Hkrati je prišlo do velikega povečanja uvoza tako za investicijske namene kot za porabo, zaradi česar se je primanjkljaj tekočega računa plačilne bilance poslabšal z 1,6 odstotka konec leta 2006 na kar 5,7 odstotka novembra 2008, kar smo seveda plačevali z zadolževanjem v tujini. Slovenci smo dobesedno živeli na tuj račun. In vsi pogoji za sedanjo krizo so bili predprogramirani. Še huje, do sistemske bančne krize bi pri nas prišlo tudi brez krize v ZDA ali tudi brez ohladitve mednarodnega bančnega financiranja. Ne verjamete? Berite naprej.

Finančne in gospodarske krize so si med seboj presenetljivo podobne. Ekonomista Kenneth Rogoff s Harvarda in Carmen Reinhart z univerze Maryland, ki sta v zadnjem letu objavila pet študij o različnih makroekonomskih vidikih finančnih kriz, sta dokumentirala, da je bilo tovrstnih resnih kriz v zadnjih osemsto letih nekaj sto. Mnoge države so zaradi kriz bankrotirale, ker niso več mogle odplačevati zunanjega ali domačega javnega dolga. Španija je denimo bankrotirala kar trinajstkrat po letu 1500, podobno pa tudi Francija, Italija ali Velika Britanija. Med letoma 1800 in 1945 sta naštela 127, med letoma 1946 in 2006 pa kar 169 državnih bankrotov. V prvem obdobju je okrevanje držav v povprečju trajalo tri leta, v drugem pa kar šest let. Nič neobičajnega niso niti serijski bankroti, ko države bankrotirajo večkrat zaporedoma v obdobju nekaj let ali desetletij. Podobno sta ekonomista Barro in Ursua po letu 1870 za 35 izbranih držav dokumentirala 148 večjih gospodarskih kriz, ko se je BDP kumulativno zmanjšal za več kot 10 odstotkov.

Cenovni baloni

Bankroti držav so običajno povezani s sistemskimi bančnimi krizami, to je obdobji, ko se delež slabih kreditov močno poveča, večina bančnega sistema pa postane nesolventnega. Po podatkih IMF smo v svetu samo po letu 1970 imeli 124 sistemskih bančnih kriz. Večina tovrstnih kriz je bilo sicer značilnih za nerazvite države, toda dober ducat jih je v tem času bilo tudi v razvitih državah. Kot ugotavljata Rogoff in Reinhartova, je za vse te finančne krize značilno, da so sledile velikim cenovnim balonom na kapitalskem in nepremičninskem trgu ter močnemu zadolževanju države, podjetij ali gospodinjstev. V nekaj zadnjih primerih sistemskih bančnih kriz v razvitih državah so se cene nepremičnin v obdobju šest let pred krizo do izbruha krize enormno povečale - denimo na Japonskem za 50 odstotkov, v ZDA za 80 odstotkov, na Švedskem za 90 odstotkov in v Veliki Britaniji za 110 odstotkov. Podobno so se napihnile tudi cene na kapitalskem trgu. Oboje pa je bilo poganjano z enormnim povečanjem zasebnega zadolževanja. V ZDA se je dolg zasebnega sektorja (gospodinjstev, podjetij in finančnega sektorja) med letoma 2000 in 2006 povečal z 22 kar na 41 bilijonov dolarjev oziroma z 222 odstotkov BDP na 294 odstotkov BDP. Večino tega povečanja zadolženosti je povzročilo zadolževanje gospodinjstev in finančnega sektorja. ZDA so imele velik primanjkljaj v plačilni bilanci na ravni 5 do 6 odstotkov BDP, financirale pa so ga azijske države in izvoznice nafte, ki so svoje trgovinske presežke vlagale v ameriške vrednostne papirje.

Identični razlogi za krizo in podobne posledice

Bogata zgodovina finančnih in gospodarskih kriz v svetu kaže ob njihovi veliki, sistematični pogostnosti tako skorajda popolnoma identične razloge za krizo (povečano zadolževanje, ki se izrazi v balonih na kapitalskem in nepremičninskem trgu) kot tudi zelo podobne posledice kriz. Rogoff in Reinhartova dokumentirata, da so v zadnjih 50 letih finančne krize v povprečju - ob padcu cen nepremičnin za 35 odstotkov, cen delnic za 55 odstotkov in padcu BDP za 9 odstotkov povzročile povečanje javnega dolga za 86 odstotkov. Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih pet do deset let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

Kot pravi ekonomist Nouriel Roubini, so vzroki podobni - ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti, toda konkretne pojavne oblike teh kriz so lahko različne. In Slovenija ni tukaj v osnovi nič drugačna od ZDA - imela je podobno velik primanjkljaj v plačilni bilanci in podobno veliko povečanje neracionalnega zadolževanja, ki so ga financirali tujci. Ob tem neizmernem zadolževanju sta se seveda začela polniti tako nepremičninski kot tudi kapitalski balon. V tem času je bilo zaradi poceni denarja izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična. Podobno fizičnim osebam, ki so se zadolževale za nakupe delnic ali vlaganja v investicijske sklade. In menedžerjem, ki so se zadolžili za prevzem podjetij z zastavo njihovih delnic. Ker so pač vsi špekulativno pričakovali nadaljnjo rast cen delnic in nepremičnin ter predpostavljali, da bo denar še naprej tako poceni in na voljo v neomejenih količinah.

V ZDA je prišlo do zloma v trenutku, ko so finančne institucije, ki so odobrile slabe hipotekarne kredite, začele zaračunavati polne anuitete ob hkratnem dvigu obrestnih mer FED. Od oktobra 2007 do maja 2008 se je stopnja neplačnikov med slabimi kreditojemalci povečala s 16 na 25 odstotkov, število izvršb pa se je v letih 2007 in 2008 povečalo za 80 odstotkov. Leta 2007 je prišlo zato seveda do padca nepremičnin za okoli 20 odstotkov, kar je spravilo v težave banke. Te kljub sekuritizaciji (izdaji hipotekarnih obveznic na osnovi danih kreditov) niso mogle pokriti izgub, saj je bila vrednost zaplenjenega premoženja nižja od vrednosti zapadlih kreditov. S sekuritizacijo so samo spravile v težave tudi vse preostale finančne institucije v ZDA in po svetu, ki so te obveznice in iz njih izvedene finančne derivate kupovale kot špekulativne naložbe. Ponzijeva shema se je sesula sama vase, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost nepremičnin še naprej rasla. Banke so začele odpisovati vrednost slabih terjatev, oblikovati rezervacije za kredite, ki se bodo šele pokazali kot slabi, in celoten finančni sistem je zajel kreditni krč. Ne glede na stotine milijard dolarjev finančnih injekcij in povečanje likvidnosti v sistemu.

Kako iz krize?

Podobno je bilo v Sloveniji. Ponzijeva shema odobrenih bančnih kreditov za prevzeme podjetij, za menedžerske odkupe ter za nakupe vrednostnih papirjev s strani fizičnih oseb, zavarovanih samo z vrednostjo zastavljenih delnic, se je sesula v trenutku, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost delnic še naprej rasla. Ko so začeli padati tečaji delnic, se je sesulo kritje odobrenih kreditov in krediti, zavarovani z zastavo delnic, so postali slabi krediti. Banke so začele oblikovati kapitalske rezervacije, depozite in finančne injekcije pa uporabljati le še za uravnavanje lastne kratkoročne likvidnosti. In razlog za ta kreditni krč ni pomanjkanje mednarodnih finančnih virov, kajti likvidnosti je na tujih trgih ogromno, za najem kreditov pa jamči država z garancijsko shemo, pač pa negotovost bank glede kvalitete odobrenih kreditov in bodoče sposobnosti vračanja.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2 odstotka vseh kreditov leta 2007. Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6 odstotka vseh kreditov v letu 2008. Toda naše banke so dodatno kontaminirane, saj imajo v svojih bilancah tudi kredite, odobrene za druge prevzeme podjetij, za nakupe vrednostnih papirjev in nepremičnin fizičnih oseb, ki oboji temeljijo na napihnjenih cenah delnic in nepremičnin. Oboje skupaj pa krepko presega delež slabih kreditov v ZDA.

Po zadnjih podatkih BS (Bilten BS, januar 2009) se v bančnem sistemu nadaljuje zastoj pri kreditiranju gospodarstva, saj je neto povečanje posojil nebančnemu sektorju v decembru 2008 znašalo vsega 28 milijonov evrov! Zaradi zmanjšanja izvoznih naročil tudi za 50 odstotkov in več ter zaradi velike pretekle zadolženosti podjetij se namreč njihova boniteta hitro poslabšuje, kar streznjenim bančnikom preprečuje, da bi jim še naprej posojali denar. Denar posojajo le še za refinanciranje slabih kreditov s takimi, kjer je zavarovanje nekoliko boljše kot prej (primer Merkurja), ali prvovrstnim strankam za tekoče poslovanje. V primeru tako velike negotovosti glede kvalitete lastnega kreditnega portfelja bank, glede dinamike bodočega poslovanja podjetij v obdobju najhujše gospodarske recesije po letu 1933 ter negotovosti glede razvoja trga nepremičnin, odpuščanj v podjetjih in zmožnosti vračanja stanovanjskih kreditov zaposlenih ne more "prijeti" nobena finančna shema države. Banke kljub odobrenim finančnim injekcijam in poroštvom države nočejo in ne bodo hotele posojati denarja. Ker je to zanje preveč rizično.

Kako iz krize? Tudi glede tega so nauki preteklih finančnih kriz zelo jasni. Države morajo zelo hitro odreagirati z reševanjem bančnega sektorja. Švedska iz let 1992-1993 je najboljši primer, Japonska v letih 1991-1998 pa najslabši primer v bližnji zgodovini. Švedska je po hitrem postopku dve največji banki podržavila, druge pa dokapitalizirala in sanirala slabe kreditne portfelje bank, Japonska pa je čakala šest let, preden je spoznala, da brez sanacije slabih bančnih portfeljev ne bo šlo.