Na njen predlog se je odzval Peter Božič, predsednik komisije za poimenovanje ulic in naselij v Mesni občini Ljubljana, z nasprotnim predlogom, češ da je zdaj pa nastopil pravi čas, da Ljubljana (ponovno) dobi ulico s Titovim imenom. S tem dejanjem bi po Božičevi argumentaciji "popravili in ustavili izbris zgodovine, ki so ga v Ljubljani počele oblasti, ki ne prenesejo zgodovine in izročil".

Jasno je, da pri teh predlogih ne gre za premislek o "spornih" herojih. Pri vprašanju, ali je bil Josip Broz "heroj" ali "kriminalec", gre za star "kulturni boj", saj je vsem, ki to vprašanje zastavljajo, nepreklicno znan tudi "pravi" odgovor nanj. Zato so tudi lahko gluhi za nasprotne argumente ali "argumente", kajti ti jih tako ne zanimajo.

Boj za interpretacijo

Zavzemanje za "resnicoljubno obravnavanje zgodovine" je v tej retoriki zavito v celofan apolitične skrbi za uveljavljanje "nespornih vrednot" v družbenem življenju. Vendar je tako početje - navzlic navidezni apolitičnosti - dejansko v službi politizacije zgodovine. Aleksander Zorn je že pred desetimi leti v svojih esejih o slovenski književnosti to povedal povsem jasno in nedvoumno: "Spreminjanje družbe, države in politike je spreminjanje preteklosti. Razumna družbena, državna in politična sedanjost zato razlaga preteklost v skladu s svojim kar najbolj lojalnim prepričanjem."

Po Zornu je tako naredila komunistična partija, ko je prišla na oblast, in je vso zgodovinsko preteklost podredila svojemu ideološkemu prepričanju. Tako pa mora ravnati tudi "nova oblast", ki mora zato "pregledati zgodovino na novo, da jo popravi v skladu s svojim demokratičnim prepričanjem o njeni mnogoplastnosti in izpiše bele lise na njenem zemljevidu, ki so bile zamolčane ali potvorjene". Zorn se pri tem sklicuje na roman 1984, v katerem je Orwell zelo natančno povedal, za kaj pravzaprav gre pri popravljanju zgodovine, češ: "Tisti, ki nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost; tisti, ki nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost." Popravljanje zgodovine torej nikoli ne poteka v vakuumu in motivi so vedno politični.

Ulična imena nimajo zgolj označevalne funkcije, temveč imajo tudi velik simbolni pomen. S prezentiranjem določenih osebnosti in dogodkov določajo, kateri izmed njih so širšega družbenega pomena, s tem pa vplivajo na to, kako posamezne družbene skupnosti vrednotijo svojo kulturo. Podobno kot javni spomeniki dajejo ljudem oporo za pomislek in premislek ter opominjajo na pretekle in odsotne stvari.

Imena ulic so praviloma neopazna, neopazni so celo veliki napisi in spomeniki. Znameniti avstrijski pisatelj Robert Musil je leta 1927 to njihovo nenavadno lastnost opisal takole: "Poleg dejstva, da nikoli ne veš, ali bi jih imenoval spomenik ali memorial, imajo spomeniki več drugih značilnosti. Med njimi najbolj bode v oči nekoliko protislovna; namreč, da so spomeniki tako opazno neopazni. Na svetu ni ničesar tako nevidnega, kot je spomenik. Nedvomno so postavljeni zato, da bi bili vidni - celo da bi vzbudili pozornost. Obenem pa so impregnirani z nečim, kar odbija pozornost, kar povzroči, da pogled zdrsi z njih kot vodne kaplje na povoščenem platnu, ne da bi za trenutek zastal. Mesece lahko hodiš po isti ulici, poznaš vsak naslov, vsako izložbo, vsakega policista na poti in ne spregledaš niti kovanca, ki je nekomu padel na pločnik; vendar te zelo preseneti, ko nekega dne, ko strmiš v čedno sobarico v prvem nadstropju zgradbe, opaziš sploh-ne-majhno spominsko kovinsko ploščo, na kateri prebereš vgravirano z neizbrisnimi črkami, da je od tisoč osemsto in toliko do tisoč osemsto in malo več tam živel in ustvarjal nepozabni Ta-in-ta."

Spomin se nikoli ne oblikuje v vakuumu

Sklicevanje na zgodovino in njene lekcije je med politiki zelo priljubljeno. V preteklosti radi iščejo argumente za svojo "stvar", ki kažejo preteklost na način, da je preteklost mogoče občudovati, se iz nje učiti in se zanjo, navsezadnje, tudi boriti. Vendar so njihovi nauki iz preteklosti v resnici skrbno prebrani. Izbira zgodovinskih dogodkov in osebnosti, ki naj bi se jih določena skupnost spominjala kot simbolov dobrega oziroma zla, je strateškega pomena.

Četudi politiki tega ne govorijo na glas, s svojo izbiro propagirajo določene politične in svetovnonazorske ideologije, določena družbena, politična in kulturna hotenja. Preteklost jim torej služi kot nekakšna samopostrežba, iz katere odbirajo tiste dogodke in osebnosti, za katere želijo, da bi jih pripadniki skupnosti pomnili oziroma pozabili.

S tem, da pripadniki skupnosti sprejmejo določeno interpretacijo preteklosti, podelijo tudi legitimnost določeni politični opciji v sedanjosti. Tako pridobljena legitimnost pa daje pravico za sprejemanje odločitev o prihodnosti. "Spomin," je zapisal James Young, "se nikoli ne oblikuje v vakuumu; motivi za spominjanje niso nikoli čisti."

Čeprav v vsakdanjem življenju neopazni, imajo ulična imena, javni spomeniki in podobni simboli v družbenem življenju (še vedno) pomembno vlogo. Svet javnih spomenikov uteleša in organizira naš odnos do preteklosti ter daje temeljno podlago za razumevanje preteklosti v sedanjosti. Sedanjost - in preteklost - pa je mogoče manipulirati in jo spreminjati. S spreminjanjem uličnih imen ter postavljanjem in odstranjevanjem javnih spomenikov je mogoče včerajšnje heroje predstaviti kot zločince in obratno, zločince kot junake jutrišnjega dne.

Takšno črno-belo slikanje je sicer prikladno za moraliziranje, a je v popolnem nasprotju z resnicoljubnostjo. Preteklost je namreč vedno veliko bolj kompleksna, sestavljena iz neštetih barv in odtenkov, nikakor zgolj le iz črne in rdeče. Če bi Petru Božiču res šlo za to, da je "treba popraviti in ustaviti izbris zgodovine", potem bi današnja Slovenska cesta nosila ime dr. Janeza Bleiweisa, ki je bil najbolj zaslužen za slovensko "narodno prebujenje", a je po drugi svetovni vojni iz ideoloških razlogov "izgubil" ulico, ki jo je po njem poimenoval župan Ivan Hribar. Če bi Ljudmili Novak res šlo za "premislek" o "zgodovini", potem bi se morala zavzemati, da bi Ljubljana spet dobila vsaj ulico cesarja Franca Jožefa in kralja Aleksandra, saj sta bila nesporno pomembni zgodovinski osebnosti in sta imela po svoje pomembno vlogo v procesu oblikovanja slovenske narodne zavesti.

Vendar je tistim, ki javno izražajo veliko skrb za ohranjanje zgodovinskega spomina, zgodovina v resnici povsem nezanimiva. Ker pa razpolagajo z družbeno močjo, jo s svojimi enostranskimi pogledi dejansko siromašijo. Če bi Ljudmile Novak in Petri Božiči združili svoje moči, bi lahko veliko prispevali k temu, da bi zgodovina dobila pravico do kompleksnosti. Tako bi postala bolj pisana, bolj skladna z dejanskim razvojem in bolj človeška. S tem pa bi bili tudi vsi bogatejši.

Ljubljana ne bi bila več videti kot mesto, ki ne premore niti za stoletje zgodovine, temveč bi nenadoma postala eno najstarejših evropskih mest z izjemno pestro preteklostjo; torej lepše in zanimivejše mesto, kot je danes. Saj bi se, med drugim, lahko ponašala "z največjim in najlepšim umetniškim izdelkom izpod slovenskih rok", to je s kipom, ki ga je izdelal Lojze Dolinar, največji slovenski kipar dvajsetega stoletja, podrli pa italijanski okupatorji. Ali pa s kipom sv. Trojice v taki podobi, kot jo je izklesal Francesco Robba, največji kipar, ki je kdaj živel in ustvarjal v Ljubljani, ne pa se zadovoljevala z njegovo pomanjkljivo kopijo, kakršna v svoji sedanji podobi stoji v mestnem središču kot nema priča ideološkega nasilja nad preteklostjo. Ukvarjanje s takimi pričami pa očitno prinaša preveč tveganja in premalo zlahka pridobljenih političnih točk.

Dr. Božidar Jezernik, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti