Ohranitev zdravih jeder je izraz, ki po zaslugi teh "kriznih menedžerjev" zveni kot profana kletvica, saj v svojem bistvu ne pomeni prestrukturiranja podjetij, ki bi odneslo vse tiste vreče peska, ki držijo balon preživetja pri tleh, pač pa krinko za odpuščanja in stečaje. Zato je razumljivo, da številnim stavkajočim delavcem pade mrak na oči, ko jim direktorji, predsedniki uprav ali kakorkoli že se danes imenujejo lastniki in njihovi predstavniki, razlagajo, da je edino upanje za firmo sanacija (še ena grda beseda, ki namiguje na denarni krog, v katerem izgublja država in se na njen račun redijo banke kot v primeru sanacije Tama), v kateri se bo "tkivo prečistilo". In ne morem si kaj, da se mi ob tem ne bi pred očmi prikazala medicinska pijavka. Ta se namreč uporablja v medicini na ranah, kadar so prisotne notranje krvavitve, za preprečevanje gangrene in odmiranja tkiv, popije pa lahko do štirikrat več krvi, kot je njena telesna teža. Z eno pomembno razliko. Ko zdravniki odstranijo pijavko z rane, pacient običajno preživi in ozdravi, prav s pomočjo krvosesa.

Naše gospodarstvo je drugačno. Elementarno drugačno. Pri nas vlade druga za drugo nameščajo pijavke na shirana in ranjena podjetja, da bi nato te pijavke popile, kar je še ostalo krvi v podjetju, pacient pa na koncu umre ali v najboljšem primeru ostane brez uda ali dveh. Pijavke pa se premaknejo na naslednje bodoče truplo.

Odziv na te anomalije je mlačen. Stavke niso več klic po spremembah v podjetju, kaj šele širše v družbi; ostale so le še zadnji obupan krik, ki skuša preko zidov firm povedati, da je delavcem težko delati s praznimi želodci, ker za svoje delo ne dobijo plačila. Zdi se, da je družba 21. stoletja pomehkužena in izpraznjena, moralna pokveka, kjer imajo nekateri vse, drugi pa nič - v povprečju torej vsi nekaj.

Prav jutri bo minilo 41 let od požiga pariške borze, ki so jo "revolucionarni" študenti leta 1968 izbrali kot simbol vsega gnilega v takratni družbi. Protesti leta '68 so prinesli globoke spremembe, čeprav še zdaleč ne tako globokih, kot so študentje zahtevali. Danes so protesti in stavke bolj kot glasna zahteva po spremembah krik obupanih in razžaljenih. Nihče ni več pripravljen požgati borze, postaviti barikad in zahtevati od vlad, naj vendarle zarežejo tam, kjer bo sicer bolelo, a bo "očistilo tkivo".

Občutek, ki ga delijo tudi nekateri ekonomisti, je, da bodo največje zmagovalke te recesije banke. Krivično bi bilo sicer trditi, da so prav banke krive za današnjo krizo, a prav gotovo so k njej pomembno pripomogle. Milijarde evrov so države zmetale v bančni kolos, banke pa še vedno ne sodelujejo v reševanju krize. Pri nas imamo celo tako shizofren položaj, da država najprej bankam pomaga iz težav, v katere so se pahnile same, potem pa jih prosi - ne zahteva, prosi! -, naj vendarle pomagajo majhnim in srednjim podjetjem s krediti. Kar banke seveda ne storijo.

Država v njenem najširšem pomenu prav tako ne ukrepa, ko stavkajo delavci v podjetju, ki ga je država kot odpadek prenesla na KAD, in se pri tem pokaže, da ne gre za to, da delavci niso dobili plač za zadnje tri mesece in regresa za leto 2008, pač pa njihov delodajalec lani sploh ni plačeval socialnih prispevkov. Kar pomeni, da delavci - kar se pokojninskega sistema tiče - lani sploh niso obstajali. V vsem tem času je direktor seveda prejemal plačo, prav tako nadzorniki. Nihče izmed njih včeraj ni vstopal v policijsko marico pred objektivi slovenskih medijev, ker so pač "nategovali" le kakšnih 300 delavcev, ne pa političnih elit kot čistolopatni gradbinci.

Stavkali so tudi v kamniškem Kiku, v Prekmurju pa je 3250 delavcev v Muri že tako apatičnih, da jim stavka več niti na misel ne pride. Pijavke, ki so v zadnjih letih padale z njenega telesa, so popile, kar je še ostalo, zdaj pa podjetje nujno potrebuje infuzijo vsaj 8,5 milijona evrov. A tudi s to infuzijo je njeno preživetje zelo vprašljivo, saj ne le, da je izginil njen trg, podjetje je brez razvojne vizije in brez produkta, ki bi ga lahko uspešno tržilo. Takšnih zgodb je še veliko, večini pa je skupno, da za zgodbami o neuspehu stojijo ljudje z imeni in priimki. Medtem ko so nekateri ostali brez vsega, so jo drugi odnesli brez praske. Razni lovšini, bavčarji, vovki so telesa, na katerih so se hranili, izpili, nato pa se debeli od krvi zvalili na hrbet, kjer se jim očitno ni treba bati dolge roke države, ki jo vodijo tudi študentje, ki so hoteli leta 1968 spreminjati svet.

Težava je v tem, da so si študentje iz leta 1968 danes nadeli kravate, da so anarhisti iz leta '68 postali kapitalisti in da so ti isti študentje, ki zdaj sedijo v vladah, razvili amnezijo na leto '68. Kar jih ločuje od kapitalistov iz leta '68, ki so jih želeli odnesti na smetišče zgodovine, je, da so ti med prsti vrteli pregrešno drage cigare, študenti '68 pa med prsti vrtijo pijavke. Brez sramu.