Avtor zamolči, kdo so bili subjekti samoobrambe (kolaboranti). Prav tako je bil edini upor v drugi svetovni vojni upor proti okupaciji, kar je v naših razmerah pomenilo upor proti tujemu sovražniku in lokalnim fašistom (domobrancem). Žrtev povojnih pobojev preprosto ne mo remo izvzeti iz vojnega sodelovanja z okupatorji. To bi pomenilo, da zgodovino enkrat izklopimo, čez nekaj let pa jo ponovno vklopimo in se osredotočimo le na povojni čas. V nobenem primeru ni šlo zgolj za samoobrambo pred revolucionarnim nasiljem, pač pa je šlo za vojne spopade. Seveda, in tu ima Janša prav, v drugi svetovni vojni je prišlo do revolucije, bržkone največjega dogodka na Balkanu v 20. stoletju. NOB je pomenil tako osvoboditev izpod okupacije kot tudi uničenje stare Jugoslavije, ki je temeljila na hegemoniji srbskega naroda in izkoriščanju delavskega razreda ter kmečkih množic.

Z metodami demokratičnega centralizma Komunistične partije se ne moremo strinjati – prava komunistična politika izhaja iz množic in ukinja stanje dominacije in eksploatacije –, kot se tudi ne moremo strinjati z represijo v povojnem obdobju. Toda nepravilno je govoriti, da se ni zgodila transformacija družbenega reda, ki je vključila vse narode v SFRJ in izboljšala gmotni položaj večine prebivalstva. O tej zgodovinski resnici ni ne duha ne sluha. Razplet razprave bo vplival na to, kakšno zgodovino se bo poučevalo v šolah. Še enkrat lahko vidimo, da zgodovina ni sklenjen proces, temveč je vezana na ideološke in politične boje sedanjosti. Tako diskusija o spravi ostaja ena ključnih razprav v poosamosvojitveni Sloveniji.

In kako odgovarja na izziv sprave liberalni pogled? Liberalec se strinja, da je treba najti krivce in tiste, ki bodo odgovarjali za zločine. Nedvomno je pomembno, da se odkrije vse posmrtne ostanke in postavi dostojne grobove. S tem se verjetno strinjajo vsi. Tipična liberalna pozicija pa je tale: treba je vztrajati pri legalnosti. Kot je v svoji kolumni za Dnevnik zaključil Tomaž Mastnak (Bravo, Janez Janša. Odlično! Tako se dela): treba je spoštovati zakon: zakon je zakon. Za vse. To pomeni, treba je verjeti v zakon, ki naj bi razreševal probleme tako v primeru povojnih pobojev kot povojnega izbrisa. Mastnakova pripomba torej leti tudi na Janšo, ki ne bi smel manipulirati zgodovine in nato ravnati popolnoma drugače v primeru izbrisanih. Ustavno sodišče je treba spoštovati in v tem oziru moramo reči, da je izvajanje odločbe s strani ministrice Kresalove izjemno pogumno dejanje v nacionalističnem ozračju, ki vlada v zadnjih mesecih.

A vendarle sklicevanje na legalnost ni dovolj ne za razumevanje revolucionarne situacije v drugi svetovni vojni ne za razumevanje današnjega vzpona nacionalizma, ekonomske krize in pisanja nove zgodovine. Danes je treba biti ideološki boj, česar levica ne počne. V luči vzpona domoljubja, referenduma o Hrvaški in gradnji džamije je liberalni odgovor na vprašanje sprave prekratek. Če je vztrajanje pri spoštovanju zakonitosti morebiti primerno ob normalnem delovanju demokratičnega reda, pa danes pomeni nedvomno nevarno politično pozicijo.

Diskurz sprave

Govor o spravi se je začel v osemdesetih letih, ko smo bili priče pohodu desničarskih ideologij. Eden od rezultatov razprave je bil vzpostavitev diskurza pasivnih žrtev, ki ga je spremljalo iskanje zločincev »totalitar nega režima«. Ključni nosilec domobranskih zastav je postala katoliš ka cerkev, ki jo politično podpirajo pomladne stranke. Velika pridobi tev v njihovem boju za »resnico« je bila postavitev novih spomenikov. Tako smo poleg partizanskih spomenikov dobili obeležja medvojnih in povojnih pobojev domobrancev.
 
Vojni spomeniki so strukturirani kot politična razprava. Partizanska stran pasivno brani dejanja NOB, medtem ko domobranska stran aktivno preganja povojni teror dela NOB. Čeprav tabora stojita na nasprotnih bregovih, je njun skupni cilj sprava. Ključno vlogo imajo pri tem spomeniki, ki razpravo preoblačijo v tuniko dostojanstva in spoštovanja mrtvih. Slovenski nacionalni interes je pomiritev strasti in pisanje objektivnejše resnice, ne pa delitev na naše in njihove. Ne glede na tabor sprava pomeni nevtralizacijo revolucionarnega preloma antifašističnega boja. V najslabši različici sprava ni nič drugega kot rehabilitacija fašizma.

Rehabilitacija izenači domobranstvo s partizanstvom, hkrati pa obso di totalitarni režim, ki je izšel iz okoliščin po koncu vojne. Janša dixit. Iz navidezne izenačitve tako domobranstvo izstopi kot moralni zmagovalec, ki ni imel opravka z zločinskim režimom. Sprava bo nastopila šele v trenutku, ko se bomo sramovali komunizma. Spet drugačna je sprava v partizanski luči, saj pomeni priznanje krivde za povojne poboje in slavospev nacionalnega vidika politike NOB. Pred nami je dvojni rezultat: okleščen vpis NOB v slovensko zgodovino ter obsodba vsega, kar pride po drugi svetovni vojni in traja do konca 80. let. Diskurz o spravi se zavzema za izbris revolucionarnih sledi.
 
A vendarle še kako vztraja revolucionarna sled, okoli katere so zagovorniki »nove resnice« strukturirali razpravo. Sled nastopi kot ključna travma: povojni poboji. Torišče razprave o medvojnem doga janju so prenesli na povojno dogajanje, na revolucionarni ali totalitar ni teror. Kljub nelegitimni zgodovinski premestitvi pa so razumniki izrekli resnico: povojni poboji so bili revolucionarni teror. Tu moramo dodati, da revolucije ne moremo izenačiti s totalitarizmom. O tem se v politologiji pišejo dolge študije. Omenimo le Robespierra, ki je zapisal, da je revolucija brez revolucije nemogoča. Pri revoluciji gre za uničenje starega reda, in če slednje poteka v pogojih vojne, potem se nasilju ni mogoče izogniti. Kategorija revolucionarnega terorja je po njegovem politične narave. Na drugi strani stoji razumniška kategorija terorja, ki je moralne narave. Od tod sledita zgolj dva moralnopravna sklepa: štetje trupel in obsodba totalitarnih zločincev. Šele ko bo zadoščeno pravici črne roke, bo sprava mogoča.

Problem partizanske strani je sprejemanje uzde moralizatorskega diskurza. Namesto da bi mislili partizanstvo skozi transformacijske učinke boja, se umikajo v zagovor nacionalnega vidika NOB, čeprav je jasno, da so domobranci kolaborirali s fašizmom, kar zgodovinsko predhodi povojnim pobojem. Domobranskega fašističnega gospos tva, obrambe stare Jugoslavije in okupacijskih režimov ne moremo enačiti z revolucionarnim NOB. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje: kako sámo revolucijo braniti pred ekscesi revolucije?

Levi sklep: zakaj sprava ni mogoča?

Oprli se bomo na Badioujev predgovor k Očrtom metapolitike, kjer se sprašuje o razlogih za vstop v francosko odporniško gibanje. Običajno se politično odločitev misli prek dveh usmeritev, ki pa po Badiouju ne zadoščata za mišljenje politike. Prva misli vstop v upor prek osebne odločitve, ki je moralna odločitev, stvar zavesti posameznika. Druga, komunistična, ga zvede na objektivno dejstvo. Situacijo razume prek socioloških analiz razreda kot momenta nujnosti vstopa v upor. In vendar po Badiouju odločitve za upor ne moremo misliti niti kot kolektivno prisilo niti kot osebno odločitev, ki se veže na moralna mnenja, ki so zunanja sami situaciji. Upor ni stvar mnenja, saj gre ravno za prelom z logiko prevladujočih mnenj, z obstoječo situacijo. Vsak upor kot miselni prelom je šele vzpostavitev same praktične možnosti, ki jo odpira ta izjava. To, da je nekdo mislil v okoliščinah druge svetovne vojne, je pomenilo tvegati in odpirati možnost za nemožno. In misliti je pomenilo nujnost vstopa v odporniško gibanje. Tisti, ki niso mislili, so ostali na poziciji situacije, ki je blokirala tveganje. Badiou to lekcijo aksiomatično povzame: ne upirati se pomeni ne misliti in ne misliti pomeni ne tvegati samo tveganje.
 
Iz te formulacije je kristalno jasno, kdo je stal na poziciji Reda, prav tako pa je tudi jasno, kdo je mislil in tvegal: OF oziroma partizanstvo. A teza o zgolj miselni operaciji ne more zapopasti kompleksnosti jugoslovanskega NOB. Za razliko od francoskega odpora pride v primeru jugoslovanskega boja poleg nacionalne osvoboditve še do socialne revolucije, ki pomeni dokončen prelom s staro Jugoslavijo. Nova Jugoslavija pomeni začetek vzpostavitve socialističnih razrednih razmerij in narodno osvoboditev: prvič so prepoznani vsi narodi, antinacionalistična drža pa postane uradna smernica Zveze komunis tov Jugoslavije do Titove smrti. Kam so pripeljali liberalizacija in ekstremni nacionalizmi s konca 80. let, ni treba ponavljati: zgodovina tragičnih vojn govori sama zase.
 
Polje današnje razprave o preteklosti je postalo prešito z nacionaliz mom in spravo, ki rezultira v amneziji revolucije in socializma. V postjugoslovanski situaciji, kjer se etničnih in drugih režimov čiščenja, logike nacionalnih suverenih držav in restavracije kapitalizma ne postavlja pod vprašaj, sta zgodovinska izkušnja in misel partizanskega dogodka del samega dogodka in ne le spomina nanj. Na ozadju takšne zastavitve sprava ni mogoča in kdor se zanjo zavzema, stoji na poziciji rehabilitacije fašizma. Misliti pretekle revolucionarne politike postaja danes nujnost. In zato je pomembno organizirati in misliti antifašistič no fronto: 27. aprila bomo rekli NE fašizmu in domobranstvu, ki se je preobleklo v domoljubje!

-- Slika
Tomaž Skale