Božič in Vonnegut v Dresdnu
Peter Božič, ta ljubitelj švicarskih mentol bombonov (ob propadu Olimpije jih je protestno prenehal jesti), se je rodil leta 1932 na Bledu. Leta 1936 se je družina preselila v Podnart, kjer mu je še kot otroku umrla mati, nato pa se je družina, ker je bil oče železničar, preselila v Novo mesto oziroma kasneje v Maribor. Kot del programa "naredite mi to deželo spet nemško" je bila družina v začetku druge svetovne vojne preseljena v tedanjo Nemčijo, današnjo Poljsko, oziroma v mesto Vroclav, kasneje pa v Freiberg pri Dresdnu v Nemčiji. "Pozimi smo skozi zadnji izhod pobegnili iz Vroclava, ker so ga razglasili za trdnjavo, kar je pomenilo boj do zadnjega moža. Prišli smo do Dresdna oziroma do vasi na obrobju, kjer sem videl bombardiranje, medtem ko je bil oče v času bombardiranja na dresdenski postaji. Napade sem videl od daleč, kot bi iz kliničnega centra gledal grad. Trajalo je tri dni," se tistih dni, ki so Kurta Vonneguta inspirirali, da je napisal Klavnico 5, spominja Božič. Tudi Vonnegut je bil v času bombardiranja v Dresdnu, in sicer kot ameriški vojni ujetnik.
Božič se je iz Nemčije vrnil v Maribor, kjer je končal gimnazijo. Po maturi je v Ljubljani najprej vpisal študij gozdarstva, a ga potem opustil in presedlal na študij slavistike na filozofski fakulteti. Po odsluženem vojaškem roku se je zaposlil kot knjižničar in učitelj v Krvavi Peči na Dolenjskem, ves čas pa je tudi pisal. Božič je v prvi vrsti literat, prozaist in dramatik. Glasen in dejaven. Pred dobrega pol stoletja je bil član uredništva Revije 57, ki velja za eno prvih slovenskih disidentskih celic. Ekipa, katere član je bil, je vredna vsega spoštovanja: od Tarasa Kermaunerja, Jožeta Pučnika in Veljka Rusa do Rudija Šelige. Leta 1958 je bila Revija 57 ukinjena zaradi dveh kritičnih tekstov dr. Jožeta Pučnika, ki sta bila šele v pripravi in nato nista bila objavljena. Dr. Pučnika so istega leta obsodili na devet let zapora, prav njegova usoda pa je med drugim inspirirala Dominika Smoleta, da je ustvaril razvpito Antigono, do komunistov skrajno kritično dramo - uspešnico. In spet paradoks. Na premieri je bil tudi Boris Kraigher, ki ga je predstava menda tako navdušila, da je naslednji dan poklical Smoleta in mu dovolil zagon revije Perspektive. Tudi z njo je Božič sodeloval.
Ni odveč dodati, da je bil najboljši prijatelj Petra Božiča Gregor Strniša, sicer samotarski pesnik in najbolj slavljen pisec besedil za slovenske popevke. Da gre za čisto rock'n'roll ekipo, ki je zmogla biti kreativna navkljub ubijalskimi alkoholnim kombinacijam, ni treba zgubljati besed.
Kjer je šlo za svobodo, je bil Peter Božič vedno zraven. Podpisal se je pod marsikatero peticijo. Denimo pod peticijo intelektualcev, ki so zahtevali ustanovitev Nove revije. Pa pod peticijo, ki je obsojala represivne posege proti beograjskim intelektualcem leta 1984. Na javni tribuni Intelektualno delo in svoboda tega leta je nastopil z zanimivim retoričnim vprašanjem: Kateremu policaju naj prijavim kršitev zakona, če zakon, ki ureja policijska pooblastila, krši sama policija?
Ob koncu osemdesetih let, ko je bilo slovensko gibanje za varstvo človekovih pravic na vrhuncu, je sodeloval s posebno iniciativo, Odborom za zaščito človekovih pravic na Kosovu. Bil je eden pobudnikov zborovanja solidarnosti z rudarji iz Starega trga februarja 1989 v Cankarjevem domu, zaradi katerega je Beograd preplavila milijonska množica militantnih podpornikov Miloševićevega režima.
Politične spirale
V času strankarske demokracije je Peter Božič prehodil dolgo, a ne nujno vijugasto pot. Član zveze komunistov ni bil nikoli. Leta 1990 je sodeloval s socialdemokratsko stranko, ki jo je vodil njegov tovariš iz mladosti dr. Jože Pučnik. Ko je Lojze Peterle pripeljal ameriškega ekonomskega svetovalca Jeffreyja Sachsa in njegove ideje o privatizaciji, je iz vlade najprej izstopil dr. Jože Mencinger, prijatelj dr. Veljka Rusa in tudi Petra Božiča. Za Božiča je bil to zadosten razlog, da je izstopil iz stranke in leta 1992 prestopil v LDS, ki jo je vodil dr. Janez Drnovšek. V tistem času je pri Borutu Šukljetu tudi postal šef kabineta na ministrstvu za kulturo, kjer je tako ali drugače delal do upokojitve leta 1998, vmes pa je leta 1994 tudi prenehal kaditi. Na ljubljanskih lokalnih volitvah leta 2006 je kandidiral na listi Zorana Jankovića. Danes je član stranke Zares.
Če za Petra Božiča rečemo, da je disident, beseda ne potrebuje narekovajev. Mož ima za seboj desetletja srečevanj z represivnimi organi. Ko je v Ljubljano prišel tovariš Tito, so organi za notranje zadeve med preventivnim čiščenjem terena v pripor strpali mestne klošarje in sumljive elemente. Ter Petra Božiča. "Niso samo mene. Tudi Vitomila Zupana so zapirali in ga celo izselili iz Ljubljane. Zaprli so me dvakrat ali trikrat. To se je dogajalo tja do leta 1960. Dali so me med klošarje, ki so mi najprej ukradli špic za kajenje cigaret, potem pa so se zanj stepli. V zaporu so bile tudi kurbe, in od takrat so me kurbe na prostosti pozdravljale. Makedonka Ana mi je nekoč pri orkestru v kavarni Slona naročila pesem Nič mi ni žal od Edith Piaff."
Peter Božič je glasen. Glasen je danes, glasen je bil pred desetletji. Hkrati pa je povezan z lepoto zgodovinskih paradoksov. Če so ga organi za notranje zadeve zaradi domneve, da bi med Titovim obiskom ogrožal državno varnost, za nekaj dni odstranili, danes kot predsednik ljubljanske komisije za poimenovanje ulic velja za tistega, ki je Ljubljani vrnil cesto s Titovim imenom.
A stvari niso tako enostavne. Del te literarno-disidentske scene, ki ji je pripadal in ki je ustanovila Oder 57, avantgardno gledališko skupino, je bil tudi Žarko Petan. Petan je na primer režiral ključno in prelomno Božičevo dramo Vojaka Jošta ni. Prav Petan in Božič pa v teh časih ob razpravah o Titovi ulici sedita na nasprotnih bregovih. Seveda ni razlogov za osuplost, če se danes, petdeset let kasneje, ljudje z iste scene, ki so imeli vsi po vrsti težave s tedanjo oblastjo, ki jih je zapirala (Petan je prestal resno zaporno kazen), ne strinjajo glede Tita. So pa razlage zanimive. Kot je v svojem javnem pismu zamolčanemu, a po njegovem ključnemu režiserju Odra 57, Franciju Križaju, zapisal pokojni Taras Kermauner, je prav Božič-Petanova drama "dala slovenskemu teatru smer reizma kot postmoderne liberalne družbe v njeni vsedopustljivosti, neodgovornosti, vsezamenljivosti, simulacijskosti, virtualnosti, ciničnem lumpenizmu". Kot je zapisal Kermauner, so tedaj želeli podati drugačno razlago tako NOB-revolucije kot povojnega časa, drugačno od uradne, partijske. Ta vidik je bil tudi eden od motivov za nastanek Antigone, ključne drame tistega časa, poleg nje pa še Afere, Dialogov, vse do Tople grede, torej dram, ki so bile napisane za Oder 57. "Da se reči, da smo s tem več kot le nakazovali platformo antikomunizma, ki je postala po letu 1991 lahkotna puhlica, naknadna reideologizacija desnice. /.../ Naš antikomunizem ni bil v službi nove desničarske oblasti kot novega politično novinarskega stereotipa, kar se je zgodilo po letu 1991, ampak v službi iskanja težko dojemljive, v dialogu odpirajoče se resnice," je v omenjenem pismu zapisal Kermauner, Božičev sopotnik in prav tako del generacije, za katero je mogoče reči, da se je v razkol na partizane in domobrance poglobila bolj kot kdorkoli drug, prej ali potem. "O tem ni dvoma. Sam sem to zapopadel v drami O dveh bratih, kjer ni nobene kritike, ampak je realnost predstavljena na tragikomičen črn način." Po dolgem, več kot dvajsetletnem postu v pisanju se Božič prav v teh dneh vrača z novo dramo Šumi. Tokrat se Božič ukvarja z zgodovino posredno - osredotoča se na sinovo obsedenost z očetovo zgodbo, na izgubo gotovosti, ki se zaleze v naslednika, pa čeprav povsem drugačnega, preprostega šumijevca. Prav legendarni Šumi je točka združitve zgodovine in prijateljev, ki so za Božiča na prvem mestu, pa Tito gor ali dol: "Zaradi politike nočem biti skregan z nobenim prijateljem. Žarko je bil na neki način vedno gospod in ni človek, ki bi mi zameril drugačna izhodišča. Bil je sijajen režiser, ima drugo zgodbo, bil je po nedolžnem zaprt in ne more na svet gledati kot jaz," zaključuje zgodbo Peter Božič.
