Generali po bitki in arbitraža o Pahorju

Bolj smela in večjega spoštovanja vredna je misel, ki si drzne pluti proti vetru kot z vetrom. 

V polemikah o sprejemljivosti arbitražnega sporazuma se pozablja, kako in zakaj sta Slovenija in Hrvaška do arbitražnega sporazuma sploh prišli - zato, ker je Slovenija pred letom dni blokirala pristopna pogajanja Hrvaške z EU. Če se tedanja vlada (Janševa) za blokado ne bi odločila, nova vlada (Pahorjeva) pa blokade ne bi podprla in je vlekla skoraj leto dni, arbitražnega sporazuma danes ne bi bilo na mizi, ne dobrega ne slabega. Zasluge za dogovorjeno arbitražo in celo za sam sporazum imata torej obe vladi, prejšnja Janševa in sedanja Pahorjeva, ne glede na to, da se sporazuma danes prva otepa, druga pa ga zagovarja. Arbitražni sporazum z vsemi svojimi določbami je pač sad slovenske blokade, ne pa kakšne tihe diplomacije med državama.

Tiha diplomacija je bila s slovenske strani uporabljena samo zato, da bi Sloveniji zagotovila kakršen koli še sprejemljiv dogovor s Hrvaško, ki bi naši državi omogočil, da z blokado hrvaških pristopnih pogajanj ne nadaljuje več. Hrvaška pa je tiho diplomacijo uporabila, da bi ji na tej strani Kolpe izposlovala kakršen koli za njo še sprejemljiv dogovor s Slovenijo, ki bi ji omogočil nadaljevanje istih pogajanj z Evropsko unijo. Vpitje opozicije "Zakaj se nam z arbitražo tako zelo mudi, dajmo počakati!" je zato nerazumno. Je tudi perverzno, saj so prav opozicijske stranke podprle Pahorjevo vlado (prvič, zadnjič in nikoli več), ko je brez zadržkov in brez vsakršnega političnega razmisleka sporočila, da bo z Janševo blokado Hrvaške nadaljevala.

Kuhanje neke napake

Toda, slovenska blokada hrvaških pristopnih pogajanj je bila napaka, česar seveda slovenska uradna politika ne bo nikoli priznala (začuda je v torek napako omenjal poslanec Grims). Napaka je bila predvsem zato, ker ne vlada in ne parlament pred uvedbo blokade nista opravila nikakršnih poizvedb, kako se bodo nanjo odzvale države članice EU, ob uvedbi blokade pa vlada in državni zbor nista imela razdelanega nikakršnega scenarija, ki bi predvidel, do kdaj bo blokada trajala, kako jo bo Slovenija zagovarjala in kako bo država zavračala pritiske, naj blokado umakne. Razumna svarila, naj ga Slovenija ne lomi, so preglasile žalitve o izdajalcih in hrvaških podrepnikih.

A pritiski močnejših od nas so bili predvidljivi! Zunanji opazovalci dogajanja, laiki v politiki in diplomaciji, imamo pravico, da smo po bitki generali. Slovenski politiki in diplomati te pravice nimajo, saj so profesionalci in bi zato morali znati predvideti kritične točke blokade ter ukrepe, ki jih bo Slovenija morala sprejeti, da bi blokado dotlej končala ali pa prepričljivo nadaljevala. Taka kritična točka je bila jesen 2009. Oktober je namreč mesec, ki si ga je evropska komisija že dolgo nazaj rezervirala za objavo poročil o napredku držav kandidatk za vstop v EU. Evropska komisija si ni mogla dovoliti, da bi v letnem poročilu o napredovanju Hrvaške ugotovila, da je hrvaška evropska prihodnost zaradi slovenske blokade negotova - negotovost Hrvaške bi namreč pomenila tudi negotovost EU o njeni lastni prihodnosti.

Če avtoriteto Evropske unije, njeno notranjo kohezivnost in njene širitvene načrte lahko ogrozi neki za EU bizarni mejni spor dveh državic (o 40 kilometrih obale, ki jo bo zaradi klimatskih sprememb itak zalilo morje, op. Clintona), ali si je potemtakem sploh vredno prizadevati za institucionalno nadgradnjo te kompleksne organizacije, za potrditev in podpis lizbonske pogodbe v državah članicah, ki tega dotlej še niso storile (Irska, Češka)?

Slovenija je bila tako primorana, da je 11. septembra napovedala umik blokade. Napoved je uresničila 2. oktobra, neposredno pred objavo poročila evropske komisije o napredku držav kandidatk (14. oktobra) in še ravno pravi čas, da so lahko evrobirokrati v poročilo o možnostih za napredovanje Hrvaške v EU vrinili nekaj spodbudnih stavkov. Komisar za širitev Rehn je lahko ugotovil, da se Hrvaška približuje ciljni črti, v poročilo pa so zapisali, da bi lahko Hrvaška končala pristopna pogajanja prihodnje leto.

Ko je evropska komisija objavila poročilo o napredku Hrvaške, sta slovenska politika in precejšen del slovenske javnosti gladko preslišala tisti del priporočil in sklepov, ki se je glasil: "Dvostranska vprašanja ne bi smela zavirati pristopnega procesa. Dvostranske spore morajo reševati vpletene strani, ki so odgovorne za to, da najdejo rešitve v duhu dobrih sosedskih odnosov in upoštevajoč vsesplošne interese EU (poudaril avtor)."

Egoizem in slepota

Ni treba dvomiti, da so v Bruslju, ko so skladali ta del dokumenta, skrbno izbirali besede in ne pomnimo, da bi Slovenija kadar koli po osamosvojitvi prejela hujši javni ukor od citiranega (izjema je morda le znamenita Chiracova krilatica, ko je podpisnicam vilenske izjave očital, da so zamudile dobro priložnost, ko bi lahko bile tiho). Ukor ni bil namenjen Hrvaški, saj je na zavoro v pristopnem procesu stopila Slovenija. Če je slovenska politika domala leto dni prepričevala domačo javnost, da ji je uspelo, da je spor s sosednjo državo internacionalizirala, ga povzdignila v evropski problem in iz EU naredila orodje pritiska na Hrvaško, je evropska komisija 14. oktobra Sloveniji sporočila, da je ona sama celo leto "težila" in egoistično "razbijala škatle".

Stališče EU, da so nerešena mejna vprašanja Slovenije in Hrvaške njun dvostranski problem, je racionalno. Če bi namreč Evropska unija meddržavni mejni spor posvojila in ga s tem priznala za problem EU, bi postala tudi soodgovorna za njegovo rešitev. Nemožnost Hrvaške, da bi še letos nadaljevala pristopna pogajanja, bi bila v tem primeru neizbežno dojeta kot neuspeh Evropske unije. Neuspeha si EU ne sme dovoliti, naš mejni spor pa je za EU evropski problem samo v toliko, v kolikor ji predstavlja oviro za uresničevanje njenih strateških načrtov.

Kot rečeno, od poklicnih generalov bi pričakovali, da bodo, ko so se odločili za blokado hrvaških pristopnih pogajanj, preštudirali vse možne posledice te odločitve in tudi rokovnik dela evropske komisije. A ga niso.

Kako to, da ugledni gospe in gospodje, ki danes javno zastavljajo svojo besedo proti arbitražnemu sporazumu, nočejo upoštevati mednarodnih razsežnosti te prav nič slavne slovenske avanture, ki se ji je reklo blokada Hrvaške? Da Janezi Novaki tem okoliščinam ne sledijo in jih sproti ne reflektirajo, je razumljivo, nerazumljivo pa je, kako jih lahko spregledajo ugledni intelektualci in prekaljeni politiki. Njihove kritike sporazuma in vlade, ki ga je sprejela, so nemara celo upravičene, a so danes nesmiselne (če seveda ne zasledujejo izključno političnih ciljev).

Slovenija je s svojo nedomišljeno politiko samo sebe pripeljala v položaj, ko blokade hrvaških pristopnih pogajanj ni mogla več izvajati, zato je nujno potrebovala utemeljitev za preklic blokade. Utemeljitev si je lahko našla le v ponujenem ji osnutku arbitražnega sporazuma. Zares kritike vredno je zgolj dejstvo, da varuhi nacionalnega interesa niso javno protestirali, ko je država pred letom dni nepremišljeno sedla na vlak, s katerega je morala na koncu skočiti na vrat na nos. Ob vsesplošnem navdušenju nad slovenskim razkazovanjem mišic ("Končno!") tedaj to najbrž ni bilo oportuno, a bolj smela in večjega spoštovanja vredna je misel, ki si drzne pluti proti vetru kot z vetrom.

Interpelacija, ki je nikoli ne bo

Premier Borut Pahor je vreden interpelacije, a ne zaradi dogovora o arbitraži - s pristankom na ponujeni arbitražni sporazum Pahor politično pogumno in odločno rešuje tisto od nacionalnih interesov, kar se še rešiti da; o preostanku teh interesov bo pač moral, zdi se, odločiti arbitražni tribunal. Aktualnega predsednika vlade bi morali interpelirati, ker je soglašal z nedomišljeno slovensko blokado Hrvaške, s katero je državo popeljal v kockarnico. Toda take interpelacije ne bomo nikoli doživeli, ker bi jo opozicija dejansko vložila proti sami sebi.

Domnevamo lahko, da za javnim nezadovoljstvom z arbitražnim sporazumom in postopki, ki so do njega pripeljali, tiči neizrekljiva bolečina. Podobna je irski, danski, britanski in še kakšni nikoli do konca izpovedani bolečini evropskih narodov v primežu EU. Ampak tudi o njej bi kazalo razpravljati pred 1. majem 2004, danes je za kaj takega že prepozno.