Kot državljaname zanima predvsem epilogafer

O “zagamani desnici” in “levih pošastih” 

Če so navideznost demokracije, mediji, človekove pravice, socialno pustošenje, nenazadnje položaj ustvarjalcev, kot ugotavlja Mitja Čander, žalostne zgodbe slovenske tranzicije, je knjižna zbirka Beletrina, ki jo ustvarjajo v Študentski založbi, gotovo ena uspešnih zgodb. Pod njenim okriljem se že desetletje odvijajo nekateri najbolj vznemirljivi literarni dogodki, sicer pa je svoje uredniško delo Mitja Čander dopolnil še z literarnokritiškim pisanjem, za katerega je prejel Stritarjevo nagrado, po letu 2003 pa uspešno nastopil še kot esejist. Z zbirko Zapiski iz noči je osvojil priznanje za najboljši prvenec, bil pa je nominiran tudi za Rožančevo nagrado, kar se je ponovilo z eseji iz druge zbirke, Pokrajine proze. Z zadnjo zbirko esejev Kuvertirana poteza se od literarnega esejizma pomika v angažirano publicistiko, ki ji ritem narekujejo tudi avtobiografske poteze. Prav pogledi na "tranzicijske zgodbe" so ena od tem, ki v zbirki stopajo v ospredje.

Kot intelektualec mlajše generacije v državi, za katero pravi, da "še zdaleč ni največja katastrofa", poudarja, da je čas, da namesto tranzicijske farse z ideološkimi boji nastopi uveljavljanje tistih demokratičnih standardov, o katerih bajamo s figo v žepu. "Centrom moči je vedno v interesu, da bi stvari ohranile status quo, a družba miruje le na videz. Tako smo tudi v primeru recesije zaradi navideznega miru zamudili priložnost, da bi delovali preventivno, saj se pojav, kot je ekonomska kriza, poraja dolga desetletja." In takih primerov, ki lahko naenkrat priplavajo na površje, je ogromno, je prepričan.

"Zares se mi smilijo le politični analitiki," pišete v enem od esejev zadnje zbirke. S čim so si prislužili vašo empatijo?

Zdi se mi, da praviloma igrajo vlogo klakerjev. Klakerjev danes več ni, to so bili še v 19. stoletju najeti ploskači v teatru. Vsi so vedeli, da so najeti, jasno je bilo, kakšna je njihova vloga, danes pa igrajo njihovo vlogo komentatorji, ob tem pa se javnosti predstavljajo kot nekakšni neodvisni analitiki. To je žalitev razuma, da običajno vnaprej vem, za katero politično opcijo se bo neki analitik zavzel. Zdi se mi bizarno, da vem, da bo tak "politični analitik" vsak fenomen v družbi interpretiral tako, da bo interpretacija kompatibilna s stališčem tiste opcije, ki ji je bolj naklonjen, tudi če mora argumente potegniti iz petnih žil. Opravljati bi morali ravno obratno vlogo, secirati dogajanje v družbi ne glede na politične opcije in s tem držati zrcalo politiki, ustvarjati distanco do nje. Ustvarjati in učiti to distanco ljudi, državljane, volilce, namesto tega pa celo pomagajo k temu, da ljudje zgubljajo sleherno distanco do politike, ki je zaznamovana z nekritičnim navijaštvom. Normalno je, da je človek politično opredeljen, vsak ima svoje preference, ampak politični analitik bi moral stvari analizirati neodvisno od tega, kdo mu je načelno bolj všeč.

Za to je najbrž odgovorna tudi logika televizijskih medijev, ki povabijo v studio dva tako imenovana politična analitika po modelu uravnoteževanja: aha, ta je bolj naklonjen desni strani, ta pa levi.

Pri nas imamo občutek, da je to že to, če par analitikov debatira o politiki, medtem ko artikulacije mnenj širšega kroga intelektualcev mediji ne spodbujajo. Namesto da bi povabili v oddaje in h komentarjem osebnosti z različnih področij, povabijo dva, ki bosta ponovila izjave, ki smo jih v malo bolj robati obliki slišali od politikov v TV-dnevniku. Kot da bi hoteli ustvariti vtis, da je politika rezervirana za nekaj ljudi v tej državi, ki lahko edini o njej razmišljajo na konceptualen način. Šele ko bodo lahko v televizijskem studiu o potezah vlade govorili različni profili intelektualcev, bomo lahko govorili o zreli demokratični družbi. Vedno znova se jih skuša minorizirati in označiti kot neke čudake, kot ljudi, ki so odtrgani od realnega življenja, a to je seveda strah elit in centrov moči, da bi jim ljudje prisluhnili. Intelektualci imajo večjo moč, kot se javno prikazuje, kar dokazujejo tudi krizna obdobja, ko se pozornost ljudi nenadoma obrne od centrov moči kot samoumevnih tvorcev realnosti k mnenjem različnih intelektualcev in izobražencev.

Zgodba o medijih je najbrž ena bolj žalostnih slovenskih tranzicijskih zgodb, saj, kot ugotavljate v eseju Molk, politika nikoli ni dopustila povsem odprtega javnega prostora.

Mediji so skozi tranzicijo funkcionirali kot teritorij političnega polaščanja. RTV je vedno veljala za državno televizijo, uredniki so bili nastavljeni z vso pazljivostjo. Bila je prostor, ki ga je trenutna politična opcija razumela kot svoj poligon. Pred leti me je nasmejal Mitja Ribičič, ko je ob obtožbi za povojne poboje dal izjavo, da se mu zdi grozno, da je moral zanjo izvedeti iz informativne oddaje "naše osrednje propagandistične institucije". Nič bolje ni z mediji v rokah privatnega kapitala, saj jih njihovi lastniki obravnavajo kot adute za doseganje širših ekonomskih ciljev. Lastništvo in upravljanje medijev se bo moralo vzpostaviti na odgovornejši način, kajti dokler so mediji, kapital in politika zvezani skupaj, ni realno pričakovati, da se bo prostor kritične razprave širil. Zakaj bi ti igralci, ki isti sedijo za mizo že dvajset let, zraven spustili druge? Saj jim gre vendar dobro in lepo parazitirajo drug na drugem. Eni ustvarjajo demone iz drugih, drugi iz prvih, v bistvu pa drugi drugim prav lepo pašejo. Mogoče se je politična kontrola medijev vendarle nekoliko zrahljala, medtem pa je v ospredje stopila zmedenost lastnikov medijev. Ker so zmedeni, gledajo predvsem na to, kako bi krčili stroške in potegnili največji možni dobiček iz upravljanja, hkrati pa se jasno vidi, da nimajo vizije, kaj naj bi z njimi počeli na dolgi rok in kakšno vlogo bi morali mediji igrati.

Vedno se najdejo taki, ki so prepričani, da so novinarji za razmere v medijih krivi sami. Matjaž Gantar je na primer pred pol leta na neki okrogli mizi brez zadrege dejal, da bi lahko imeli "super neodvisne medije, pa so novinarji svoje delnice rajši prodali za nov avto". Kakšna je objektivna odgovornost novinarjev in urednikov? In kakšna je objektivna odgovornost kapitala in politike?

Novinarsko delo ima še iz prejšnjega sistema slabšalen predznak. V prejšnjem sistemu so novinarji veljali za lakaje oblastnikov in tudi niso uživali pretiranega spoštovanja, saj se je vedelo, da lahko za šankom bentijo, a ko partijski sekretar udari po mizi, pišejo, kot gospod želijo, in duh te poslušnosti se je prenesel naprej. Obračunati z lastno servilnostjo verjetno ni enostavno. Zato tudi ni nenavadno, da so pri nas najbolje plačani in najbolj cenjeni novinarji, ki razkrivajo tako imenovane afere, za katere, o tem sem prepričan, je mogoče natančno ugotoviti, kdo so viri in kakšna je njihova motivacija. A tak novinar ni nič boljši kot piarovec, ko objavi točno tiste dokumente, ki mu jih politik podtakne v roke. In to naj bi bil raziskovalni novinar? Zame je raziskovalni novinar tisti, ki zna neke fenomene detektirati ter pri svojem delu intelektualno in socialno tvegati, ko zbira informacije iz različnih virov in perspektiv.

Problem je v strukturi lastništva in upravljanja medija. Če bi bilo to lastništvo odgovorno, bi imeli novinarji krite hrbte in bi lažje opravljali svojo nalogo. Pritisk na novinarje se ne dogaja na način, da nekdo pride in reče, tega pa ne boš napisal. Še komunisti niso bili tako neumni, da bi delali na tak način. Ti so se najprej pobrigali, ali mladi novinar potrebuje stanovanje ali kako drugo ugodnost, potem pa so mu postopoma mnenje v članku nekoliko omilili, spet drugič so mu članek za teden dni umaknili in kasneje rekli, da je zadeva že mimo. Delali so sofisticirano, in to se ni spremenilo, centri moči delujejo v svoji logiki vedno enako. Totalitarni sistem se je razlikoval le v tem, da je bil bolj dirigiran od vrha navzdol, zdaj je centrov moči več, a še vedno zahtevajo servilnost.

Pa vendar je kasneje civilnodružbeni preporod osemdesetih svojo zaslombo našel tudi v nekaterih neodvisnih medijih in najbrž novinarjem ne moremo odrekati zaslug za demokratiziranje družbenega sistema. Pa danes? Bi dejali, da "neodvisnih" novinarjev in urednikov pri nas ni?

Pri vsaki ugotovitvi je nujna njena relativizacija, stvari seveda nikoli niso črno-bele, vedno gre za individualne zgodbe. Nismo imeli zgolj pogumnih novinarjev, ampak v določenih obdobjih tudi cele medije, od Teleksa, Tribune, Mladine, Katedre, Radia Študent do prilog in rubrik osrednjih medijev. A bolj konceptualna kritika sistema na širši fronti se je začela šele v drugi polovici osemdesetih. Tudi ko govorim o današnjem stanju, tipam za splošnimi potezami, ki določajo naš aktualni trenutek. Mediji danes enostavno premalo učinkovito nadzirajo centre moči in hkrati v glavnem ne odpirajo konceptualnih debat o naravi naše družbe, temveč se hitro zadovoljijo z banalijo. Na neki točki utegne to pripeljati do hude družbene krize.

V drami hrvaškega avtorja Roberta Perišića Kultura v predmestju lokalni dilerji ugotovijo, da bodo primopredajo droge najvarneje speljali med okroglo mizo o naslovni temi v bližnji gostilni. Premalo poudarjamo, da pretežni del javno izpostavljenih tem služi mimikriji in usmerjanju pozornosti?

Tako je. Umor desetih ljudi v Nemčiji, potem ko se je nekomu strgalo, naj bi bil za nas osrednja novica? Javnost se seveda vpraša, ali je možno, da se kaj podobnega zgodi pri nas, kar je seveda nesmiselno vprašanje, ker je popolnoma jasno, da se lahko kaj podobnega zgodi pri nas ali kjerkoli na svetu. V času, ko se mi ukvarjamo s Fritzli in poboji na šolah, zaradi slabega bodisi zdravstvenega ali socialnega sistema ter neurejenih razmer na trgu dela bistveno več kot deset ljudi na tak ali drugačen način trpi ali umira. Pogledaš tistega, ki jih je ubil deset, in imaš občutek, da si z zlom sveta poračunal, informativna oddaja pa se realnih problemov niti dotaknila ni. Teme, ki se sistemsko lotevajo težav, so po prepričanju odgovornih dolgočasne, bolj zanimivo naj bi bilo loviti politika in ga provocirati, da nekaj reče, čeprav čez dva dni to nikogar več ne bo zanimalo. Novinarka teka za nekim politikom, ki ji v svoji velepomembnosti zaloputne z vrati pred nosom, preden ji uspe potisniti pred usta mikrofon. To je bizarno, smešno in obenem žalostno. Ubogi novinarji ves dan postopajo po parlamentu, da jim bo politik povedal, ali bo vložil neko interpelacijo. To je tema, še preden se dogodek sploh zgodi. Zakaj ne more biti interpelacija tema šele potem, ko se dejansko zgodi, prej pa naj se iščejo teme, ki so v danem trenutku pomembne? Ukvarjamo se z minornimi problemi, marsikaj, kar je v družbi temeljnega, pa gre mimo, od socialnih in ekoloških problemov do položaja kulture. Politika je pomembna, saj je z njo vse povezano, od ekonomije do kulture in sociale, vendar nas zanima politika le kot spektakel: kdo bo komu kaj zabrusil, kako ga bo oni zašil nazaj, kdo bo bolj glasen, kdo bolj vulgaren, nesramen. Trenja so zvest odraz slovenske medijske logike v politiki. Spreti se, žaliti se, le argumentov ne uporabljati.

Kaj bi torej želeli v ponedeljek brati na prvih straneh časopisov?

Mediji vedno delajo kake števce. Jaz bi želel videti števec dvajsetih največjih afer zadnjih dvajset let, da vidimo, kaj o njih sploh vemo oziroma kakšne odgovore smo iz njih povlekli. Zakaj mediji ne delajo revizij tem, o katerih so največ poročali? Za vsako leto bi lahko recimo vzeli dve in poskusili te teme s časovno distanco zapreti oziroma ugotoviti, zakaj se jih ni zaprlo ali do konca raziskalo. Zakaj se ni raziskalo orožarske afere, monopolnih poslov, privatizacijskih zgodb? Kot državljana me zanima, kakšen bo epilog zgodbe Patria. Če je bila v nekem trenutku neka afera absolutno pomembna, je pomembna tudi v kasnejših fazah, sploh pa njen epilog. Dnevno sem gledal, kako so v začetku devetdesetih vzletala letala na mariborskem letališču, a uradno ni letelo niti eno. Sploh me ne zanima, kdo je tedaj politično odločal, a rad bi vedel, kakšen je sklep in kdo so krivci orožarskih prekupčevanj. Naš spomin je dobesedno omejen na čas od enega TV-dnevnika do drugega TV-dnevnika. Seveda to ni samo slovenski problem, v tem smislu nismo nič boljši in nič slabši od drugih, vendar nas to ne odvezuje odgovornosti. S sabo se moramo ukvarjati dosledno.

Po dvajsetih letih burnega tranzicijskega dogajanja imamo veliko snovi in odprt teren za izpeljavo zanimivih literarnih zgodb, kaže pa, da imajo tudi druge tranzicijske države težave z literarno, kot tudi kritično obravnavo tranzicijskih pojavov in le z muko pristopajo k analizi. Tudi literature na Balkanu se niso znale kar tako enostavno soočiti z vojno, ugotavljate v enem od esejev.

Marsikateri avtor, ki se je tega lotil, je mnogo bolj uspešen v opisih drugih tem. A neko distanco vendarle že dobivamo. Devetdeseta so zdaj že kar daleč, a jih še nismo zajeli, niti analitično ne. O osemdesetih se kar naprej govori, predvsem kot o nekem svetlem obdobju, tudi o šestdesetih, nikjer pa še nisem zasledil kake okrogle mize o devetdesetih. Zato ne, ker se nam zdijo samoumevna, a vprašati se moramo, zakaj se nam zdijo samoumevna. Moji generaciji se ne zdijo samoumevna, saj je vstopila v javnost na čisto drugačen način kot generacija pred njo. Mnogim je v interesu, da se o devetdesetih ne govori in ne sprašuje, cela plast civilne družbe osemdesetih se je pustila v devetdesetih politično instrumentalizirati, bodisi v levi ali desni okvir. Iz nje so nastale tranzicijska politična elita, medijska elita, kulturna elita in intelektualna elita. In na neki način so zelo sprepletene skupaj, podobno kot tovarišija iz druge svetovne vojne; vemo, da sta Kocbek in Pirjevec svoji tovarišiji ostala zavezana do konca, kljub temu da sta bila disidenta. Tako si tudi današnja elita ne pusti vzeti osemdesetih kot svojega svetlega obdobja. A glede na potencial osemdesetih bi morala slovenska družba narediti večji korak k demokratizaciji, smela je pričakovati, da bodo prizadevanja civilne družbe kasneje v devetdesetih implementirana z zakonodajo, pa ni bilo tako. Tak primer so poroke istospolnih partnerjev, ki bi jih človek pričakoval po velikem valu osemdesetih, ko je del civilne družbe prišel na oblast. Zdi se, kot da debata o devetdesetih sploh ni potrebna, a ravno zato, ker se zdi nepotrebna, je več kot potrebna.

Ampak "slovenska zgodba o uspehu" v devetdesetih je vendar eden od mitov, ki družbo tako rekoč lepijo skupaj.

V devetdesetih se je zgodilo podobno kot po drugi svetovni vojni. Moja generacija, ki je nastopila v devetdesetih, je v podobni vlogi, v kakršni so bili tisti, ki so rojeni okoli leta 1930 in so kasneje kot petnajstletniki gledali v hrbte petindvajsetletnikom na oblasti. Tudi leto 1989 prinese revolucijo, resda ne krvave, a družba se je zamajala v temeljih. Ljudje so tedaj relativno mladi prišli do položajev moči, tako kapitalskih kot političnih, generacija, ki je prišla za njimi, pa je vstopila v polje, ki je bilo razdeljeno, sfevdalizirano, vstopila je v neko shemo, ki ji je bila predočena, in v tej shemi poteka nenehen javni spektakel boja med levimi in desnimi. Če si se od tega distanciral, so te na hitro okarakterizirali, levi za desničarja, desni za levičarja, ali pa za nekoga, ki ne razume, kaj je to politika. Poleg tega naša in vse kasnejše generacije veliko težje iščejo svoj prostor pod soncem, ker nimajo tovarišije, pač pa so njihovi pripadniki individualisti in se poskušajo uveljaviti vsak na svoj način. Koristno za politiko bi bilo, da se zave, da razpostava vlog, kakršna se je zgodila v devetdesetih, ni nekaj samoumevnega.

Omogoča pa ta odsotnost simbolnega dolga najbrž tudi posebno distanco in možnost refleksije?

Priti po tako močni civilnodružbeni sceni, kakršna je ta, ki danes diktira družbeni tempo, zahteva posebno individualno vztrajnost, da se ne pustiš vkleniti v logiko paktiranja in misliš s svojo glavo. Obseg zadolženosti je obratno sorazmeren z možnostjo kritike. So se pa določene stvari vendarle spremenile, saj denimo pred desetimi leti debata o povojnih pobojih ni bila možna zunaj ideološkega okvira, moral si se opredeliti za eno ali drugo opcijo, medtem ko je danes jasno, da poboje obsojamo predvsem s človeškega vidika in to ne povleče več za sabo kupa definicij, da si desničar. Konec koncev ni nihče lastnik trupel, nihče ni lastnik smrti, četudi se desnica postavlja za simbolne lastnike. Sploh generacija osemdesetih nima do vprašanj levice in desnice nobenega emocionalnega odnosa več, niso nosili ne štafetnih palic ne kurirčkovih torbic, in najbrž se čas vzajemnega parazitiranja levice in desnice izteka, poteze politike se bodo končno lahko začele vrednotiti zgolj z vidika njihove demokratične in funkcionalne vrednosti, ne da bi levo-desni delitvi sploh pripisovali kak pomen.

Bi lahko rekli, da tovrstna "tretja politična opcija", ki zavrača umeščanje na eno od političnih strani, realno že obstaja?

Te neopredeljene opcije v javnem diskurzu sicer še ni veliko, vendar je med volilci prisotna, zato se tudi dogajajo prehodi volilnega telesa, najprej tisti od leve k desni 2004 in leta 2008 nazaj. Tisti v politiki, ki so dovolj pametni, se bodo kmalu zavedeli tega, da ni mogoče delati politike zgolj na ideološkem konstruktu, ampak da bodo volilci kaznovali tovrstno spektakelstvo. Da ni več dovolj strašiti ljudi z "zagamano desnico" in s "komunističnimi pošastmi", pač pa začenjajo ljudje gledati realno. Isti ljudje so izvolili desnico in levico, v tem je sporočilo zadnjih volitev. Politična elita ne bi smela biti toliko samozaverovana, da verjame, da bo vedno prisotna, če jo bodo ljudje vsak dan gledali po TV-dnevniku.

Franz Kafka je sanjaril, da bi se mogel zapreti v samotno klet, kjer bi povsem odrezan od sveta v miru pisal svoje stvari. Mikavna misel?

Sebe čutim vedno razpetega med socialnim in samotnostjo. Ne morem pa se za nekaj mesecev odrezati od sveta, zaradi dela in zaradi družine, zato svojo slo po kontemplaciji izživim na tak način, da si izborim manevrski prostor in kak teden delam ponoči. Delam do šestih ali sedmih zjutraj, spim do tretje popoldne in opravim le najnujnejše, potem pa zvečer nadaljujem ritem. Ponoči pa zato, ker mi je noč najbližja za mišljenje, po drugi strani pa je ponoči mir, nič te nikamor ne mami, ničesar ne zamujaš. Čez dan poleg sprotnega dela kar naprej preverjaš mobitel, pošto, vedno koga kličeš, ponoči pa vsi spijo ali pa so v nekem svojem kozmosu in nimaš kaj zamuditi, tistih osem ali deset ur lahko v miru preplavaš na svojem valu. Zbudiš se popoldne in kar se je zgodilo, se je zgodilo, s tistim se soočiš. Včasih ni nič, včasih je cela drama. Kadar si sam, imaš določeno distanco do stvari in do sebe, tudi kritična misel se bolj izostri. Ko pa si del sveta, moraš biti na neki način del obče utopije. Svet, da lahko obstaja, mora temeljiti na neki utopični misli, da ima življenje smisel, da je življenje kontinuiteta, ki se logično nadaljuje.

Kaj počnete te noči?

Mogoče bom pisal knjigo o svojem vidu, temo sem že načel v eseju Gotski gozd. Rad bi preizkusil tudi druge forme, po treh knjigah esejev pretežno o literaturi bi rad žanr nekoliko sprostil na avtobiografski način. Verjetno se bom kot scenarist lotil dokumentarca o šahistu Albinu Planincu, ki je bil resničen šahovski genij, dokler ga niso isti genialni možgani že pri 35 letih izdali. Bil je eden najbolj talentiranih igralcev na svetu, velemojster, ki je premagoval največje, po svetu še danes pišejo o njem, v Sloveniji pa ga komaj kdo pozna. Ko je lani umrl, je trajalo ves mesec, da je novica sploh prišla v javnost, kar je tipična slovenska zgodba o genialcu.