenih 150 stikov. Odnos med hčerko in očetom je v tem času postal povsem patološki. Mi smo opozarjali, da so zadeve patološke, ampak zaman.

Deklico smo dobili kot majhnega otroka, zdaj je že šoloobvezna. Tri leta smo lahko opazovali nekaj, pri čemer ne moreš posredovati, saj si lahko samo paznik. In hkrati vidiš, da njun odnos postaja popolnoma patološki. Oče je imel samo omejene informacije, kaj se z otrokom dogaja, in se je lovil v odnosu. Opazili smo, da si zaradi tega, ker je bil pod težo obtožbe, ni upal narediti malo bolj odločnih očetovskih gest. Da bi recimo kakšno stvar prepovedal. Tako je otrok sčasoma pogruntal, da lahko ustavi očeta in reče, če boš pa naredil to in to, jaz ne pridem več. Kljub več našim intervencijam, da bi bilo dobro, da bi uveljavil nekatere stvari, je oče zelo jasno povedal, da si tega ne upa. Mi smo ga poskušali naučiti, da bo moral kljub trenutnim nenaravnim razmeram, nekoč, upajmo, odigrati polno vlogo očeta. Takrat se bo zelo težko predstavil kot nekdo, ki kar naenkrat omejuje. Za otroka v tej starosti je zelo dobro, da nima vsega. Pred očmi se nam je v bistvu razvijal en zelo razvajen otrok. Apelirali smo na razne institucije, bili so vsaj trije pisni poskusi urgiranja, tudi na tožilstvo, ampak odgovorov ni bilo. Družinski oddelek sodišča je bil sicer bil kooperativen, vendar so rekli, da do konca kazenskega postopka ne morejo nič. Na koncu smo se poenotili s kolegi na CSD, da tega več ne bomo počeli. Prekinili smo z naše strani in še danes je tako. To sta tako mati kot oče relativno slabo sprejela. Obvestili smo tudi sodišče. Pa tudi nismo dobili nobene povratne informacije. Nič."