S svojo gorečnostjo, osebnim razdajanjem in premočrtnostjo pri uresničevanju ciljev si je ustvarila širok krog občudovalcev, marsikateri kolega pa je do njenega načina dela, milo rečeno, zadržan. S svojim delom je tisočem otrok iz vse Slovenije pomagala doseči to, česar jim druge inštitucije niso mogle ponuditi.

Videti je, da se vse vaše življenje vrti okoli otrok.

Otroci pridejo na ta svet popolnoma čisti. Vse, kar dobijo negativnega in pozitivnega, dobijo od družine in družbe, in to je njihova oprema za življenje. Zato je tako zelo pomembno, kakšna je ta. In zato se moje življenje vrti zanje.

Ni to v nasprotju z genetiko?

Ja, ampak to je moje osebno prepričanje. Pravim, da imam poslanstvo opravljati dobra dela, to je genetsko, ja, ampak če ne bi živela v okolju, v katerem delujem, bi bil ta potencial zavrt.

Kakšna osebna zgodovina vas je pripeljala do dela z otroki?

Mešana. V otroštvu smo živeli revno. Sprva mama ni bila zaposlena in preživljali smo se le s kmetijstvom, za kar pa ni bilo pravih pogojev, ker je bil oče slep, in smo vse dneve zelo garali, da smo lahko preživeli. Že od ranih let sem bila vodič slepega očeta. To nalogo sem vzela za svojo z velikim veseljem, ker sem se lahko podajala med ljudi, ki so radi peli, hodili na izlete in počitnice, in jaz sem bila sestavni del skupine.

Ta izkušnja je v meni razvijala empatijo in sočutje. Po drugi strani pa je biti vodnik slepega pri štirih, petih letih silna odgovornost. Še sam sebi meriš korake in ne moreš še vedeti, kaj je prav in kaj ni, moraš pa vedeti, kaj je nevarno za odraslega invalidnega človeka. Veliko sem se naučila, vendar je naša vzgoja temeljila na udarcih, ne na pohvali, in tak način vzgoje še danes strašno obsojam. Dostikrat se nisem čutila sprejeto in zato sem že kot predšolska deklica sklenila, da bom pomagala otrokom imeti srečno otroštvo.

Dolga stoletja so bili otroci del odrasle družbe, šele v viktorijanski dobi se je uveljavila tradicija, da se otroke "izolira" in lepo vzgojene vrne v družbo. Vi pa ste živeli v svetu odraslih, z odgovornostmi, ki jih danes večina otrok nima. Je bila to pozitivna ali negativna izkušnja?

Za otroke sta silno pomembna prosti čas in druženje z vrstniki, saj tu najdejo sebe. Toda tedanja zaposlitev otrok je bila eksistenčna za vso družino. Prevzemanje odgovornosti je bilo zame v tistem času obremenitev, vendar me je opremilo za življenje.

Nekateri menijo, da imajo današnji otroci preveč prostega časa.

Se strinjam!

Zakaj?

Šolske obveznosti so za marsikoga naporne, ne zmorejo jih opraviti z lahkoto. Pa vendar, premalo jim damo možnosti sodelovanja pri domačih opravilih. Saj otrok ne zna le nositi smeti. Že zgodaj so si sposobni pripravljati hrano, pomagati pri gospodinjskih opravilih, urejati svojo sobo... Pri organiziranju družinske dinamike premalo spoštujemo njihove sposobnosti. S tem jih ne opremljamo za življenje, naredimo jih invalidne. To opažamo na taborih in letovanjih.

Kaj prinese vključenost v delo?

Skupne dejavnosti ustvarjajo pristen odnos. Starš zmore toliko, jaz zmorem toliko, skupaj zmoreva več. Skupaj sva enakovredna v delu, pomagava si, in tu je vzgoja za pomoč in samopomoč. V dejavnostih z otrokom spontano preideš v njegove globine. Če se z njim samo pogovarjaš, te preko neke meje ne bo pustil, ker se zaveda, da je na vročem stolu. Med dejavnostmi pa podzavestno spregovori o stvareh, ki so mu všeč ali ga žulijo.

Kolikor mi je znano, so nekateri otroci pred časom tudi živeli pri vas. Je tudi to družinska tradicija?

V bistvu je. Ko sem bila še otrok, je bila naša družina nekaj časa rejniška. Čudovito mi je bilo družiti se z vsemi otroki, imeli smo veliko skupnega. Videla sem družinsko skrb za druge otroke, skrbela sem za slepe in začutila sem potrebo, da tudi sama posvetim življenje skrbi za druge. Danes vsakega otroka sprejmem kot svojega otroka. Če je otrok ali mlad človek v stiski, mu pomagam enako, kot bi svojemu otroku. In tako so tudi v moji družini vsi otroci "naši".

So otroci pri vas živeli ilegalno?

Zadnjih sedem, osem let ne živijo več pri meni. To ni bilo uradno rejništvo. Zgodilo se je, da starši niso prišli po otroke. Ali da so bili pijani in so rekli, kar imejte ga. Kam sem jih lahko peljala? Na policijo jih nisem mogla, kriznega centra ni bilo, zato sem jih vzela k sebi in nekaj časa so bili pri meni, ko so se starši spet oglasili, pa sem jih odpeljala domov. Pa tudi moji otroci so vodili svoje sošolce, ki so za krajši čas živeli pri meni. Moja vrata so vedno odprta za otroke v stiski. Ko bom nehala delati na ZPM, bom morda sprejela dežurno rejništvo.

Eno je dajati otrokom čustveno podporo, drugo pa je reševati strukturne probleme.

Zavedam se, da moj vstop v življenja otrok ne more biti trajna rešitev. Je pa svetla lučka, spodbuda ali nova pot, ki mu jo lahko v kratkem času pokažem. Ko vstopim v njegovo življenje, stečejo tudi druge poti obravnave, povežem se z vsemi službami, ki mu lahko na kakršen koli način pomagajo. Je pa res, da te pomoči vse prevečkrat niso dovolj učinkovite. V tem primeru skušam vstopiti v družino. Otroka želim čim večkrat peljati na potovanja, izlete, ga vključiti v naše programe... Precej takih otrok se je vrnilo k nam. Postali so vzgojitelji, strokovni delavci in podobno.

Kateri problemi se vam zdijo najbolj pereči?

Na prvem mestu odnosi med starši. Ob ločitvah je otrok izpostavljen, manipulacija staršev je strahovita, nepredelanost nepredstavljiva, in ti otroci so hudo zapostavljeni, saj imajo oba radi. Pogosto je kršena pravica otroka, da se sam odloči. Drugo pa je, da izjemno narašča nasilje nad otroki. Otroci nam govorijo o ustrahovanju, odklanjanju, pretepanju, nestrpnosti staršev do otrok, otroku dajejo občutek, da je odveč, da naj izgine... Tudi spolnih zlorab je ogromno. Osnovni problem je, da družina kot osnovna celica ali gnezdo usiha. Preobremenjenost staršev, bolezni, brezposelnost, revščina in na drugi strani pretirano bogastvo in razvrednotenje vrednot…

Kakšni so običajno družinski vzroki?

Kot sem dejala, pogosto preobremenjenost staršev. Ta se pojavlja v vseh slojih. Če starši dajo otroku denar, "da se jim spelje", je to zame vzgojna zanemarjenost, in tak otrok doživlja enako nasilje kot tisti, ki so ga starši z brco napodili iz hiše, ker je prišla družba klošarjev in bodo skupaj pili. V obeh primerih je otrok vržen na cesto. Je pa nasilja več tam, kjer so odvisnosti. In odvisnosti je ogromno. Predvsem od alkohola.

Kaj konkretno delate za rešitev problema?

Organiziramo šole za starše. Vendar jih obiskujejo skrbni starši, ne tisti, ki ustvarjajo probleme. Potrebna bi bila svetovalnica, ki bi staršem ponujala psihosocialno pomoč. Družina je v krizi, to ugotavljamo vsi. Če hočemo pomagati otrokom, moramo najprej pomagati staršem. Družinske terapije bi morale biti brezplačne in dostopne v vsakem kraju. Če se izkaže, da je potrebna, bi staršem naložila obvezno strokovno pomoč.

Sicer pa se pripravljamo na družinsko mediacijo, pomagamo staršem z nasveti v smislu psihosocialne pomoči, organiziramo jim počitnice in jim skušamo pomagati, da družinska dinamika steče prijazno tudi v tako pomembnem prostem času. Seveda pa najbolj pomagamo otrokom v naših programih, ki ponujajo različne oblike pomoči, predvsem pa druženje otrok ob različnih animacijah, ustvarjalnih delavnicah, izletih, letovanjih, taborih.

Kako pridete do otrok?

Zveza prijateljev mladine ima silno razvito mrežo prostovoljcev. Po vsej državi. Naši programi se izvajajo tudi po šolah, denimo brezplačna učna pomoč, projekti za otroke in mlade potekajo vsak dan. Otroci pa se nam zaupajo in postajajo naši.

Z otroki se ukvarja množica inštitucij, vladnih in nevladnih. Nevladne praviloma delujejo na terenu in vidijo stvari, ki še niso vključene v zakonodajo, pri katerih še ni vzpostavljena logistika reševanja, stvari v nastajanju. Rešujejo jih do neke mere, vendar bi bilo pogosto potrebno ukrepanje na sistemski ravni. Kako ocenjujete sodelovanje z vladnimi organizacijami?

V Sloveniji je velik problem timsko delo. Ne razumem, zakaj smo na dveh bregovih. V Evropi nevladne organizacije spoštujejo, naša država pa jih niti ne ceni, še manj materialno podpira. ZPM od države ne dobi praktično nič, kakšen projekt sem in tja, to pa zagotovo ni dovolj. Naši glavni viri so donatorji. Naše prostovoljstvo. To je najcenejša in najbolj učinkovita strokovna delovna sila za državo. Žal je država ne spodbuja k razvoju, ampak jo krni, sredstev za projekte je vse manj.

EU spodbuja sodelovanje z nevladnimi organizacijami.

Evropske težnje so drugačne, res je. V nevladnih organizacijah je kapital znanja, prostovoljstva, vsega, kar potrebuje današnja družba.

Kako sodelujete s centri za socialno delo?

S centri za socialno delo (CSD) imam dobre in slabe izkušnje. Ko niso najboljše, se povežem z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in stvari stečejo.

Očitki z enega od CSD so bili, da raje sodelujete z ministrstvom in mediji kot z njimi.

Na očitke bi lahko odgovarjala z očitki. Pa to nikamor ne vodi. Res je, da veliko otrok obravnavamo skupaj, da marsikdaj in v marsikaterem primeru niso ukrepali pravočasno, tudi ne dovolj učinkovito. Je pa res, da danes tečejo skupna prizadevanja, da bi čim bolj uspešno pomagali otrokom, ki pomoč potrebujejo.

Ali niste dolžni pomembnih informacij o otroku predati zanj pristojni službi, torej CSD?

Res je, in to tudi počnemo. Še prej pa se povežemo s šolskimi svetovalnimi službami, zdravstvenimi domovi, tudi starši. Žal pa sodelavci CSD niso prisotni na terenu. Manjkajo taki socialni centri, ki bi hodili na obiske, od družine do družine. Tega ni. V naše dejavnosti pa otroci množično prihajajo. In nam zaupajo svoje tegobe.

Zakaj torej peša sodelovanje, če je obojim v interesu dobrobit otroka?

Če bi govorili za nazaj, bi lahko dejali, da je pešalo. Se pa stvari izboljšujejo in zagotovo se vsi trudimo, da bi bilo še bolje, v interesu in za dobrobit otrok.

Kako lahko ZPM organizira letovanje za dva polna avtobusa otrok z vso mogočo animacijo, strokovno podporo in materiali, medtem ko CSD naredi program komaj za šest otrok za štiri dni?

V ozadju je prostovoljstvo. ZPM je armada srčnih ljudi, ki se zavestno, s poslanstvom ukvarjajo z otroki. Mi ne hodimo v službo, naše delo je način življenja, smo prostovoljci in to delo nas osrečuje. Za pomoč otrokom iščemo donatorje. Država absolutno premalo podpira programe za otroke. Tudi CSD mora danes zbirati denar, da jih kam pelje - to je res žalostno! Hkrati pa ugotavljamo, da je glede na razmere in rastočo revščino vse več otrok, ki žal ne bi imeli nobenih počitniških doživetij, če ne bi bili vključeni v naše programe.

Koliko otrok živi v revščini?

Samo v počitniških zmogljivostih ZPM Ljubljana Moste-Polje letuje okoli 4000 otrok na leto. Vsak tretji se ne bi mogel udeležiti nobene dejavnosti, če mu ne bi pomagali. Zelo veliko je prikrite revščine. Vsak dan pokliče vse več staršev, ki potrebujejo pomoč.

O kateri vrsti revščine govorimo?

Govorim o materialni revščini, o brezposelnih starših. Veliko pa je tudi otrok, ki nimajo mobitela, računalnikov, ki so zaradi vseh primanjkljajev izključeni iz družbe vrstnikov. In govorimo tudi o nedostopnosti kulturnih hramov in drugih dobrin, potrebnih za razvoj otroka in mladega človeka, ki mu zaradi revščine niso dostopni. Govorimo tudi o razslojevanju, o kršenju otrokovih pravic do enakih možnosti razvoja… Eksistenčni prag je pokrit, socialna izključenost pa prevladuje.

Kje vidite vzroke?

V brezposelnosti, v boleznih staršev. Vsak dan kličejo ljudje, ki niso znali odpreti pravih vrat za pomoč. Neverjetno veliko ljudi ne zmore odplačevati kreditov, posledice so znane… Pa mamice iz varnih hiš, ki z otroki ostajajo brez vsega, tudi brez dela.

Je slovenska situacija iz ptičje perspektive prav tako temna?

Evropsko gledano ni slaba. Zdravstvo je razmeroma dobro urejeno, šolstvo tudi, tu ni kaj. Vendar obstajajo v nebo vpijoči primeri razslojenosti družbe. Vse več je revnih, narašča, strahovito narašča brezposelnost, ki ljudi peha tudi v druge stiske - nesposobnost odplačevanja kreditov za stanovanja, bolezni, odvisnosti in podobno.

Nekateri strokovnjaki menijo, da bi morali strogo ločevati osebno od službenega in ves čas ohranjati profesionalno distanco. Vaš pristop je drugačen. Kaj pravite na očitke o neprofesionalnosti?

Sprejmem očitek, toda biti v "službi" ljudi pomeni služiti. Natanko vem, da bi distanca pomenila "bomo reševali, ko bomo imeli čas ali ko bo zadeva prišla na vrsto". Naše prostovoljstvo je način življenja in doživljanje stisk vseh, ki jim učinkovito pomagamo, pomeni, da ima vsaka posamezna zgodba za nas absolutno prednost reševanja. Ko me s postaje ponoči pokliče mladoletnik v težavah, ne gledam na uro. Zato bi doktrino malce spremenila. Za delo z ljudmi moraš biti tudi "poklican", sočuten.

Veljate za karizmatično, močno žensko, ki je zmožna premikati gore, za mnoge ste neusahljiv vir energije. Kaj vam daje gorivo?

Natanko vem, da lahko naredimo vse, kar želimo. Skupaj, ne posameznik. In ko si začrtamo program, si razdelimo tudi vloge in se v njih podpiramo. Če pridajam skupnim projektom gorivo, sem vesela, da to zmorem. In je tudi res, da ko gre za otroke, ko gre za ljudi, ki jim je treba pomagati, nikoli ne popustim. Ker postavljamo v ospredje problem, nikoli sebe, ga lahko rešimo. Še vedno pa se moram vsako jutro "zventilirati" - tečem in v naravo odlagam lastne probleme ali pa jih s pticami ob reki in meditacijo v naravi predelam.

Nekateri pravijo: močna volja - močan ego. Vas več ljudi občuduje ali ste več ljudem trn v peti?

Lagala bi rekla, če bi rekla, da nimam težav. Je pa tudi veliko ljudi, ki so na strani otrok. Zveza prijateljev mladine je združenje čudovitih ljudi. Na vse sem ponosna. In to me opogumlja, da grem naprej. Predvsem pa izpolnjujem svoje poslanstvo pomagati otrokom, mladim, pomagati ljudem. Polena pod nogami pa me vedno zabolijo, ker ne razumem, da se ljudje ne približajo vsaj z dobro mislijo, dejanjem, ne pa da odvzamejo tako dragoceno energijo.

To se sliši kot "delam dobro in dobivam slabo nazaj".

Moč mi dajejo otroci - osvobojeni otroci, njihov nasmeh, to, da me pokličejo, kjerkoli me vidijo, da sledijo moji poti, se razvijajo... Z otroki sem resnično zelo izpolnjena in srečna.

Kako vzgajate vrednote v otrocih?

Predvsem z lastnim zgledom. Obstaja ogromno literature o vzgoji otrok. Toda govoriti eno, z obnašanjem pa tega ne potrjevati ali celo demantirati, to ni vzgoja. Če hočemo ali ne, vsak otrok posnema svoje starše, učitelje, vzgojitelje, tudi javne osebnosti… Najboljša vzgoja je lasten zgled.