Iz Dnevnikovega Objektiva: Zadnji tabu-mama ni ena sama ...

Simon Maljevac in dr. Roman Kuhar in sta že vrsto let partnerja in gejevska aktivista, ki bi, če bi bilo možno, takoj posvojila otroka. Kuhar opozarja, da so istospolne družine tudi znotraj gejevske in lezbične skupnosti večkrat potisnjene na margino, saj predstavljajo vračanje k (nedopustnim) tradicionalnim vzorcem bivanja. A jih v resnici spreminjajo. 

Tako kot mnogo staršev Matjaž nikoli ne bo pozabil prvega joka svoje hčere, ki ga je pred dobrimi petimi meseci slišal izza vrat porodne sobe v eni od kalifornijskih porodnišnic. Veselje je bilo neizmerno. Nosečnost je potekala mirno, deklica se je rodila zdrava in po dveh dneh v porodnišnici je lahko šla domov. Na prvi pogled dokaj običajna zgodba, a z eno posebnostjo. Deklica, ki jo je rodila nadomestna in hkrati biološka mati, se je v ZDA rodila dvema slovenskima očetoma, Matjažu in njegovemu možu.

"Nobene posebne predaje otroka ni bilo," pojasni Matjaž, ker me zanima, kako je bilo vse skupaj videti. "Dva dni jo je mati še dojila, midva pa sva bivala v sosednji sobi, tako da sva bila z njo ves čas v stiku." Ko so porodnišnico zapustili, sta bila pač onadva tista, ki sta jo odnesla domov... To je vse. Nobene drame, nobenih solz, utečen postopek... Z biološko materjo so se dogovorili, da bodo zavoljo deklice ostali v stikih.

Od nekdaj sta si želela otroke, pravi Matjaž, vendar sta se zavedala, da bo želja spričo slovenske zakonodaje, ki istospolnim parom ne dovoljuje posvojitev, bržkone ostala neuresničena. A se je vse spremenilo, ko sta odšla študirat v ZDA in se tam tudi uradno poročila. Da je kaj takega sploh možno, sta izvedela iz medijev, ko pa je želja dozorela, sta se odločila, da poskusita v Kaliforniji, zvezni državi, ki ima eno najbolj liberalnih zakonodaj s področja nadomestnega materinstva. Nadomestno mater je namreč mogoče najeti tudi, če nisi državljan, medtem ko je posvojitveni postopek mnogo bolj zapleten.

Četudi se večina parov odloči za posredovanje specializiranih agencij, sta sama nadomestno mater našla med oglasi. Kandidatov je bilo kar nekaj, izbrala je njiju. Cena? Matjaž ne želi povedati. Iz pogovora je razbrati, da okoli 20.000 dolarjev. Prek agencije, poudari, bi plačala precej več. Prepričan je, da jima gospa otroka ni rodila zaradi denarja, to bi ga celo motilo, prav tako ga nikoli ni skrbelo, da bi si med nosečnostjo premislila. Z možem sta premožna pripadnika srednjega sloja, trdi Matjaž, poleg tega imata štiri svoje otroke, to pa je bilo že njeno tretje nadomestno materinstvo. Gospa menda uživa v nosečnosti. Vsaj tako zagotavlja. Pa tudi če bi si premislila, bi sodišče otroka najverjetneje prisodilo Matjažu in možu. Z nadomestno materjo sta namreč podpisala pogodbo, da bi bilo mogoče pred sodiščem izkazati namen nadomestnega materinstva, prav tako je eden od poskusov oploditve, ki so jih sicer sami opravili doma, potekal s strokovno asistenco. Po rojstvu so tako na dekličin rojstni list kot edina starša vpisali Matjaža in njegovega moža. Pod oznako starš in starš.

V istospolnih družinah odraščajo milijoni otrok

Trojica odtlej živi običajno družinsko življenje in je ena mnogih istospolnih družin v ZDA, ki so nastale v zadnjih tridesetih letih. Različne organizacije ocenjujejo, da naj bi v ZDA v istospolnih družinah živelo do 14 milijonov otrok. Večina naj bi jih izhajala iz prejšnjih heteroseksualnih zakonov ali zvez, ko je zaradi heteronormativnih pritiskov okolja eden od staršev razmeroma pozno razkril svojo homoseksualno usmerjenost. Manjši delež naj bi predstavljali otroci, katerih starši so jih zaplodili ali posvojili z namenom, da jih bodo vzgajali v istospolnih družinah. Četudi niso vse zvezne države naklonjene tovrstnim družinam (ponekod, denimo na Floridi, istospolnim partnerjem ne dovolijo niti porok, kaj šele posvojitev), pa jim vse več sodišč zavoljo otrokovih koristi podeljuje legitimni status, ali povedano drugače - v posameznih primerih socialnim, torej nebiološkim staršem priznajo starševske pravice ali jim omogočijo, da posvojijo biološke otroke svojih istospolnih partnerjev.

Najdlje je pred dvema letoma šlo sodišče v Kanadi, ki je enakovredne starševske pravice in dolžnosti podelilo dvema mamama in očetu. (Pri nas kaj takega sodi samo v polje fikcije - prvo dramo z omenjeno tematiko z naslovom Mama ni ena sama, zgodbo o družini dveh lezbičnih mam in gejevskega očeta ameriške avtorice Paule Vogel, te dni na oder Ptujskega gledališča postavlja režiser Matjaž Latin.)

Podobne korake je v zadnjih desetih letih storila tudi liberalna Evropa: Islandija, Belgija, Nizozemska, Danska, Norveška, Švedska, Velika Britanija, Španija in Nemčija. Vsem je skupno, da so priznale legitimnost istospolnih družin in dale socialnemu staršu možnost posvojitve partnerjevega otroka, v večini omenjenih držav pa lahko istospolni par otroka posvoji tudi skupaj. Velika Britanija je denimo gejevskim in lezbičnim parom to omogočila, še preden je legalizirala partnerstva. Da imajo istospolno usmerjeni pravico posvojiti otroka, je pred letom dni odločilo evropsko sodišče za človekove pravice. O predlogu zakona, po katerem bi med drugim tudi socialni starši znotraj istospolnih družin dobili starševske pravice, pa se te dni bije politični boj v francoskem parlamentu. Tam naj bi v istospolnih družinah po okvirnih ocenah živelo 300.000 otrok.

V Sloveniji letos beležimo petindvajset let organiziranega gejevskega in lezbičnega gibanja. Kot dosežek države na poti enakih pravic lahko poleg nekaj predpisov o prepovedi diskriminacije pokažemo le zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (veljati je začel leta 2006), ki pa je po mnenju večjega dela stroke in tistih, ki jih zadeva, navadno skrpucalo. Ne uvaja namreč statusa svojca in ignorira pravice s področja socialne varnosti, ki so sicer bistveni del tovrstnih zakonov. V treh letih se je tako registriralo le 19 parov, med njimi precej takih, ki so zaradi specifične situacije (umiranje, bolezen, potreba po socialnem stanovanju...) potrebovali vsaj minimalno varstvo pravic. Sicer pa diskriminatorno naravo zakona ta čas presoja ustavno sodišče. Da tudi pri nas obstajajo istospolne družine, je bila doslej (javna) skrivnost, da bi bilo zavoljo otrok dobro čim prej razmisliti, kako urediti njihov status, pa (neuslišan) poziv nekaterih aktivistov in raziskovalcev Fakultete za socialno delo. Vse kaže, da bodo morale ledino orati kar same.

Kot Matjaževa, recimo. Kljub dokazano visoki stopnji homofobije, ki je še vedno značilna za našo družbo, se želita namreč Matjaž in njegov mož z dojenčico vrniti v Slovenijo. Če bo mogoče, že poleti. Sama z okoljem zaradi svoje spolne usmerjenosti ne tu ne v ZDA nikoli nista imela težav, tudi starši in sorodniki so pred leti njuno razkritje presenetljivo dobro sprejeli. Punčko naravnost obožujejo in so zaradi nje večkrat leteli čez ocean. Zaradi vsega skupaj imata občutek, da bi jim tudi v Sloveniji šlo dobro. Vendar se utegne zaplesti že pri formalnostih.

Zakonodaja ne sledi spremembam v družbi

Očeta preprosto ne vesta, kaj se bo zgodilo, ko bosta deklico, državljanko ZDA, pripeljala v Slovenijo. Ne vesta, kakšen status ji bo podelila naša država. S tem vprašanjem sta se obrnila že na vrsto ustanov, a jima nihče ni znal odgovoriti. Povedali so jima le, da se bosta morala pri nas na novo registrirati, saj njuna poroka tu ne velja. Njun primer bo v vsakem pogledu precedens.

Z vprašanji, ki so se nanašala na ta specifični primer (imata uradni rojstni list, na katerem sta oba zavedena kot starša), smo se obrnili na notranje ministrstvo in čez čas izvedeli, da so jih poslali na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, potem pa se je sled za njimi izgubila. Skratka, odgovorov nismo dobili. Neformalno smo o zadevi govorili z dvema pravnikoma, ki sta bila enotna, da se bo moral v najslabšem primeru eden od očetov pri nas izreči za biološkega očeta deklice (čeprav ni jasno, kdo to je, ker sta pri oploditvi oba prispevala semensko tekočino), drugi pa bo kot socialni starš ostal brez starševskih pravic in dolžnosti. V nekoliko boljšem primeru bi morda lahko potem socialni starš posvojil deklico s privolitvijo biološkega starša. Pri nas je namreč na tem področju pravna praznina, kar pomeni, da zakon tega registriranim istospolnim partnerjem ne prepoveduje izrecno, hkrati pa pri posvojitvah postavlja v ospredje otrokove koristi.

Zato nekateri pravniki, med njimi dr. Barbara Novak s katedre za družinsko pravo ljubljanske pravne fakultete, menijo, da bi socialni starš znotraj istospolne družine teoretično lahko posvojil otroka svojega registriranega partnerja, če drugi biološki starš ni znan ali če je že mrtev, če obstaja, pa bi lahko to storil le z njegovo privolitvijo. Kako bi se na tovrstno pobudo odzvali centri za socialno delo, ne ve nihče, ker si doslej nobena istospolna družina tega ni upala predlagati. Na vprašanje, ki bi razrešilo to dilemo, ni jasno odgovorilo niti ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Kakorkoli, za Matjaževo družino bi bilo najbolje, če bi naša država priznala rojstni list deklice in starševski vlogi obeh očetov, kar pa je skorajda nemogoče. S tem bi namreč postavila na glavo temeljna izhodišča pojmovanja družine (mama, ata in skupen otrok), ki se jih ne glede na vse spremembe v družbi še vedno trdno oklepa.

Zadnja velika liberalna sprememba na področju družinske politike se je tako zgodila leta 1974, ko je država z zakonom izenačila zunajzakonske zveze z zakonskimi. Po tem, opozarja dr. Darja Zaviršek, profesorica Fakultete za socialno delo in nosilka pravkar končane raziskave o socialnem starševstvu, ni bilo večjih sprememb, ki bi zmanjšale razkorak med tem, kako ljudje živijo, in kaj določa zakon. Danes se ljudje manj poročajo, pravi, pogosteje živijo v združenih in reorganiziranih družinah, se vse pogosteje odločajo posvojiti otroka, si pomagajo z reproduktivno medicino in živijo v istospolnih družinah. V teh družinskih oblikah so nekatere povezave med odraslimi in otroki biološke, druge socialne, ponekod zgolj slednje.

Žal, dodaja, zakonodaja pri nas še vedno išče krvne zveze, nebiološko starševstvo pa je velik tabu. Stigma naj bi izhajala iz predmoderne logike starševstva kot varovanja nečesa "svojega" v funkciji dedovanja ali nadaljevanja vrste. "Včasih je oblast mislila, da bo s tem stabilizirala red, ljudi pa ustrahovala in normalizirala. Danes bi bila namesto ustrahovanja tem ljudem potrebna podpora," pravi Darja Zaviršek.

Otroka sva načrtovali skupaj. Od začetka sem zraven.

Brez kakršne koli zakonske in siceršnje podpore tako živi svoje življenje tudi družina v enem od domžalskih blokovskih naselij. Dve mami, stari čez trideset, obe izobraženi, že leto in pol vzgajata sina. "Sploh si ne predstavljam, da Niko ni moj! To je moje!" narejeno užaljeno vzklikne Malči (imeni sta na njeno željo spremenjeni), socialna mati, ko jo vprašam, kakšen odnos ima do dečka, ki je zaradi mojega poznopopoldanskega vdora v njuno zasebnost slabe volje in ji zato vztrajno leze v naročje. Niko je njen sin. Pika. "Saj veš, kako je, ko prvič vidiš utrip srca... Halo? Otroka sva načrtovali skupaj, od začetka sem bila zraven, na vseh pregledih, vseh ultrazvokih, pri porodu, vsak dan sem z njim, vodim ga k pediatru, jemljem dopust, ko je bolan... Celo v službi vedo, da imam otroka, in me tako tudi sprejemajo."

S partnerko, s katero sta v resni zvezi že vrsto let in sta pred časom skupaj kupili tudi stanovanje, skrbita za otroka popolnoma enakovredno. Se pa vidi, prizna Malči, da je mali morda malce bolj navezan na biološko mamo, kar pripisuje temu, da je bila pač ona tista, ki je bila z njim po porodu leto dni doma.

Malči je pred kratkim po sili razmer postala "aktivistka". Je ena tistih predstavnic istospolnih družin, ki so se obrnile na varuhinjo človekovih pravic. S tem se je začela ubadati zaradi Nika. Moti jo, da država ne ščiti pravic njenega otroka samo zato, ker odrašča v istospolni družini. Pravzaprav država družin, kot je njena, sploh ne priznava. Zato Niko ne more biti zavarovan po njej, po njej ne bi mogel dobiti starševske pokojnine in ne bi dedoval, če bi umrla, niti ne bi bil upravičen do alimentov, če bi se s partnerko razšli. Prav tako je vprašanje, ali bi država ob morebitni smrti biološke mame izbrala njo za skrbnico otroka, s katerim ima globoko čustveno vez in za katerega ves čas skrbi, vendar uradno zanj ni več kot tujka...

Vprašanja njenih pravic, kot so davčne olajšave, starševski, bolniški dopust in podobno, se ji zdijo drugotnega pomena, niso pa zanemarljiva. S partnerko sta šli celo tako daleč, da sta zahtevali pošteno ceno za vrtec, saj ima družina vendar dve plači, a nista bili uslišani. V upravi vrtca so jima dejali, da lahko Nika po tej plati obravnavajo le kot otroka matere samohranilke.

Da gre za nadvse mučna vprašanja, najbrž pa tudi za slabo poznavanje področja, pove odziv ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki se o problematiki (še) ne želi izjasniti niti strokovno, kaj šele politično. V uradu varuha človekovih pravic, nasprotno, že razmišljajo o možnih rešitvah. Namestnik varuhinje Tone Dolčič meni, da bi lahko status istospolnih družin rešili znotraj novega družinskega zakonika, ki ga pripravlja omenjeno ministrstvo. "V postopku priprave nove zakonodaje bi morali posebej oceniti, kako bi lahko vplivala na pravice otrok, ki uživajo posebno varstvo, saj pravice, ki izhajajo iz starševstva, posegajo na vsa področja življenja," je zapisal Dolčič. Na naše vprašanje, ali bi bilo to možno, ministrstvo ni odgovorilo.

Razmerja znotraj istospolnih družin bi bilo mogoče urediti tudi s spremembo zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, vendar se ministrstvo z zakonom letos še ne namerava ukvarjati. To naj bi storilo v prihodnje, saj se je vladajoča stran v koalicijski pogodbi zavezala, da bo zakon izboljšala. Kako, še ne vedo, bodo pa prej opravili širšo javno razpravo. Gejevska in lezbična skupnost sta skeptični in si od levice, ki jih je že ob sprejemanju omenjenega zakona pred dobrimi štirimi leti peljala žejne čez vodo, ne obeta veliko. Takrat je imela namreč levica priložnost, da sprejme usklajen in primernejši zakon, pa ga zaradi kalkuliranja pred volitvami ni. Ali kot pravi pisateljica Suzana Tratnik: "Od leve oblasti pričakujemo, da bo malo bolj tolerantna, da bi kaj zelo velikega naredila, pa ne. Prej so mečkali in mislim, da bodo mečkali tudi sedaj."

Zato bo najbrž držalo, kar predvideva Darja Zaviršek, da bodo diskusije o enakih pravicah istospolnih družin še dolge in težavne. Morda je težava tudi v sami skupnosti, pravi dr. Roman Kuhar z Mirovnega inštituta. "Zelo težko se je boriti, če skupnost nima obrazov. Pri nas lahko na prste dveh rok prešteješ ljudi, ki so se pripravljeni javno izpostaviti."

Ker so bile doslej istospolne družine popolnoma nevidne, potopljene v varna zavetja zasebnosti, bo vprašanj gotovo veliko. Ana M. Sobočan s Fakultete za socialno delo je ena prvih raziskovalk pri nas, ki je vsaj deloma odstrla ta skrbno varovani svet družinskega življenja. Koliko je istospolnih družin, je težko oceniti, znano je, da so z otroki iz prejšnjih heteroseksualnih zvez obstajale že prej. Istospolne družine, ki so nastale namenoma, pa so v naši družbi razmeroma nov pojav. V pet let stari raziskavi dr. Alenke Švab in dr. Romana Kuharja je 40 odstotkov istospolno usmerjenih anketirancev dejalo, da si želijo otroka, skoraj enak odstotek pa ne. Dodatno raziskovanje je pokazalo, da je ideja o otrocih pri tej populaciji potlačena - geji in lezbijke so menili, da so realne možnosti, da bi imeli otroke, majhne, nekateri so celo čutili, da jim morda pravica do otrok res ne pripada.

Danes se noseči lezbijki nihče več ne čudi ...

"Ko sem bila pred štirimi leti noseča, so ljudje s scene mislili, da sem postala strejt (heteroseksualno usmerjena, op.p.), danes pa se noseči lezbijki nihče več ne čudi," reče Polona. Sedim v kuhinji bloka večjega ljubljanskega naselja in opazujem eno bolj običajnih scen vsakdanjega družinskega življenja. Med pogovorom Sabina (imeni sta na željo mam spremenjeni), socialna mati obeh otrok, pestuje dojenčka, Polona pa miri živahnega triletnika, ki z vso odločnostjo zahteva Toma in Jerryja. Mama je neomajna. Včeraj se ni držal dogovora, zato danes ne bo risanke. Deček na koncu popusti in se zavleče na divan, kjer spokojno zaspi. Pri vzgoji sta dosledni, pove, nikoli si ne ugovarjata pred otrokoma.

Ko je Polona pred leti začutila, da si želi otroka in je bila želja nerazložljivo močna, je Sabina, ki tega ni čutila, spoznala, da imata dve možnosti: ali ustvarita družino ali pa gresta narazen. Ker sta bili v zvezi že zelo dolgo, je pretehtala družina. Kot pri drugih parih, kar v raziskavi ugotavlja Ana M. Sobočan, se je tudi pri njiju najprej pojavila dilema kako. Možnosti je več: oploditev v tujini s semenom anonimnega darovalca, kar je drago (Malči, ki tudi sama želi roditi, se te dni odpravlja na kliniko v Makedonijo, kjer jo bo najbolj enostaven poskus oploditve stal 1000 evrov), zamrznjeno seme je (bilo) mogoče domov naročiti tudi po pošti (vendar Malči, ki je naravoslovka, v to ne verjame), tretja možnost pa je najti darovalca in oploditev izvesti doma (Malčin Niko je nastal tako). Za zadnjo možnost sta se odločili tudi Polona in Sabina.

"To je bilo eno najbolj neprijetnih vprašanj v življenju, ki sem jih kdaj postavila," pravi Polona, ko pripoveduje o tem, kako sta s Sabino izbranega darovalca soočili s svojo željo. Zadrega je bila res velika, a jo je premagala, ker je bila želja večja. V zadregi je bil nato izbranec. Odzval se je zadržano, imel je pomisleke. Potem je rekel, da potrebuje čas. Vzel si je en mesec in na koncu pristal. Dvakrat. Seme je daroval tudi za drugega otroka. Dogovorili so se, da ne bo del te družine, vendar Polona in Sabina menita, da se bo v času odraščanja njunih sinov to spremenilo. Odločeni sta namreč, da jima ne bosta lagali in se pretvarjali, da ne vesta, kdo je njun biološki oče. Zdaj bo torej treba "očetu" postaviti še eno vprašanje...

Tudi biološki oče Malčinega sina ni vpleten v njihovo družinsko življenje in za zdaj s partnerko še ne vesta, kaj bosta storili, ko bo začel sin postavljati tovrstna vprašanja. Znano je, da si denimo posvojeni otroci predvsem v kasnejšem obdobju večinoma želijo vedeti, s kom so gensko povezani. Vendar pri nas, ugotavlja Ana M. Sobočan, nekatere mame želijo, da ostane identiteta darovalca anonimna, ker bi zaradi neurejenega pravnega položaja istospolnih družin utegnil imeti biološki oče več pravic glede otroka kot socialna mati. Drugače je denimo na Švedskem, kjer je starševska vloga socialnega starša priznana. Tam je posledično v življenja otrok aktivno vključenih več bioloških očetov.

Družine, s katerimi sem govorila, navzven ne skrivajo, kakšne so, in jemljejo svoje družinsko življenje kot popolnoma običajno. Priznavajo pa, da postane okolju šele takrat dokončno jasno, za kakšno vrsto zveze gre, ko dobita dve "sostanovalki" otroka. Takrat, pravijo, tega ne moreš več skrivati. Tudi če ti uspe, se moraš dokončno razkriti, ko gre otrok v vrtec. Da bi lagal in prikrival, je nesprejemljivo in neodgovorno do otroka. Polona in Sabina sta zato v vrtcu takoj povedali, v kakšni družini živi njun sin. In svet se ni podrl - vzgojiteljica se je odzvala prijazno, češ, saj ima vsaka družina kakšno posebnost...

Je pa res, da te "posebnosti" pri nas ni opaziti v predšolskem ali šolskem kurikulumu, med otroškimi slikanicami pa je na to temo najti eno samo, ki jo je lani prevedel in izdal Škuc - Lambda. Zato morajo starši običajno vložiti veliko energije v delo z vrtci in šolami (v tujini, kjer so organizirani, za šole sami pripravljajo predavanja o raznolikosti družin), kar posledično prinaša veliko starševskega stresa.

Izkušnje družin so presenetile tudi Ano M. Sobočan. Ko se je lotevala raziskave, je pričakovala, da bodo njihove zgodbe prežete z diskriminacijo in sovražnostjo okolja, a je bilo ravno nasprotno. Pred tremi leti je namreč raziskava Eurobarometra pokazala, da bi v Sloveniji 30 odstotkov prebivalcev istospolnim parom dovolilo, da se poročijo, le 17 odstotkov pa bi jim dovolilo posvojiti otroka (evropsko povprečje je bilo še enkrat višje). Toda ko jih vidijo in spoznajo, ko niso več neka nedoumljiva abstrakcija, ugotavlja Ana M. Sobočan, ljudje te družine brez težav sprejmejo. Pri tem je treba upoštevati, da živijo družine, ki jih je preučevala, večinoma v urbanih okoljih, so bolj izobražene, njihovi otroci pa še majhni, kar pomeni, da niso del kompleksnejših socialnih okolij.

Sicer pa se istospolne družine, ki so sodelovale v njeni raziskavi, zavedajo, da njihovim otrokom zaradi homofobičnih odzivov okolja in vrstnikov v prihodnje najbrž marsikdaj ne bo lahko, zato se jim zdi najpomembneje, da jih po eni strani zasipajo z ljubeznijo, v kateri vidijo rešitev za marsikatero težavo, po drugi strani pa so odločene, da bodo svoje otroke na takšne situacije kar se da dobro pripravile. Da bi otroci videli, da niso edini, se nekatere družine združujejo v neformalno skupino Roza starši, neke vrste socialno mrežo za samopomoč in socializacijo.

Dokazano: v istospolnih družinah se otroci normalno razvijajo

Ko primerjamo naše razmere z razmerami nekaterih liberalnejših zahodnih držav, se včasih zdi, da se tam, kar zadeva odziv družbe na zahteve gejevske in lezbične skupnosti, cedita med in mleko, a pogosto ni tako. Tudi v državah, kjer so denimo istospolno usmerjeni postopoma dosegli poroke in posvojitve otrok kot zadnja postulata enakopravnosti, poteka nenehen kulturni boj med konservativci in liberalci. Je pa res, kar ugotavlja direktor Legebitre Simon Maljevac, da je progresivna zakonodaja povsod tam, kjer so jo uvedli, pomembno vplivala na javno mnenje. Celo v razmeroma konservativni Španiji nenadna uvedba istospolnih porok in posvojitev ni povzročila večjega upora javnosti.

Debate o tem, ali je za otroka primerno, da odrašča v istospolni družini, tako še naprej potekajo tudi tam, kjer so zadeve že urejene. Ena najbolj vročih zagotovo v ZDA, kjer se krešejo mnenja med tradicionalisti na eni ter univerzitetnimi raziskovalci in zdravniškimi organizacijami na drugi strani. Tam so prve istospolne družine "z namenom" začele nastajati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njihovi otroci so danes odrasli, kar pomeni, da so lahko strokovnjaki že preučili, kako so jo odnesli. Vrsta raziskav, ki so jih opravili v zadnjem času in ki jih je zbralo ter primerjalo Ameriško psihološko združenje (vsega skupaj približno 70), je tako pokazala, da med otroki, ki odraščajo v istospolnih družinah, in tistimi, ki odraščajo v raznospolnih družinah, ni bistvenih razlik. Zaključili so, da spolna orientacija staršev ni pomembna za otrokov čustveni, mentalni in socialni razvoj. Poleg tega so dokazali, da je seksualna usmerjenost starša popolnoma irelevantna za njegovo sposobnost vzgojiti otroka.

Nekatere raziskave pa so zaznale tudi rahle (nesignifikantne) razlike: otroci, ki odraščajo v istospolnih družinah, naj bi bili tako bolj tolerantni do drugačnih, manj omejeni s tradicionalnimi spolnimi vlogami (kar se pozna predvsem pri deklicah in njihovi izbiri "netipičnih" poklicev), v času pubertete pa naj bi predvsem deklice pogosteje eksperimentirale z istospolnimi zvezami, kar pa ni povezano z njihovo kasnejšo spolno orientacijo. Ali povedano drugače - istospolne družine ne sproducirajo več gejev in lezbijk kot raznospolne. V ZDA zato posvojitve s strani istospolnih partnerjev med drugim odločno podpirajo Ameriško psihološko združenje, Ameriško psihiatrično združenje, Nacionalno združenje socialnih delavcev, Severnoameriški svet za posvojitve otrok, Ameriška pediatrična akademija, Ameriško združenje psihoanalitikov, Ameriška akademija družinskih zdravnikov...

Večkrat tarče homofobičnih odzivov okolja

Velja pa omeniti tudi pomisleke, ki se nanašajo na omenjene raziskave. Kritiki jim očitajo, da so bile fokusirane predvsem na otroke istospolnih družin "z namenom", v katerih so starši običajno bolj izobraženi in premožni. Večina raziskav naj bi tako obravnavala otroke višjega sloja belcev iz urbanih okolij. Na to pomanjkljivost javnega in medijskega obravnavanja istospolnih družin opozarja tudi znana ameriška aktivistka Abigail Garner, ki je sama odrasla v družini z dvema očetoma. V knjigi Družine kot moja sicer razbija antigejevski mit, da se otroci v gejevskih družinah ne razvijajo normalno, hkrati pa spodbija popularno progejevsko sentimentalnost, da so ti otroci popolnoma enaki kot vsi drugi. Opozarja, da običajno odraščajo v domu, kjer vlada perfekcionizem (istospolni starši pogosto pretiravajo v dokazovanju, kako dobri in sposobni starši so), in so večkrat izpostavljeni homofobičnim reakcijam okolja. Tovrstne odzive okolja pa praviloma lažje predelajo, če imajo na svoji strani pozorne starše, ki jim pri tem pomagajo...

Tudi sin in hči, ki ju je vzgojil Aldo Ninovski, sta danes odrasla. Dobro jima je, je prepričan. Razvila sta se v samostojni in z lastno glavo misleči osebnosti. V šoli je bilo zaradi homofobičnega nasilja hudo, zlasti za sina, a so tudi to obdobje skupaj uspešno prebrodili. Aldo je bil namreč prvi "javno" znani gej (do leta 1976 jih je registrirala policija, po tem letu homoseksualnost ni bila več kaznivo dejanje), ki je sredi 80. let prejšnjega stoletja, torej še v Jugoslaviji, ob ločitvi od žene, odvisnice od alkohola, na celjskem sodišču dobil skrbništvo nad svojima otrokoma. Sin je bil takrat še v plenicah, hči nekaj let starejša. Stigma je bila torej dvojna - gej, pa še samohranilec po vrhu. Aldo ne ve, kaj je bilo za tiste čase bolj nenavadno. Ženin odvetnik je šel celo tako daleč, da je zahteval, naj se Aldo, če želi otroke, odpove spolnemu življenju...

Najprej so mu otroka dodelili za poskusno dobo enega leta, v katerem ga je ves čas nadzorovala socialna služba. Bila je cela zmeda, saj je bil sin premajhen za jasli, sam pa ni bil upravičen do porodniškega dopusta. Potem ko je protestno nehal hoditi v službo, da bi lahko skrbel za dojenčka, so vendarle naredili izjemo in mu uredili varstvo. Aldo se še dobro spomni, kako sta nekoč dve socialni delavki ob devetih zvečer pozvonili pri vratih in želeli videti otroka. Odločno je protestiral, da že spita in da ju nihče ne bo budil samo zato, da bi pogledal, ali je fantek ustrezno previt. Potem ju ni bilo več na spregled, zato je Aldo mislil, da je zavozil. Strah se je razblinil na sodišču, ko sta povedali, da je malo mater tako skrbnih kot on. "Pletel sem jima, šival, kvačkal, vse sem delal. Hči, ki je končala gostinsko šolo, mi je nekoč rekla, da lahko hodi v šolo še deset let, pa ne bo nikoli tako dobro kuhala kot jaz..." In v čem, misli, je razlika med njegovima otrokoma in otroki drugih družin, ga vprašam. Težko reče, morda v tem, da ne bi hotela biti s partnerjema, ki ne bi sprejemala gejev.

Homofobija, skrita pod pokrovom

Aldo Ninovski je eden mnogih gejev, ki so zaradi svoje odkrite spolne usmerjenosti doživljali kalvarijo poniževanj in pritiskov. Da je drugačen, je začutil že v osnovni šoli in ker je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja homoseksualnost veljala za bolezen, je šel k zdravniku, da bi ga pozdravil. Ta mu je sprva rekel, da bo minilo, da je le faza v razvoju, ker pa je bilo vedno močnejše, ga je z napotnico poslal v ljubljansko nevropsihiatrično bolnišnico, kjer so ga vključili v program za družbeno in moralno neprilagodljive. Pa ni šlo... Kmalu je postal znanec policije, ki je skrbela za javno moralo.

"Če so me videli na železniški postaji, so me takoj nagnali stran, češ, kaj spet iščem buzerante po straniščih..." Najhuje je bilo, ko so o tem, zakaj vsak teden hodi v Ljubljano, izvedeli fantje iz internata. Nekoč, ko se je zvečer tuširal, so ga potegnili iz kabine, vrgli čez umivalnike in posilili. Ne ve, koliko jih je bilo. Ko se je zbudil iz nezavesti, ga je ravnatelj poslal k zdravniku, na njegovo zahtevo, naj najde storilce, pa mu je predlagal, naj vse skupaj pozabi, če ne, bo prisiljen izključiti njega. Da si je sam kriv, kaj je pa buzerant, mu je še zabrusil...

Če primerja Aldo tisti čas z današnjim, se je ogromno spremenilo, kar pa ne pomeni, da družba ni več homofobična. Zdi se, kot bi to sovraštvo spravila pod pokrov. "Če je začel pred leti kdo na cesti vpiti in pljuvati za tabo, so se mu drugi takoj pridružili, danes pa so ljudje, tudi če te ne sprejemajo, tiho in se raje obrnejo stran. Hkrati te mnogi še vedno gledajo zgolj skozi prizmo seksualnosti, kot da kot osebnost ne obstajaš."

Pisateljica Suzana Tratnik, ki je bila sredi osemdesetih let ena prvih lezbičnih aktivistk, zaradi svoje spolne usmerjenosti v življenju ni imela večjih težav. Pred 25 leti, ko je Škuc organiziral prvi gejevski filmski festival Magnus, iz katerega je kasneje nastal festival gejevskega in lezbičnega filma, se je, pravi Tratnikova, javnost odzvala predvsem omalovažujoče. Češ, kaj nas briga, kaj počnete v spalnici. V teh letih, ko je skupnost z različnimi akcijami mehčala javnost, je homoseksualnost na neki način postala del družbe, vendar pa je, ugotavlja, napredovalo tudi sovraštvo. Pri tem misli predvsem na pravico do izražanja, ki vse večkrat meji na sovražni govor.

O tem, da je naša družba še vedno pretežno homofobična, govorijo tudi podatki. Začne se že v družini, ko se mladi razkrijejo, pri čemer jih kar 40 odstotkov naleti na negativen odziv. Nadaljuje se v javnosti, kjer je še vedno nepredstavljivo, da bi se dva geja držala za roke. Javni prostor je tudi prostor, ki je za to populacijo najbolj nevaren. Sploh na paradah ponosa, kjer so udeleženci zadnja leta redno tepeni. Zgovoren je denimo tudi podatek, da polovica gejev in lezbijk ni razkritih na delovnem mestu in da jih več kot devetdeset odstotkov nikoli ne prijavi homofobičnega nasilja, ki ga doživljajo. "Ta dejanja ostajajo skrita, zamolčana in statistično podcenjena. Ustvarja se lažen vtis, da takšnih kršitev pri nas ni," pravi dr. Tatjana Greif iz Škuca LL.