Kljub temu se nama zdi vredno zapisati nekaj pomislekov, ki so se nama ob porodili ob njihovem predlogu. Če ne zaradi drugega zato, da ne bo Jože Mencinger mislil, da zdaj že vsi ekonomisti razmišljamo enako kot on.

Predlog "slabe banke" ima dve različici. Po prvi naj država ustanovi slabo banko, ki od zasebnih bank odkupi slabe terjatve in jim tako omogoči, da - razbremenjene te slabe aktive - ponovno začnejo z večjim veseljem posojati denar podjetjem in gospodinjstvom. Po drugi različici naj država začasno podržavi banke, bodisi v celoti bodisi v deležu, v katerem od njih brezplačno prevzame slabe terjatve. Država naj prevzete banke sanira, jih nato spet proda in si s tem povrne stroške sanacije. Iz članka najinih kolegov nisva mogla razbrati, za katero od možnosti se zavzemajo, zato v nadaljevanju komentirava obe.

Nezasluženo darilo ali nezakonit odvzem lastnine?

Državni odkup terjatev od poslovnih bank pomeni neupravičeno darilo lastnikom in menedžerjem, ki so banke pripeljali v situacijo, v kakršni so danes. Darila ni samo v primeru, če država odkupi terjatve po tržni ceni. Toda to bi bilo nesmiselno: če tržna cena obstaja, se pravi, da je na trgu nekdo pripravljen odkupiti te terjatve, naj jih pač odkupi in naj se država v to ne meša. Državni odkup je "potreben" samo v primeru, da država za terjatve plača več, kot bi banka zanje dobila na trgu. S tem ji seveda da subvencijo. Namen te subvencije je morda res ohraniti in oživiti finančni sistem, toda njen učinek je tudi rešitev obstoječih lastnikov. Je to smiselno?

Mnogi avtorji kot enega glavnih vzrokov za nastop sedanje krize navajajo moralni hazard - preveč tvegano obnašanje bank in posojilojemalcev, ki so verjeli, da bodo njihove probleme na koncu reševali drugi. Državni odkup terjatev bi jim dal prav. Zgodilo bi se prav to, kar so pričakovali, in iz krize se ne bi ničesar naučili, razen tega, kako tudi v bodoče stroške svoje nespameti učinkovito prevaliti na davkoplačevalce - in zato bi v bodoče le še bolj tvegali kot doslej.

Podoben problem nastopi tudi, če država v zameno za prevzem slabih terjatev postane lastnica bank. Ker naj bi se iz lastništva kasneje umaknila, gre tudi pri tem za prikrito subvencijo sedanjim in bodočim zasebnim lastnikom (ki so lahko tudi iste osebe). Takšni subvenciji se izognemo le s popolnim podržavljenjem bank - rešitvijo, ki jo po Kennethu Rogoffu povzemajo tudi najini kolegi. Toda podržavljenje bank, ker so vodile slabo poslovno politiko, bi bil poseg v same temelje pravne države. Kje obstaja pravna osnova, da nekomu odvzameš lastnino, s katero slabo ravna? Kako daleč to lahko gre? Če danes nekomu vzamemo banko, ker jo je spravil v slab finančni položaj, bomo jutri nekomu drugemu vzeli hišo, ker ni skidal snega pred njo, in nekomu tretjemu pisalni stroj, ker je na njem pisal pamflete proti vladi. Če resno jemljemo pravno državo, na podržavljanje zasebne lastnine ne smemo pristati, pa čeprav nam kot zgled postavijo ravnanje socialistov na Švedskem, v Veliki Britaniji, Venezueli ali pa v Sloveniji pred šestdesetimi leti.

Seveda to ne pomeni, da lahko lastniki bank z njimi v nedogled slabo ravnajo. Lastniki, ki slabo skrbijo za svoje banke, jih bodo prej ko slej izgubili - ali zato, ker jih bo prevzel nekdo, ki misli, da bi z njimi znal bolje ravnati, ali pa ker bodo morale v stečaj. Če država meni, da mora postati lastnica bank, ker jih je samo ona sposobna sanirati, naj torej tega ne naredi s črko zakona, ampak tako, da kupi njihove delnice na borzi po tržni ceni, ali pa tako, da jih prevzame, če bodo šle v stečaj. Ekonomsko upravičeno je to le, če se zaradi finančne krize ne najde zasebni lastnik, ki bi bil pripravljen prevzeti banke v težavah.

Država kot lastnica in zdravilka bank

Ob idejah o podržavljenju bank se velja spomniti analiz o učinkovitosti državnih bank v primerjavi z zasebnimi. Nič koliko študij je dokazalo, da je privatna lastnina v bankah - podobno kot pri navadnih podjetjih - temelj za njihovo komparativno učinkovitost (v primerjavi z državnim lastništvom). Vendar, boste rekli, banke so v tranzicijskih državah nekaj posebnega… Res je, so nekaj posebnega: še toliko bolj so podvržene x-neučinkovitosti in drugim tegobam državnega lastništva. Običajno državne banke v teh državah zaradi takšnih in drugačnih povezav ne izbirajo ravno optimalnega kreditnega portfelja, ne optimirajo stroškov in, končno, ne zagotavljajo lastniku tistega, kar je osnovna predpostavka sistema, v katerega smo vstopili.

Ravno to dokazuje nedavna študija Bonina, Hasana in Wachtla (2004), če povzamemo samo eno izmed študij, ki so se osredotočile konkretno na učinkovitost bank v tranzicijskih državah (sicer ne v Sloveniji): državne banke so bistveno manj učinkovite v primerjavi z bankami, ki so v zasebnem lastništvu domačinov in (predvsem) tujcev. Verjetno bi se ta neučinkovitost v današnjem času izkazala kot še večja, saj imajo države pod pretvezo finančne krize še toliko več možnosti in motivov za prikrito ali odkrito subvencioniranje nadaljnje neučinkovitosti.

Prav zaradi tega, ker je država slabši lastnik, danes nihče ne predlaga trajnega, ampak samo začasno podržavljenje zasebnih bank s ciljem njihove sanacije. Pri nas se je kot zgled začela navajati sanacija NLB in drugih slovenskih bank na začetku tranzicije. Nekateri se celo hvalijo s tem, da zdaj Amerika sledi slovenskemu zgledu. Zato se velja spomniti, kakšni so bili stroški in rezultati te sanacije. Slovenija je svojo samostojnost začela z velikim bremenom sanacije gospodarstva ob prehodu v nov sistem. Do leta 1995/1996 je bil dolg države predvsem posledica te sanacije - in tega ni bilo malo, saj je že takrat predstavljal okvirno 20 odstotkov bruto domačega proizvoda.

In če kdo misli, da je to za davkoplačevalce že končana zgodba ali da se je po končani sanaciji nastali dolg že poplačal, se bridko moti. Ti stroški še vedno bremenijo slovenski proračun, kljub temu, da zaradi ukrepov upravljanja javnega dolga (predvsem po letu 2002) nimamo več t.i. sanacijskih obveznic, ampak je ta dolg postal integralni del državnega dolga, ter da smo v vmesnem času delno že privatizirali dve državni banki, kar nikakor ni nepomembno dejstvo. Ta dolg je po podatkih ministrstva za finance (Poročilo o upravljanju z dolgom državnega proračuna Republike Slovenije za leto 2007) v letu 2007 predstavljal četrtino celotnega državnega dolga.

Že tega obstoječega bremena se torej ne bomo prav kmalu znebili, saj bi morali najprej ustvariti proračunske presežke, s katerimi bi odplačali državni dolg. To je sploh v sedanjih razmerah iluzorno in težko pričakujemo, da bo delež državnega dolga v bruto domačem proizvodu v naslednjih letih še sledil padajočemu trendu izpred nekaj let. Naj si torej nakopičimo novo breme? To bi bilo sprejemljivo samo, če bi po koncu sanacije podržavljene banke res prodali strateškim lastnikom, država pa bi s kupnino poplačala sanacijske dolgove.

Vendar tu naletimo na tveganje, ki smo ga lahko jasno videli leta 2002 ob prodaji deleža v največji slovenski banki. Takratna kupnina skoraj 40-odstotnega deleža te banke bi zadostovala za poplačilo manj kot četrtinskega deleža sanacijskega državnega dolga. Ali bi lahko torej pričakovali, da bi bila sanacija tokrat cenejša in da bi bil izplen države takšen, da bi dosegli neto pozitiven učinek? Morda samo, če bi v kalkulacijo šteli morebitne milijonske eksternalije takšnega posega države - čiste podjetniške/ekonomske logike verjetno ne more biti, sicer bi se že našel zasebni investitor, ki bi to izkoristil. Tako lahko ugotovimo, da bi bilo sanacijsko breme zaradi nove "slabe banke" le še dodatno breme naše prihodnosti.

Kako podržaviti državno banko?

Poučno je, da dve največji slovenski banki, ki sta še vedno pod efektivnim nadzorom države, nista bili nič kaj bolj previdni ali pametni od povsem zasebnih bank. Nasprotno, pri medijsko in drugače najbolj izpostavljenih terjatvah do novodobnih "tajkunov" in drugih "podjetij v nacionalnem interesu" kot posojilojemalke pogosto nastopajo prav državne banke. To potrjuje omenjene empirične ugotovitve o "posebnih posojilnih merilih" državnih bank ter meče resno luč dvoma na razlago, po kateri je finančna kriza nastala zaradi ekscesov zasebnih bank, ki naj jih zdaj popravi država s svojo trezno in umirjeno roko.

Če ni znala preprečiti svojim bankam, da bi zašle v enake težave kot banke drugih lastnikov, kako jih bo zdaj lahko uspešno sanirala? Če je podržavljanje kazen za zasebne lastnike, ki so slabo vodili banke, kdo naj podržavi banko, ki jo je slabo vodila država? Združeni narodi? Ali pa naj namesto novih lastnikov pridejo samo nekakšne finančne modre čelade v podobi "nove uprave, izbrane iz vrst mednarodnega nabora finančnih bančnih menedžerjev", kot predlagajo najini kolegi? Ali ne bodo to prav tisti menedžerji, ki so vodili banke, ki jih bo zdaj sanirala nemška, francoska in še kakšna država, ker mora "vsaka država rešiti svojo domačo nalogo in sanirati svoj bančni sistem"?

Tudi če se namesto za ponovno podržavljenje državnih bank odločimo samo za prenos terjatev na novoustanovljeno "slabo banko", ne bodo stvari nič manj absurdne. Država naj bi po tej različici ustanovila novo banko (recimo ji "Slaba Slovenska banka d.o.o."), ki bi odkupila terjatve od že obstoječih bank (ki bi se po novem verjetno imenovali "Dobra NLB d.d." in "Dobra NKBM d.d."). Poleg tega, da bi bila država zdaj lastnica slabe in še naprej tudi "dobrih" bank, naj bi po predlogu najinih kolegov v zameno za dokapitalizacijo tudi Slaba Slovenska banka postala neposredna lastnica "dobrih" NLB in NKBM. S tem gotovo ne bi dobili lastniške strukture, ki bi zagotavljala učinkovito "korporativno upravljanje" niti dobrih niti slabih bank.

Glede na takšno večkratno prepleteno samolastništvo države verjetno drži ugotovitev avtorjev predloga, da cena odkupa terjatev ni bistvena, saj bi slabo aktivo itak kupovali sami od sebe. Pomembno pa je, da bi se s tem ustvaril nov moralni hazard. Ker naj bi cena odkupa "slabih terjatev" vključevala tudi določeno subvencijo (bodisi neposredno prek višje cene bodisi prek dokapitalizacije, ki bi jo financirali z državnimi obveznicami), bi poslovne banke skušale na pleča "slabe banke" prenesti več kot optimalni del svoje aktive.

Če bi, kot predlagajo avtorji, slaba banka "dala jasno zavezo, da bo pripravljena odkupovati slabe naložbe tudi v prihodnje", pa sploh ni jasno, zakaj naj bi se poslovanje "dobrih" poslovnih bank kakorkoli izboljšalo. Če narediš dobro terjatev, pobereš obresti, če narediš slab posel, pa terjatev prepišeš na državo. In tako pridemo - po dolgi, zapleteni in inovativni poti - točno tja, kjer smo že danes.

Dr. Janez Šušteršič in dr. Primož Dolenc sta predavatelja na koprski Fakulteti za management.