Kljub temu pa praksa "artist run space", razstavnega prostora, ki ga iniciirajo in vodijo umetniki sami, ali "odprtega ateljeja", hibridnega prostora umetniške produkcije, druženja in razstavljanja, v poosamosvojitveni Sloveniji ni ravno utečena. V zadnjem času so tovrstne umetniške iniciative, ki pogosto naseljujejo zapuščene in degradirane prostore, tudi pri nas vse pogostejše. Ne pomenijo zgolj odpiranja novih fizičnih prostorov, temveč pogosto tudi vpeljavo drugačnih produkcijskih, organizacijskih, socialnih in komunikacijskih modelov. Njihov pomen je v času, ko politika prostorskega načrtovanja in razvoja zasebne kapitalske interese vse prevečkrat postavlja pred javne, kulturna industrija pa homogenizira polje kreativnosti, še posebno dragocen.

Galerija kot prostor druženja

Galerija TukadMunga je "artist run space", saj sta Iskra Beličanska in Vladimir Leben, ki skupaj s sodelavci vodita galerijo, tudi sama slikarja. V pritlični sobi hiše v Soteski 8, v ožjem jedru Ljubljane, so že njihovi predhodniki zadnjih nekaj let organizirali umetniške projekte v obliki odprtega ateljeja, delavnic in razstav, sami pa so se skupaj z lastnikom stavbe, ki jim je odstopil prostor v brezplačno uporabo, nedavno odločili, da v njem odprejo galerijo. "Lastnik stavbe je tudi sam soustanovitelj društva Studio osem, pod okriljem katerega vodimo galerijo, in podpira njeno delovanje tako prostorsko kot finančno. Ker so se naši interesi in vizije ujeli, smo spontano začeli organizirati različne dogodke, ki so nas pripeljali do ustanovitve TukadMunge," pojasnuje Iskra Beličanska.

Pritlični prostor so prevzeli v začetku marca in se takoj lotili temeljite prenove. Od samega začetka jim je bilo jasno, da nočejo klasične galerije, ampak želijo galerijske projekte povezati tudi s projekti na odprtih, zunanjih površinah. K temu jih je, kot pravi Vladimir Leben, nagovarjala tudi sama lokacija. "Pravzaprav gre za skupek različnih prostorov: zadaj za hišo je čudovit vrt, pred galerijo pa veliko dvorišče, ki sicer ni v naši lasti, ampak je javna površina. Dvorišče je že samo po sebi nekakšna galerija na prostem, saj so pročelja hiš polna grafitov."

Ekipa društva Studio osem želi v TukadMungi predstavljati čimbolj raznorodne umetniške izraze, saj prihajajo tudi sami z različnih področij. Del programa se opira na donacije, del sredstev pa so pridobili tudi na projektnih razpisih MOL in JSKD. V nekaj mesecih od odprtja so izpeljali nekaj slikarskih in fotografskih razstav ter projekcijo poljskih eksperimentalnih animiranih filmov z živo glasbeno spremljavo na vrtu. Ko bodo dobili ustrezna dovoljenja, bodo povabili različne ulične umetnike, da na okoliških stavbah izdelajo stenske poslikave, mozaike... "Načrtujemo tudi sodelovanje z umetniki, ki jih zanimajo teme, povezane z javnimi površinami; ni nujno, da prav tu, lahko tudi kje drugje v mestu, a bo to nekako povezano z galerijo," še dodaja Vladimir Leben.

Začeli so z avtorji, ki jih poznajo in v katere verjamejo, počasi pa - predvsem zaradi povečanega zanimanja in želje po odprtem delovanju - vpeljujejo utečen način dela z razpisi oziroma prijavami. "Eden glavnih kriterijev pri izboru razstavljalcev je kakovost del ne glede na umetnikove pretekle reference. Pomembno je, da se čuti, da ta prostor ni naš, ampak prostor umetnikov, ki v njem razstavljajo. Ker smo tudi sami umetniki, nam je taka perspektiva blizu," poudarja Iskra Beličanska.

Pomembni pa niso le razstavljalci, ampak tudi obiskovalci, ki jih vabijo na svoje dogodke prek svoje spletne strani, obveščanja v medijih, Facebooka, e-mailov, osebnega mreženja... Vse od odprtja k njim prihajajo zelo raznolike skupine ljudi, vzdušje pa je vedno zelo sproščeno. "Beseda galerija ima za večino ljudi nekoliko strašljiv prizvok. Naš namen je bil že od samega začetka, da odpremo prostor, ki ne bo zgolj galerija, ampak tudi prostor druženja," zaključuje Iskra Beličanska.

Kritični razmislek urbanosti

Ko so člani KUD C3 v sodelovanju s CCEA iz Prage začeli projekt Urbanity - 20 let kasneje, so iskali primeren prostor za njegovo realizacijo in prezentacijo. "Teme, povezane s problematiko urbanosti, smo želeli predstaviti čim širši javnosti. Slučajno sem izvedel, da kolegi arhitekti pripravljajo prenovo prostora na Cankarjevem nabrežju. Ugotovili smo, da je lastnik MOL, novi najemnik pa bo jeseni v tem prostoru odprl slaščičarno in kavarno," je povedal Boštjan Bugarič, član KUD C3.

Povezali so se z novim najemnikom in bili pozitivno presenečeni, da jim je odstopil prostor v brezplačno uporabo do začetka obnovitvenih del. To po njihovem mnenju kaže na spremembo mentalitete v zasebnem sektorju, ki je ob pravilni komunikaciji odprt tudi za neprofitne umetniške intervencije. "Tudi gverila in skvotiranje sta v redu, a le v primeru, da ni mogoč dogovor. Če pa imaš sogovornika, se mi zdi dobro to izkoristiti. Gre za odnos 'gain-gain': jaz dam, ti dobiš in obratno. Mi smo dobili prostor, oni pa dragoceno izkušnjo drugačnega načina sodelovanja in dela," je optimističen Bugarič.

KUD C3 prepleta raziskovalno delo s predstavitvijo skozi umetniške prakse. Raziskovali so predvsem odnos do prostora v primeru javnih površin, degradiranih prostorov in zaprtih con. Tako so na primer izvedli performansa v Cinkarni Celje in Servitskem samostanu v Kopru, postavili "čakalnico" pred TR3 v Ljubljani... Izbira tako raznorodnih prostorov jim, kot pravijo sami, omogoča komunikacijo z različnimi javnostmi, začasna raba prostorov oziroma odsotnost stalnih društvenih prostorov pa jih obenem sili v nenehno prilagajanje in interveniranje v urbani prostor.

Tudi izbira izpraznjene trgovine Sadjar Vrtnar z velikimi izložbami v zelo frekventni ulici v središču Ljubljane je pomembno vplivala tako na samo vsebino kot način dela. Mimoidoče so tako nagovarjali s plakati v izložbenih oknih; in ker v prostoru ni elektrike, so se odločili, da bodo sodelujoči svoje projekte predstavili predvsem z besedo. "Danes prevladuje primat podob in nihče ne zna več izraziti svoje izkušnje z besedami oziroma govorom. Če pa že govorimo, je zelo malo ljudi, ki zares poslušajo oziroma se aktivno vključujejo v razpravo," je prepričan Bugarič.

Junija so organizirali pet dogodkov pod skupnim naslovom "Umetnik/znanstvenik govori", na katerih so obravnavali različne teme, povezane z urbanostjo: odnos med umetnostjo in arhitekturo, problematiko vrtičkov in kmetij v urbanem okolju, metodologijo umetniške in znanstvene raziskave pri obravnavi različnih fenomenov ter dejanski položaj razvoja Ljubljane v primerjavi z drugimi sedmimi srednjeevropskimi mesti, ki jih obravnavajo v sklopu projekta Urbanity - 20 let kasneje.

Po mnenju Boštjana Bugariča so takšne (umetniške) intervencije v javni prostor - pri katerih ne gre za aranžiranje oziroma estetizacijo prostora, ampak za napolnjevanje z vsebinami - zelo pomembne. "Vsebinska raznovrstnost kreira urbanost. Čim ponujamo le eno vrsto dejavnosti, na primer lokale določenega tipa, osiromašimo pestrost ponudbe in samega doživljanja mesta." In prav to se po Bugaričevem mnenju v Ljubljani že dogaja, saj jo je zajela turistifikacija oziroma "salzburgizacija", kot ta proces kritično imenuje sam.

Revitalizacija mesta

Osiromašenje oziroma degradacija mest pa se ne dogaja le v vsebinskem smislu. Tako v Ljubljani kot tudi v drugih večjih slovenskih mestih so kot posledica gradnje velikih nakupovalno-zabaviščnih središč na obrobju začele propadati cele mestne četrti. To se je zgodilo tudi v Celju, kjer je predel mesta, imenovan Na okopih, dobesedno zamrl.

Župan oziroma Mestna občina Celje in tamkajšnji umetniki so se pred šestimi leti oživljanja mesta lotili po zgledu Mestne občine Izola, ki je konec devetdesetih let opuščene prostore v središču mesta za simbolično najemnino enega tolarja oddala v uporabo umetnikom. V Celju so se odločili, da bodo umetniki najemnino za ateljeje poravnavali kar s svojimi deli.

Po začetnem sovpadanju interesov pa se je kmalu pokazalo, da se pričakovanja na obeh straneh razhajajo: "Koncept revitalizacije je bil na strani občine nekoliko drugačen od našega. Pričakovali so, da bomo v izpraznjene prostore nekdanjih trgovin naselili nekakšno umetnostno obrt, kjer bomo umetniki v svojih ateljejih kvačkali, oblikovali glino in podobno, ljudje pa nas bodo hodili gledat in kupovat naše izdelke. To se ni zgodilo, saj se nihče od umetnikov, ki smo ateljeje dobili prvi, ne ukvarja s tako vrsto dejavnosti," je razložil Željko Opačak, konceptualni umetnik in eden od uporabnikov odprtih ateljejev v Celju.

Nekaj nesporazumov je bilo povezanih tudi s samim razumevanjem pojma odprti atelje. "V začetku je bilo mišljeno, da bomo morali imeti na vratih delovni čas in biti v ateljeju vsak dan šest ur. V praksi to seveda ni zaživelo," je povedal Jure Cvitan, član KUD 567, ki ima v uporabi enega od ateljejev. "V našem primeru kaj takega niti ni mogoče, saj nas je veliko umetnikov konceptualno naravnanih, kar pomeni, da ateljeje ne uporabljamo toliko za samo ustvarjanje, ampak tudi za organizacijo, skladiščenje del in podobno," je še dodal Željko Opačak.

Kljub temu so ateljeji, seveda širše razumljeno, odprtega tipa. Nekateri uporabniki v njih namreč organizirajo tudi posamezne javne dogodke. "Naše društvo KUD 567 je na primer v ateljeju organiziralo različne tematske družabne večere, sodelovali smo pri organizaciji grafitarskega festivala in videofestivala Električne podgane sanjajo videosanje; del projekcij se je odvijal tudi v našem ateljeju," je povedal Cvitan.

Revitalizacija mesta tako poteka na več ravneh. Na eni strani se z naseljenostjo prostorov upočasni sam fizični proces propadanja, obenem pa novi stanovalci s seboj pripeljejo nov krog ljudi in nove vsebine ter s tem lokaciji dajo neko novo dimenzijo. Kar se zdi obema sogovornikoma še posebno pomembno, pa je prostorska bližina, ki omogoča bolj povezano delovanje med umetniki. "Skupaj pripravljamo različne projekte; na primer projekt Vstop prost, ki predstavlja umetniške projekte na mestnih javnih površinah, je bil letos že desetič, za kulturni praznik pa smo pripravili projekt Duhovni kruhki, v sklopu katerega smo izvedli deset performansov," je povedal Opačak.

Celjski umetniki imajo za prihodnost veliko načrtov, a jih obenem obhajajo temne slutnje: "Ta del mesta se je začel počasi prebujati, tako zaradi naše dejavnosti v ateljejih kot tudi zaradi kavarnice, ki deluje tu na trgu. Ko se bo dokončno prebudil, se bodo hoteli ljudje vanj vrniti in najeti prostore. Takrat bomo verjetno morali ven, ker smo neprofitabilni," je naš pogovor črnogledo zaključil Cvitan in s tem hkrati povzel tipičen scenarij gentrifikacijskih procesov.

Razpiranje meje med javnim in zasebnim

V Mariboru umetnikom kljub vztrajnim poskusom s tamkajšnjimi mestnimi oblastmi ne uspe doseči dogovora, ki bi jim omogočal sistemsko rešitev pomanjkanja tako produkcijskih kot razstavnih prostorov. Na to problematiko je leta 2004 s svojo akcijo "neVIDNI prostori" opozorilo tudi TU društvo za promocijo in razvoj kulture. "Eno leto smo se osredotočali na Koroško ulico v središču Maribora, ki ima zelo veliko praznih prostorov, večinoma v lasti občine oziroma v postopku denacionalizacije. Cilj je bil, da se kot umetniška intervencija naselimo v te zapuščene ulične prostore in jih obnovimo vsaj toliko, da bi bilo v njih mogoče izvajati umetniške projekte," je povedala Petra Kapš, ena od članic takrat delujočega društva.

Stranski učinek iniciative je bil med drugim tudi ta, da se je v enega od prostorov, ki so ga naredili "vidnega", po končanem projektu s svojo dejavnostjo naselila mestna kulturna institucija. Petra Kapš je ob tem izrazila bojazen, da se bo sorodno prilaščanje idej in že udejanjenih iniciativ pri mestnih oblasteh, ki iz dialoga in sodelovanja izključujejo prvotne idejne iniciatorje in žive akterje kulture, ponovilo tudi v primeru Mariborske kulturne prestolnice.

V okviru "neVIDNIH prostorov" je sodeloval tudi umetnik Iztok Maroh, ki je v enem od prostorov v Koroški ulici postavil instalacijo. Prostor ga je tako navdušil, da si je po končanem projektu prizadeval, da bi ga obdržal kot atelje. Trajalo je dobri dve leti, preden so se mestni uradniki le omehčali in mu dali prostor v najem. "Občinski odlok ne dovoljuje brezplačne najemnine razen v primeru humanitarnih organizacij oziroma društev v javnem interesu, zato kot posameznik oziroma fizična oseba lahko plačujem le znižano oziroma neprofitno najemnino, ki pa je vseeno razmeroma visoka."

Njegov atelje je sestavljen iz dveh sob. Kmalu je spoznal, da mu za delo zadošča en prostor, zato se je odločil, da tistega, ki gleda na ulico, odstopi v uporabo drugim umetnikom. Glavni motiv je bilo pomanjkanje dialoga med lokalnimi umetniki in začel jih je vabiti, da so se družili, debatirali in realizirali svoje projekte.

Program za Odprti atelje za sodobno keramiko, kot se prostor uradno imenuje, Iztok sestavlja skupaj s kuratorko in teoretičarko Petro Kapš, pogosto pa se s predlogom javijo tudi umetniki sami. "Zame kot kuratorko je zanimivo, da se je pri vseh umetnikih, ki so tukaj izvedli svoj projekt, razprl neki nov vidik v njihovi umetniški praksi. Ker tu niso obremenjeni z avtoriteto institucije in ni velikih 'zunanjih' pričakovanj, se porajajo novi načini predstavljanja del. Umetniki pravijo, da je takšna izkušnja zelo konstruktivna tudi za njihovo nadaljnje delo," je navdušena Petra Kapš.

Tudi Iztok Maroh se strinja, da ima takšno neinstitucionalno delovanje številne prednosti: proste roke pri oblikovanju programa, ki ga lahko sproti prilagajaš, procesualnost dela skozi dialog ter sproščenost umetnikov. Negativna plat pa je, da so viri financiranja zelo omejeni, saj kot posameznik težje zaprošaš za sredstva na razpisih.

Galerija v garaži

EX-garaža, ki jo vodi umetniški tandem son:DA oziroma Miha Horvat in Metka Golec, pomeni še korak naprej v rabi neformalnih prostorov za galerijske namene. Nahaja se namreč kar v garaži oziroma kletnih prostorih zasebne hiše, v kateri živita.

Pred vzpostavitvijo EX-garaže sta dve leti vodila Garažo za umetniške fotografije (gUF) v mariborski Pekarni. Kot poudarjata sama, ju je tamkajšnja izkušnja vodenja galerije obogatila. "To je bila odlična učna ura, na kateri sva spoznala tudi drugo plat umetniškega sistema, ki je kot umetnik-avtor ne poznaš: biti tisti, ki izbira, organizira, čisti prostore, komunicira z mediji, oblikuje vabila, pripravlja hrano..." A po dveh letih - v tem času sta pripravila dvanajst samostojnih fotografskih razstav in dve spremni publikaciji - ju je začelo galerijsko delo izčrpavati, zato sta se odločila, da bosta nadaljevala v lastnem tempu in manj določujočem okolju, kot je Pekarna.

Z zamenjavo lokacije je razstavni prostor izgubil fokus umetniške fotografije oziroma kakršenkoli galerijski profil. "Naše delovanje se je razpršilo v neko absolutno naključnost, saj prihajajo projekti po različni poteh sami do nas. Ker si v lastnem domu, ni nobenega zunanjega pritiska. Na nič nisi vezan, zato lahko izkoriščaš to naključnost in uživaš v njej," je razkril Horvat.

V dobrem letu delovanja so se v EX-garaži zvrstili dve skupinski razstavi, serija petih predavanj o scenografiji, v sklopu akcije "Gostimo Moderno galerijo!" so gostili njihove publikacije... Ta čas si lahko v njej ogledate sto fotoaparatov iz obsežne zasebne zbirke mariborskega fotografa Dragiše Mondrinjaka, ki šteje več kot šest tisoč kosov. To je šele začetek ambicioznega projekta, katerega idealen razplet bi bila ustanovitev Muzeja fotografije.