Dnevnik.si
- Zadnje objavljeno
- Preberite tudi
"Dolomitska izjava, ki je bila sprejeta med vojno, je bila posledica tendenc, da nam partizanska vojska razpade na strankarske frakcije," pravi rojeni Primorec. "Pobili bi se med seboj! Nujna je bila odločitev, da vojne formacije prevzame ena sila namesto treh. Ljudem smo obljubili, da bo po vojni prišlo do sprememb, in to smo morali izpeljati."
Kasneje je bil Winkler štirideset let v policiji in je spremembe vzel za konstanto. Skozi vrste modrih uniform se je, reformator, sprehodil do samega vrha in za seboj puščal - globoke stopinje. Nazadnje je zagrmel na zvezni ravni v Beogradu. Tuje obveščevalne službe so tudi na podlagi spremljanja njegovih potez v zgodnjih osemdesetih ugotovile, da je Slovenija prej država kot republika.
Vse življenje se je mojstril v prepoznavanju skritih podrobnosti s kotičkom očesa. Ko so na Kongresnem trgu pred dvema letoma potekale sindikalne demonstracije, je šel pogledat na drugo stran, pred parlament. Stavbo so varovali oklepljeni policisti, ki pa niso imeli nobenega pravega dela. Winkler pravi, da so bili pred parlament poslani kot poklon vrha policije državni oblasti: tu smo in lojalni smo vam. O prepletanju politike in policije pravi le to, da je avtonomnost policije odvisna od moralne zavesti njenega prvega moža.
Skozi to službo, pravi, se pretočijo najpomembnejše informacije v državi. Kdor je na njenem čelu, ima prst položen na zapestje dežele in lahko vsak trenutek otipa njene življenjske funkcije. Obenem ima drugi prst položen na eksplozivni sprožilec. Če ga ne zna krotiti, gre lahko vse v "maloro".
Vaš policijski kolega Pavle Čelik je ob pravkar zaključeni razstavi "Maj '68 v Parizu in študentsko gibanje 1968-1972 v Ljubljani" dejal, da bi, če ne bi bilo vas in Andreja Šturma, danes v Ljubljani stal spomenik žrtvam študentskih demonstracij iz leta 1968. Kaj ste pravzaprav storili?
Ob vsakih demonstracijah obstaja tveganje, da bodo žrtve. Med študenti je bilo tedaj uveljavljenih veliko idej, tudi takšnih, ki so zahtevale kri. Težko je bilo ugotoviti, ali jim gre za reformo univerze, za človekove pravice ali za spremembo sistema. Vsaka oblast pa se seveda boji kakršnegakoli gibanja, ki ne deluje v mejah razmišljanja oblasti. Zato je za vsako oblast pomembna lojalnost represivnih organov.
Kot takratni šef ljubljanske policije sem bil pod velikimi pritiski tistih, ki so mi skušali narekovati določeno ravnanje in me prepričevali, da mestu in državi grozi nevarnost. Nekateri z vrha so zahtevali, da študentje iz študentskih domov sploh ne smejo priti do centra. Zaustavili naj bi jih pred železniško progo. Ubrali pa smo povsem svojo pot, ki je verjetno zagotovila, da so ostali živi tako študenti kot oblast. Nekateri so zaradi tega v nas videli tudi liberalce...
To je bil čas vlade Staneta Kavčiča?
(dolg razmislek) Kavčič je imel veliko dobrih idej. Bil pa je zaskrbljen, saj smo se v policiji odločili, da se bomo s študenti pogovarjali. Zato me je njegov minister za notranje zadeve poklical in vprašal, na čigavi strani sem. Rekel sem mu, naj me, če z menoj ni zadovoljen, takoj razreši. S študenti pa sem se dobro razumel, saj sem bil tudi sam relativno pozno še študent pravne fakultete. Ta duh mi je bil blizu.
Je res, da ste študente, ki so pripravljali demonstracije, peljali na viski?
Pili so ga pri meni v pisarni. Jasno sem jim povedal, kje so meje. Njihove pravice so bile, da demonstrirajo in da vladi, če ni dobra, povedo, da jo je treba zamenjati. Zato smo jih tudi spustili pred skupščino. Moja pravica pa je bila, da varujem sistem, ljudi in premoženje. Miličnikom sem pred kontaktom s študenti na ulici pobral orožje, da se nam ne bi zgodila kakšna nesreča. V takšnih situacijah namreč hitro popustijo živci.
Je policist brez sredstva prisile še policist?
Res je bila ta poteza zelo nenavadna. Policisti so s tem postali enakovredni državljanom. Če bi se udarili, bi se s palicami - kot fantje na vasi. Vendar sem to moral storiti.
Kakšen je sicer vaš odnos do orožja? Puško ste prijeli že pri petnajstih in šli v partizane.
Februarja 1943, v četo Janka Premrla - Vojka.
Na Nanos?
Bilo je na Idrijskem, od koder sem doma. Mesec dni kasneje sem bil že ranjen v bitki z domobranci v Suhi krajini. Operirali so me v Kočevskem rogu, brez narkoze, zgolj ob decilitru žganja. Zdravnik mi je iz stegna izrezal drobce šrapnela, kolikor jih je mogel, nekaj pa jih imam še danes v nogi. Aprila sem se že vrnil v brigado. Z orožjem sem si torej domač.
Prva leta po vojni, ko sem kot kriminalist služil v Mariboru, so čez mejo iz Avstrije vdirali "križarji" in ustaške skupine, ki so prodirale proti Hrvaški. Vojna je za nas policiste trajala še do leta 1948 in nič čudnega ni bilo, da smo pred postajo postavili vreče s peskom in nanje mitraljez. Sam sem pod civilnim plaščem, ker uniforme nisem imel, nosil brzostrelko.
Kdo so bili križarji?
Diverzantske skupine iz Avstrije, ki so hotele zrušiti sistem in so imele glavno oporišče na Koroškem, s podporo angleške obveščevalne službe. Z njimi smo se spopadali na meji in v notranjosti. Gonili smo jih od zadaj, na hrvaški meji pa so jih pričakali Hrvatje. Do leta 1948 je bilo to likvidirano in zaključeno.
Večji del pa je bil likvidiran že junija 1945?
Tisto so bile kvizlinške enote, ki so bile vrnjene iz Avstrije. Kolaborantov je bilo več vrst. Prvi, ki sem jih srečal, so bili Milizia volontaria anticomunista (Prostovoljna protikomunistična milica, op.p.), ki jo je ustanovil italijanski okupator v dogovoru s katoliško cerkvijo.
Belogardisti?
Vaške straže vseh vrst.
Je bila ta milica res volonterska?
Rekrutirali so jo iz zapornikov v koncentracijskih taboriščih na Rabu in drugod. Če si hotel od tam priti živ, si podpisal, da se "prostovoljno" pridružuješ. Po kapitulaciji Italije so nekateri med njimi postali domobranci, po prisegi pred generalom Erwinom Rösenerjem pa pomožne enote SS.
Po koncu vojne so bili vrnjeni s Koroške, ker so tako sklenile velike zavezniške sile. Vse, kar je sodelovalo z okupatorjem, se je zbralo na tem majhnem slovenskem teritoriju! Preden so izdajalci zbežali iz Ljubljane, so "čistili" ljubljanske zapore. Veliko zapornikov so zverinsko pobili na Turjaku. Še 15. maja, že po koncu vojne, so partizani na Koroškem, ko so sproščeno korakali po cesti, padli v zasedo domobranskih enot. Sto petdeset jih je umrlo.
Razpravljati po šestdesetih letih je lahko. A takrat so bila čustva drugačna. Vse je bilo preveč živo. Vsi smo nosili vojno še v sebi in tega se ne moreš znebiti z dnem, ko je vojne konec. Kdor preživi tak pokol in se čez štirinajst dni ponovno sreča z domobranci... (premolk) Gotovo bi bilo bolje, če bi namesto devet ali deset tisoč pobili le tisoč tistih, ki so bili pravi klavci. Vendar je to obžalovanje danes zelo lahko izreči, takrat pa takšnega razmišljanja ni bilo.
Italijanski predsednik Giorgio Napolitano je na primer rekel, da smo Slovenci genocidna nacija...
Rekel je "Slovani" oziroma "Slavi".
Ker je imel opravka z nami in s Trstom, se ve, koga je imel v mislih. Vendar ni šlo za genocid, temveč maščevanje. V NOB smo izgubili 28.000 borcev, če civilnih žrtev sploh ne štejem. Priče smo bili hudim zločinom, ki človeka navdajo s sposobnostjo, da bi potolkel, ne da bi pomislil, petdeset ljudi. Izgubil sem prijatelje in sošolce, ki so jih pobili sodelavci okupatorjev. Teh občutkov se ne da primerjati s sedenjem v fotelju šestdeset let kasneje.
Vendar je bilo maščevanje organizirano. Ni vsak deloval iz osebnega gneva, temveč je bil ta gnev institucionaliziran. Organizirani so bili vlaki in tovornjaki.
Zase lahko rečem le, da sem imel srečo, da po vojni nisem bil nikdar poklican, da bi kogarkoli streljal. Tudi mene bi lahko določili, da bi opravil takšno delo, in verjetno bi ga opravil, saj se je v meni še vedno odvijalo vse tisto, kar se je dogajalo med vojno. Kot mladim partizanom iz takratne fašistične Italije nam sprva ni bilo jasno, zakaj so nam po prehodu v notranjost Slovenije starejši govorili, da bo najbolj nevarno srečanje z domačini. Na Primorskem, od koder prihajam, so imeli ljudje zelo jasen odnos do fašizma. V matični domovini pa smo med našimi ljudmi naleteli na sovražnike v cerkvah, utrjenih kot bunkerji. Pravljični slovenski svet, o katerem so nam pripovedovali starši, se je pred nami podrl.
Kaj je torej vzrok za povojne poboje?
Prvi vzrok sta vojna in okupacija. Če bi se vsi združili v boju proti okupatorju, tega ne bi bilo.
Naj vas vprašam kot kriminalista: je po vašem smiselno preiskovati poboje kot zločin?
Smiselno je dostojno pokopati mrtve in postaviti obeležje tragičnemu poglavju zgodovine tega prostora, kjer se je med množico vojaških enot končevala druga svetovna vojna. Prišlo je do strašnega obračuna, ki pa ni bil zgolj slovenski obračun. Ne pozabimo, da so tedaj v Franciji pustili umreti od lakote milijon nemških ujetnikov in njihovih družin. Ljudje so za vse to vedeli, zdaj pa se ponovno obnavlja, da bi bil zločin kolaboracije potisnjen v ozadje. To ni spravno dejanje, ampak pranje madeža. Ni ne moralno ne pietetno.
Leta 1975 je Boris Pahor intervjuval Edvarda Kocbeka, ki je spregovoril o pobojih. Vas je ta intervju presenetil?
Prej ali slej se je moralo razkriti.
Zakaj je bilo prej skrito?
To so bila leta prerivanja, ko stvari iz časa vojne niso bile razčiščene. Za Kočevski rog sem sicer izvedel v šestdesetih. Prej me to pač ni zanimalo. Nisem bil obremenjen. Potem so se vsako leto 1. novembra v Rogu pojavljale svečke. Nekateri so menili, da je to treba preprečiti, tudi v obdobju, ko sem bil načelnik ljubljanske policije, Kočevska pa je sodila v območje moje pristojnosti. Rekel sem: vsaka mati, bela ali rdeča, ima pravico iskati grob svojega sina. Nehajmo!
Imeli ste nekaj elementov zločina - trupla, kraj dejanja, domnevne storilce in motiv. Ste razmišljali o tem, da bi uvedli preiskavo?
Ne! Tedaj so bili poboji še vedno obravnavani kot posledica vojne. Ko smo se umaknili iz Trsta, jugoslovanska vojska ni bila več priljubljena med zavezniki. V Furlaniji je pripravljena čakala armada. Po Sloveniji smo preganjali ustaške skupine. Takšne so bile politične okoliščine povojnega časa.
Hočete reči, da bi kot miličnik lahko preiskovali poboje, niste pa se tega lotili zaradi politične interpretacije povojnega časa?
Najprej smo se lotili preiskovanja pobojev naših ljudi. Kot sem vam povedal, za nas vojne ni bilo konec do leta 1948.
Sistem je bil ogrožen, zaradi tega rigiden in policija je v tem sodelovala?
Do preloma in prve sprostitve je prišlo, ko je padel Ranković, leta 1966. Druga sprostitev je prišla leta 1974, s sprejemom nove ustave. Tedaj smo praktično prekinili stare vezi s centralo. Slovenske varnostne sile so postale del republiške pristojnosti. Zato sem po letu 1980 kot poveljnik milice na slovenskih uniformah uvedel slovenski grb.
Slovenska policija je bila edina s svojim grbom v Jugoslaviji?
Edina. V Beogradu so me na ministrstvu za notranje zadeve zato vsi napadli, od Makedonije do Hrvaške, da z nacionalističnim grbom razbijam enotnost Jugoslavije. Moj odgovor je bil kratek: O slovenski ustavi se v Beogradu z vami ne bom pogajal! Minister me je vprašal, ali je to vse. Ni, sem rekel. Prosim avto do aerodroma, ker grem domov.
Ko ste to izrekli, ste morali imeti močno zaslombo.
Imel sem jo v vrhu slovenske politike. Obnašali smo se kot samostojna družba z lastnimi problemi. To je kasneje pripeljalo do tega, da smo bili leta 1990 popolnoma pripravljeni za spopad. Izvedeli smo, da so tuje obveščevalne službe že leta 1983 ocenjevale, da se bo na Balkanu nekaj zgodilo. Rečeno je bilo, da se Slovenija ne obnaša kot republika, ampak kot država. Ocena je bila, da je v osemdesetih odstotkih država. V policiji smo imeli celo lastno vadišče in protitankovske rakete, ki smo jih hranili še iz časa, ko smo bili vključeni v strategijo vojaške obrambe države. Kasneje smo iz te izstopili, orožje pa obdržali.
Ko se je jugoslovanski vrh odločil Teritorialni obrambi pobrati orožje, ga vam niso?
Seveda ne! Bili smo republiška formacija, pokrovitelj TO pa je bila armada.
Pri vsem tem vas je ves čas ščitila politika in vi ste ščitili njo. Je smiselno govoriti o avtonomiji policije?
Avtonomijo lahko ohranja človek, ki policijo vodi. Na zadnjih sindikalnih demonstracijah v Ljubljani leta 2007 me je, denimo, zanimalo, zakaj je bil parlament varovan z oklepljenimi policisti. Kasneje sem policijske funkcionarje v zasebnem pogovoru vprašal, kakšna je bila varnostna ocena, ki je privedla do takšnega obnašanja. Je bila napovedana zrušitev parlamenta? Nihče mi ni znal odgovoriti. Namen je bil zgolj demonstracija moči in zvestobe ministru in vladi.
Zanima me, kje je meja krize, ki nastaja, kje je meja tajkunskega prevzemanja in na kateri točki narodu zakuha. Oblast se je kapitalu odprla na najbolj vulgaren način. Tudi današnja vlada tega ne zna ustaviti. V mojem času bi menedžerji, ki si grabijo denar, že sedeli. Vsak najmanjši poskus smo eliminirali.
Samostojno, ali v dogovoru s politiko?
Za nikogar, ki sem ga ujel, nisem nikogar spraševal. Pokritje sem imel v zakonu. Pa so mi nekateri govorili, naj se ustavim, ker gre za prijatelje Matije Mačka. Bomo videli, sem odgovoril. Zgodilo se ni nič.
Danes velja prepričanje, da je bila v komunističnih časih policija podaljšana roka politike.
Danes je ta roka desetkrat daljša. Obdobje ministra Dragutina Mateja je tipičen primer, ko policija ni imela nobene besede. Jože Romšek je kot generalni direktor policijo razvrednotil. To je postalo povsem jasno v Ambrusu, kjer je primer prevzel kar Mate osebno.
V mojem času ne bi nikomur padlo na pamet, da bi depeše Interpola leto in pol zadrževal v predalu, kot se je zgodilo v primeru Patria. Gorje, če bi zamudil tri dni. Naslednji dan ga ne bi bilo več v službi.
Prejšnji teden so se začele hišne preiskave.
Ali niso te preiskave posledica prikritih depeš? Ker so bile utišane, ni prišlo do preiskovalnih dejanj, do katerih bi moralo priti že takrat. Potem bi bila ta preiskava povsem drugačna. Ločenost politike in policije - to so danes pravljice za otroke.
Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal se je odločila, da generalnega direktorja policije ne bo več izbirala z javnim razpisom, temveč neposredno, ob soglasju uradniškega in državnotožilskega sveta. Bi se s tem lahko strinjali?
Katarina Kresal bo preživela, če bo imela srečo, da bo obkrožena s kompatibilnimi in poštenimi strokovnjaki. Minister in vlada morata imeti možnost izbirati med strokovnjaki.
Strokovnjaki bi se lahko prijavili tudi na javni razpis.
Saj so ga imeli, pa so izbrali Romška. Katarino Kresal spoštujem, saj so njeni ukrepi pravi. Korajžno se je spustila v veliki madež izbrisanih. Doslej ni nihče spravil skupaj spoštovanja odločitev ustavnega sodišča.
Srečo pa bo na tem ministrstvu potrebovala, saj je nastavljenih veliko min. Pred narodom in parlamentom odgovarja za sistem varnosti v državi. Če od svojih uslužbencev ne bo dobila pravih informacij, bo izgubljena. V sistemu, kot je policija, ni uslužbenca, ki bi se samostojno odločil, da depeše Interpola ne bo pokazal. Dobi direktivo, da je ne sme. Katarina Kresal bi morala to razčistiti, saj gre za velik madež na slovenski policiji. Namen je najbrž bil, da bi zadeva zastarala. Kaj bo v takšnih razmerah, ko imamo nedelujoče preiskovalne inštitucije, ki niso preiskovale teh, ki so ropali državo, storila? Kaj bo, če ljudem v krizi prekipi in se dvignejo?
Sociologi pravijo, da se bodo ljudje sicer dvignili, vendar ne proti eliti, temveč proti manjšinam, Romom in priseljencem.
Imate prav. Ni slučajno, da se govori o milijardah, ki naj bi jih država morala plačati izbrisanim, četudi ni nobenega razloga za takšno govorjenje. Ta pritisk pa je ogromen in usmerjen je na veliko maso ljudi.
V Italiji se v tem kontekstu, s privolitvijo politike, organizirajo domnevne "zaščitne" skupine občanov, ki izvajajo policijski nadzor in preganjajo Rome, Romune in druge priseljence.
Poleg tega je na cestah vojska. Ustvarja se lažen vtis, da je nacija ogrožena od manjšine: oni nas posiljujejo, oni nas ropajo, oni nam kradejo. S tem se kanalizirajo nezadovoljstvo, gnev in jeza drugam. Pri nas je enako! Izbrisani, med katerimi so mnogi rojeni v Sloveniji in se počutijo Slovence, so priročen izgovor za vse slabo, kar se nam godi.
Rojeni ste bili pod fašizmom. Zakaj se fašizem vedno znova vrne tja, kjer je nekoč že uspeval in kjer je tudi propadel?
Fašizem vedno izkorišča krizo in deluje v sodelovanju s kapitalom. Kapital namreč ni obremenjen z razmišljanjem o socialnih razmerah. Socialen je zgolj toliko, kolikor se boji, kaj bi lahko sledilo izkoriščanju. Situacijo umirja zgolj toliko, da ne pride do izbruha. Generira se iz najbolj izkoriščanih, iz žrtev, ki jim je obljubljen red, tudi red nad demokracijo. Pelje pa v vojno.
Bi lahko krizo izkoristil tudi komunizem in se ponovno afirmiral?
Komunistov v Sloveniji ni več. Desnica ima več možnosti, saj levica nima vodje. Vsaj jaz ga ne vidim. Fašizem vidimo v Italiji, na Poljskem in Češkem. Vprašanje je, na katero stran se bodo postavili obstoječi politični liderji. Skušnjava izkoristiti tiste, ki so spodaj, je velika.
To počnejo tudi države. Kaj menite o januarski pobudi italijanskega zunanjega ministra Franca Frattinija, da bi Italija posredovala v sporu med Slovenijo in Hrvaško?
Italijanska iredenta ne bo nikdar priznala, da Istra, Zadar in otoki niso več njeni. V Italiji še vedno volijo župane teh mest. Še vedno imajo župana Zadra. S preteklostjo niso razčistili. Kot je tudi res, da pred letom 1945 Hrvati nikoli niso imeli Istre.
Mimogrede, ste imeli kot republiški načelnik milice pregled nad tem, do kod se je izvajal nadzor v Piranskem zalivu?
Dokumenta, ki bi dokazoval naše obvladovanje celotnega Piranskega zaliva, ni. Hrvatom sicer ta prostor ni bil tako pomemben. Več posla so imeli s preganjanjem italijanskih ribičev, ki so vdirali v njihovo morje. Mi se zato nismo obremenjevali s sredinsko črto, v glavnem pa smo se je držali. Nikoli se nismo izkrcavali na hrvaški strani. Ideja, da je ves Piranski zaliv slovenski, je nora. Tega nam ne bo nihče dal. Moder bi bil po mojem dogovor, ki sta ga sprejela Drnovšek in Račan.
Če se vrnem k vašemu vprašanju: kar smo izgubili, smo izgubili leta 1945. Partizani smo se tolkli za Trst in Gorico, pa smo ju izgubili. Italijansko levico smo kasneje podprli pri vprašanju o reparacijah. Vendar nam Italija ni dala nikakršne odškodnine. Nobenega zločinca niso obsodili, kot so to storili v Nemčiji. Italijani se danes razglašajo za žrtve druge svetovne vojne, ker so jih po kapitulaciji okupirali Nemci. S tem naj bi svoje zločine oprali. Ta mehanizem je zelo značilen.
Po upokojitvi leta 1984 ste prevzeli vodenje Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Kakšno je danes stanje na slovenskih cestah?
Naši načrti so bili vedno veliki. Včlanili smo se v svetovno združenje in v njem veljali za najbolje organizirane, saj smo imeli občinske svete. Po osamosvojitvi so nam jih na žalost sedemdeset odstotkov ukinili. Župani jih niso hoteli, saj so trdili, da gre za dediščino komunizma. Leto dni mi je vzelo prepričevanje, da moramo občinske svete ohraniti, ker gre za varnost naših otrok. Ko sem svet prevzel, smo na cestah izgubili vsako leto dva razreda otrok. Gledano v celoti smo imeli po petsto mrtvih. Ko sem delo končal, je bilo povprečje dvesto petdeset, od tega pet otrok. Še vedno pa seveda ne dosegamo ciljev, ob katerih bi lahko rekli, da smo narod, ki spoštuje sebe in življenja drugih.
Kaj ste storili za to, da se je število žrtev prepolovilo?
Osredotočil sem se na mlade. Starega osla učiti je izguba časa. Vozniki poznajo predpise, vedo, kaj pomeni voziti devetdeset, sedemdeset ali petdeset. Vendar tega ne spoštujejo. Takšnega lahko samo kaznuješ. Vlagati v izobraževanje pa je nekaj drugega. Zato smo se usmerjali v akcije v vrtcih in šolah. V sodelovanju s šolniki smo, potem ko nam je uspelo ponovno vzpostaviti občinske svete, začeli dosegati uspehe. Šolam smo podarili kolesa za opravljanje kolesarskih izpitov, promovirali smo kresničke, začeli smo s prvimi akcijami za otroške sedeže. Bil sem bitko s cestarji. Nisem zahteval novih cest, povedal pa sem jim, da jih bom preganjal in napadal kot zver, če ne bodo zgradili tistega metra pločnika, da bodo otroci varno prišli v šolo!
Ravno te dni se je zgodilo, da je nekdo vozil po avtocesti v nasprotni smeri in povzročil nesrečo z dvema smrtnima žrtvama. Gre za posamezen eksces ali za sistemski problem?
V tem primeru ni bilo sistemske napake. Vprašanje pa je, ali so vedno vsi vstopi na avtocesto primerno označeni. Sam sem doživel, da je pred menoj ob vstopu na avtocesto neki voznik zapeljal v nasprotno smer. Policisti so ga ustavili pred naslednjim izvozom. Bil je mrtvo pijan.
Takšnega človeka je treba kaznovati. Vendar so bila sodišča za prekrške vedno zasuta s prijavami in je polovica takšnih zadev zastarala. Ko sem bil še policijski poveljnik, sem jih hotel razbremeniti. Svojim fantom sem zabičal, da več kot sedemdeset tisoč predlogov na leto slovenska sodišča za prekrške ne smejo prejeti. Pred tem so jih prejela po sto petdeset tisoč. Saj ne moremo kaznovati celega naroda! Cerkev odpušča že dva tisoč let, mi pa bomo v enem letu kaznovali vse po vrsti? To je pomenilo krajo državnega denarja, ker smo policiste in sodnike plačevali za delo, ki ga niso mogli opraviti do konca. Višina kazni mi ni bila pomembna. Lahko je tudi en evro. Ampak ta evro mora biti plačan in sodišče mora imeti možnost, da postopek spelje do konca. Ljudje ne smejo imeti občutka, da jih kazen za tisto, kar so storili napak, ne bo nikoli doletela.
Fotogalerija
Danes je roka politike desetkrat daljša kot v mojem času
osebna izkaznica
Pri petnajstih se je pridružil partizanski četi narodnega heroja Janka Premrla - Vojka.
Po vojni je tri leta kot kriminalist v civilu preganjal ustaše.
Kot predsednik zveze študentov na pravni fakulteti je v zvezo povabil Milana Kučana in pri tem namerno preslišal njegova omahovanja. Kučan je kasneje pripovedoval, da ga je Winkler prepričal za vstop v politiko.
Od leta 1965 do 1974 je vodil ljubljansko policijsko postajo in je v mirovniškem letu 1968 miličnikom pobral orožje.
Leta 1978 je bil minister za promet in zveze, od 1979 do upokojitve leta 1984 pa republiški načelnik milice.
V zgodnjih osemdesetih letih se je uprl zvezni oblasti in slovenskim miličnikom na uniforme pripel slovenski grb.
V osemdesetih in devetdesetih letih je vodil Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu.
Njegovo ime policijske vrste še danes postavi v pozor.
Komentarji