Tretja pot se izogne neoliberalni širitvi tržne regulacije gospodarstva na celotno družbeno dogajanje, zavrača pa tudi tradicionalni levičarski koncept države, ki zagotavlja socialno enakost. "Neomejeno uveljavljanje tržne regulacije povzroča nenadzorovano socialno diferenciacijo, nasilni egalitarizem pa ogroža individualno svobodo in mrtviči poslovno iniciativo," je zapisal Rus.

V evropsko realno politiko sta koncept tretje poti najbolj udarno vpeljala britanski premier Tony Blair in nemški kancler Gerhard Schröder, ki sta leta 1999 v Londonu podpisala manifest z naslovom Pot naprej za evropske socialdemokrate. Po tistem so se velike besede izgubile v hrupu terorističnih napadov in vojaških bobnov invazije v Iraku ter posegov v Afganistanu. Nemška socialdemokracija se je obenem oddaljila od Blaira zaradi nasprotovanja koalicijski invaziji v Iraku, sama pa se je utopila v veliki koaliciji s krščanskimi demokrati.

Slovenska socialdemokracija je tretjo pot nekaj časa izpostavljala kot perspektiven program, vendar so tudi tu velike besede kasneje zamrle. Ob objavi Rusove knjige se zdi, da se je tretja pot vrnila v zavetje akademskih razprav in čaka na nov trenutek.

Profesor Rus, v družbi velja konsenz, da z osemnajstimi leti človek postane zrel državljan. Je z osemnajstimi leti dozorela tudi slovenska država?

Odvisno od kriterijev. Opazno je, da je delitev oblasti stabilizirana. Zgodila se je denimo menjava oblasti, pa ni bila nič kaj spektakularna. To kaže na zrelost.

Mislite na lanske volitve?

Tako je. Pa tudi na tiste pred petimi leti. Obrnil se je ciklus levica, desnica, levica, brez posebno dramatičnih zasukov. Vsi so preživeli. V politiki ne teče kri.

Res pa je, da današnje stanje ni tisto, kar smo pričakovali pisci pisateljske ustave leta 1988. V tem smislu doživljamo hudo razočaranje. Takrat ni nihče mislil, da se bomo vrnili v kapitalizem. Nismo si mislili, da je možno potovanje v zgodovino.

Z današnjega stališča se postkomunistično razpiranje kontrolnih mehanizmov in posledična vulgarna prevlada posameznikov nad posamezniki zdita pričakovana.

Aktivni sooblikovalci pisateljske ustave smo menili, da je do potrebne liberalizacije prišlo že v osemdesetih. Niso redka mnenja, da je bilo tedaj več svobode in več avtonomije, kot ju imamo danes. S socialnega vidika ni bilo govora o nikakršni spremembi.

Najpomembnejši menedžerji iz osemdesetih let so bili že popolnoma vključeni v tržno gospodarstvo in so bili v tem sistemu testirani. Eden takšnih je bil Miran Goslar, stari oče Mercatorja. Ravno letos, ob prejemu naziva častni meščan Ljubljane, je povedal, da so direktorji pričakovali, da se bo poleg samoupravljanja razvijalo tudi delavsko delničarstvo. Pričakovanja na Poljskem so bila enaka. Nihče ni računal s tako radikalno denacionalizacijo, vdorom tujega kapitala in razkrojem večine nacionalnih podjetij.

V tretjem poglavju pisateljske ustave, katerega avtor sem, podpisali pa smo ga vsi, boste našli parolo, ki bolj spominja na leto 1917 in Petrograd kot pa na to, kar imamo danes tu: vsi soavtorji smo se strinjali z načelom, da naj bi bilo razmerje med delom in kapitalom takšno, da kapital zagotavlja avtonomijo dela in njegovih produktov. Ta lastninski vidik je treba uvesti, da država ne bi arbitrarno posegala v delovna razmerja. Po drugi strani pa je eden od ciljev dela produkcija kapitala in s tem zaščita avtonomije dela. Gre torej za recipročno razmerje med delom in kapitalom, pri čemer dobimo vir legitimitete lastnine, po drugi strani pa je lastnina instrument za afirmacijo in zaščito dela. Dejansko moramo torej uresničiti tisto, kar je socializem deklariral, ni pa realiziral: tovarne delavcem, šole šolnikom in zdravstvene ustanove zdravnikom. Gre za tako imenovane neposredne proizvajalce, ki s temi sredstvi sebi omogočajo profesionalno avtonomijo in jo obenem ščitijo.

V procesu privatizacije so delavci na začetku devetdesetih let že imeli deleže v podjetjih, v katerih so delali, denimo prek zamenjave certifikatov za delnice, vendar so te deleže kasneje prodajali in se s tem odrekli lastniški participaciji. Delnice so ponavadi prodali kar svojim direktorjem.

Takrat sem bil član nadzornega sveta enega največjih podjetij v Sloveniji in zgodilo se je natančno to, kar opisujete. Odkupno ceno pa so določali kar menedžerji sami, saj trg kapitala ni obstajal. Zato tudi ne moremo govoriti o legitimnosti - od tistega trenutka dalje občutimo njeno pomanjkanje. Sam iz tega nisem hotel delati političnega spora, saj je bilo malo podjetij, ki so dobro poslovala, sem pa zaradi tega odstopil.

Ideja delavskega delničarstva se vam je torej zdela plemenita in smotrna...

Smotrna je bila, saj smo bili prepričani, da imajo delavci pravice, ki pa jih ne morejo realizirati, saj so statusno in ekonomsko popolnoma odvisni od menedžmenta.

Na kakšni podlagi ste to ugotavljali? Kaže namreč, da je tudi med delavci, ne le med menedžerji, manjkalo takšne zavesti.

Na podlagi dejstva, da potrebujemo tudi ekonomsko, ne le politično ali organizacijsko demokracijo. Samoupravljanje je pomenilo politično legitimacijo sistema - z njim smo po sporu z Rusi dokazovali, česa smo sposobni. To so cenili tudi na zahodu in ko sem v letih 1956 do 1958 študiral v Parizu, sem bil v središču pozornosti. Imeli smo nekaj novega, česar ni bilo ne na vzhodu ne na zahodu. Jugoslavija, z zaledjem tretjega sveta, je bila tedaj razumljena kot ena od političnih velesil.

Je bila razumljena tudi kot zanimiv ekonomski model, umeščen med dve skrajnosti, torej kot svojevrstna tretja pot?

Seveda. Sam sem spadal v tako imenovano zagrebško skupino "Čovjek i sistem". Na korčulanskih letnih filozofsko-socioloških srečanjih smo prikazovali vse, kar je bilo pomembnega z vzhoda in zahoda. S tega vidika smo torej danes zajadrali povsem drugam. Nekaj ključnih ljudi nas je anticipiralo povsem drugačne spremembe.

Preprosto vprašanje: kdo je odgovoren za to, da se napovedi iz pisateljske ustave niso uresničile?

Reagan in Wojtyla. V Sloveniji pa Pučnik in Peterle. Slednji je takrat zelo pogosto hodil v Vatikan.

Zakaj omenjate Reagana in papeža Wojtylo? Kakšen je bil njun namen?

Uveljavitev neoliberalizma in centralne vloge Cerkve v družbi.

Vendar je bilo uvajanje neoliberalizma najbrž bolj relevantno za klasično vzhodno Evropo, denimo za Poljsko ali baltske države, kjer je bilo radikalno odpiranje gospodarstva edini način za njegovo oživitev po razpadu sovjetskega ekonomskega prostora. Kakšno je v tem globalnem procesu mesto Slovenije?

V Sloveniji smo imeli Pučnika, ki je bil žal neučakan. Nekoč mi je predlagal, naj bom predsednik gospodarske zbornice z nalogo preganjanja rdečih direktorjev. Vprašal sem ga, ali bomo potem jedli travo. Prepričan sem bil, da mora takšen proces zamenjave direktorjev potekati s hitrostjo, ki ne bi bila škodljiva.

V eni od vaših študij ste že na začetku devetdesetih let ugotovili, da se je dotlej tretjina direktorjev iz komunističnega obdobja zamenjala spontano, brez posredovanja od zunaj, nadomestili pa so jih povsem novi fantje.

Spomnite se samo Pučnikove prve izjave po plebiscitu, ko je rekel: Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Takšen stavek je zanj značilen. Vedno se mu je zelo mudilo. Zaradi tega je v nekdanjem sistemu veliko pretrpel, dosti več kot mi. Res pa je, da je bil pravi socialdemokrat in je do konca ostal zagovornik razsvetljenstva ter je zagovarjal prepričanje, da je razsvetljenstvo osnova zrelosti evropske kulture. Ločitev cerkve od države je bila zanj nekaj povsem samoumevnega. To je bistvena razlika med njim in Peterletom.

Pučniku ste pisali pismo, v katerem ste ga svarili pred Peterletom.

Najina skupna zgodovina je bila dolga. Skoraj sočasno sva začenjala akademsko kariero, pritegnil sem ga tudi k 57. številki Nove revije.

Kako se je sploh ujel s Peterletom?

Za to sem imel nekaj zaslug tudi sam. Pučniku sem ves čas ponavljal, da če hoče dobiti večino, ta večina ne pomeni nič drugega kot večina manjšin. Zrele družbe so sestavljene iz cele vrste manjšin. Absolutno ni smelo biti nobenega pozitivnega programa, saj bi se tako posamezne skupine zgolj izničile med seboj. To bi se najbrž še dosti prej zgodilo med Pučnikom in Peterletom kot na primer med Janšo in Peterletom.

Kako je denimo prišlo do metamorfoze iz ideje delavskega delničarstva v tradicionalno pojmovanje lastninskega režima v starojugoslovanskem smislu? Zdi se mi, da so bili vsi, ki so bili udeleženi pri pisateljski ustavi in so šli kasneje v Demos, primorani sklepati kompromise s Peterletom in drugimi sopotniki, saj sicer ne bi prišli do večine.

Je bila pri vračanju tradicionalnega lastninskega režima, kot mu pravite, pomembna ideja "zaščite nacionalnega interesa"? Na tak način je denimo nastajal monopolni blok Pivovarne Laško: delnice Uniona so slovenski državljani raje prodajali Laškemu kot Interbrewu, saj je šlo za "ohranjanje nacionalne znamke". Razmislek o posledicah, ki so znane danes, tedaj ni bil videti pomemben.

Nacionalni interes se je v preteklosti izrazil vsaj na tri različne načine. Prvi sunek je bil izkoriščanje, kakršnega so dobro opredelili Poljaki. Rekli so: v kapitalizmu gre za izkoriščanje človeka po kapitalu, v Poljskem socializmu pa gre za izkoriščanje človeka po človeku. Torej za vsestransko vzajemno izkoriščanje, ki je posledica velike entropije slabih ekonomskih sistemov, zbirokratizirane ekonomije in politično selekcionirane elite. Glavni problem v Jugoslaviji pred Titovim pismom (pismo septembra 1972 članom ZK, ki je imelo za posledico odhod Staneta Kavčiča z oblasti, op.p.) je bil občutek, da so vsi izkoriščani. Beograd je bil izkoriščan po Sloveniji in Hrvaški, saj smo imeli boljše blago, meje pa napol zaprte. Šlo je za nekakšen naravni monopol - v Sloveniji smo imeli petkrat več industrije, kot smo je potrebovali. Prek trga smo veliko več dobili, kot so nam prek nacionalnih proračunov vzeli, četudi so pobrali ogromno.

Drugi sunek je prišel po Titovi smrti, tretji pa z Demosom. Pri tem je bilo jasno, da se bo v Sloveniji, ki se je znebila Jugoslavije, popolnoma spremenil status Cerkve. Ne zgolj zaradi denacionaliziranih gozdov, temveč zato, ker je bila naenkrat brez konkurence. Pravoslavna cerkev je namreč pred tem marginalizirala vse druge religijske institucije.

Kaj je temeljni problem odnosa med družbo in cerkvijo kot institucijo z zasebno lastnino?

Cerkev ne more funkcionirati drugače kot monopol. Predvsem na kulturnem področju, nato pa na političnem in ekonomskem.

Ekonomski vidik pa je najbolj problematičen?

Morda zato, ker ga je najlažje obravnavati. Sicer pa je moralni monopol osrednji in z njim Cerkev legitimira druge monopole. Gre za kulturni determinizem, kot bi rekel Max Weber. Kolikor je vera živa, toliko je ekonomsko in politično učinkovita. Če komaj rojenega otroka obremenite z izvirnim grehom, ga postavite v krivdo in s tem v odvisnost od Cerkve, ki ga greha odveže. Gre za odnos moči in nemoči.

Vendar bi bilo to le abstraktno razpravljanje, če si Cerkev ne bi lastila naravnega in kulturnega bogastva, denimo Blejskega otoka.

Večino lastnine je Cerkev dobila od fevdalne oblasti. S tem v zvezi je sprva tudi prišlo do izjeme v denacionalizacijski zakonodaji, ki je najprej določala, da se premoženje ne vrne, če gre za fevdalno lastnino. Ta izjema je bila kasneje spremenjena, rekoč, da to ne velja za cerkveno lastnino fevdalnega izvora, ker je Cerkev družbeno koristna. Takrat sem v državnem svetu dosegel sprejem amandmaja, ki bi to preprečil in Cerkev vrnil v enako obravnavo, kot velja za druge individualne subjekte. Amandma sem skušal predstaviti v državnem zboru, tam pa so me tako rekoč postavili pred vrata.

Ena od vaših idej, ki jo črpate iz nemške ureditve, je tudi regresivno vračanje lastnine: kdor bi moral dobiti malo, dobi, kar mu pripada, tisti, ki naj bi mu bilo vrnjeno več, pa dobi zgolj del tega. Kako je to odrekanje lastnine mogoče upravičiti?

Določena je maksimalna vsota, prek katere se premoženja ne sme vračati.

Gre za vprašanje, kaj družba določi kot pravično?

Gotovo so kriteriji določeni navidezno arbitrarno, ko pa so sprejeti, dobijo svojo legitimnost. V nemški reprivatizaciji je dejansko šlo za to, da je delež regresiven. Socialdemokracija stoji na stališču, da so razlike možne, če izvirajo iz dela in poslovanja. Načelo pravičnosti pa pomeni, da nepravičnost tolmačim kot preveliko razliko v bogastvu.

Razlike v bogastvu so se z aktualno krizo in tajkunstvom, pa tudi v okviru sindikalnega boja, v zadnjih dveh letih izpostavile kot pomembna tema. Razlike se povečujejo in to nas skrbi, manj pa se govori o tem, zakaj nas mora skrbeti.

Če so razlike prevelike, nastopijo procesi socialne dezintegracije. Ta ogroža obstoj družbe. Obstoj družbe pa je sam po sebi dober, je Arhimedova točka utemeljevanja, o kateri se ne sprašujem. Ker hočem torej obstoj družbe zaščititi, ne pristajam na povečevanje socialnih razlik in rečem "stop", dokler je to še mogoče.

Takšna je ena od možnih razlag, vendar tudi ta stoji na šibkih nogah. Neposrednih relacij med enakostjo in pravičnostjo ter neenakostjo in nepravičnostjo namreč ni. Ena od blokad socialističnih gibanj je prav ta, da istovetijo enakost in pravičnost. Razvita družba bi morala imeti dosti bolj sofisticirane kriterije, s katerimi bi morala povedati, kakšna je pravična neenakost in nasprotno...

Nepravična enakost?

Tako je. Tu se problemi šele začnejo. Zato potrebujete kategorijo višjega reda, s katero lahko odgovarjate na ta vprašanja.

Verjetno težava ni zgolj v tem, da imajo eni premalo in drugi preveč, ampak da so tudi tisti, ki imajo preveč, prepričani, da imajo premalo?

Vedno imajo premalo glede na tistega, ki ima več. To žene kapitalista, saj tisti, ki ima več, lahko sklene takšno pogodbo, da bo uveljavljena njegova moč. Če imam manj, bom dobil manj, če imam več, pa več. Gre za Hobbsovo logiko, ki pravi, da je človek človeku volk. Podobno piše tudi Matjaž Nahtigal, ki poudarja, da vnos liberalnega principa reciprocitete v tržno razmerje, kar naj bi sicer pogodbenim partnerjem zagotavljalo avtonomijo, ne zdrži prav zaradi logike moči.

V knjigi pravite, da ima država na tretji poti nalogo odpravljati škodljive posledice, ki izvirajo iz takšnih odnosov, četudi se o izvoru posledic ne sprašuje.

Država bi morala biti bolj dinamična in bi morala preprečevati nastajanje monopolov.

Po drugi strani pa pišete, da je naloga tretje poti "dolgoročno radikalno odpraviti kapitalizem".

V prvem primeru gre za tržno regulacijo, ki je sprotna, pri čemer gre za problem lastnine, ki ga nihče od teoretikov ne odpira. Odpre se šele v naslednjem koraku, ki pa že pomeni revolucijo. Potem je konec naših prijaznih odnosov in medsebojnega trepljanja.

Za vašo znanstveno misel je to kar revolucionarna ideja. Sicer veljate za zmerneža.

Revolucija mi pomeni spremembo režima, ne zgolj spremembo ustave. Ni pa nujno, da bi smrdelo po smodniku, barikadah in krvi.

Kakšen je bil vaš pogled na študentsko gibanje leta 1968, ko ste študirali v ZDA?

Bilo je fantastično, vendar se je prehitro radikaliziralo. Preden je postalo množično, je bilo že toliko radikalno, da si večina ljudi ni upala pristopiti. Navadnim državljanom se je pogled na levičarske študente celo upiral.

Nas skojevce so naučili, da je največja nevarnost za revolucijo anarhist, ki skuša z individualnim terorjem spremeniti stvari. Za revolucijo potrebujete maso. Danes bi morda rekli, da je treba mobilizirati civilno družbo.

Strinjam se, da je treba socializirati trg in liberalizirati državo, ampak kje so potenciali za to? Politikov in milijonarjev najbrž ne bomo prevzgojili. Vstopiti mora torej nov element, ki bo katalizator sprememb za prve in druge.

Je pravi trenutek za to ob spoznanju, da obstoječi finančni in zatem gospodarski sistem nista dovolj trdna in lahko razpadeta?

Ne vem. Te fenomene slabo poznam. Vem pa, da je država lahko toliko realistična, da bo ob pritisku javnosti zaradi lastne legitimitete tajkune zaustavila. Potem bi jim lahko sicer takoj podelila amnestijo, saj bi morala priznati, da jih je pravzaprav sama hujskala, naj koncentrirajo kapital, računajoč na kasnejšo podporo kapitala politiki. Vsi pri nas so namreč še vedno stari skojevci in verjamejo, da ekonomska baza determinira nadgradnjo. To je seveda že mimo in s tega vidika so ti mladi fantje prestari. Obenem pa si tajkuni zaslužijo amnestijo zato, ker so se z menedžerskimi prevzemi pravzaprav zaščitili pred politiko. Kar pa se tiče kapitala, bi bilo najbrž treba zamrzniti vse pogodbe. Naslednji korak bi lahko bila nacionalizacija ali razveljavitev poslov.

Potemtakem ne bi bilo nikogar, ki bi osebno odgovarjal?

Res je, praviloma javnost potrebuje personifikacijo. Kristusa. Mislim pa, da je naša javnost dovolj prosvetljena, da bo zadovoljena z dejanskimi spremembami, ne pa z njihovimi simboli.

Napredni menedžerji, kot pravi Peter Drucker, opravljajo poslanstvo, ne izpostavljajo pa karizme. Karizma namreč nase prevzame moralno, intelektualno in fizično silo. Če ne bi bilo treba nikogar obesiti, bi lahko govorili o visoki državljanski kulturi. Dejansko je treba spremeniti sistem.

Podobno danes med svojo politično in družbeno vlogo niha Angela Merkel: sistemsko, brez posebnega obtoževanja skuša sanirati posledice krize, obenem pa ima tik pred volitvami s tem težave, saj boj za politični položaj zahteva jasne, črno-bele elemente. Ponuja tretja pot odgovore na takšna vprašanja?

Ne vem. Sam sem se v življenju ves čas soočal s prikazovanjem vračanja v točko nič. Kraljevina Jugoslavija je propadla, ko sem imel enajst let. Naenkrat ni bilo več njenih simbolov, vojske, žandarjev. Prišli so novi. Leta 1945 so nas učili, da je bila prejšnja Jugoslavija en sam zločin. Kasneje, s pojavom Demosa, so nam spet razlagali o preteklem zločinskem režimu. Ampak od tega se ne da živeti.

Sta Tony Blair in Gerhard Schröder moralno legitimna za vlogo nosilcev tretje poti, ki naj bi oplemenitila evropsko socialdemokracijo? Schröderja je kasneje Gazprom imenoval za predsednika odbora delničarjev plinovoda Severni tok, Blair pa se je vpletel v iraško vojno in je bil pravkar obtožen poskusa prikrivanja rezultatov preiskave o invaziji.

Na Blaira sem postal pozoren, ko je dejal, da si bo prizadeval za odpravo otroške revščine do leta 2012 in za zmanjšanje razredov v šolah, saj so ti preveliki in zato pouk ni dovolj kakovosten. S tem se globoko strinjam. Idejo tretje poti pa legitimira edinole kritika strankarstva. Začeli so jo prav laburisti. Vprašanje je, kdo v resnici lahko demokratizira stranke. Tudi če izgubijo volitve, jih bodo nadomestile nove, z enako notranjo absolutno hierarhijo.

Sami ste v začetku devetdesetih let politiko pozvali, naj se vrne v parlament, znana pa je tudi vaša ideja o nujnosti uvajanja tehničnih vlad.

Šefi strank ne bi smeli biti niti člani, kaj šele predsedniki vlade. Kot potrebujemo ločitev cerkve od države in ločitev sodstva od drugih vej oblasti, potrebujemo ločitev strank od izvršne oblasti. Ureditev bi bila povsem enostavna: parlament imenuje vlado, z embargom, da ne more imenovati mandatarja iz vodstva katerekoli stranke. To je utopično samo tedaj, ko imajo stranke preveliko moč.

Glede na to, na kakšen način so si predsedniki koalicijskih strank razdeljevali ministrska mesta po zadnjih volitvah, pa tudi po prejšnjih, bi vaša ideja pomenila precejšen poseg v sladostrastje zmagovalcev.

Seveda. Potem bi se odprla povsem drugačna logika iskanja ljudi. Danes lahko vsak minister počne s strokovnjaki, kar ga je volja. Po klasični doktrini ima namreč legitimiteto samo tisti, ki je bil izvoljen.

Torej da izhaja iz ljudske volje?

Od Rousseauja pač nič novega. Če sem reprezentant ljudske volje, je vse, kar mi nasprotuje, rušenje demokracije in politični zločin.

Zrelejša družba lahko to preseže?

Morala bi. Vedeti je treba, da je legitimiteta, ki temelji na reprezentativnosti, šibkejša od legitimitete, ki temelji na profesionalnosti. Legitimnost, ki temelji na reprezentativnosti, je mimo. Kje pa imate volitve, ki se jih udeleži reprezentativen del volilcev? Kje je obča volja? Ljudje ne pridejo na volišča iz povsem jasnih razlogov: ne želijo podeliti legitimitete tistim, ki ne delujejo v skladu z njihovimi pričakovanji.

Po korporativistični liniji je izbor povsem drugačen. Sam sem bil pet let predstavnik visokega šolstva v državnem svetu. Izvolili so me profesorji, po profesionalnih kriterijih, in zagotovo ne bi za svojega predstavnika izbrali najslabšega. Neverjetno lahko in v velik užitek mi je bilo potem delovati s predstavniki drugih interesnih poklicnih skupin, tudi če so bili pripadniki nasprotne politične usmeritve. Z visokokvalificiranimi kriteriji smo testirali občo voljo, ki jo je predstavljal državni zbor.

Ena od vaših ostrejših idej je poudarjanje profesionalne avtonomije, iz česar izpeljujete nujnost privatizacije javnih služb. Predlagate denimo osamosvojitve enot Kliničnega centra.

Izhajam iz prepričanja, da so profesionalne združbe dovolj zrele za samoregulacijo, samoodgovornost in samoaktualizacijo. Profesionalna etika je vgrajena v celotno dejavnost. Preden nekdo pridobi diplomo, je trikrat ali štirikrat selekcioniran. Na teh sitih ostanejo zgolj najboljši. Raziskave so pokazale, da na profesionalno vedenje ne vplivata ne politika ne ekonomija, ne trg ne država, vpliv imajo samo profesionalci sami. Sredstva lahko prihrani samo zdravnik. Je končni sodnik v distribuciji storitev: on se odloči, ali bo predpisal zdravilo, ali bo opravil operacijo. Zato profesionalci potrebujejo avtonomijo. To je točka, na kateri stoji ali pade sodobna družba. Uporabnik pa naj ima vavčer, s katerim storitev kupuje.

Vavčerjem v visokem šolstvu zagovorniki brezplačnega študija izrazito nasprotujejo. Opozarjajo, da bi to pomenilo komercializacijo visokošolskih ustanov. Proti temu so se vso pomlad borili hrvaški študentje, ki so zaustavili pouk na več kot dvajsetih fakultetah.

Kot je znano, danes visokošolske študije obiskuje devetnajstkrat več študentov iz višjih kot iz nižjih družbenih slojev. Toliko o odprtosti visokošolskega prostora. Z vavčerji bi šele lahko zaščitili nižje sloje. Obenem pa bi na podiplomskem študiju izvajalce postavili v odvisnost od porabnikov. Profesor bi bil odgovoren študentom. Radikalnejše demokracije si ne morete zamisliti. S tem bi dali glas kvalificirani javnosti. Vavčer pomeni skrajno socializacijo.

Skrajno socializacijo bi pomenila tudi uvedba temeljnega državljanskega dohodka, kar ste predlagali že v začetku devetdesetih let. Finančni minister Franc Križanič je takšno možnost nedavno omenil v intervjuju za Mladino.

Mislim, da je 500 evrov takšnega dohodka, ki jih je omenjal minister, realno dosegljivih. Profesor Jože Mencinger je izračunal, da bi 200 evrov temeljnega dohodka, ki bi ga dobili vsi državljani, stalo pet milijard evrov na leto, kolikor približno znaša letno izplačilo pokojnin. Štiričlanska družina bi torej dobila osemsto evrov na mesec, kar bi popravilo marsikatero socialno sliko. Ljudje bi bili potem manj defenzivni, predvsem mladi bi ekonomsko več tvegali, saj bi vedeli, da tudi če jim projekt propade, ne bodo padli na ničlo. Odpadle bi tudi podpore za brezposelne in socialne podpore. Vsakdo bi imel dovolj za preživetje, če pa mu to ne bi bilo dovolj, bi se moral bolj potruditi. Odpadla bi tudi vsa administracija socialnega skrbstva, ki zdaj porablja ogromna sredstva.

Kakšno družbo bi potrebovali za takšen premik?

Povsem preprosto: namesto socializma potrebujemo egalitarni kapitalizem. Delavci naj bodo udeleženi pri dobičku, uvesti moramo torej delavske delnice. Vsem nezaposlenim pa ostane temeljni državljanski dohodek. To je vse.

Kakšen vrednotni sistem bi temu ustrezal?

S profesorjem Nikom Tošem sva ugotovila, da potrebujemo dvotaktni sistem: več enakosti nižjim in več svobode višjim slojem. Problema populacij ne moremo reševati z enotno politiko, saj bodo razlike v izobrazbi in v dohodkih še naprej rasle. Administrativno enačenje ljudi je nekaj nezaslišanega, saj je ekonomsko neučinkovito in tudi socialno nepravično. Socialdemokratske dežele uvajajo ogromno omejitev, ki pa sploh ne učinkujejo, saj razlike še naprej veselo naraščajo, obenem pa je omejeno svobodno poslovanje. Ostreje je treba nastopiti le pri izenačevanju mladih generacij in generacij na koncu življenjske poti, obdobje vmes pa je treba odpreti za razlike.