Slabih šest mesecev pozneje je državni zbor skoraj soglasno (en poslanec je glasoval proti) sprejel zakon o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize, ki bo vladi omogočil, da svojo obljubo, dano ljudstvu, tudi izpolni.

Po zakonu, ki je začel veljati prejšnji torek, so namreč dodatno obdavčeni tisti, ki vodijo ali nadzorujejo podjetja, ki so deležna državnih pomoči za blaženje posledic krize. Zakon torej zajema tudi banko NLB, ki je pridobila državna poroštva, saj so z zakonom obdavčeni vsi dohodki, izplačani od 1. januarja dalje, s tem pa tudi Kramarjevo milijonsko nagrado.

"Obstoječi sistem nagrajevanja stimulira neko specifično menedžersko obnašanje, ki je kratkoročno usmerjeno, tvegano in spodbuja moralni hazard, nagrajuje uspeh, ne sankcionira pa neuspehov. (...) Zaradi tega je treba z dodatnim obdavčenjem onemogočiti oziroma izničiti izplačila neupravičenih nagrad in ekscesno nagrajevanje poslovodstev v času finančne in gospodarske krize ter omogočiti, da poslovodstva po načelu solidarnosti s plačilom višjih davkov prispevajo svoj delež pri sanaciji finančno-gospodarske krize," je obrazložil poslanec Vili Trofenik (Zares), predlagatelj zakona.

Kljub dobremu namenu je zakon ob vložitvi v parlamentarni postopek doživel precej kritik strokovnih krogov. Zakona ni mogoče sprejemati za nazaj; to je bližje kazni kot pa davku; davčne zakonodaje se ne bi smelo zlorabljati v politične namene - so se takrat glasile kritike ustavnih pravnikov in davčnih strokovnjakov. Vendarle je bolj kot nesorazmernost davčne obremenitve odmevala veljavnost zakona za nazaj (retroaktivnost). Ker je na morebitno neskladnost zakona z ustavo opozorila tudi zakonodajnopravna služba državnega zbora, predlagateljem ni preostalo drugega, kot da se obrnejo na strokovnjaka za upravno pravo Bojana Bugariča.

Profesor ljubljanske pravne fakultete je v svojem pravnem mnenju obravnaval zgolj ustavnopravne vidike, ki jih je oblikovala zakonodajnopravna služba. "Prvi argument te službe je, da predlagani zakon predstavlja retroaktivni poseg v pridobljene pravice in naj bi bil zato v nasprotju z 155. členom ustave. Tu gre za nepopolno branje odločb ustavnega sodišča, kajti to v svojih odločbah ne trdi kategorično, da je retroaktivnost na davčnem področju absolutno prepovedana. Retroaktivnost je dopustna, ko gre za javno korist in ne za poseg v pridobljene pravice," je zapisal in poudaril, da se v razpravah prehitro vsaka "pravica" razglasi za "pridobljeno pravico" in potem iz tega izpelje sklep, da je vsak poseg v takšno pravico ustavno nedopusten. "Neupravičeno pridobivanje denarja od države ni nikakršna pridobljena pravica. Zato država lahko predpiše tudi obdavčitev za nazaj, s katero se neupravičeno izplačani denar vrne v državno blagajno," je utemeljil v pravnem mnenju.

Poudariti velja, da je prvotni predlog zakona predvideval, da bi bili davčni obremenitvi podvrženi menedžerji in nadzorniki vseh (para)državnih podjetij, a je bila omenjena določba z zakonskimi dopolnili umaknjena. V zakonu je morala biti namreč "dovolj jasno predpisana vzročna zveza med prejemom državne pomoči in obdavčitvijo", da bi izpolnjeval pogoje iz ustave. Bugarič je opozoril tudi, da bi moral zakon, da bi bil skladen z ustavo, zajemati dovolj splošen in nedoločen krog subjektov. "Z drugimi besedami, lex Kramar ali zakon, ki bi bil napisan le za eno osebo ali specifično skupino ljudi, bi bil protiustaven," je razložil in jasno poudaril: "Če zakon izpolnjuje te pogoje, potem menim, da ni protiustaven."

Dodatna obdavčitev, ki bo veljala do konca prihodnjega leta, bo nedvomno "prizadela" menedžerje in nadzornike družb Gorenje, Helios, Acroni, Mura, Slovenske železnice, GPG Grosuplje, Casino Ljubljana, Unior in drugih, ki so uveljavile pravico do subvencioniranja delovnega časa. Teh družb je skupaj že več kot sedemsto. Pri pridobivanju podatkov, katere družbe so poleg najbolj razvpitih pridobile državna poroštva, pa se pojavi težava. "Podatki o prejemnikih so poslovna skrivnost ne glede na namen kredita," so pojasnili na ministrstvu za finance. Če gre verjeti Trofeniku, je "pravnih subjektov, ki zapadejo pod določbe zakona" približno tri tisoč, seveda pa "bomo šele videli, kolikšen bo izplen".

In kako je poslanec prišel do konkretnih zneskov še "spodobnih" plač in nagrad? "Ti bruto zneski so bili določeni na podlagi priporočil združenja menedžerjev. V teh priporočilih so v razpredelnici "Razponi plač po stopnjah zahtevnosti vodenja družbe" navedene skupine po stopnjah zahtevnosti in osnovne letne bruto plače v tisočih evrov. V zakonu je upoštevana šesta skupina (razpon od 115.000 do okvirno 150.000 evrov) od skupaj sedmih (sedma skupina ima naveden razpon 'zunaj meril')," so pojasnili v poslanski skupini Zares. Skladno s tem bodo morali menedžerji dodatni davek poravnati v primerih, ko njihova mesečna plača presega 12.500 evrov.

Enako velja za nagrade, ki presegajo 25.000 evrov na leto, odpravnine, ki presegajo 75.000 evrov, in bonitete, ki presegajo 25.000 evrov. Prav tako so zavezanci za dodatni davek tudi člani nadzornih organov prejemnikov državnih pomoči, in sicer za sejnine, ki presegajo 358 evrov za posamezno sejo, ter nagrade, če te presežejo znesek 12.500 evrov na leto. Tu pa naletimo do precejšnje težave. "Upravni odbor Združenja nadzornikov Slovenije ugotavlja, da se vlada sklicuje na neveljaven dokument, saj so ga leta 2007 nadomestila nova 'Priporočila za članstvo, delo in plačilo članov nadzornih svetov in upravnih odborov', ki ne vsebujejo predloga višine plačila za opravljanje funkcije glede na velikost družbe, ampak opredeljujejo ustrezno strukturo in politiko prejemkov," je stališče stanovskega združenja nadzornikov.

Združenje nadzornikov Slovenije je opozorilo tudi na morebitne negativne posledice zakona, ki bi lahko vodil do negativne kadrovske selekcije. Takšno stališče je bilo sicer oblikovano, ko je zakon zajemal še vse državne družbe. Medtem je združenje svoja stališča o dodatni obdavčitvi članov uprav in nadzornikov družb, ki so bile deležne državne pomoči, vendarle nekoliko omililo. Ta namreč po besedah predsednika združenja Boruta Jamnika predstavlja enega od pogojev, pod katerimi je država pripravljena dati pomoč.

"Pri tem je vsekakor problem retroaktivnost, saj bi bilo bolje, če bi država to vnaprej opredelila kot pogoj, tako pa je to nastalo z zamudo in kot posledica določenih primerov v praksi. Vsekakor je bilo enake primere zaslediti v ZDA in nekaterih drugih evropskih državah," je povedal. Se je pri tem zakonu zasledovalo cilj preprečiti prelivanje pomoči v prejemke teh posameznikov ali pa je bil namen zgolj vrniti nagrado nekdanjega predsednika uprave NLB Marjana Kramarja? "Odgovor je najbrž kombinacija obojega," je prepričan Jamnik.

Ali torej v združenju še vedno menijo, da se bo z obdavčenjem višjih prejemkov destimuliralo izkušene in sposobne kadre, da prevzamejo vajeti družb, ki so zaradi recesije zašle v težave? "Za tiste, ki zdaj vstopajo v takšne družbe, to zagotovo ne pomeni stimulacije, ni pa odločilen dejavnik za sprejetje funkcije. Omenjeni zakon bo veljal le do konca leta 2010, kar pomeni, da je časovno omejen in bo veljal le še prihodnje leto," je pojasnil.

S tem, da ima država legitimno pravico preprečiti ekscesno nagrajevanje, se bržkone strinja tudi predsednik Združenja Manager Aleksander Svetelšek: "Glede vprašanja dodatne obdavčitve je dejstvo, da podjetja, ki prejemajo državno pomoč, nimajo dobrih poslovnih rezultatov. Država ima v takih okoliščinah možnost, da omeji prejemke vodstva. S to administrativno oviro država vpliva na razporejanje prejete pomoči in preprečuje, da bi se ta prelila v menedžerske plače, saj je razumljivo, da prejemki vodstva podjetij, ki potrebujejo državno pomoč, ne morejo biti nadpovprečni. Bi pa moralo biti omogočeno, da dodatna obdavčitev preneha v trenutku, ko podjetje izplava iz težav, saj bo izboljšanje poslovnih rezultatov tudi posledica učinkovitega vodenja."

Zaključimo z mislijo izvršne direktorice združenja menedžerjev Sonje Šmuc, da "predlagatelji zakona kljub nekaterim morebiti neustavnim spornim vidikom računajo, da se v sedanjem kaznovalno naravnanem ozračju nihče od tistih, ki jim bo zakon posegel v pogodbene pravice, ne bo odločil za sprožitev ustavnega spora. To si lahko razlagamo tudi tako, da nekateri menijo, da je mogoče nekomu ustavne pravice prikrajšati, če to prinaša naklonjenost javnosti, ne glede na dogovorjena demokratična načela."