Moj obraz je moral biti zelo začuden.

Pričakoval sem, da bo rekel Tito. Po vsem svetu so ob Jugoslaviji vedno omenili Tita. V Lusaki, Istanbulu, Edinburghu in Budimpešti je kot identifikator tega balkanskega pojava vedno nastopil maršal. Nenaden vstop države, ki je bila tik na tem, da se razleti, v ligo NBA, je bil presenetljiv dosežek.

Bilo je še huje. Pri ameriških komunistih je omemba Tita vzbudila zelo neprijetne reakcije. Tyner je zamahnil z roko, tajnica generalnega sekretarja Carrol Marx je s prezirom obrnila obraz stran ob omembi maršalovega imena, češ da je bil revizionist, ki je sooblikoval propad komunizma, še preden je bilo to moderno. Pripomba, da je bil to komunizem s potnimi listi in naraščajočo stopnjo blaginje, je bila zavrnjena z gnusom kot še en izraz malomeščanske degeneracije.

Več hell’s angelsov kot komunistov

Svet okoli New Yorka se je tisto leto postavljal na glavo. Meščani so svoje mesto na planetu vedno razumeli na nekoliko poseben način. Najprej je New York, potem dolgo časa nič, potem ves svet. Pol leta prej je padel berlinski zid in zdelo se je, da je padel samo zato, da prebivalcem mesta naredi veselje. Le slab teden pred prvim majem pa so sandinisti v Nikaragvi na čelu z Danielom Ortego izgubili volitve. To so nekateri meščani sprejeli kot osebno izgubo. "Daniel, izgubili smo volitve, ne pa revolucije," je pisalo na velikem transparentu nad govorniškim odrom.

Na njem je generalni sekretar partije Gus Hal imel govor. Preočitne znake popolnega praktičnega propada socialističnih sistemov v Vzhodni Evropi je poskušal interpretirati v optimističnem ključu. Med drugim je ponujal idejo, da se niso dovolj strogo držali idej, ki so bile zapisane v klasikih. Skliceval se je na ameriško delavsko tradicijo in ponujal združitev socializma z listino pravic. Ideja je zvenela zanimivo. Socializem in individualna svoboda. Takšna bi morala biti leva ameriška interpretacija prihodnosti, ki se je na drugi strani oceana drobila v kose in se odpravljala v pozabo.

Gus Hal je bil monumentalna figura. Ni bil še polnoleten, ko je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja začel z organiziranjem delavcev v gozdarski industriji, se za nekaj let preselil na Leninov inštitut v Moskvi in v tridesetih letih organiziral eno najpomembnejših stavk v ameriški jeklarski industriji. Drugo svetovno vojno je preživel v uniformi. Takoj po njenem koncu pa je za osem let odšel v zapor zaradi nagovarjanja k nasilnemu zrušenju vlade Združenih držav. Ni se mu zdelo, da bi odnehal. Kot kandidat komunistične partije je štirikrat zapored kandidiral za predsednika Amerike. Nadaljeval je družinsko tradicijo. Oba njegova starša sta bila člana Industrijskih delavcev sveta, organizacije, ki je revolucijo hotela izpeljati že na začetku stoletja.

Njegov prvomajski govor je bil impresiven. Strnil je stoletno ameriško tradicijo delavskih bojev in zvenel, kot da je vse sam organiziral. Vsaj za dobro polovico je to bilo res.

Na Union Squaru ga je poslušalo dvesto ljudi s transparenti v rokah in parolami na ustih. Več ljudi je drlo na postajo podzemne, ki ima vhod v parku na sredini trga, kot je bilo članov shoda. Nekdo je mimogrede pripomnil, da je v četrti Lower East Side več hell’s angelsov kot komunistov v vsem mestu.

Pa ni, da proletarci ne bi bili imeli razlogov za organiziranje. Pri glavni avtobusni postaji na Times Squaru so delavci mestnega prometa postavili pregrado proti stavkokazom. Sindikat je razglasil stavko, ker je z upravo prišel v spor za povečanje urne plačilne postavke. Šlo je za manj kot petdeset centov povečanja plače na uro, ki se je vrtela okoli štirih dolarjev. Velike besede Gusa Hala na drugem koncu mesta so bile v preočitnem protislovju z drobižem, za katerega se je pogajal sindikat in očitno izgubljal bitko z delodajalci.

Pogled Vzhodnoevropejca, ki se je prvič znašel v Ameriki, je bil zbegan. Že takrat je bilo Američanom moderno očitati, da imajo samo pet odstotkov svetovnega prebivalstva, porabijo pa četrtino vse svetovne energije. S popolnim duševnim mirom so odgovarjali, da je to res, ampak da s petimi odstotki prebivalstva ustvarijo tudi četrtino svetovnega bruto proizvoda.

To je bila od nekdaj dežela dela. V Ameriko se ljudje selijo, če iščejo delo. Včasih je prav šokantno gledati, kako znajo Američani delati in kaj znajo narediti. Ko so leta 1870 začeli graditi Brooklynski most, so po mestnih cestah vozile samo konjske vprege. Zgradili so tako velikega, da danes po njem teče štiripasovna avtocesta, ki zdrži tovornjake z osemnajstimi kolesi. Tako kot takrat je osemurni delavnik nekaj simpatičnega, česar pa se nihče ne drži. Delati deset ali dvanajst ur na dan je v mestu nekaj najbolj običajnega. Začudenje vzbuja, če delaš manj kot deset ur.

To ne pomeni nujno bogataškega življenja. Skromno ne živijo samo delavci, ki na cestah in pod njimi nenehno popravljajo, vrtajo in na novo gradijo mesto. Tudi advokati, ki jih po službeni dolžnosti branijo na sodišču na jugu Manhattna, če zaidejo v težave, zaslužijo komaj toliko, da plačujejo dvosobna stanovanja v Brooklynu in nimajo nikakršne akumulacije.

To je najbolj šokanten aspekt ameriškega razumevanja dela. Zanj si plačan najmanj, kar je možno dobiti. Pogajanja med delodajalci in delavci vedno potekajo na spodnjem robu lestvice, kjer se govori o najmanjši možni plači. Ob tem tečejo še bolj surova prerekanja, ali minimalna plača vključuje tudi zdravstveno zavarovanje, ali zdravstveno zavarovanje vključuje tudi zobozdravnika in ali zobozdravnikovo delo vključuje tudi mostičke ali samo vrtanje. Za tako bogato deželo se je to zdelo absurdno, vendar so Američani z velikimi zadržki poslušali evropske zgodbe o univerzalnem zavarovanju in socialni državi.

Blaginja in napredek

Gus Hal je imel dobre argumente, ko je z govorniškega odra razlagal, da ta sistem nima smisla in da bi morali proizvajalci presežne vrednosti pri njeni prerazporeditvi participirati v večji meri. Vendar je v ameriški angleščini njegova zgodba o vojni med delom in kapitalom prav tisto leto zašla v krizo. Ne samo, da ga nihče ni bil pripravljen poslušati; med njegovo publiko ni bilo delavcev, ampak zgolj zbirka postaranih aktivistov, ki so se naselili v četrtih na repu Manhattna. To bi še šlo, ampak leta 1990 se je spremenil način pripovedovanja o svetu.

Do takrat sta bila svetova dva. Eden je bil bogat, drugi pa napreden. Da je zahod bogat, ni bilo nobenega dvoma. Ni bilo treba pregledovati kazalcev gospodarske rasti, produktivnosti dela ali razmerij v družbenih produktih. Dovolj je bilo empirično preizkusiti oba svetova s prestopom meje. Prebivalcem vzhodnega bloka, ki se je ponašal z realnim socializmom, je bil ta preizkus olajšan. Niso ga mogli opraviti, ker so bile meje neprehodne, militarizirane in začrtane z žičnatimi ograjami. Takoj ko so Vzhodni Nemci dobili možnost, da leta 1989 s prehodom čez Madžarsko naredijo ovinek okoli berlinskega zidu in primerjalno preverijo kvaliteto svojega življenja, so v takem številu drli na Madžarsko, da je berlinski zid izgubil smisel obstoja in se je sesul. Blaginja, ki jo je zahodu prineslo delo, je bila tako bleščeča, da je vsakršna teorija o tem, kateri sistem ima smisel, v hipu potonila.

Do takrat je veljalo, da je socializem naprednejši sistem od kapitalizma. Tega niso ponujali na vzhodu. Tam je bilo uporabnih teorij o napredku v socializmu zelo malo. Pa še tiste sta politična in ekonomska praksa pohodili. Najlepše teorije socializma so nastajale na zahodu v Frankfurtu, San Franciscu, Londonu, Padovi in Parizu. Tam so socialne teorije zvesto sledile nemški ideji iz devetnajstega stoletja, da zgodovina nujno napreduje v svojem toku in da ima strukturo konsistentne zgodbe, ki svet pelje k vedno večji popolnosti. Ideja, da je socializem naprednejša oblika družbe od kapitalizma, je preživela vse mogoče pretrese in tudi nesrečno epizodo realnega socializma, ki jo je pokopal pod lastno težo.

Tudi ko je zgradba na vzhodu silovito pokala in so družbe na silo razvijale konfliktne politične formacije, je ideja o bolj napredni naravi egalitarne družbe vsaj v teoriji držala vodo. Družba, v kateri je delo zaščiteno, presežna vrednost pa tako razporejena, da imajo delavci zagotovljeno enako socialno varnost v vsakem primeru, je veljala za naprednejšo od družbe, v kateri presežno vrednost poberejo lastniki kapitala, med delavci pa se vsak znajde po svoje.

Prvi maj so tega leta praznovali na eni in na drugi strani. Na zahodu so sanjali o sistemu, ki bi združil idejo politične svobode z egalitarno družbo, na vzhodu so si praktično vzeli svobodo in bili prepričani, da bodo ohranili pravice, ki so izšle iz ideje o družbi, v kateri so vsi enaki. Obdobje je bilo neverjetno. Celo slovanske družbe, ki imajo veliko veselje s samodestruktivnostjo in so nagnjene h klinični depresiji, so kazale prav neverjetno optimističen obraz. Zahod je zmagal in se je veselil zmage, zmagal pa je tudi vzhod, ki se je svojega triumfa veselil na mnogotere fantazijske načine.

Takega prvega maja ni bilo nikoli več.

Za ljudi, ki so se od mislecev devetnajstega stoletja naučili pripovedovati zgodovino kot zgodbo z zasnovo, zapletom in razpletom, se je življenje zakompliciralo. Duh ni imel več kam napredovati. Zgodovine je bilo konec. Svet je postal en sam in nekonflikten. Sploh ni bilo več jasno, kam gre, če sploh lahko še kam stopi.

Delo brez vrednosti, poceni življenje

Vedelo se je, kam noče. Svet, v katerega človek raje ne bi zašel, je v Al Ahramu opisovala egiptovska novinarka Faiza Rady. Pokrivala je delavce v Egiptu, potem ko je predsednik Hosni Mubarak dokončno razstavil Naserjevo izvedbo socializma in privatiziral gospodarstvo. Ustvaril je sanjsko življenje za Egipčane. Na robovih mesta tik ob puščavi so si naredili vile, ki so se v arhitekturi hkrati zgledovale po razkošnih palačah preteklosti in elegantnem modernizmu sodobnosti. Steklo, marmor in svila so tekmovali z brezhibno negovanimi travniki in ostro črto puščave, ki se je začela na koncu vrta. Za prvo sipino so se svetlikale piramide Dahšurja. Lepo življenje. Dopolnjevale so ga ladje na Nilu in letovišča ob Rdečem morju. Tista letovišča, v katera turisti nikoli ne pridejo. Deset odstotkov prebivalstva Egipta živi tako.

Takoj za ograjo je vas, kjer vaščani živijo na tleh iz zbite zemlje brez tekoče vode. Perilo in posodo so prali v najbližjem kanalu ali v Nilu. To je podoba, ki jo iz avtobusa vidijo turistične skupine. Zato Egipt velja za deželo kontrastov, kjer so smetarji z Mokatama eksotična posebnost prestolnice, dvajset milijonov prebivalcev Kaira pa nenehno drvi na tri kraje hkrati. Drvijo zato, ker opravljajo hkrati tri dela, da nekako preživijo. Njihovo delo ima tako nizko ceno, da se z osmimi urami ne pride nikamor. Tudi z desetimi ne. Če delaš šestnajst ur na dan, nekako preživiš.

Za mestnim življenjem pa se okolja proletarcev šele začnejo. O tem svetu piše Faiza Rady. V mestu Mahala al Kubra so v tekstilni tovarni potekale serijske stavke za povečanje mezd. V mestu so bili neredi, prišlo je do pretepov s policijo, na ulice je prišla vojska. Ni šlo za obskurno tovarno, ki bi bila na tem, da je odpisana. Tekstilna tovarna Misr je bila ponos Egipta. Dolgovlaknati egiptovski bombaž je najbolj kvaliteten bombaž na svetu, Misr pa je bila ustanovljena leta 1927 kot prva moderna tovarna v egiptovski lasti. Pred tem je bila vsa egiptovska industrija v lasti tujcev. Naser je tovarno nacionaliziral leta 1960. Razrasla se je v impozantno industrijo s 27.000 zaposlenimi.

Stavka je imela jasne zahteve. Stavkovni odbor je sestavil seznam in z njim uspel. Podjetje je pristalo, da mesečno plačo nekvalificiranih delavcev poviša na 49 evrov, kvalificiranih na 52 evrov, univerzitetno izobraženih pa na 60 evrov. O tem so se pogajali v državi z eno najbolj razvitih turističnih industrij na svetu, kjer so mobilni telefoni vsaj tako pogosti kot v Sloveniji, politične polemike pa potekajo predvsem na blogih. Stavka tudi ni potekala v devetnajstem stoletju, ampak na začetku leta 2005.

Faiza me je tega leta peljala na voden ogled industrijskih predelov Kaira in namesto na piramide kazala na tovarniške dimnike in tovarniške hale, v katerih je petdeset evrov mesečnega zaslužka veljalo za spodobno plačo, kjer je zdravstveni sistem kolapsiral že pred desetletji, brez plačevanja učiteljev za dodatne ure pa se študenti naučijo bolj malo, ker na enega predavatelja pride petsto poslušalcev. Učitelji s svojo plačo ne morejo preživeti.

Faizi sem mimogrede pripomnil, da delo v Egiptu nima nobene vrednosti, zato je tudi življenje tako zelo poceni. Z zatrto jezo je pripomnila, da je v deželah tretjega sveta pač tako in da tudi njena plača ni v kakšnem drugačnem velikostnem redu. Opisovala je svet brez pravic, kjer se ljudje ukvarjajo s preživetjem in nimajo časa razmišljati o čem drugem. Ko se spustijo v proteste, se vedno pogajajo na spodnjem robu, ki komajda omogoči prehod iz enega meseca v drugega. O prehodu v višje oblike družbenega življenja ne morejo niti sanjati. Položaj je še toliko bolj dramatičen, ker je namišljena tudi možnost napredka, ki jo obljublja izobrazba. Ljudje gredo na univerze z upanjem, da se bodo izkopali iz revščine. Ko končajo šole, se znajdejo ponovno na izhodiščni točki, ker je možnosti prehoda malo in so že vse zasedene. Rezultat te dinamike je zanimiv. Če bi v Egiptu razpisali volitve in pred tem ukinili posebne razmere, v katerih potekajo ti začarani krogi, bi zmagali Muslimanski brati in izvedli islamistično revolucijo.

Programerji in krojači

To je bil svet, v katerega ni imelo smisla zaiti. Prav nasprotno. Vsa Afrika sanja o Evropi kot o kraju, kjer takšne stvari niso možne, in poskuša najti poti do nje.

Ob srečanjih je presenečenje obojestransko. Na poteh skozi moderno Vzhodno Evropo se človek lahko mimogrede zmoti, na katerem kontinentu je.

V Temišvaru sem se dve zimi nazaj čudil, kako lepo mesto je nastalo iz sivine, ki jo je za seboj zapustil Nikolaj Ceausescu. Držala se ga je pritajena obupanost, ki konec oktobra zajame vsa srednjeevropska mesta, vendar so fasade počistili, nad vrata nalepili nove izveske in mu dali barviti optimizem, ki ga v sebi nosijo svetovne blagovne znamke.

Mladi poslovnež Dragoš Salageanu je zagotovil, da vtis bogastva ni samo površinski. Okoli mesta se je naselila evropska avtomobilska industrija, ki je tam odprla nekaj deset obratov. V njih niso sestavljali avtomobilov, ampak so pisali programsko opremo za avtomobilske računalnike. Samo Siemens Video Avtomotive je imel zaposlenih 1400 programerjev. Salageanu je rekel, da je v Temišvaru zmanjkalo ljudi z ustrezno izobrazbo, zato je Renault v Pitestiju odprl podobno podjetje z 2000 zaposlenimi. "V Temišvaru pa je napisane veliko opreme za industrijske robote," je s ponosom povedal fant, ki je za podjetja iz zahodne Evrope po Romuniji nabiral inženirske kadre. Ampak zakaj bi bili ti na pol pozabljeni konci sveta tako atraktivni?

Njegov odgovor je bil razorožujoče preprost.

"Če imate danes v Evropi projekt, ki zahteva dvanajsturni delavnik z delom tudi ob sobotah in nedeljah, je Romunija dober kraj, kjer ga lahko realizirate. Tega v Franciji ne morete narediti. Tukaj pa so ljudje pripravljeni delati v zelo ostrih pogojih, da lahko normalno živijo. Govoriti o pravicah v Romuniji danes ni moderno."

Neskončna in anonimna produkcijska veriga

Zadnja izjava je bila presenetljivo iskrena. Računalniški inženirji, ki so v halah okoli mesta podnevi in ponoči pisali programe, so bili le nekaj let stran od sveta, v katerem so imeli status svečenikov moderne dobe. Skrivnostnost, ki se je držala njihovega znanja pri pisanju kode, je spominjala na čase, ko je v cesarstvu znalo pisati pet ljudi. Zdelo se je, da jim je usojeno biti elita vedenja v družbah, ki so zase trdile, da temeljijo na znanju. V podjetjih so sedeli v posebnih prostorih, pod ključem in ločeni od delavstva, ki je s strahospoštovanjem spraševalo, na kateri gumb naj pritisnejo. V nekaj letih so se spremenili v industrijske delavce, ki so pod umetno lučjo izdelovali kose programov v neskončni in anonimni produkcijski verigi.

Enako se je zgodilo oblikovalcem, ki so iz Bukarešte naredili elegantno mesto. Iz umetnikov, ki so delali plakate za razstave, so postali krojači, ki so v vzporednih vrstah miz delali sestavne elemente po krojnih polah. Delo, ki je nekoč veljalo za zlata vredno, je postalo ceneno tržno blago, ki je zahtevalo dolge ure dela za povprečno plačo.

Na nekoliko spotakljive pripombe so ležerno odgovorili, da je to bolje, kot voziti taksije v New Yorku ali obirati pomaranče v Španiji. Bolje proletarizirana delovna sila doma kot migrantska delovna sila na svetovnih trgih. Govorili so iz izkušnje svoje države. Po padcu komunizma je tri milijone Romunov odšlo po svetu. Vsi hkrati, v množicah, ki so brez težav prebile vse bariere in prešle vse meje. Končali so univerzo in odšli lovit ribe na Islandijo. Njihovi edini resni konkurenti tam so bili Poljaki, ki se jim je bolj splačalo naučiti se loviti ribe na visokem Atlantiku, kot doma opravljati svoj poklic.

Komunizmu, ki je temeljil na ideologiji dela, je uspelo nemogoče. Tudi spodobno plačano delo je razvrednotil do te mere, da je po sedemdesetih letih osemurni delovni dan postal zastarel in ga je zamenjal dvanajsturni turnus z delom na akord. Da govoriti o pravicah ni moderno, sem slišal še enkrat v Bukarešti od senatorja, ki je na tej ideji delal politično kariero.

Veselje do izbrisanja pravic, za katere se je evropskim družbam zdelo, da so normalne, je doseglo stopnjo, ki je težko predstavljiva. Ker je tako velik kontingent državljanov zapustil državo, je zmanjkalo domače delovne sile za tekstilne tovarne in jeklarsko industrijo. Tam so pogoji takšni, da okoliški ljudje raje obdelujejo kmetije, na katerih komaj preživijo, kot da bi šli v tovarne. Tekstilne tovarne v mestih Sibiu in Bacau so zato uvozile kitajske in filipinske delavke. Delati so morale dvojne turnuse, za katere jim niso plačevali nadur, in živeti v pogojih, ki ne bi delali sramote Dickensovi Angliji. Plačevali so jih po dvesto evrov na mesec, če so imele srečo. Sto petdeset ali sto evrov na mesec za dvanajst ur dela ni bilo nič neobičajnega.

Migrantska delovna sila je vajena vsega mogočega, vendar se je to tudi ljudem brez vsakršnih možnosti zdelo preveč. Ne samo, da niso mogli odplačevati potnih stroškov agencijam, ki so jih tja pripeljale, in pošiljati denarja domov: denarja ni bilo dovolj niti za preživetje. V jeklarnah so zaposlili delavce iz Indije. Podpisali so pogodbe, da bodo delali deset ur na dan šest dni v tednu. Ko so prišli v tovarno, so jim nabili stopetintrideseturni delovni teden. Lani je Romunija doživela prvo stavko migrantske azijske delovne sile. Pogoji dela so hujši kot v okoljih, kjer delo nima niti toliko vrednosti, da bi se zaradi njega splačalo ostati doma.

Živel prvi maj

Prvi maj je praznik tega dela.

Okoli dneva se vrtijo nesporazumi. Sovpada s kopico poganskih navad, ki se vlečejo od rimskega cesarstva naprej, ko so ljudje zaznamovali mejo med zimo in poletjem. Potem so se nanj obesili slogan Delu čast in oblast in državne ideologije, ki so mitologijo dela uporabile za utrditev birokracije. Skupaj z drugimi prazniki naredi most dela prostih dni in se skupaj z nekaj dnevi lanskega dopusta pretvori v prvomajske počitnice. Vse to je simpatično in ima smisel. V dvajsetletju po padcu berlinskega zidu se je pogosto zdelo, da je zastarel in da razen prvega odhoda na morje nima več nobene praktične vsebine. Tiste štiri anarhiste, ki so jih leta 1846 obesili v Chicagu po demonstracijah na trgu Haymarket in ki jim je praznik posvečen, se je pozabilo.

Dan dela bi mirno lahko preimenovali v kaj bolj optimističnega. Pa se je presenetljivo vrnil kot aktualen dan v letu. Po tridnevni stavki v Chicagu, na kateri je policija streljala na delavce, je postal dan boja za osemurni delavnik in s tem povezane pravice o prerazporeditvi presežne vrednosti med tiste, ki so jo ustvarili. Osemurni delavnik je ideja, za katero se bo počasi treba ponovno boriti, pravice, ki izhajajo iz mezdnega dela, pa si bo treba na novo izmisliti. To je od začetka do konca ponovno sodoben in moderen praznik.