Slovenci so iz istega materiala kot vsi drugi na prezira vrednem Balkanu

(Foto: Jaka Adamič)

 Moj »vhod« v ta pogovor je zaznamovan z zelo osebnimi asociacijami, ki jih je mogoče zvesti na nekaj slik. Čeprav zaradi svojega dela poznam večino hrvaških literatov, sem Slavenko spoznala šele pred kratkim. Razlog je ta, da zadnja leta živi nekje med Švedsko, Dunajem, Istro in Zagrebom, zato se najine poti nikoli niso prekrižale. No, intimno sem si nekako želela, da se to prvo srečanje ne zgodi le na konvencionalni ravni, kot bežno rokovanje po kakšni predstavitvi knjige ali pogovoru z avtorico, za kar je bilo, resnici na ljubo, kar nekaj priložnosti. Spoznala sem jo šele na predstavitvi njenega zadnjega romana Frida ali o bolečini (Frida ili o boli), o katerem sem govorila v intimni atmosferi Društva pisateljev. Takoj po večeru smo odšle skupaj z njeno hčerko Rujano Jeger v bližnjo gostilno na pivo in na čvek! Sproščen pogovor je potrdil vsa moja pričakovanja – Slavenka Drakulić je predvsem sijajna ženska, prepolna duha, ki ga je v dolgih letih raznoraznih težkih življenjskih bitk – z boleznijo, z moškimi, ki so se spraševali, kaj pravzaprav hočejo te ženske, ko so jo lovili kot eno od »čarovnic iz Ria« –, pa bitk z razžarjenimi nacionalističnimi glavami in s praznim papirjem, na katerega je položila ene od najboljših strani hrvaške ženske pisave. Morda se bo slišalo patetično, vendar je res, da so prav teksti in knjige, ki jih je objavljala, v veliki meri zaznamovali ženski del moje generacije, ko smo v profesionalnem smislu stopale po njenih stezah, po stezah pisanja.

Intervju je nastajal na relaciji med Stockholmom, Zagrebom in Ljubljano, med izmenjavanjem malih meteoroloških traktatov o trenutnih temperaturah, o »zelenem švedskem poletju« in o mestu, v katerem sonce zahaja ob enajstih zvečer, vzhaja pa ob dveh ponoči.

Začetki vaše kariere so vezani na novinarstvo, na magazine Start in Danas, na katere iz današnje perspektive novinarstva v posttranzicijskih državah dejansko lahko gledamo samo z nostalgijo. Ali je izgon tekstov iz časopisov, pa tudi domnevni propad tiskanih medijev nasploh, ki nam grozi, res globalni trend in kako na to gledate vi?

Ali ni nenavadno in pravzaprav žalostno, da na tiskane medije s konca osemdesetih, torej iz dobe socializma, gledamo z nostalgijo? Zanemarimo za trenutek vojno, uničevanje, padec standardov itd. – pa celo nacionalizem kot novo ideologijo po osamosvojitvi Hrvaške. V novinarstvu in v medijih nasploh je prišlo ne samo do izgona teksta, ampak tudi do izgona pameti. Do poneumljanja. Menda zato, ker resni teksti in pamet ne prinašajo profita. Prinašata ga samo še senzacija in zabavljaško branje. Po partijski in nacionalistični cenzuri se danes srečujemo z ekonomsko. Mediji so odvisni od lastnikov, ti pa so seveda povezani z oblastjo. Ja, seveda, res je, tako je bolj ali manj povsod. Nekje bolj, na primer v Italiji, drugje manj, recimo v Nemčiji. Problem je v tem, da bi moralo svobodno novinarstvo, še posebno v demokraciji, zastopati javne in ne zasebne interese in na tak način predstavljati korektiv oblasti. Tega je vse manj, ker je vse več privatizacije vesti in informacij. V medijih vlada infotainment. Bojim se, da informacije, dostopne na internetu, ne morejo nadomestiti profesionalnega novinarstva v službi javnega interesa. Za zdaj internet predstavlja razdrobljen univerzum posameznih interesov. Mogoče lahko nekateri najdejo smisel v tem morju informacij, vendar verjamem, da večina tega ne more.

Pred letom dni ste svoj tekst v Guardianu končali z vprašanjem, ki je dvignilo prah celo tam, kjer tega ne bi pričakovali, zdaj pa to isto vprašanje naslavljam na vas: ali EU potrebuje takšno Hrvaško – državo, ki svetu kaže svoj lep obraz, hkrati pa skriva svoje sumljive vrednote?

Res je, to retorično vprašanje je izzvalo veliko negativnih reakcij. Ampak dobro si je zastaviti vprašanje, kaj lahko prinesemo v EU, ne pa samo, kaj lahko pričakujemo od Evrope. Bojim se, da si tega vprašanja ne zastavi niti ena država kandidatka... Ko pa končno vstopi v tako zelo želeno Unijo, se začne obnašati kot najbolj problematičen učenec v razredu. Vsaka država ima seveda svoje temne in skrite plati, rada pa prikazuje samo svoje najlepše aspekte, kar je prav tako razumljivo. No, jaz sem pisala kritični tekst o Hrvaški in ne o drugih državah – vsaj ne v tem tekstu! Na kratko, Hrvaška bi morala reševati svoje notranje probleme ne toliko zaradi EU, ampak zaradi same sebe oziroma zaradi dobrobiti svojih državljanov.

Kako v tem kontekstu komentirate trenutne odnose med Hrvaško in Slovenijo, ki so vse prej kot dobrososedski? Slovenije do zdaj v svojih komentarjih, v katerih tematizirate stanje v državah na območju bivše Jugoslavije, niste kritizirali.

Zdi se mi, da odnosi med državama ne bi mogli biti slabši. Slovenci so po skoraj dveh desetletjih končno pokazali, iz kakšnega testa so – iz istega materiala kot vsi drugi na prezira vrednem Balkanu. Glavne sestavine so nečimrnost, neumnost in prepirljivost. Slovenci so s svojim obnašanjem dokazali, da  je geografija vendarle usoda. Kri ni voda! Seveda ves čas govorim o obnašanju vlade in ne o ljudeh. Čudno je, kako se je Slovenija iz najboljšega učenca v Uniji nenadoma spremenila v najslabšega. Bojim se, da je mogoče v potezah slovenske vlade prepoznati podoben model dvorjenja  socialistov nacionalistom, kot ga poznamo pri nas pod imenom »račanizem«. Leta in leta smo verjeli, da ni tako, da so Slovenci boljši, pametnejši, spretnejši, bolj evropski. Da ne govorim o tem, da smo si, skupaj z državami Unije, vztrajno zatiskali oči pred največjim moralnim madežem na njihovi vesti, pred »izbrisanimi«. 

To je tako žalostno, ne samo to, da trenutno Hrvatom otežujejo vstop v EU – da ne rečem, da ga pravzaprav onemogočajo –, vsem tem državicam so odvzeli upanje,  da bodo z vstopom v Unijo nekega dne tudi same postale boljše, bolj človeške, bolj civilizirane. Na kratko, take kot Slovenija. Slovenija je izgubila vlogo vzora za vse druge iz regije in to je velika škoda. Poleg tega je sporočilo Slovenije, kar se širitve Unije tiče, nevarno in škodljivo za regijo, saj je jasno, da se bodo vsi iz EU vprašali, ali ne bodo potem Hrvati preprečevali vstopa Srbom, Srbi Bosancem, Bosanci Makedoncem itd. – v smislu »učinka domin«. 

Nasploh je v vaših tekstih, ki jih objavljate v tujih medijih, opazno, da vas zanimajo politične teme, in ta vaša razmišljanja v naših prostorih pogosto izzovejo različne reakcije. Aktualen primer je vaš tekst »Zakaj se nisem vrnila v Beograd?«, ki je bil februarja objavljen na internetnem portalu Eurozine, potem pa ga je ponatisnila tudi beograjska Politika, kjer so dodali še komentarje različnih intelektualcev in javnih osebnosti. Vaša teza, da srbska politika in družba še nista pripravljeni na soočenje s preteklostjo, kar je razlog, zakaj zadnjih 17 let niste obiskali Beograda, je pri njih izzvala številne reakcije. Kako gledate nanje?

Reakcije me niso presenetile, zdele pa so se mi zakasnele glede na to, da je bil tekst objavljen v Nemčiji že pred letom dni. No, uredniki Politike ali ne berejo nemških medijev ali pa jim je že ustrezalo, da so moj tekst objavili šele pred kratkim. To je zelo oseben tekst, ki govori o tem, kdo je kaj počel v vojni – torej o krivici in odgovornosti. In o tem, da bi najraje vse skupaj pozabili in živeli naprej, kot da se ni nič zgodilo, kar je seveda najlažje. Ampak naši sosedje v Srbiji še vedno negirajo svojo vlogo v vojni. Njihova mladina bi rada potovala po svetu, vendar za to potrebuje vizume, ki pa jih zelo težko dobi. Zato se jezijo in želijo, da se vizumi ukinejo, kar je seveda razumljivo. Jaz jim v svojem tekstu priporočam, naj vprašajo svoje starše, zakaj morajo čakati na vizume. Kakor koli, ne glede na številne negativne reakcije, pomembno je, da se o tem piše.

Vaš zbornik publicističnih tekstov Oni ne bi pohodili niti mravlje: vojni zločinci na sodišču v Haagu (Oni ne bi ni mrava zgazili: ratni zločinci na sudu u Hagu, 2005) je analiza obtožencev in sojenja na Mednarodnem sodišču za vojne zločine. Med spremljanjem procesa ste spoznali, da so vojne zločine zagrešili povsem običajni ljudje, ki jih vsak dan srečujemo na cesti, ne pa tam neke »pošasti«. Zaključili ste, da je zlo banalno. Na knjižnem sejmu v Leipzigu ste bili za to knjigo nagrajeni, kako pa ste zadovoljni z recepcijo knjige v državah, iz katerih prihajajo obtoženci, in ali je izzvala kakšne razprave?

Pogosto reagiram zelo spontano in hitro, to je moj novinarski refleks. Recimo že leta 1992 sem napisala Balkan Express. O življenju po komunizmu sem pisala v knjigi Cafe Europa 1996. Podobno je tudi s to knjigo. Ne mislim, da sem jo napisala prezgodaj, vendar je konkretno na Hrvaškem doživela usodo petelina, ki kikirika prezgodaj. V nekaterih državah knjigo nagrajujejo in jo prištevajo na seznam literature, ki jo je nujno treba prebrati – seveda Hrvaške ni med njimi! Ampak zadovoljna sem bila že s tem, da je bila knjiga na Hrvaškem sploh izdana in da večinoma ni bilo negativnih reakcij. Polemike ni bilo... Delno leži razlog v kompleksnem odnosu do polpretekle zgodovine. Še posebno to velja za Hrvaško, ki mora sprejeti dejstvo, da so njeni vojni heroji obtoženi za vojne zločine, čeprav Hrvati sami sebe razumejo zgolj kot žrtve. In žrtve, kot vemo, ne delajo zločinov – vsaj HDZ nas je prepričevala o tem!

Kar se tiče mainstrema literarne scene, pomeni izdaja vaših zbranih del leta 2003 vrnitev na hrvaško sceno. Kako ste preživeli čas, ko sta bila vaše ime in vaše pisanje zaklenjena v predalu disidentstva?

Na to se nisem pretirano ozirala. Občasno sem objavila kakšen tekst v Feralu, objavila sem nekaj knjig v njihovi zbirki in to mi je zadostovalo. Nisem imela želje, da bi pisala za druge hrvaške časopise ali pa da bi predsednik izjavil, da ima moje knjige na nočni omarici. Konec koncev bi zaradi njih precej slabše spal... Veliko sem objavljala v tujih časopisih, moje knjige so izhajale v številnih prevodih – ne morem reči, da sem trpela. Kar pa se etikete disidentstva tiče, je moje stališče, da demokracija, za razliko od totalitarnih režimov, ne proizvaja disidentov, ampak samo ljudi, ki drugače razmišljajo. Če te v neki družbi razglasijo za disidentko, ta naziv stigmatizira tiste, ki ga uporabljajo, in ne osebo, ki je z njo etiketirana.

Roman Frida ali o bolečini (Frida ili o boli) pomeni novo poglavje v vašem literarnem ustvarjanju. Pred kakšnim mesecem je knjiga izšla tudi v Sloveniji. Na Hrvaškem je bila dolgo na vrhu lestvic branosti. Vas je takšna recepcija knjige presenetila in kako je bila knjiga sprejeta v drugih okoljih, kjer je bila prevedena?

Tematika knjige ne prinaša ničesar novega. Pravzaprav jo vidim kot nadaljevanje drugih romanov, ki govorijo o telesu, bolezni, bolečini in kompliciranih moško-ženskih odnosih. Tak sprejem me je seveda presenetil, saj ne gre ravno za zabavno branje... Zdi se mi, da je bralce predvsem pritegnila osebnost Fride Kahlo. Pred očmi moramo imeti dve dejstvi: najprej, da je ogromno ljudi videlo film v hollywoodski produkciji s Selmo Hayek, in drugič, da na Hrvaškem ni bila izdana oziroma prevedena niti ena biografija Fride Kahlo, čeprav je tega precej. Torej interes publike za osebnost slikarke se je prekril z dejstvom, da je to prva knjiga o njej na Hrvaškem. Kot vidite, je moja interpretacija uspeha te knjige popolnoma pragmatična. No, je pa roman doživel soliden uspeh tudi v drugih državah, ki imajo večji izbor knjig o Fridi Kahlo.

Zakaj prav roman o Fridi Kahlo? Ali obstaja še katera ženska, katere življenjska zgodba vas zanima kot osnova za romaneskno biografijo?

Frida Kahlo je fascinantna oseba in prav tako fascinantna slikarka. Pa ne zato, ker je bila eksotična, konec koncev je njena eksotika v bistvu poza, vloga, ki jo je zavestno odigrala. Pri njej mi je bilo najbolj zanimivo to, da se je trudila naslikati svojo bolečino, in seveda, da ji je to tudi uspelo. Artikulacija bolečine je bila moj osebni motiv in perspektiva, iz katere sem pristopila k njej, zavedajoč se, da je to v literaturi praktično nemogoča naloga. Dolgo sem se ukvarjala z mislijo, da bi pisala o Slavi Raškaj. Očitno me privlačijo težki izzivi.

Pogosto je slišati tezo, da lahko pisci iz naših prostorov uspejo v tujini samo, če pišejo o temah, ki so za tuje bralce na neki način eksotika. Recimo o komunizmu, vojni, tranziciji in posttranziciji. Kako na to tezo gledate vi kot ena od najbolj prevajanih hrvaških književnic, ki je tudi dejansko pisala o teh temah?

Gotovo je nekaj resnice na tem, da v nekem trenutku obstaja večji interes za neko temo, ne glede na to, o kateri državi in o katerih piscih govorimo. Vojne iz bližnje preteklosti so tak primer. Na tem valu je izplaval cel niz novih imen. Obstaja cela vrsta idej, predsodkov in celo »receptov«, kako uspeti, od tega, da bo dober pisec v vsakem primeru doživel uspeh – kar nikakor ne drži –, pa do tega, da bi morala država vlagati denar v promocijo nacionalne književnosti. No, ne glede na to, katere okoliščine in katera vrsta interesa pisca vržejo v mednarodne vode, je treba v tem morju plavati naprej, to pa je že precej težja naloga. Zase lahko rečem, da sem pisala tisto, kar me je osebno zanimalo in motiviralo. Imela sem srečo, da sem lahko svobodno izbirala, o čem želim pisati, in da sem lahko od tega živela.

Smrtni grehi feminizma (Smrtni grijesi feminizma) so bili verjetno prva feministična knjiga na celotnem območju vzhodne Evrope, kar vas je na neki način zaznamovalo tudi kot literarno avtorico. Ali vas moti, da je bilo vse, kar ste napisali pozneje, uzrto skozi feministično prizmo?

Res je, o meni kot avtorici se je pisalo na tak način, vendar večinoma na Hrvaškem oziroma v bivši Jugoslaviji. Kar glede na moj feministični angažma v poznih sedemdesetih in v začetku osemdesetih niti ni čudno. To je bilo pomembno obdobje ozaveščanja žensk, zato me sploh ni motilo, da se je tudi moja literatura brala in interpretirala v tem kontekstu. Ampak zdi se mi, da teza, da se je prav o vseh mojih kasnejših knjigah pisalo iz te ženske perspektive, ne drži – razlikovati je treba med »žensko pisavo« in aktivizmom, s katerim sem prenehala pred 25 leti.

Moja generacija doživlja vaše delovanje v osemdesetih kot subverzivno in po malem celo revolucionarno. Ali je bilo res tako in kako ste sprejemali zajedljive pripombe, kot je bila tista o »kuhinjski literaturi«?

Očitno je bilo naše feministično pisanje subverzivno že zaradi samega dejstva, ker je vladalo prepričanje, da so ženske v socializmu tako ali tako emancipirane, zato jim ni bilo jasno, zakaj se ukvarjamo z neko zahodno ideologijo emancipacije. Na neki način so imele kritičarke našega pisanja prav, saj so bile pri nas ženske pred zakonom enakopravne moškim. Toda v praksi in v zasebnem življenju je bila ženska še vedno vpeta v patriarhalne družinske vzorce. Ženska literatura pa se je res večinoma pisala v kuhinjah in tudi teme so bile ženske, torej kuhinjske, tako da to pravzaprav ni bila žalitev, čeprav je bilo tako mišljeno. Ker me uspeh v obstoječih institucijah ni zanimal in v tem smislu nisem bila ambiciozna, so me takšni »komplimenti« bolj zabavali kot kaj drugega. Vendar je imela stigmatizacija tudi negativno, da ne rečem nevarno plat, kar se je še posebno pokazalo v aferi »čarovnice«, ko smo bile pisateljice in novinarke v Globusu izpostavljene sistematičnim žalitvam in resnim grožnjam s fizičnim nasiljem – da ne govorim o tem, da smo izgubile možnost, da se v lastni državi preživljamo s pisanjem.

Osemdeseta leta imajo trenutno kultni status; novi val, mladinsko novinarstvo in drugi podobni fenomeni so postavljeni na piedestal in jih razumemo kot »boljšo preteklost«. Koliko je v tem neke nostalgičnosti in v kolikšni meri ta doba poznega socializma zasluži tako razumevanje?

Tega ni težko razumeti, če primerjamo z današnjo situacijo. Zadnje obdobje socializma v Jugoslaviji je bilo čas liberalizacije medijev, vzpona srednjega razreda, razmeroma dostojnega standarda – pa naj govori, kdor hoče kar hoče. Danes nimate dostojnega časopisa, sploh ne za mlade, ničesar, kar bi spominjalo na Polet, v katerem so se kalile generacije novinarjev – da o tednikih sploh ne govorim. Mladi nimajo svojih mest, kjer bi se zbirali, ni mladinskih klubov, in če nimajo denarja, sedijo v parku in pijejo pivo... Mularija posluša turbofolk in Thompsona, gleda rasistične izpade na stadionih in dvigovanje rok v ustaški pozdrav – okoli njih pa korupcija, nezaposlenost, negotovost in beda. Vse to je zapakirano v celofan demokracije, ki je še vedno bolj ali manj samo formalna, in kapitalizma, ki ga obvladuje pogoltnost. Preteklost je bila slabša v eni sami točki, in sicer, da v okviru socializma ni bilo »upanja v boljšo prihodnost«, čeprav je bila to seveda ena osnovnih dogem. Socializem, oziroma komunizem, enostavno ni prenesel reform – videli smo, kako so se končale leta 1956 na Madžarskem, leta 1968 na Čehoslovaškem, leta 1981 na Poljskem in na koncu v Sovjetski zvezi. Vse statistike vam bodo potrdile, da še nismo dosegli standarda s konca osemdesetih.

Koliko sploh verjamete v delitev na moško in žensko pisavo? Ali smo »prerasli« fazo klasične ženske pisave tako v delih kot v kritiki?

Zelo enostavno: mislim, da sta ženska izkušnja in doživljanje življenja v veliko stvareh – torej, ne v vseh! – različna od moške izkušnje. Zato se mi zdi popolnoma logično, da se pisave razlikujejo po temah, interesih, pogosto pa tudi – ne vedno – po slogu. Meje niso jasno določene, konec koncev gre za literaturo oziroma za umetnost in meje, ko in če obstajajo, so tu zato, da se jih prestopa.

V devetdesetih se je zgodila precej močna repatriarhalizacija družbe; je mogoče trditi, da se je zgodil tudi sociološki, ne le literarni fenomen z omejenim rokom trajanja – namreč izginotje ženske pisave?

Meni se je zdelo, na primer, da v povojni Hrvaški, nekje od leta 1995 do 2000, ni bilo nobene pisave, ne samo ženske... Izšlo je nekaj knjig vojne memoaristike in to je bilo to. Muze so utihnile, vendar očitno samo za kratek čas. Danes pa se dogaja neverjetna eksplozija – vsi pišejo vse in to povsod! Na Hrvaškem se piše več kot kadarkoli prej! Kar je osupljivo, tako z vidika slabih prognoz o branju knjig kot splošne recesije. V uteho nam je lahko dejstvo, da je v vsaki državi vsaj nekaj tisoč ljudi, ki jim knjiga nekaj pomeni, zato bodo vsaj nekateri od nas lahko preživeli... Kar pa se tiče nove patriarhalizacije družbe (v vseh tranzicijskih državah), se mi zdi stvar zelo problematična. Ženske so v nevarnosti, da izgubijo nekatere pravice, nekatere pa so že izgubile in se morajo zanje ponovno boriti. Čeprav so nas v šoli učili, da je razvoj mogoč le naprej, je očitno mogoč tudi v obratni smeri. Človek bi mislil, da enkrat izborjenih pravic ni mogoče ukiniti. Ampak situacija z ženskimi pravicami govori o tem, da je to mogoče. Ali pa gre samo za ženske pravice?! Zgodilo se je nekaj, kar jaz imenujem »emancipacija po emancipaciji«. Nekoč so nam zahodnjakinje zavidale našo enakopravnost. Ampak ta enakopravnost je prihajala od zgoraj, bila je vgrajena v sistem (komunistični ali socialistični, saj je vseeno). V tranziciji so se te pravice zmanjšale, obstaja pa tudi realna nevarnost, da, recimo, izgubijo pravico odločanja o tem, ali bodo rodile otroka ali pa bodo naredile splav. Danes se na primer dogaja, da hčerke mater, ki jim je bila enakopravnost nekaj samoumevnega, podpisujejo z delodajalci nezakonite dogovore, da v naslednjih treh, petih ali desetih letih ne bodo rodile! Kar pomeni, da se morajo boriti za svoje pravice, ampak tokrat same.

Ali se je potem treba zgražati nad chick literaturo ali pa jo je treba razumeti kot urbano žensko prozo?

Chick litetarura je po eni strani literarni, po drugi pa (morda še bolj) socialni fenomen. Ženske pišejo o svojih izkušnjah in o svojih problemih in to pisanje je namenjeno izključno ženskam. To so prodajno izredno uspešne knjige, prodajajo se v neverjetnih nakladah, kar pomeni, da zanimanje zanje obstaja. Mimogrede, zdi se, da se na kritiko ne ozirajo preveč, v mislih imajo predvsem bralke. In v okviru te vrste proze obstajajo bolj in manj uspešne knjige, tako da ni potrebe po posploševanju. Meni je chick literatura kot fenomen izredno zanimiva.

Vaša hči, Rujana Jeger, je uspešna kolumnistka in pisateljica. Njene kolumne v ženskih magazinih so bile ena od trdnjav ohranjanja feministične misli v zadnjih letih. Kako gledate na njeno delo in kdaj lahko pričakujemo vajino skupno literarno »kuharico«, ki sta jo napovedali?

Ni dobro, če so »trdnjave ohranjanja feministične misli« samo kolumne v Cosmopolitanu. Bolje bi bilo, če bi obstajalo več takšnih »trdnjav« – čeprav verjamem, da se ona ne bi strinjala z vašo oceno, saj pri nas, ko rečete feminizem, to pomeni ideologijo. Jaz na primer mislim, da je vsaka ženska, ki sama odloča o svojem življenju in je finančno neodvisna, feministka. No, dejstvo je, da so kolumne moje hčerke namenjene mladim ženskam in da govorijo o njihovih problemih, in zato seveda tudi o emancipaciji. Mislim, da je njena največja pisateljska vrlina, da je lucidna in neizmerno duhovita. To duhovitost ji zavidam! Skupna kuharica? V glavnem se o njej pogovarjava in več kuhava, kot pa piševa.

Kako ste na splošno zadovoljni z recepcijo vaših knjig v Sloveniji?

Pred vojno, se pravi v poznih osemdesetih, so bile moje knjige v Sloveniji prevajane in brane. Večkrat sem pisala tudi za Delo. Knjiga Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali je bila odlično sprejeta. Z Balkan Expressom pa se je zgodil pomemben preobrat: ta knjiga niti približno ni bila sprejeta podobno toplo, čeprav je imela v drugih državah velik odmev. No, to je bil čas, ko se je poskušala Slovenija čim bolj oddaljiti od držav bivše Jugoslavije in od vojne vihre. Od takrat se moje knjige manj prevajajo. Očitno lahko tudi književnost postane »kolateralna škoda«!

Ena od tem današnjega Objektiva so gej parade v Beogradu in Sarajevu so bili incidenti s pretepi, v Zagrebu prerivanje in pljuvanje ali to kaj pove o stanju duha in svobode v teh državah? 

Moram reči, da me fascinira način razmišljanja, po katerem se človeštvo giblje samo v eni smeri, torej naprej. Menda v »boljšo prihodnost«?! Ničesar se nismo sposobni naučiti iz zgodovine, zgodovina je vse, samo »učiteljica življenja« ne. Prepričanje, da enkrat pridobljenih pravic in svoboščin ni mogoče ukiniti, da se doseženi civilizacijski standardi in vrednote ne morejo spremeniti, me fascinira. Medtem pa v resničnosti živimo sredi sprememb, in to niso nujno spremembe na boljše, to niso koraki naprej. Ali bi pred letom dni lahko predvideli, da bo med Slovenijo in Hrvaško prišlo do takšne zaostritve odnosov? Nikakor! Ali do zloma svetovnega finančnega sistema in recesije?
Lahko pa se vrnemo nazaj in govorimo o razpadu Jugoslavije, o padcu komunizma, da ne gremo še dlje v preteklost. Ljudje v osnovi ne marajo sprememb in se jim težko prilagajajo. Reakcija je običajno obrambna: negotovost, strah, zapiranje vase, nacionalizem. Poglejte rezultate volitev v evropski  parlament. Obrat v desno je očiten. Mogoče boste rekli, da so desne stranke še vedno v manjšini in da kot take ne bodo imeli vpliva na politiko EU. Vendar jaz govorim o tem, da je tak izid simptomatičen, da signalizira globlje spremembe v smeri nacionalizma in rasizma. Vzemimo samo odnos do Romov, od Italije, Irske do Madžarske. V državah v tranziciji se je komaj začelo govoriti o drugih in drugačnih, njihovih pravicah in svoboščinah, že se je začel tudi proces v obratni smeri. Dobra stran demokracije je, da omogoča boj, zato ne smemo popuščati, vztrajati je treba v boju za liberalne vrednote, ne glede na to, kako težko in naporno je.  

Živite razpeti med Stockholmom, Zagrebom, Dunajem, Istro... Ali je sploh mogoče postaviti patetično vprašanje – kje se počutite doma? 

Bojim se, da je tudi odgovor na to vprašanje klasičen, banalen. Seveda ne živim v kovčku, vendar sem najbolj doma na svojem laptopu, kjerkoli že je... doma sem pri prijateljih, kjerkoli že so, in seveda v svojem jeziku, kjerkoli se ta jezik govori. Na kratko, geografija mi ni pomembna.  

Medverski koncil končno poenoten

Bosanski medverski koncil, ki ga sestavljajo islamska, pravoslavna, rimskokatoliška in judovska skupnost, je sprejel ostro stališče proti istospolnim porokam. Parlament BiH je namreč obravnaval predlog zakona proti diskriminaciji, ki naj bi legaliziral tudi istospolne poroke, vključno s pravico do posvojitve otrok. Sprejem tega zakona je EU Bosni postavila kot pogoj za ukinitev vizumov za državljane BiH. Medverski koncil, ustanovljen po vojni (1992-1995), še nikoli doslej ni dosegel takšnega soglasja kot ravno pri bojkotu gejevskih porok. Zakon proti diskriminaciji je krovni zakon in ne obravnava samo pravic GLBT.