Dnevnik.si
- Zadnje objavljeno
- Preberite tudi
Poglej fotogalerijo
Prof. Mojmir Mrak: Glede na to, da naj bi se BDP zmanjšal za kar 4 odstotke, se zdi napoved o vsega 0,6-odstotnem padcu zasebne potrošnje dokaj majhna.
"Pa ne zaradi samega obsega zmanjšanja gospodarske rasti, ki jo zdaj napoveduje Umar za letošnje leto, temveč zaradi razlike med njegovo najnovejšo napovedjo in tisto iz decembra lani, na kateri je vlada tudi temeljila pripravo rebalansa letošnjega proračuna. Nedvomno so se gospodarske razmere v svetu in v državah, ki so naši glavni izvozni trgi, v zadnjih treh mesecih močno poslabšale, pa vendar se mi zdi sprememba napovedane stopnje gospodarske rasti od takratnih plus 0,6 odstotka na sedanjih minus 4 odstotke izredno velika. Postavlja se mi vprašanje, ali je ta nova napoved preveč črnogleda. Če ni, potem je bila pač decembrska projekcija verjetno preveč optimistična. Skratka, porajajo se mi določeni dvomi o napovedovanju gospodarske rasti v Sloveniji.
Naj navedem nekaj argumentov, zaradi katerih ocenjujem veliko razliko med decembrsko in najnovejšo Umarjevo napovedjo gospodarske rasti kot težko razložljivo. Prvič, zmanjšanje napovedane stopnje gospodarske rasti je večje kot v velikem številu partnerskih držav. Drugič, direktor Umarja je na seji odbora državnega zbora za finance in monetarno politiko ta ponedeljek pojasnil, da se v procesu napovedovanja gospodarske rasti posvetujejo z mednarodnimi institucijami, kot sta OECD in MDS. Slednji je pred vsega dvema tednoma napovedal za Slovenijo zmanjšanje gospodarske rasti v letošnjem letu na ravni enega odstotka. Razlika v primerjavi z napovedjo Umarja je več kot očitna.
In tretjič, dober poznavalec napovedovanja BDP in nekdanji direktor Umarja Janez Šušteršič je isti dan, ko je bila objavljena najnovejša napoved Umarja, za časopis Finance izjavil, da možni 7-odstotni padec rasti v Nemčiji letos lahko za Slovenijo pomeni padec v višini dveh odstotkov in morda celo več. Skratka, ob napovedanem več kot 4,5-odstotnem znižanju napovedi gospodarske rasti, kar dejansko pomeni veliko spremembo glede na decembrsko napoved, bi človek pričakoval bistveno temeljitejšo argumentacijo, kot je bila javnosti posredovana."
Menite, da bi moral Umar prej pripraviti nove napovedi, predvsem zato, ker rebalans sloni na njegovih napovedih?
Mislim, da je bila Umarjeva napoved gospodarske rasti, pripravljena decembra lani, povsem pravočasna za pripravo rebalansa proračuna. Verjamem, da je bila podobno kot vedno dotlej tudi takratna napoved gospodarske rasti za leto 2009 narejena po najboljših močeh institucije, vendar pa je bila žal preveč optimistična. Na to, da je ministrstvo za finance v pripravi rebalansa proračuna že vsaj implicitno računalo z nižjo stopnjo gospodarske rasti, kaže dejstvo, da so bile nekatere rešitve, ki bi lahko prispevale k zmanjševanju proračunskih prihodkov, prestavljene s prvotno predvidene sredine leta 2009 na začetek leta 2010. Ostaja pa nesporno dejstvo, da so bili izdatki rebalansa proračuna za leto 2009 pripravljeni na predvideni stopnji gospodarske rasti plus 0,6 odstotka, ki je bistveno višja od nove napovedi. Posledično to pomeni, da bo do konca letošnjega leta potreben vsaj še en rebalans proračuna države.
Bi lahko del razlogov za razlike v napovedih iskali v velikem zamiku, s katerim državni statistični urad objavlja četrtletne podatke o gospodarski rasti? Ti so namreč zelo pomembni za Umarjeve analize.
Ni mi znano, da bi obstajale bistvene razlike v dinamiki objavljanja kvartalnih statističnih podatkov, pomembnih za napovedovanje gospodarske rasti, med slovenskim statističnim uradom in statističnimi uradi drugih držav članic Evropske unije. To torej ni pomembnejši problem, s katerim bi lahko pojasnjevali razlike med napovedmi gospodarske rasti zdaj in pred tremi meseci. Po mojem mnenju je pomembnejše vprašanje, ali je naš sistem napovedovanja gospodarskih gibanj najbolj primeren. Ali je res optimalno za državo, da se pri napovedovanju gospodarske rasti in drugih makroekonomskih agregatov zanaša izključno na napovedi ene z zakonom predvidene inštitucije, v našem primeru je to Umar, ali pa bi bilo za državo bolje, da bi proračunsko planiranje temeljilo na nekakšnih sintetiziranih makroekonomskih agregatih, ki bi jih pripravilo več institucij.
S tem se nikakor ne zavzemam za ustavljanje novih inštitucij, ki bi pripravljale makroekonomske projekcije. Nasprotno, veljalo bi razmisliti, da se nekatere od obstoječih raziskovalnih institucij s kredibilnostjo in referencami makroekonomskega napovedovanja, morda pa tudi nekatere nove, sistemsko vključijo v proces makroekonomskega napovedovanja v državi. Tudi projekcije Banke Slovenije kot sicer neodvisne institucije bi veljalo upoštevati kot input za odločitve o makroekonomskih kategorijah, ki bodo uporabljene za napovedovanje. Večje število institucij, ki bi delale makroekonomske projekcije po različnih metodologijah, bi bilo izrazito pomembno v situacijah, ko bi se pojavljale sistemske razlike v napovedih. Do takšnih razlik pa najbolj pogosto prihaja v kriznih situacijah, kakršna je danes.
Konkurenca med posameznimi inštitucijami bi po vašem mnenju torej pripomogla k boljšim napovedim.
Seveda. Konkurenca bi vzpodbudila razpravo o razlogih za razlike v napovedih, kar je dobro. Naj ilustriram. V zvezi z zadnjo napovedjo Umarja se na primer postavlja vprašanje, povezano z napovedanim padcem zasebne potrošnje. Glede na to, da naj bi se BDP zmanjšal za kar 4 odstotke, se zdi napoved o vsega 0,6-odstotnem padcu zasebne potrošnje dokaj majhna. To še toliko bolj, ker proračunski prilivi iz naslova davka na dodano vrednost beležijo znaten padec v prvih mesecih letošnjega leta. Verjamem, da za takšno napoved Umarja obstaja razlaga, bilo pa bi zanimivo to napoved soočiti z napovedmi morebitnih drugih institucij.
Prednost izdelave makroekonomskih napovedi s strani večjega števila institucij, ki bi pri svojem delu uporabljale različne metodologije, bi bila prav v tem, da bi to spodbujajo razpravo o teh napovedih, že samo to dejstvo pa bi prispevalo k večji kvaliteti makroekonomskih agregatov, ki bi bili v končni fazi uporabljeni v procesu načrtovanja državnega proračuna in drugih segmentov javnih financ države.
Kako je to urejeno v tujini? Obstaja kakšna prevladujoča ureditev?
Ne, kolikor je meni znano, o prevladujoči ureditvi na tem področju ni mogoče govoriti. V nekaterih državah imajo ureditev podobno naši, v drugih državah pa vlade pripravljajo proračun na podlagi napovedi več institucij. V Nemčiji, na primer, imajo v tem procesu zelo pomembno vlogo napovedi, ki jih pripravlja pet raziskovalnih inštitutov iz različnih delov države. Katera od teh dveh in verjetno še kakšne tretje ureditve je najbolj primerna za posamezno državo, je odvisno od vrste dejavnikov, vključno z njeno institucionalno ureditvijo in velikostjo.
V Sloveniji kot majhni državi bi bilo nesmotrno iti po nemškem modelu, saj za to nimamo niti dovolj kvalitetnih kadrov na tem področju, bilo bi pa tudi nerazumno drago. Bi pa vendarle veljalo vzpostaviti ureditev, kjer bi napovedovanje makroekonomskih indikatorjev sistemsko temeljilo na več kot samo na uradnih napovedih Umarja.
Najbrž so pri napovedih težava tudi zdajšnje izredne razmere. Za slovensko gospodarstvo imamo primerne časovne vrste le od leta 1995, tako da nimamo prave podlage za napovedi v kriznih razmerah, pa tudi v državah, kjer tovrstnih težav nimajo, vidimo, da napovedi spreminjajo iz meseca v mesec.
To nedvomno drži. Kvalitetno napovedovanje gospodarske rasti v sedanjih hitro se spreminjajočih razmerah je izrazito težavno, da ne rečem nemogoče, povsod po svetu, saj se vse napovedi, ki so starejše od 14 dni, izkažejo kot zastarele. Časovne serije podatkov, ki so eden od ključnih elementov napovedovanja, so v teh razmerah bistveno manj zanesljiva osnova za napovedovanje, podobno pa velja tudi za modele napovedovanja. Prav zaradi teh omejitev bi bilo za državo dobro, da bi v procesu napovedovanja gospodarskih trendov sodelovalo več inštitucij, ki bi uporabljale različne metodologije. To problema napovedovanja gospodarske rasti in drugih makroekonomskih agregatov ne bi v celoti rešilo, bi pa povečalo stopnjo njegove zanesljivosti.
V takšnih kriznih razmerah je verjetno zelo pomemben tudi menedžment številk, kako so te predstavljene in kdaj?
Da, nedvomno, in tu sem bil še drugič presenečen, ko so bile pred dnevi objavljene nove napovedi o slovenski gospodarski rasti. Tako je direktor Umarja na že omenjeni seji odbora državnega zbora za finance in monetarno politiko razložil, kako na Uradu že pripravljajo novo napoved, da pa o konkretnih številkah v tem trenutku še ne more govoriti, ker naj bi bila napoved končana v naslednjih 14 dneh. Poleg tega je najavil, da se smer napovedi obrača močno navzdol in da lahko v letošnjem letu pričakujemo negativno stopnjo gospodarske rasti. Do tod vse lepo in prav, saj smo vsi vedeli, da rast ne more biti pozitivna. Presenečenje pa je sledilo že takoj naslednji dan, ko je na za to priložnost sklicani tiskovni konferenci predsednik vlade objavil dramatično poslabšane napovedi gospodarske rasti za državo v letošnjem letu.
Ko sem skušal v konsistentno celoto povezati izjave predsednika vlade in njegovega glavnega makroekonomista o gospodarskih napovedih za leto 2009, pri čemer so te bile dane v razmaku vsega 24 ur, se mi je zastavila vrsta vprašanj. Na primer, kako je mogoče napoved gospodarske rasti objaviti samo en dan po tem, ko je v parlamentu rečeno, da napoved še ni pripravljena oziroma da bo pripravljena v naslednjih dveh tednih? Kako pojasniti različni sporočili, ki sta bili v zvezi z napovedano gospodarsko rastjo države dani s strani vladnih predstavnikov v razmaku vsega enega dneva?
Po eni strani je direktor Umarja na ponedeljkovi seji v parlamentu sicer najavil prehod Slovenije v območje negativne gospodarske rasti, vendar pa ob tem ni dal nikakršnih indikacij o rangu velikosti tega znižanja. Sporočilo tega nastopa nikakor ni napovedovalo dramatičnosti poslabšanja gospodarske napovedi in je bilo v nasprotju s sporočilom, ki je bilo dano naslednji dan, ko je premier osebno predstavil podatke o drastično znižani napovedi gospodarske rasti. In še eno vprašanje. Kaj se je želelo doseči z očitno pospešitvijo objave napovedi gospodarske rasti, in to v trenutku, ko je bil rebalans proračuna tik pred sprejemom?
Če želi država normalno delovati, vključno z izvajanjem že sprejetih protikriznih ukrepov, mora rebalans sprejeti, pa čeprav to pomeni njegovo kasnejše ponovno usklajevanje z novimi makroekonomskimi napovedmi. Prav zaradi tega dejstva bi se mi zdelo smiselno, da bi objavo novih napovedi gospodarske rasti, še zlasti tako dramatično poslabšanih, kot so sedanje, spremljal program ukrepov, s katerimi se bo vlada odzvala na še dodatno zaostreno gospodarsko situacijo. Ne vidim posebnega problema, če bi bile zaradi priprave teh ukrepov tudi same napovedi objavljene nekoliko kasneje.
Zakaj so napovedi gospodarskih gibanj, poleg načrtovanja rebalansa, pomembne?
Napovedi gospodarske rasti in nekaterih drugih makroekonomskih agregatov so pomembne predvsem za načrtovanje javnih financ kot enega ključnih gospodarskih agregatov vsake države. V Sloveniji javne finance predstavljajo blizu polovice BDP, samo državni proračun pa okoli ene četrtine. Napovedi so torej ključnega pomena tako za planiranje javnofinančnih prihodkov kakor tudi za planiranje posameznih skupin izdatkov, ki se financirajo iz javnih virov. Poleg tega pa tovrstne napovedi predstavljajo tudi input poslovnim subjektom pri njihovem letnem in srednjeročnem načrtovanju.
Glede na napovedi proračunskega primanjkljaja pod petimi odstotki ne gre pričakovati. Vas to kaj skrbi?
Seveda me skrbi, in verjetno ni ekonomista, ki ga to ne bi skrbelo v večji ali manjši meri. Je pa treba ta primanjkljaj postaviti v kontekst svetovne gospodarske krize, na katero praktično vse države odgovarjajo s povečanimi primanjkljaji. Delno je to posledica delovanja tako imenovanih avtomatskih stabilizatorjev, delno pa posebnih, proti krizi usmerjenih ukrepov ekonomske politike. Eno ključnih vprašanj v zvezi z višino primanjkljajev danes je, kako dolgo bo trajala sedanja kriza. Če bo relativno kratka, potem tudi petodstotni deficit v posameznem letu ne bi smel predstavljati večjega problema.
Če pa bo kriza trajala daljši čas, in bojim se, da žal bo tako, vzdrževanje deficita na takšni ravni ni vzdržno. To posledično pomeni, da deficita na takšni ravni ne bo mogoče vzdrževati oziroma da bo treba zagristi v resno prestrukturiranje javnih financ, še zlasti njihove odhodkovne strani. Žal v preteklih letih visoke gospodarske rasti, ko bi to bilo mogoče z manj radikalnimi ukrepi, v Sloveniji tega nismo storili. Če se tega ne bomo lotili dovolj hitro niti zdaj, bodo mednarodni finančni trgi začeli kaznovati naše fiskalne slabosti v obliki višanja stroškov za zadolževanje. Trenutno sta boniteta Slovenije in njen položaj na teh trgih še zelo solidna, kar potrjuje tudi obveznica, ki jo je država izdala pred dnevi.
Še ena stvar v zvezi z nastopanjem na mednarodnih finančnih trgih se mi zdi pomembna v časih sedanje finančne negotovosti. Glede na to, da so pogoji na finančnih trgih izrazito zaostreni, tudi pod vplivom različnih psiholoških dejavnikov, je nujno, da slovenski subjekti na teh trgih delujejo čim bolj usklajeno. To ne bi smelo biti preveč zapleteno, saj gre, prvič, za relativno majhno število subjektov, trenutno samo državo, NLB in verjetno SID, in drugič, za subjekte, ki se na teh trgih zadolžujejo z državno garancijo. Ključne determinante dostopa oziroma pogojev dostopa držav članic evroobmočja do sredstev na mednarodnih finančnih trgih danes igrajo fiskalne politike držav. Daljša ko bo kriza, bolj radikalne ukrepe v svojih javnih financah bodo morale sprejemati in izvajati države, če bodo hotele vzdrževati kolikor toliko normalen dostop do mednarodnih finančnih trgov.
Kje bi vi začeli iskati rezerve v javnih financah?
Nujne bodo spremembe tako na strani prihodkov kot še zlasti na strani izdatkov. Ob predpostavki nadaljevanja krize v sedanjem obsegu in tempu na kratki rok ne vidim druge možnosti kot resen poseg v plače javnega sektorja kot izredno visoke postavke državnega proračuna. Čeprav sem tudi sam javni uslužbenec v skladu z lani sprejeto reformo javne uprave, se mi zdi povečevanje plač tega sektorja v času sedanje gospodarske krize izrazito neprimerno in fiskalno preprosto nevzdržno.
Na to, da je povečevanje plač javnega sektorja izrazito neprimeren protikrizni ukrep, je ob predstavitvi študije Mednarodnega denarnega sklada o vlogi fiskalne politike v času krize sredi tega meseca opozoril tudi eden od njenih soavtorjev in vodja misije v Sloveniji. Argumentacija gre predvsem v tej smeri, da se povečanje plač zaposlenih v javnem sektorju ne bo v večji meri prelilo v povečanje potrošnje. Torej, če želimo pospešiti zasebno potrošnjo, je proračunska sredstva, ki jih ima država na razpolago za protikrizno ukrepanje, bolj smotrno usmeriti za druge namene.
Večjo spodbudo potrošnji bi tako na primer predstavljali transferji, namenjeni blaženju posledic povečane nezaposlenosti. Določene rezerve na kratki rok so verjetno tudi pri nekaterih vrstah materialnih stroškov, na nekoliko daljši rok pa morda tudi določene spremembe glede organiziranosti javne uprave tako na državni kot lokalni ravni.
Predstavniki Mednarodnega denarnega sklada so na obisku v Sloveniji poudarili, da je izrecna zaveza vlade, da bo kljub kratkoročno visokemu primanjkljaju v kratkem ponovno pripeljala javne finance v zelene številke. Lep primer je Obama, ki ob letošnjem predvidenem primanjkljaju nad 10 odstotkov vedno znova poudarja, da ZDA do konca njegovega mandata ne bodo več imele luknje v državnih financah. Od naše vlade še nismo slišali izjav, ki bi kazale na zavezo k srednjeročni vzdržnosti javnih financ.
Takšne zaveze so nujne in verjamem, da jih bo vlada oblikovala v okviru tako imenovanega stabilizacijskega programa, ki naj bi ga naša država predala evropski komisiji v naslednjih tednih. Kot rečeno, znatno povečan proračunski primanjkljaj v letošnjem letu je na kratki rok sicer vzdržen, vendar pa samo pod predpostavko, da ga bo spremljal jasen program reform oziroma ukrepov, s katerimi namerava vlada primanjkljaj na srednji rok zmanjšati. Verjetno bi v tem dokumentu vlada že morala nakazati smeri svojega ukrepanja v tistih segmentih, ki imajo največje javnofinančne posledice. Gre tako za politiko plač v javnem sektorju kakor tudi za usmeritve glede pokojninske reforme, sprememb na področju zdravstva ter morebitnih dodatnih reform na področju trga dela.
Na strani prihodkov bo verjetno enkrat treba ugrizniti v kislo jabolko nepremičninskih davkov in morda še v katero področje. Bilo bi koristno, da bi takšen program spremljala vsaj okvirna časovnica predvidenih reform oziroma ukrepov za obdobje naslednjih treh let oziroma za obdobje do konca mandata vlade.
Po eni izmed anket je Slovenija med državami, kjer je možnost socialnih nemirov najnižja. Bomo tako govorili tudi v naslednjem letu?
Upam, da bomo. Vedeti namreč moramo, da nimamo težave samo mi, temveč imajo težave tudi vse druge države, nekatere med njimi še bistveno, bistveno večje od nas. Naše težave je torej treba umestiti v splošni kontekst svetovne gospodarske krize. Ko se je Slovenija odločala za samostojnost, se je sočasno odločila tudi za odprto tržno gospodarstvo znotraj EU. Ta odločitev je bila dobra, saj nam od vseh možnih alternativ, ki smo jih imeli na razpolago, na dolgi rok zagotavlja najboljše razvojne možnosti. Je pa res, da velika odvisnost od izvoza, in Slovenija izvozi kar približno 70 odstotkov BDP, pomeni tudi delitev usode z našimi največjimi gospodarskimi partnerji. Ko ti zaidejo v težave, in temu smo danes priča, smo z njimi v težavah tudi mi.
Krize v Sloveniji torej ne bomo rešili, če ne bo prišlo do rešitve krize v svetu in še zlasti v državah EU. Lahko pa s svojimi ukrepi poskrbimo za to, da bodo stroški krize čim bolj obvladljivi oziroma da bomo iz krize prišli čim manj prizadeti in torej čim bolj sposobni za tekmovanje v mednarodni konkurenci v trenutku, ko se bo kriza umirala in se bo začel nov razvojni cikel. Dejstvo je, da bo ta kriza precej premešala karte med svetovnimi igralci, tako na ravni držav kot na ravni poslovnih subjektov. Upam, da bo Slovenija med tistimi državami, ki bodo iz krize izšle z dobrimi kartami v roki.
Fotogalerija
Razlika v napovedih BDP ni normalna
osebna izkaznica
Redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ter redni gostujoči profesor na ekonomskih fakultetah v Sieni in na Dunaju.
Vodja skupine Republike Slovenije za pogajanja s tujimi upniki v letih 1992-1996.
Svetovalec glavnega pogajalca Republike Slovenije za vstop v EU, zadolžen za pogajanja o finančnem paketu vstopa, v letih 2000-2002.
Član skupine za pogajanja o finančni perspektivi EU za obdobje 2007-2013 v letih 2003-2005 (do odstopa novembra 2005).
Član konzorcija, ki svetuje evropski komisiji glede prihodkovne strani reforme proračuna EU za obdobje po letu 2013.
Član ekspertne skupine ekonomistov Knowledge for Growth, ki jo je leta 2005 ustanovil evropski komisar Janez Potočnik.
Vodja skupine, ki je v letih 2006 in 2007 pripravila poročilo o predvideni reformi proračuna EU za obdobje po letu 2013.
V zadnjih letih svetovalec UNIDO, UNDP in Svetovne banke ter vlad Makedonije, Črne gore in Srbije.
Svetovalec ministra za razvoj in evropske zadeve Mitje Gasparija za področje evropskega proračuna.
Komentarji