"Svoje rože sem posadil že sredi marca. Sprva se jih imel v prozornih plastičnih kozarcih. Ko sem jih presadil v naravo, sem s temi kozarci rastline za dva tedna pokril, da so jim ohranjali toploto," pove najmlajši.

Z rožo misli seveda indijsko konopljo, marihuano, gandžo ali travo, če omenimo le najbolj pogoste označevalce te po eni strani preklete in po drugi strani oboževane rastline. Pridelovalci indijske konoplje imajo nasploh kulten odnos do svojega pridelka. Za proces oplojevanja moških in ženskih rastlin vestno uporabljajo besedo seks, svoje rastline fotografirajo, kar šteje, sta velikost rastline in bujnost njenih vršičkov, ki so esenca rastline. Pod vršace se nastavljajo kot lovci s svojimi trofejami. Ker lahko drevo indijske konoplje zraste tudi čez štiri metre, so pod svojimi kapitalci videti pravi pritlikavci. Starejši, najbolj izkušen gojitelj, pokaže klasično fotografijo na papirju s štirimetrskim drevesom. Najmlajši kar na prenosnem računalniku pokaže svoj najboljši rezultat obilnega, več kot dva metra visokega grma.

"Saj vem, da jih moram izbrisati z računalnika, a ne vem, kam z njimi," nič kaj prestrašeno pove mladenič, ko pogovor nanese na morebitni policijski zaseg računalnika. "Če te je med gojenjem strah, je najbolje, da se s tem ne ukvarjaš. Če si prestrašen, postaneš zmeden in nase vlečeš nesrečo," pove najbolj izkušeni, a se vseeno vsi sogovorniki strinjajo, da je v času sajenja, sekanja in shranjevanja pridelka v zraku zvrhana mera paranoje in adrenalina. Zato so varnostni ukrepi osnova vsakega postopka.

Ko se odpravljajo na oglede nasadov, iz telefonov odstranijo baterije, da ne bi razkrili svojih lokacij, če bi policija zoper njih slučajno uporabila posebne metode in sredstva. Običajno nasadov tudi ne obiskujejo z istimi avtomobili, da bi zmanjšali stopnjo sumničavosti med lokalci. Transport opravijo običajno z dvema avtomobiloma; prvi, "čist" avtomobil, vozi nekaj kilometrov spredaj in sporoča prisotnost morebitnih policijskih kontrol. Najmlajši, očitno najbolj previden, najbolj zaupa kar javnemu prevozu. Ta naj bi mu zmanjšal opaznost, manjša pa naj bi bila tudi možnost srečanja s policijo.

Iskanje prave lokacije

Vse se začne z iskanjem lokacije, ki jo je treba pognojiti že jeseni. Gojitelji stare šole prisegajo na kompost, mlajši so bolj odprti do industrijskih gnojil. Kurji in konjski gnoj naj bil imela dovolj dušika, zmagovalen naj bi bil gnoj iz iztrebkov netopirjev, prava legenda pa je nastala okoli izločkov eksotičnih divjih mačk. Ti naj bi poleg bogatenja zemlje prispevali tudi k odganjanju živali.

"Ko zavohajo leva, živali preprosto zbežijo," pove najbolj izkušen med sogovorniki.

Naravnih sovražnikov njihovega pridelka je namreč v gozdu veliko. Naštevati začnejo srne, divje prašiče, lisice, ki naj bi jih mamil vonj kurjega gnoja, miši, črve... A najbolj jih jezi človek. Obstajale naj bi množice, ki po podobnem principu kot gobarji na gozdnih posekih, jasah in drugih odmaknjenih predelih divjine namesto jurčkov in lisičk iščejo marihuano.

"To so predvsem ljudje, ki so se nekoč ukvarjali z gojenjem. Nato pa so izbrali lažjo pot do zaslužka," pove izkušeni Ljubljančan in ponudi teorijo prepoznavanja različnih škodljivcev: "Če najdeš polomljeno bilko, pomeni, da ti jo je uničil lovec. Če je bilka izruvana, so bili na delu policisti, saj jim zakon nalaga, da jo morajo izpuliti. Če pa je drevo posekano, je to sled brezobzirnih lopovov." Danes, ko že počasi koraka k Abrahamu, se gojenja v prejšnjem sistemu spominja kot mnogo bolj zahtevnega. "Vse je bilo mnogo bolj konspirativno. Bilo nas je veliko manj. Takrat ni bilo kot danes, ko kadi skoraj vsak, zato se je tudi manj sadilo. Tudi policija je bila do trave mnogo bolj ostra. Še hujše kot policijska kazen pa je bila družbena stigmatizacija, da si hašišar oziroma narkoman. Danes se na srečo okoli tega ne dela več teatra."

Med štirimi pridelovalci trave, s katerimi smo govorili, je je največ doslej posadil tridesetletnik, ki travo goji pol svojega življenja. Kot pravi, so mu doslej pokradli kakšnih sedem kilogramov pridelka, podobno količino pa mu je posekala tudi policija. "Prvo sajenje je bila navadna najstniška norost. Meni nič, tebi nič smo posadili kakšnih tisoč semen v zapuščenem rastlinjaku." Seveda so jih lastniki hitro izvohali in jim ponudili, da pridelek uničijo sami. "Policije na srečo niso obvestili," pove in s sedanjimi petnajstletnimi izkušnjami opiše karakteristike varne lokacije: "Najbolj preprosto povedano je najboljša lokacija neko sončno mesto bogu za hrbtom. Sam si najraje izberem nedostopne lokacije, kot so globoki prepadi, kjer je veliko trnja. Ker najbrž tudi lovec ne želi biti popraskan, še sam nanesem dodatne trnove veje. Gre za podoben princip kot pri bolnici Franja." A lokacije so lahko tudi bolj nenavadne. Znanec recimo sadi na vrtu svoje babice, ki slabo vidi. Drugi posadijo svoje bilke kar na drevesih: nekje v krošnji nastavijo vrečo ali zabijejo nekaj desk, ki držijo zemljo. "Problem je v tem, da moraš zaradi dotoka svetlobe posekati nekaj vej. Domačin, ki se vsak dan sprehaja ob drevesu, pa to zlahka opazi," razložijo in podobno nezanesljivo ocenijo tudi sajenje med nasadi koruze, saj koruza porumeni, ko je konoplja še v cvetu svojega zelenila, zaradi česar izdajalsko izstopa iz polja. Prav tako je nasad med koruzo hitro opazen za policijo, kjer so nam potrdili, da nasade redno iščejo iz helikopterja. Izkušeni pridelovalci zagotavljajo, da je neprimerno saditi pod daljnovodi, saj so nanje policisti še posebno pozorni. Mimogrede, pod daljnovodi naj bi bilo priročno saditi zato, ker tam kosijo vsakih šest let. "Če veš, kdaj so kosili, si naslednjih pet let miren." Rastlino je treba odnesti v naravo najkasneje aprila. Ponavadi si za to vzamejo dva dneva. Prvi dan prekopljejo nasad in nanesejo dodatno zemljo. Šele drugi v zemljo vstavijo rastline. Že iz varnostnih razlogov si je pametno delo razporediti.

Na lokaciji je izredno pomembna tudi sestava zemlje. Najbolj primerna kislost zemlje za vzgojo marihuane naj bi bila pri pH vrednosti 6,8. Dober približek temu so sogovorniki izmerili na popularnih gojiteljskih lokacijah na Barju. Nadalje so pomembna semena. Petintridesetletnik, ki je med sogovorniki največji amater, pove, da se mu ne da ukvarjati s kaljenjem semen, zato pri preprodajalcih po 12 evrov kupuje klone oziroma potaknjence. "Ker je na lokaciji, kjer sadim, malo prostora, mi je najlažje posaditi klone, saj so pri njih vse rastline ženske."

Naravno ali genetsko spremenjeno?

Stara generacija se s takšnim pristopom seveda ne strinja. Ljudje, ki so odraščali v času pred biogenetskim bumom, prisegajo na gojenje rastlin iz semen, ki jih sami pridelajo. "Sadim semena, ki so se v dolgih letih gojenja na teh prostorih odlično prilagodila. Early skunk early gor, early dol. Posadiš to neko uvoženo early seme in ti še oktobra ne cveti. Ne verjamem tem uvoženim stvarem," pove pripadnik stare šole in se zraven razburi nad mlajšo generacijo, ki najraje kadi skunke z visoko stopnjo THC: "To je enako, kot da bi vino nadomestil z žgano pijačo."

Nakup genetsko izbranih uvoženih semen ni noben problem. Poleg internetnih trgovin lahko amsterdamska semena kupite kar v dveh trgovinah v Trubarjevi ulici, takšne trgovine pa so tudi v Izoli, Mariboru in Murski Soboti. "Po uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog je konoplja uvrščena med prepovedane droge le v oblikah, ki neposredno vodijo do proizvodnje prepovedane droge (rastlina, smola, tinktura, ekstrakti ipd.). Sama semena konoplje na podlagi citirane uredbe torej ne štejejo za prepovedane droge," nam je povedal Drago Menegalija z generalne policijske uprave in zatrdil, da od letošnjega aprila, ko se je začela sezona gojenja indijske konoplje na prostem, še niso našli nobenega posevka.

Kot pravi prodajalec v trgovini Cannabis v Trubarjevi ulici, je povpraševanje po semenih veliko. "V času sezone z večjimi naročili prihajajo tudi iz sosednje Hrvaške. Prihajajo predvsem starejši, ki si sami sadijo za lastne potrebe. Mladih je le okoli dva odstotka," pove prodajalec. Razlog je v tem, da je treba za najbolj prodajana semena dutch passion odšteti kar 65 evrov za vrečko desetih semen, najdražje vrečke pa sežejo krepko čez 100 evrov.

Subkultura marihuane

Z odprtjem tovrstnih trgovin in liberalizacijo slovenskega živilskega trga, kjer so pristojni še pred nekaj leti prepovedovali prodajo ledenega čaja iz industrijske konoplje, danes pa olje te iste konoplje kot zdravilno prehransko dopolnilo prodajajo v skoraj vsaki trgovini z zdravo prehrano, lahko tudi pri nas govorimo o razvoju subkulture, ki jo definira drugačen način življenja. Življenje s konopljo v obliki majice, konoplja v obliki zdravil, prehrane, alternativnih materialov… Ta družbena skupina je pred časom tudi pri nas dobila revijo v maternem jeziku. Gre za franšizno revijo Dolce Vita Slovenija, ki izhaja v najmanj desetih evropskih državah. Ob kopici oglasov za ta in ona semena indijske konoplje in tisočere pripomočke za gojenje najdete v njej tudi članke, ki vas učijo načina gojenja in uživanja konoplje. Za dodatno širino brezplačnega časopisa so zraven pripeti še lifestyle članki o glasbenih trendih, eksotičnih popotovanjih in erotičnih praksah. Pred časom sem srečal ustanovitelja ene najbolj priznanih nizozemskih semenskih bank dutch passion, kjer so prvi začeli prodati feminizirana semena (gre za semena, iz katerih naj bi zrasle samo ženske rastline, a sogovorniki o njih dvomijo). Povedal mi je, da prodajo več deset milijonov semen na leto. Če to pomnožite s petimi evri, kolikor znaša v povprečju cena enega semena, si lahko zamislite razsežnosti tega posla. Največja zvezda omenjene subkulture je verjetno Mr. Nice. Danes šestdesetletni Britanec, nekdanji preprodajalec marihuane in borec za njeno legalizacijo, je po nekaj letih zapora postal milijonarska zvezda. Slavo in bogastvo sta mu prinesla knjižna biografija in delo v proizvodnji semen. Če bi v Sloveniji skušali najti koga podobnega, bi se verjetno ustavili pri Žigi Nahtigalu alias Ziggiju, ki danes svoje papirčke prodaja na vseh Petrolovih črpalkah.

A naši sogovorniki so daleč od tovrstnega podjetništva. Konopljo sadijo predvsem zase. Roko na srce, nekaj svojega pridelka sicer prodajo, a ker so praviloma redni kadilci konoplje, jim pridelek preveč pomeni, da bi ga v celoti prodali. Petintridesetletni amater sadi samo za lastne potrebe. Letos je posadil 12 rastlin, pričakuje pa pol kilograma pridelka. Bolj resni gojitelji vzgojeni presežek po ceni približno 5 evrov za gram prodajo naprej. Študent ponavadi vzgoji dva kilograma suhega pridelka, kakšen kilogram porabi za lastne potrebe, preostalo pristane predvsem pri prijateljih. Stari maček je v rekordnih letih vzgojil tudi pet kilogramov domačice. Takrat je šlo kar nekaj v prodajo. Letos s svojimi štirimi bilkami upa samo na zadovoljitev lastnih potreb.

Zaključna dela

Svoj pridelek gojitelji pričakujejo jeseni. Tam nekje v začetku oktobra bo svoj pridelek obral študent, podobno tudi petintridesetletni amaterski gojitelj. "Jaz svoje poberem že 15. septembra. V preteklih letih mi je uspelo vzgojiti semena tako, da rastlina dozori že septembra, ko policija še ni tako pozorna na te stvari," pove pripadnik stare šole. A takrat je delo šele na polovici. Ko je pridelek zrel, nastopi najbolj zahteven del. Kot pravijo, ga ponavadi posekajo ponoči. Nato ga na hitro strpajo v vreče za smeti. Najprej v eno, jo dobro stisnejo in nekajkrat oblepijo s lepilnim trakom. Ko to ponovijo s še tremi vrečami, pride na vrsto transport do kraja, kjer bodo zadevo sušili. "To je treba narediti hitro. Za transport imaš dve, največ tri ure časa, saj se zaradi vlage pridelek hitro vname." Nato je na vrsti najbolj pomembna faza. Sušenje. "To je enako kot pri pršutu, saj je tudi pri njem najbolj pomembna faza zorenja. Takrat dobi trava svoj vonj in okus. Velikokrat ljudje sušijo v kozolcih ob senu in se trava navleče senenega vonja, lahko ti tudi splesni." Ker je sušenje poglavitnega pomena, ponavadi sušijo kar v domačem okolju. Na podstrešju ali v domači sobi. "Zadeva ima močen vonj, zato so tu še problemi s sosedi." A do takrat je še daleč. Zdaj so njihove oči uprte v nebo. Po deževnem obdobju, ki je njihovim posevkom zagotovilo dovolj vlage, zdaj molijo za več sonca, ki naj rastline razvije, saj bo sredi avgusta prišel čas cvetenja. Čas plodov. Čas, ki ga sogovorniki opisujejo s skrivnostnim leskom v očeh.