Ali v Srbiji Slovenijo razumete kot pokrovitelja kosovske neodvisnosti? Pred dvajsetimi leti sta tedanja slovenska partijska oblast in opozicija skupaj podprli kosovske rudarje, ki so bili v prvi liniji gibanja za neodvisnost Kosova.

Mislite na Cankarjev dom?

Da.

Tega se danes v Srbiji skorajda nihče več ne spomni.

Morda se tega bolj spominjamo v Sloveniji.

V teh dvajsetih letih se je rodilo precej državljanov Srbije. Nekateri so danes že polnoletni. Živijo svoje življenje. In če jim omenite Cankarjev dom, ne bodo reagirali. Po drugi strani pa ne bi bilo res, če bi rekel, da mi ustreza, ker je Slovenija priznala neodvisnost Kosova. Srbiji ne ustreza nobeno priznanje Kosova s strani nekdanjih jugoslovanskih republik. Vemo, kaj je resnica. Kosovo ni bilo jugoslovanska republika, pač pa pokrajina v Srbiji. Zahteva po kosovski neodvisnosti se je pojavila že med drugo svetovno vojno, med množičnimi demonstracijami v šestdesetih letih, pa v sedemdesetih in osemdesetih letih. Torej v času, ko Miloševića še ni bilo nikjer. Gre za motiv, ki je obstajal vsaj pol stoletja. Spori glede Kosova in Metohije so obstajali v nekdanji komunistični partiji Jugoslavije. Osebno sem vedno podpiral Albance v pravici, da demonstrirajo na demokratičen način za tisto, kar je njihov interes. V osemdesetih sem podpisal tudi peticijo za osvoboditev Albancev iz zaporov.

To peticijo gotovo hranite v svojem osebnem arhivu.

Bil sem eden redkih beograjskih podpisnikov te peticije. Hkrati pa sem nasprotoval neodvisnosti Kosova in odcepitvi Kosova od Srbije. To, kar se je zgodilo s Kosovom, sicer za naše odnose ni najboljše, hkrati pa imamo bistveno več točk, kjer lahko najdemo skupne interese in sodelujemo. In gremo naprej.

Zaradi Kosova srbsko-slovenski odnosi niso bili obremenjeni zgolj na ravni politike, pač pa tudi na ravni gospodarskega sodelovanja. V Slovenijo pa ste ne glede na vse prišli z močno gospodarsko delegacijo.

Odločitev za bojkot slovenskih izdelkov v Srbiji, ki se je zgodila ob koncu osemdesetih let, je bila povsem nesmiselna. Škodovala je predvsem Srbiji. Po drugi strani je govorila o aroganci tedanje srbske politične strukture. Ne bi želel presojati odločitev slovenskega političnega vodstva to je stvar Slovenije. Vendar je bil politični teater, ki se je v Srbiji zgodil zaradi Kosova, povsem zgrešen. Politika današnje demokratične Srbije glede Kosova in Metohije ima povsem druge kvalitete. Seveda na Kosovu in Metohiji imamo interese. Vendar te interese artikuliramo na povsem drugačen način. Ta način je mednarodno sprejemljiv. Nekdanje politično vodstvo Srbije je interese na Kosovu in Metohiji artikuliralo na način, ki mednarodno ni bil sprejemljiv in je generiral krizo. Če slovensko-srbske odnose razumemo zgolj skozi optiko Kosova in Metohije, ne bomo prišli daleč. Obstaja problem, obstajajo nesoglasja. Vendar je točk, kjer lahko zelo kvalitetno in dinamično sodelujemo, zelo veliko.

V Slovenijo ste prišli zaradi poslov?

Vsaka politika, ki postavlja gospodarstvo v ospredje, je dobra politika. Da, v Slovenijo sem prišel tudi zaradi poslov. V Sloveniji v tem trenutku deluje 110 gospodarskih družb, ki so v srbski lasti. Prepričan sem, da bo ob obisku sklenjenih več deset pogodb. Takšne pogodbe prinašajo nova delovna mesta.

Je Srbija v tem desetletju dobila novo nacionalno elito? V devetdesetih letih je veliko intelektualcev zapustilo Srbijo, kar je povzročilo pravo opustošenje.

Ne vemo, koliko ljudi je Srbijo zapustilo. Ko sem bil na sedežu Motorole v Chicagu, sem srečal 40 srbskih inženirjev. Razvijajo najbolj sofisticirano opremo v največji telekomunikacijski korporaciji na svetu.

To veste kot nekdanji srbski minister za telekomunikacije.

Da. In kot človek, ki poskuša modernizirati srbsko ekonomijo. Do menjave generacij je prišlo tudi v srbski politični strukturi. Ko sem kot predsednik Srbije iskal svetovalca, ki bi bil starejši od mene, mi ga ni uspelo najti. Ena cela generacija je zaradi okoliščin, ki so določale devetdeseta leta, izgubljena. Generacija ljudi, ki je starejša od mene, ni sledila modernizaciji politike in tehnologije. Starejša generacija me zaradi tega sicer kritizira, a se na te kritike ne oziram. Stavim na novo generacijo, na ljudi, ki so stari 30 let in so končali tuje fakultete. Ta generacija prevzema vajeti tudi v poslovnem svetu. Da, dobivamo novo nacionalno elito. Jo dobivamo dovolj hitro? Ne. To lahko pospešimo s tujimi investicijami, s štipendijskimi fundacijami, s povezovanjem z najboljšimi svetovnimi univerzami. Najbolj nadarjene ljudi bomo pošiljali na te univerze, hkrati pa pospešeno reformiramo srbske univerze.

Skupina Partibrejkers s prijatelji je v začetku devetdesetih let posnela imenitno pesem…

Kreni prema meni? (Pridi k meni, op.p.)

Ne. Mislim na verz: "Nočem, da zmaga narodna muzika." Ena od zanimivejših analiz stanja duha v Srbiji je ugotavljala, da v Srbiji obstaja konflikt med narodnjaki in turbofolkom na eni strani ter rock'n'rollom na drugi. Gre za dve zelo različni kulturi. Srbija ima imeniten rock'n'roll.

Tudi Slovenija. In Hrvaška. Lačni Franz in Zoran Predin, to je res izjemna glasba.

Kdo danes zmaguje? Narodna muzika ali rock'n'roll?

Zdi se mi, da je danes v zahodnih republikah nekdanje Jugoslavije turbofolk bolj popularen kot v sami Srbiji.

Srbski turbofolk?

Da. Če bi se kulturologi lotili resnejše analize, bi najbrž prišli do zaključka, da se je to moralo zgoditi. Če pa me sprašujete za Srbijo: ni dileme, zmaguje rock'n'roll. Tudi turbofolk se je spremenil. Ne obstaja v obliki, v kakršni je obstajal v začetku devetdesetih, ko je Cane iz Partibrejkersov napisal verz Nočem, da zmaga narodna muzika. Na volitvah od leta 2000 naprej zmaguje rock'n'roll. O tem, konec koncev, govori tudi moja zmaga na volitvah.

Pesem pravi tudi tole: "Raje imam tebe, draga, kot da mi dajo puško." V devetdesetih letih je znaten del ljudi iz Srbije v roke vendarle vzel puško. Je v Srbiji prišlo do katarze? Osebno ste se opravičili za dogodke na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini…

Tudi za dogodke na Kosovu in Metohiji. Ne bi želel, da bi kdo najin pogovor o rock'n'rollu razumel površno. Rock'n'roll ima svoje politične implikacije. Nastal je v političnem kontekstu. Ta kontekst je bil povezan z osvobajanjem ljudi, emancipacijo posameznika, nastajanjem civilne družbe. Politični temelj rock'n'rolla je koncept miru. Gre za stališče, da morajo prevladati dobri odnosi med ljudmi. Da ne rečem ljubezen. Politika, ki ne temelji na načelih miru, slejkoprej pripelje do konfliktov, agresije. Politična kultura miru predpostavlja drugačen besednjak. Gre za besednjak, ki ni besednjak agresije in sovraštva. Gre za besednjak, ki omogoča rešitev, kompromis, spoštovanje obojestranskih interesov. Vse to se v Srbiji odvija po demokratičnih spremembah, ki jih je prinesel 5. oktober 2000. Po desetletju Miloševićeve vladavine smo v tem desetletju ta načela obnovili. Za trenutek bi se vrnil v konec osemdesetih in začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj se je v Jugoslaviji odvijala diskusija, kako naprej in kako reševati probleme. Milošević je igral na karto nedefiniranih in nerešenih odnosov med republikami. Tedaj se je gasilo posamezne požare, ni pa bilo razmisleka o celoviti rešitvi. Ko se je v sedemdesetih letih na Hrvaškem začelo nacionalistično gibanje, maspok, se je iskalo krivce tako na Hrvaškem kot v Srbiji. Ustava iz leta 1974 je Jugoslavijo konfederalizirala. Dogodki, ki so se odvijali v sedemdesetih letih, so na Srbijo učinkovali zelo slabo. Srbija je izgubila celo generacijo menedžerjev, ki so morali zapustiti vodilne položaje. Srbsko gospodarstvo je bilo ravno tedaj najbolj dinamično, a se je vrnila za desetletje nazaj. To je bil razlog za množične frustracije. Miloševićev stavek, da nihče ne sme pretepati Srbov na Kosovu, je deloval kot katalizator. Ta stavek je bil izrečen refleksno. Ko pa je bil med rutinskim obiskom na Kosovu izrečen, je Milošević ugotovil, da ima nacionalistična politika pomemben potencial. Ne mislim pa, da je bil Milošević po svojem osnovnem političnem prepričanju nacionalist.

Bil je pragmatik.

Začutil je nacionalno frustracijo, in to je izkoristil na izjemno učinkovit način. S tem je utrdil svojo oblast, srbski narod pa je zaradi te politike trpel. Srbi so sodelovali v vojnih dogodkih. Nekateri Srbi so bili udeleženi v vojnih zločinih. To je proizvajalo tudi vojne zločine proti Srbom. Vsi skupaj smo civilizacijsko nazadovali. Slovenija je našla elegantno in racionalno pot. Vstopila je v EU. Druge države pa zamujajo. Vendar druge rešitve, kot je slovenska pot, torej vstop v EU, ni. Zdaj se lahko vrnem k vprašanju o rock'n'rollu. Da, vračamo se k tem vrednotam. K vrednotam miru, razumevanja. Ta kultura je nekoč v preteklosti pri nas obstajala, srbski rock'n'roll je bil, kot ste sami rekli, odličen. Odličen pa je bil zato, ker se je pojavil v okolju, kjer je bilo spoštovanje pravic posameznika pomembna vrednota. Osebno pripadam točno temu kulturnemu kontekstu. Ne vem, kako je s tem v drugih državah, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Ali predsednik dr. Türk pripada rock'n'roll generaciji?

Gotovo ni narodnjak. Predsednik dr. Türk je, kolikor vem, naklonjen klasični glasbi.

Ali pa predsednik Hrvaške Mesić. Pa predsednik Makedonije. Ali predsednik Bosne in Hercegovine. To se mi zdi zanimivo vprašanje.

Enega rockerja med predsedniki v Sloveniji nedvomno imamo. Predsednika parlamenta Pavla Gantarja.

To vem zelo dobro, saj se s Pavlom poznava 29 let. Njega in Igorja Vidmarja sem spoznal na isti dan. Le da se Igor tega najbrž ne spominja.

Si predstavljate, da bi ozemlje današnjega Kosova lahko postalo integralni del Srbije?

Odgovor na to vprašanje lahko v mednarodni politiki sproži burno in nevarno razpravo. Potrebna je celovita rešitev. Srbija Kosova in Metohije ne želi integrirati na način, kakor je to obstajalo v Miloševićevem času. Hkrati pa ne želimo, da bi bile naše meje ali ozemeljska celovitost postavljena pod vprašaj. Srbija želi artikulirati svoje interese na Kosovu in Metohiji. Tam imamo lastnino, kulturnozgodovinske spomenike, narod, identiteto, investicije, naravne resurse. Na te resurse seveda računajo tudi kosovski Albanci. Vendar tega vprašanja ne moremo rešiti na način, ko bi ena stran dobila vse, druga pa vse izgubila. Mislim, da moramo na probleme, ki so nastali na ozemlju nekdanje Jugoslavije, gledati tudi skozi optiko pravičnosti. Strinjam se s predsednikom Türkom, ki ob vprašanju sukcesije poudarja tudi načelo pravičnosti. Slovenija je zainteresirana za rešitev mejnega spora s Hrvaško na način, pri katerem bo upoštevano tudi načelo pravičnosti. Zakaj načelo pravičnosti ne bi veljalo tudi za Srbijo? Po drugi strani pa se zavedam, da imajo Albanci na Kosovu in Metohiji svoje legitimne pravice. Srbija nima pretenzij, da bi problem rešili tako, da legitimnih pravic Albancev ne bi upoštevali. Načela, ki so veljala včasih, so danes povsem neuporabna. V obnašanju albanskega vodstva v Prištini pa vidim prav uporabo starih načel. Zato bi želel s sogovorniki odpreti povsem novo etapo odnosov. Spori v tej regiji so tradicionalni: Slovenija in Hrvaška, Hrvaška in Srbija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina, Srbija ter Bosna in Hercegovina, Srbija in Albanci na Kosovu in Metohiji, Makedonija in Srbija, Makedonija in Grčija, Makedonija in Bolgarija. Ta niz sporov sploh nima prekinitve. Edini način, da to rešimo, je nov pristop. Celovita rešitev. To je mogoče doseči tako, da bomo vsi skupaj integrirani v Evropsko unijo, hkrati pa bi morali poiskati pragmatične rešitve. Politiki, da se vkopljemo v rove in reševanje problemov preložimo za desetletja, nasprotujem. Povedal bom primer: v nekaterih političnih krogih v Srbiji, ki so blizu nekdanjemu premierju Koštunici, je veljalo stališče, da je prihod Eulexa na Kosovo okupacija Srbije. Mi smo šli na volitve z drugačnim stališčem: prihod Eulexa ni okupacija, pač pa je ta prihod skladen z mednarodnim pravom. Ponudili smo tudi praktično rešitev. Srbija svoje ozemeljske integritete ni ogrozila, pač pa smo z Eulexom podpisali varnostni sporazum. Tako smo povsem na praktični ravni pokazali, kako se spore da rešiti. Tudi Slovenija in Hrvaška v tem trenutku svoj spor rešujeta ob pomoči arbitraže evropske komisije. To je pametna rešitev. Tudi sam bi si želel, da bi na podoben način Srbija reševala spor s Hrvaško glede mejne črte na Donavi. Vsi drugi pristopi pa so nevarni, saj fragmentirajo balkanski prostor in ne vodijo k integraciji. Osebno sem prepričan, da se moramo nekega dne vsi skupaj znajti v Evropski uniji. To je ambient, v katerem si želimo živeti in v katerem lahko rešimo tudi naše spore.

Kaj bo prispevek Srbije k evropski ideji?

Vprašanje Kosova je izjemno občutljivo evropsko vprašanje. Za kako občutljivo vprašanje gre, veste tudi v Sloveniji. To vprašanje je destabiliziralo Jugoslavijo. V Srbiji je pred 15 meseci 70 odstotkov državljanov menilo, da je vprašanje Kosova največji srbski problem. Danes le še šest odstotkov državljanov meni, da je to največji problem.

In kaj je največji problem?

Vprašanje delovnih mest. Vprašanje preživetja. Ekonomija. Kriza. Vprašanje, kako rešiti osebne in družinske ekonomske probleme. Srbi smo racionalna skupnost. Racionalno razumemo probleme. Od nas, ki smo bili izvoljeni, da probleme rešujemo, pričakujejo rezultate. Pričakujejo nove ceste, bolnišnice, nova delovna mesta. Vprašanje Kosova zastavljamo kot pravni in kot diplomatski problem. Verjamemo, da mora biti ob reševanju tega problema prisotno načelo miroljubne politike. Sprašujete, kaj bo srbski prispevek k evropski ideji. Z načinom, kako se Srbija loteva vprašanja Kosova, postavljamo nov standard tudi Evropi. Če se je Srbija reševanja svojega največjega nacionalnega problema lotila na način, ki sem ga opisal, mora reagirati tudi Evropa. Evropa mora reagirati racionalno. Ne sme postavljati nesprejemljivih pogojev. Srbija je dosegla pomemben rezultat, stabilnost na območju jugovzhodne Evrope. To ne koristi le nam. Koristi vsem sosedam. Ta srbski prispevek je pomemben. Obstaja še nekaj dobrih razlogov, zakaj Srbija mora biti integrirana v Evropsko unijo. Pot čez Srbijo predstavlja najkrajšo kopensko povezavo med Evropo in Azijo. V naslednjih treh letih bomo zgradili omrežje avtocest. S tem se bodo transportni stroški blaga občutno znižali. Moderniziramo železnice. Naš cilj je, da bi v treh letih železnice modernizirali tako, da bi na njih lahko dosegli hitrost 160 kilometrov na uro. V Srbiji v tem trenutku poteka eden najbolj kompleksnih bojev proti organiziranemu kriminalu. Tu ne gre za organizirani kriminal, ki bi bil izvorno srbskega porekla. Gre za organizirani kriminal, ki ima širše, regionalno zaledje. Organizirani kriminal namreč ni sprejel dejstva, da je Jugoslavija razpadla. Še vedno deluje v celotni jugovzhodni Evropi. Reševanje problema organiziranega kriminala, ki ima svojo bazo v jugovzhodni Evropi, je še kako pomembno za vso Evropo. Srbija globoko reformira pravosodje. Od naslednjega leta naprej bodo vsi sodniki morali v postopek ponovne izvolitve. To so zelo konkretni prispevki. Ni pa to vse, kar se dogaja v Srbiji. Imamo notranje reforme. Ukvarjamo se z vprašanji zagotavljanja delovnih mest. Ne trdim, da nam gre vse najbolje od rok. V zadnjih letih smo delež brezposelnih znižali za štiri odstotne točke, a nas je kriza vrnila za leto dni nazaj. V zadnjih devetih letih, po demokratičnih spremembah, je rast srbske ekonomije v povprečju dosegala šest do osem odstotkov. Tudi to je naš prispevek k stabilnosti. In nenazadnje, tudi vrnitev Srbije tik pod vrh evropske košarkaške scene je za evropsko idejo in evropsko košarko nekaj dobrega.

Pa ravno nas ste morali premagati s tistimi trojkami Miloša Teodosića.

No, to smo naredili na human način. Najprej smo proti Sloveniji zelo izgubili, da bi potem minimalno zmagali.

Mene to ne spominja na humanizem, pač pa na leninizem. Kot je rekel Lenin: korak nazaj, dva koraka naprej.

Ampak tekma je bila vendarle lepa. To je bila res tekma na evropskem nivoju.