Mnogi se namreč zavedajo, da so navijaške skupine nogometnih klubov vselej predstavljale lakmusov papir trenutnega stanja duha v državah bivše Jugoslavije. Da so navijači Sarajeva prišli v Široki Brijeg z namenom, da povzročijo incident (med drugim naj bi obračunavali tudi s tamkajšnjim civilnim prebivalstvom), je zbudilo pozornost pri vseh, ki se ukvarjajo s stanjem v Bosni in Hercegovini. "Navijači seveda kažejo na spremembe v družbi, niso pa edini. Čeprav se le pasivno odzivajo na dogajanja v družbi, to počnejo na zelo opazen, medijsko zanimiv način. Bolj pomembno se mi zdi pokazati na tiste, ki ustvarjajo spremembe, na primer novinarje, politike ali poslovneže. Samo za ilustracijo: vladajoče elite v Sloveniji in na Hrvaškem so ustvarile ozračje sovražnosti, ki se manifestira tudi na športnih stadionih," razlaga sociolog Gregor Tomc z ljubljanske fakultete za družbene vede.
Ko je še prišlo na dan, da je policist, ki je s strelnim orožjem ubil 24-letnega Sarajevčana, svojčas pripadal zloglasnemu kazenskemu oddelku hrvaške vojske v BiH, je to priklicalo v spomin grozljive dogodke, ki so se v začetku devetdesetih odvijali na Hrvaškem, v Srbiji in BiH. Kazenski oddelek je bil znan po svojih grozodejstvih nad Bošnjaki in celo Hrvati, če so se komu zamerili, vodja tega oddelka pa je bil haaški obsojenec Mladen Naletilić - Tuta. Hrvaški in bošnjaški politični analitiki in novinarji skorajda v en glas poudarjajo, da je izbruh navijaškega nasilja v Širokem Brijegu odraz mednacionalnega vrenja, ki postaja med prebivalstvom BiH vse bolj prisotno.
"Nacionalizem je le dodatni motiv, v osnovi gre za rivalstvo in boj med skupinami za nadvlado. Nepisano pravilo je, da je treba postati večji, močnejši in boljši. To je bistvo navijaškega gibanja in navijaške subkulture," je prepričan Stevo Pavlović, dolgoletni vodja ljubljanske navijaške skupine Green Dragons. V Mostarju na primer se oblasti že dalj časa ubadajo z nogometnimi huligani, ki delujejo predvsem na podlagi nacionalne pripadnosti. Ko sta si na evropskem prvenstvu 2008 stali nasproti reprezentanci Hrvaške in Turčije, so mostarski policisti vso pozornost usmerili v dogajanje na ulicah, saj so predvidevali incidente med navijači iz hrvaškega in muslimanskega dela mesta. Na koncu je prišlo do spopada med policijo in razočaranimi hrvaškimi navijači, nekaj deset ljudi je moralo poiskati zdravniško pomoč.
"Nasilje na stadionih po vsem Balkanu si lahko razlagamo kot korak k normalizaciji te regije. Očitno v javnost stopa generacija mladih, ki so na klanje v zadnji balkanski vojni že pozabili in se pretepajo na nogometnih tekmah, kot da se ni nič zgodilo," meni Tomc. Po več manjših navijaških incidentih, ki so se zgodili v Hercegovini, je 4. oktober 2009 skorajda napovedal najhujše. Na sporedu bosanske nogometne premier lige sta bili rizični tekmi med Zrinjskim in Mostarjem ter Širokim Brijegom in Sarajevom. Tamkajšnji policisti so dalj časa oklevali, kateri tekmi dati večjo težo. Kot so kasneje ugotavljali mnogi, so se odločili narobe, neposrečena poteza pa je dobila znani epilog. "V drugem spopadu je prišlo do kontakta med skupinama, nekaj ljudi je bilo poškodovanih in vse bi se ostalo pri tem, če se ne bi začelo streljati. To pa pomeni v navijaških krogih nekaj, kar se šteje kot absolutno nedopustno. Pravi navijač, ki je huligan, se želi pošteno stepsti z nasprotnikovimi navijači in nikoli ne nosi orožja," pravi danes uspešni ljubljanski frizer Pavlović.
Da so imeli nogometni klubi in njihovi navijači poseben status v jugoslovanski zgodovini, priča tudi podatek, da je bilo Zrinjskemu, ki so ga ustanovili mostarski Hrvati, v njegovi dolgoletni zgodovini zaradi nacionalnega predznaka večkrat prepovedano delovanje. Po drugi svetovni vojni je ta prepoved trajala kar 47 let, nakar je bil leta 1992 ponovno aktiviran. Navijaški fenomen, ki je pustil največji pečat v balkanski zgodovini, pa je bil prav gotovo povezan z vzponom Željka Ražnatovića - Arkana. Arkan naj bi se ob koncu osemdesetih let z Vojislavom Šešljem dogovarjal, kdo bo prevzel nadzor nad navijači Crvene zvezde. Na koncu je na čelo Delij prišel Arkan in dobil popoln nadzor nad navijači. Postal je marketinški vodja, prodajal je vstopnice, navijaške rekvizite, zastraševal nogometne funkcionarje... Ko so se konec osemdesetih let v Jugoslaviji pojavila prva mednacionalna vrenja, je med svojimi člani organiziral skupine nacionalistov in rekrutiral zloglasno paravojaško enoto Tigri, ki je med vojno na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu zagrešila številna grozodejstva. "Arkana so navijači izbrali za vodjo. Vodja se mora dokazati z dolgoletno prisotnostjo v skupini, imeti mora voditeljske sposobnosti, imeti mora avtoriteto. On je vse to imel in tako postal vodja. Kasneje, ko je izbruhnila vojna, je zbral okoli sebe znane obraze iz Delij, med katerimi so bili tako kriminalci kot čisto normalni in v osnovi pozitivni ljudje. V njem je nato prevladala želja po avanturi, želja po tem, da postane veliki Srb, ki bo ščitil svoj narod. Končalo se je s pohlepom in ropanjem zavzetih vasi. To je bila pač vojna," je prepričan 42-letni Pavlović, ki se je odmaknil od Dragonsov v trenutku, ko je njegov frizerski posel "postal tako resen, da svoje funkcije pri navijačih ni mogel več kvalitetno opravljati".
Da so navijači lahko kazalec družbenopolitičnih sprememb, so vsem dali vedeti 5. maja 1990, ko se je v Zagrebu odvila tekma med Dinamom in Crveno zvezdo, ki je bila zaradi izgredov prekinjena. Mnogi to tekmo, na kateri je bil prisoten tudi Arkan, označujejo kot začetek razpada Jugoslavije in napoved krvave vojne na tleh bivše države. Dodajmo, da je bil ta dogodek povezan tudi z vzponom hrvaškega predsednika Franja Tuđmana, saj je bil to čas prvih večstrankarskih volitev na Hrvaškem, na katerih je zmagala prav njegova stranka HDZ. "Tudi sam sem bil na tej tekmi, ko je prišlo do znamenitega pretepa na igrišču. Vendar to takrat ni bilo nič posebnega. V osemdesetih letih so pretepi po zgledu angleških navijaških skupin postali trend tudi v Jugoslaviji. Šlo je za huligane, ki so jim sledili tudi v našem prostoru. Na omenjeni tekmi je bil dodan še nacionalni element in logično je bilo, da se bodo navijači stepli. Ni bilo tako hudo, zadevo so mediji še malce napihnili. Veliko hujše stvari so se dogajale na drugih tekmah, in to zunaj stadionov, kjer so bile posledice veliko hujše," se znamenite tekme spominja Pavlović. Da je kasneje zagrebški klub postal zanimiv tudi za hrvaško politiko, dokazuje dejstvo, da je Tuđman dvakrat spremenil ime Dinamu (Croatia, Hašk Građanski). "V vojni, ki je sledila, je umrlo veliko članov navijaških skupin, med njimi tudi moja prijatelja iz reške skupine Armada. To je bil žalosten in popolnoma nepotreben konec za vse te mlade ljudi, ki so jih politiki zaslepili," dogodke v začetku devetdesetih let komentira Pavlović.
Čeprav so se vsi dogodki zgodili in se še dogajajo nedaleč stran, se pri nas navijaštvo nikoli ni sprevrglo v nacionalistične izbruhe. Eden redkih se je zgodil tri mesece pred osamosvojitvijo Slovenije na košarkarski tekmi med Koprom in Domžalami na Škofijah, kjer so se domžalski obritoglavci spravili nad domačine. Policija naj bi takrat zaprla vseh trideset Domžalčanov, ki naj bi z razgrajanjem nadaljevali na policijski postaji. "Slovenski nacionalizem je pri Dragonsih dobival vse ostrejše poteze. Vedel sem, da to ne pelje v pravo smer, zato sem to poskušal zavirati, da se ne bi stopnjevalo v primitivizem in vandalizem. To obdobje je bilo kratko, po osamosvojitvi se je vse skupaj spreobrnilo v patriotizem, kar sicer podpiram. Vedeti pa je treba, da je od patriotizma do nacionalizma le majhen korak," še razlaga Pavlović, ki je vodil ljubljanske navijače prav v obdobju med letoma 1988 in 1996. Ko je zapustil Olimpijine navijače, je njegovo funkcijo prevzel Marko Godnjavec - Jizah.
"Nacionalizem je stvar posameznika. Ko sem bil sam vodja navijačev, so bili v skupini tako skrajni levičarji kot tudi obritoglavci. Mednacionalnih trenj pri nas ni bilo, zato pa je bil prisoten predvsem lokalpatriotizem. Pri Dragonsih so delovali Srbi, Črnogorci, Hrvati, Bošnjaki..." pravi danes 32-letni Jizah. Izpadov slovenskih navijačev v duhu nacionalizma tako skorajda ni bilo, pa tudi domača politika se po osamosvojitvi ni hotela vmešavati v delovanje teh skupin. "Takšne povezave se mi zdijo redke in kratkega veka. Ko pa do njih pride, si jih prav zaradi tega zapomnimo. Mladi nogometni navijači imajo ekstremnejša stališča od večine, vendar pa jih politika praviloma dolgočasi, tudi če gre za Zmaga Jelinčiča. To, kar jih v resnici zanima, so rituali, povezani z nogometom," pravi Tomc.
Po osamosvojitvi je sicer bilo nekaj poskusov povezav med politiko in navijači, ki pa niso obrodili sadov. "Slovenska politika se v navijaštvo ni vpletala. Se pa je Zmago Jelinčič slikal za Mladino v družbi domžalskih obritoglavcev, med katerimi so bili tudi člani naše skupine," pravi Pavlović, Jizah pa dodaja: "Kot se spomnim, se je stranka SNS nekako pojavljala znotraj navijaštva, a se je politika kmalu umaknila iz teh krogov. Je pa res, da so nas hoteli podkupiti. Marjan Podobnik nas je hotel kupiti s paleto piva, vendar se nismo dali."
V slovenskem prostoru je bil tako največ pozornosti deležen nekdanji vodja mariborskih Viol Andrej Šiško, član Hervardov in kandidat na parlamentarnih volitvah na listi Stranke slovenskega naroda, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi poskusa umora leta 1992. V kratki slovenski zgodovini so morali tako policisti zaradi sovražnega govora in mednacionalnih trenj posredovati predvsem ob gostovanjih tujih navijačev in športnikov. Marsikomu so tako ostali v spominu le izgredi na EP v vaterpolu v Kranju leta 2003, ko sta se pomerili reprezentanci takratne Srbije in Črne gore ter Hrvaške. Do zažiganja zastav je prišlo tudi na evropskem rokometnem prvenstvu, ki ga je leta 2004 organizirala Slovenija.
"Slovenski prostor ni imun za takšne pojave, čeprav je nacionalni naboj vselej prisoten na športnih prireditvah. Odmeven je bil dogodek, povezan s tetovažo Draže Mihajlovića, ki jo je nosil srbski košarkar (Milan Gurović, op.p.). Ko je gostoval v Ljubljani, smo mu dali jasno vedeti, da mu ne bomo dovolili nastopa, če se ne podredi pravnemu redu. Na koncu je zaigral z obližem na rami," razlaga višji policijski inšpektor Miha Burilov, ki predava tudi varnostnikom za pridobitev licence za varovanje na javnih zbiranjih. Kot še dodaja, se slovenska policija zaveda, da lahko s povezovanjem športnih tekmovanj v tako imenovane regionalne lige ponovno pride do navijaških izpadov na nacionalni osnovi. "To ni pojav, ki se dogaja samo pri nas. Ne smemo se zapirati v naš prostor. Moramo sodelovati s kolegi iz drugih držav. Take pojave moramo preventivno omejiti," je prepričan Burilov.
Da postaja nacionalizem vse pogostejši problem na športnih prireditvah, se zaveda že večina evropskih držav. Tako je po lanskem izbruhu sovražnega govora med italijanskimi navijači predsednik tamkajšnje nogometne zveze Giancarlo Abete sprejel ukrep, ki je združenim navijačem prepovedal gostovanja v državah, kjer je igrala italijanska reprezentanca, francoska ministrica za šport Roselyne Bachelot pa je v istem obdobju celo zagrozila navijačem, da bodo organizatorji športnih prireditev ob žvižganju državnim himnam nemudoma prekinili tekmo. Dodajmo še, da so pred dnevi na Poljskem vzpostavili ustanovo, katere naloga bo omejiti rasizem v vzhodnoevropskih državah. Projekt je sicer del akcije organizacije FARE (Nogomet proti rasizmu v Evropi), finančno pa ga je podprla tudi Evropska nogometna zveza. Pod drobnogled so vzeli Poljsko, Ukrajino, Slovaško, Madžarsko, Romunijo, Rusijo, Belorusijo in Moldavijo. "Navijači so kazalec ekstremnih sprememb v družbah, kazalec ekonomskih težav in političnih problemov v družbi," še dodaja Pavlović, medtem ko Tomc zaključuje: "Ker gre za mlade moške in nogometne navijače, so njihovi pogledi ekstremnejši, tudi ko gre za nesprejemljiva stališča, kot so nacionalizem, rasizem, homofobija. Nisem pa prepričan, da velja to samo za navijače v nekdanji Jugoslaviji ali Italiji."
