V Sloveniji je bila nedavno narejena karta ogroženih območij z geološkimi nevarnostmi, na katerih naj ne bi gradili. Predstavlja generalni, splošni pogled na celotno Slovenijo, a kot pravi doktor geoloških znanosti in upokojeni profesor geologije na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti Jože Čar, ni primerna za preprečevanje manjših plazov, saj so ti zelo lokalnega značaja. "Kjer so tereni zelo slabi, denimo iz glinavcev, skrilavcev, fliša ali z veliko preperine, jih je najbolje pustiti pri miru," meni in dodaja, da takšne terene najdemo povsod po Sloveniji, zagotovo pa v Vipavski dolini, na Cerkljanskem, v okolici Idrije, strmih predelih okoli Ljubljane in proti Štajerski. Gre predvsem za tiste terene, kjer so kamnine geomehansko že same po sebi slabe, denimo različni skrilavci, ali pa še dodatno tektonsko predrte.

Po osamosvojitvi denarja ni

"Geološke karte obstajajo, kolikor jih je financirala prejšnja država, odkar pa smo samostojni, Slovenija programa za izdelavo podrobnejših geoloških kart. Nujno bi potrebovali karte v merilu vsaj 1 proti 25.000," je opozoril direktor Geološkega zavoda Slovenije Marko Komac. V Evropi le redke države nimajo takšnih kart in med njimi je tudi Slovenija. Pri prostorskih načrtih, ko gre za lokacije posameznih objektov, so namreč potrebne natančne geološke karte, je pojasnil Komac in dodal, da so obstoječe večinoma v merilu 1 proti 100.000. "Razvili smo metodologijo za izdelavo kart geoloških nevarnosti, ki so lahko, poudarjam, lahko podlaga za prostorsko umeščanje objektov, a njihova uporaba v prostorskih načrtih še ni obvezna".

Na geološkem zavodu so pripravili navodila za prebivalce in lastnike stavb, kako naj ravnajo, da jih bodo zaščitili pred zemeljskimi plazovi, kako naj pregledujejo teren in kakšna vzdrževalna dela so potrebna na občutljivih parcelah. Navodila obsegajo tudi napotke za nadziranje vode na zemljišču in podatke, koga naj o tem obveščajo. "Že iz teh navodil je razvidno, kaj je pomembno že takrat, ko parcelo kupujemo," je razložil hidrogeolog Joerg Prestor.

Dvajsetletni projekt

"Na pomanjkanje kart opozarjamo že kar nekaj časa, a se vse konča pri stroških. Za dvajsetletni projekt, s katerim bi pokrili polovico Slovenije, kjer je prebivalstvo najbolj izpostavljeno geološkim nevarnostim oziroma kjer je interakcija med človekom in geologijo najpomembnejša, bi potrebovali od 12 do 15 milijonov evrov," je dodal Komac. Predlani je bilo v Železnikih za 200 milijonov evrov škode. Kolegi so ugotovili, da bi v omenjenem neurju z upoštevanjem geoloških kart lahko prihranili 50 milijonov evrov. Strošek njihove izdelave je z omenjeno škodo neprimerljiv.

Ne glede na to, da geologom in geografom nekateri posamezniki očitajo, da želijo karte geoloških nevarnosti pač prodati občinam in se zato oglašajo v javnosti, je stanje na področju gradbeništva skoraj komično. Pri zidanju hiše se mi z geologijo pravzaprav sploh ni treba ukvarjati, vprašam Komaca. "Tako je, je pa res, da so posamezne občine, denimo občina Slovenj Gradec, zelo napredne in geološke zahteve vključujejo v prostorske načrte, od investitorjev in gradbenikov pa zahtevajo, da jih upoštevajo," je odgovoril.

Na ministrstvu za okolje in prostor načrtujejo "ažuriranje opozorilne karte verjetnosti pojava plazov tudi v prihodnje", priprava podrobnejših kart pa po njihovih besedah "poteka v okviru nekaterih projektov sanacije plazov, ki jih financira ministrstvo". Pri tem je zanimivo, da stroka s pripravo podrobnejših kart ni seznanjena.

Neprimerne gradnje dovolila država

Vodja sektorja za vode na ministrstvu za okolje in prostor Gabrijela Grčar je na vprašanji, zakaj se je v preteklosti (več desetletij) dovoljevalo gradnjo na neprimernih terenih in po kakšnem ključu so legalne in črne gradnje dobile dovoljenje, odgovorila, da so bila "gradbena dovoljenja izdana v okviru občinskih prostorskih načrtov, ki niso v zadostni meri upoštevali geoloških značilnosti".

Poudarila je tudi, da se "v zadnjem času plazovi pojavljajo tudi zaradi slabše skrbi za vodni režim v gozdnih zaledjih poselitvenih območij, zaradi preseganja stabilne zmogljivosti terena, ki bi prenesel morda dva objekta, gotovo pa ne desetih, ter zaradi neustrezne gradnje komunalne infrastrukture - cest in odvajanja meteornih in odpadnih voda, ki bi jih bilo treba na teh območjih še posebno skrbno načrtovati in izvajati".

Na drugi strani so na direktoratu za prostor opozorili, da je "v pravilniku o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij določeno, da se morajo v občinskih prostorskih načrtih določiti tudi pogoji za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, s katerimi se določajo ukrepi za varstvo ljudi in premoženja, predvsem glede zagotavljanja varnosti na poplavno, erozijsko in požarno ogroženih območjih, ter da je treba pri oblikovanju teh pogojev za načrtovanje posegov v prostor upoštevati seizmološke, hidrološke in druge geotehnične značilnosti zemljišč".

Večino plazov sprožijo ljudje

Ne glede na to po besedah geologov številna opozorila in navodila vse prevečkrat izzvenijo v prazno. "Posledice plačujemo vsi, nihče pa se nikoli javno ne vpraša, zakaj je neki plaz zgrmel v dolino in zdaj ogroža toliko in toliko duš," je povedal geolog Jože Čar. "V 70., 80. in 90. letih sem se veliko ukvarjal s plazovi predvsem na Idrijskem in Cerkljanskem in lahko rečem, da skorajda ni bilo plazu, ki bi se povsem naravno gravitacijsko sprožil. Večino plazov sprožimo ljudje s samovoljnimi in nestrokovnimi posegi v prostor." Ob sedanjih podnebnih spremembah se bomo morali tega še toliko bolj zavedati in o tem glasno spregovoriti, je še prepričan.

Negodovanje lokalnih skupnosti

Iz odgovorov ministrstva, natančneje direktorata za prostor, pa je mogoče razbrati tudi razkorak med tem, kar je urejeno v zakonodaji, in tistim, kar se dogaja po slovenskih zaselkih, vaseh in regijah. Predvsem to zadnje, sodeč po odgovorih, ni na glavnem zaslonu radarjev direktorata za prostor.

"V predpisih je ustrezno predvideno, da se pri pripravi prostorskih načrtov med drugim preverijo tudi geološke, hidrološke, seizmične in druge geotehnične razmere, v sistemu prostorskega načrtovanja pa so v postopek priprave prostorskih aktov vključeni tudi tako imenovani nosilci urejanja prostora kot subjekti, ki odločajo oziroma soodločajo v zadevah urejanja prostora," so pojasnili na direktoratu za prostor.

Geolog Jože Čar dodaja, da je formalno sicer vse lepo urejeno, saj mora imeti vsak, ki namerava graditi, v gradbeni dokumentaciji tudi geološko poročilo, a nadzora ni nobenega. "Ljudje to vedo, zato se navodil geologov ne držijo. Da ne bo pomote, inšpekcijski pregledi pri večstanovanjskih in drugih večjih gradnjah so zelo strogi, šepa pa pri individualni gradnji," je dejal Čar.

Še vedno neprimerne gradnje so na potezi zavarovalnice?

Ministrstvo si po zagotovilih Gabrijele Grčar sicer prizadeva "dopolniti zakonodajo na tem področju, kar pa dostikrat naleti na negodovanje lokalnih skupnosti in posameznih investitorjev, ki vidijo zahteve po preverjanju poplavne ogroženosti ali ogroženosti zaradi plazov kot dodaten strošek, ne pa kot ključni preventivni ukrep za zmanjševanje ogroženosti pred škodljivim delovanjem voda". Dodala je, da so v sosednji Avstriji denimo župani odgovorni za škode ob vodnih ujmah, ki so posledica neustreznega načrtovanja prostora. "Zato se ne more zgoditi, da župan odobri na primer gradnjo vrtca na poplavnem območju."

"Nadzor tu nikdar in nikoli, vsaj na našem koncu, ni deloval in posledice so bile zelo hude. Ljudje izsiljujejo, brez potrebnih papirjev gradijo, delajo po svojih željah, nato legalizirajo, čez nekaj let pa jim vse skupaj odnese," je opisal pogosto prakso Čar in dodal: "Potem davek vsega tega plačujejo občine, država iz intervencijskih skladov in mi, solidarni davkoplačevalci. Res da gre za posamezne ogrožene hiše, a ko vse seštejemo, to ni majhen denar," je prepričan. Na potezi je torej država, ki bi morala z zakonodajo zaostriti nadzor nad individualnimi gradnjami in onemogočiti, da bi se zidalo kjerkoli, kar se danes še vedno počne. "Graditelj, ki ni ravnal skladno z navodili in geološkim poročilom, pa bi moral za posledice odgovarjati sam," še meni.

"Zelo dobra poteza bi bila, če bi se v celoten proces aktivno vključile tudi zavarovalnice in bi od investitorjev terjale škodo, ki nastane zaradi napačnega umeščanja objektov v prostor. To je sicer tržni pristop, a očitno drugače ne bo šlo," je dodal Marko Komac. Direktor avstrijskega geološkega zavoda mu je pred dnevi povedal, da pri njih zavarovalnice po zadnjih nalivih in plazovih resno razmišljajo o tožbah, s katerimi bi prisilile investitorje v upoštevanje geoloških danosti.

"Poudaril bi tudi pomembnost geomorfnih procesov, ki oblikujejo zemljino površje," je opozoril raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika pri ZRC SAZU Blaž Komac. Poleg plazenja med te procese geografi prištevajo tudi erozijo in druge hidrogeomorfne procese s hudourniki in hudourniškimi nanosi. "Menim, da je še večji problem veliko nepoznavanje in posledično neupoštevanje teh procesov," je prepričan geograf.

Plazovitim območjem bi se morali izogibati

"V dokumentih imamo res vse lepo rešeno, praksa pa je drugačna," je dodal Blaž Komac in kot primer izpostavil zdravilišče Laško, ki stoji na bregu Savinje in ima temelje pod rečno gladino. "Naloga občin je, da v prostorskih načrtih ugotovijo, katera so tista območja, na katerih ni varno graditi. Poudariti moram, da se v teh načrtih pogosto ne upošteva niti reliefa pokrajine, se pravi naklonov pobočij, kaj šele vse tisto, o čemer me sprašujete," je bil oster geograf.

Po mnenju hidrogeologa Joerga Prestorja bi moral biti "osnovni pristop pač tak, da bi se morali plazovitih območij čim bolj izogibati". Na takih območjih je treba namreč zagotavljati zahtevne zaščitne ukrepe, ki terjajo veliko raziskav. "Teh je običajno vedno premalo, poleg tega imajo zaščitni ukrepi negativne posledice na upravljanje voda," je opozoril Prestor. Vodo, ki je prej zatekala v tla in podzemni naravni vodonosnik, moramo preprosto odvesti stran, s čimer povečujemo presežke vode v dolini in erozijo. S tem močno vplivamo na mehanizme, s katerimi sicer upravljamo vode, je dodal.

Težave tudi na ravnem

"S stališča sonaravnosti se je premeščanju masnih tokov vode in materiala pri gradnji bolje izogniti in graditi na območjih, kjer zaščitni ukrepi niso potrebni. Če že drugače ne gre, pa jih je treba zelo resno obravnavati, saj ukrepi vplivajo tudi na sosednja zemljišča."

Na Ljubljanskem barju denimo ni plazov, je pa med posamezniki, ki gradijo, po Prestorjevih opažanjih veliko konfliktov. Barje je ravno, a z vidika stabilnosti zelo neugodno, in če si nekdo na parceli izboljša tla in zgradi nasip ter uredi boljše odvodnjavanje, lahko na sosedovi parceli povzroči spremembe, zaradi katerih se začne sosedova hiša premikati in nagibati.

Kljub temu se da na marsikaterem zelo slabem terenu s pametnim delom in po geoloških priporočilih veliko narediti, je opozoril Čar. "Neštetokrat smo geologi zapisali, da je treba na visečem terenu z veliko preperine v ozadju najprej urediti drenažo, torej spraviti vodo iz ozadja, nato pa pri gradnji odpreti samo dva do tri metre terena, zgraditi podporni zid, spet odpreti dva ali tri metre zemljine in teren spet utrditi z zidom… Skoraj nihče tega ne stori, temveč naenkrat odpre vseh dvanajst in več metrov hriba. Zaradi tega so bili denimo veliki plazovi v Labinjah pod Bukovim, kjer so morali eno od hiš celo zapustiti. Prav tako so problem dovozne poti do hiš in nasipanje materiala. Odvažanje je drago, zato ga ljudje spravljajo na rob in s tem dodatno obremenijo podlago, ki začne nato ob kakšnih večjih deževjih drseti v dolino," je razkril običajno prakso pri gradnji.

O cestah zelo previdno

Področje, ki bi terjalo samostojen tekst, je gradnja cest, tudi avtocestnega križa. Na vprašanja o ustreznosti in upoštevanju napotkov pri enem najdražjih infrastrukturnih objektov se odgovori strokovnjakov praviloma začnejo z nepriljubljenim stavkom: "To vam povem pa neuradno."

"Ceste so seveda drug primer, tudi občinske. Na Cerkljanskem, kjer je teren zelo slab, sem določal traso ceste iz Poč do Zakriža, kjer sta dva plazova. Možnosti, da bi se jima izognili, ni bilo. V poročilu sem zapisal, da je treba teren sanirati, in tudi predvidel, kako naj bi to naredili. Prišli so buldožerji in zakopali po svoje. Cesto so sanirali petnajst let, vsako leto se je zopet posedlo, vsako leto so znova nasuli pesek, kar je največja neumnost. Dve ali tri leta nazaj so se vendarle lotili odvodnjavanja ozadja. Koliko nepotrebnih stroškov je petnajstletna sanacija povzročila, raje ne razmišljam," še razmišlja Čar.

"Vsi odločevalci, ki bi se morali ukvarjati s to problematiko, gledajo zgolj na naslednja štiri leta," je ocenil stanje direktor Geološkega zavoda Slovenije Marko Komac. "Veliko lažje je prepričati volilce na tak način, da nekaj sanirate in popravite, kot pa dokazati, da ste neko nesrečo pri prostorskem planiranju z upoštevanjem naravnih danosti preprečili."