Šport brez sponzorskih našitkov na dresih

Oglas

Ledena dvorana Tivoli. Petek, 13.30. Temperatura zraka: 14 stopinj Celzija. Z ledene ploskve je mogoče slišati rahlo pokanje ledu. Zaradi temperaturne razlike se je nad ledom ustvarila približno meter in pol visoka meglica. Dvorana sameva v temi in tišini, le ob strani se v lahkotnem teku ogrevata državni prvak Gregor Urbas in drugouvrščeni z državnega prvenstva (DP) Luka Čadež. Slednji kmalu zatem poprime za kolebnico. Sprva z enim obratom ob skoku, nato dvema, na koncu celo s tremi. Medtem Gregor prinese radio in ga postavi na ograjo. Točno ob 14.00 se prižgejo luči. Gregor si sname desni ščitnik in stopi na led. Med drsanjem sname še drugega in ju postavi na ograjo. Na treningu mu poleg Čadeža družbo delajo še Damjan Ostojič, nekoč drugi v Sloveniji, danes pa reprezentant Bosne in Hercegovine (mnogo drsalcev, tudi ruskih, ki slovijo kot najboljši, v svojih državah ne more do naslova državnega prvaka, zato se odločijo zastopati barve druge države, da bi lahko prišli na velika tekmovanja), državna prvakinja Teodora Poštič ter dve mlajši punci, Polona Koritnik in Patricija Gleščič. Ob ograji stoji Marina Pirkmajer, ki je nekoč trenirala trikratno udeleženko zimskih olimpijskih iger Mojco Kopač (1992, 1998, 2002), danes pa z budnim očesom bdi nad Damjanom in Teodoro, na treningu pa sta tudi Gordana Smrekar, ki trenira Urbasa, Čadeža in Glešičevo, ter Jan Čejvan, državni prvak med letoma 1993 in 2000, ki skrbi za Polono. Gregorja med tremi fanti ni težko prepoznati. Niti laiku ne. Je namreč edini, ki pri doskokih zahtevnih skokov nikoli ne pade. Pri pripravi na enega od njih mu pot prekriža Patricija. "Oprosti, Gregor," se pretresena opraviči mladenka, a veliko bolj jezna od Gregorja je trenerka Gordana. "To ni nič. V nedeljo, ko se treningom pridruži še nekaj mlajših drsalcev, praktično vozim slalom," nam pozneje o pogojih za trening pove Gregor.

Zahrbten šport

Gregor Urbas se je rodil 20. novembra 1982 na Jesenicah, trenirati pa je začel pri osmih letih. Po naključju. S staro mamo sta namreč v jeseniški dvorani Podmežakla spremljala treninge njegove sestre, a ker se Gregorju ni ljubilo posedati v baru, je nekega dne zaprosil, da bi lahko s seboj prinesel drsalke. Sestra je po letu dni zaradi vpitja trenerjev obupala, Gregorja pa to ni motilo in je nadaljeval. Sprva pod taktirko Mojce Kanalec, kmalu pa sta v Podmežaklo prišla ruska učitelja. Sodelovanje z Rusi se je končalo šele leta 2005, ko se je Gregor odločil priti trenirat v Ljubljano, zato ne preseneča, da tekoče govori rusko. Od leta 2000 na državnih prvenstvih ostaja nepremagan, že leta 2002 pa bi lahko odpotoval na olimpijske igre. Na tekmovanju v Zagrebu bi ga moral vsaj še en sodnik postaviti na šesto in ne sedmo mesto, pa bi šel v Salt Lake City. "Drsanje je zahrbten šport," je dogodek komentiral Gregor. Ali z besedami lika, ki ga je v filmu The Cutting Edge odigral D. B. Sweeney ob pogledu na svoje ocene: "In temu pravite šport?! Sra*je!" Leta 2004 je mednarodna drsalna zveza ISU (International Skating Union) uvedla nov ocenjevalni sistem, boljši, a po Gregorjevih besedah še vedno ne tak, da ne bi mogel ključne vloge odigrati človeški dejavnik. "Če bi pri drugi oceni pet komponent skrčili na tri, bi bilo že bolje," je prepričan 25-letnik, ki se je leta 2006 vendarle uvrstil na zimske olimpijske igre. Njegov najboljši rezultat je lansko 9. mesto na evropskem prvenstvu, s čimer je Sloveniji omogočil še dodatno mesto na letošnjem tekmovanju (nastopil je Luka Čadež), na svetovnem pa je bil sedemnajsti. Cilj v prihodnosti je uvrstitev med prvih štiriindvajset na marčevskem svetovnem prvenstvu v Los Angelesu in s tem neposredno na zimske olimpijske igre 2010 v kanadskem Vancouvru. Toda...

Če bi bila dvorana, ki jo je poleg stadiona v Stožicah za leto 2010 obljubil ljubljanski župan Zoran Janković, zgrajena že letos, bi bilo Gregorju oziroma umetnostnim drsalcem (pa tudi hokejistom) precej lažje, saj ledeno dvorano poleg njih trenutno zasedajo še košarkarji v Evroligi, v njej se odvijajo koncerti, pripravljajo drugi družabni dogodki itn. Na vprašanje, ali se je Zveza drsalnih športov Slovenije (ZDŠS) z županom, ki ima med vsemi doslej verjetno še največ posluha za šport, že kaj pogovorila o razvoju slovenskega drsanja oziroma statusu ledene dvorane v prihodnosti, njena predsednica Darja Gabrovšek Polajnar odgovarja: "Ne, je pa novica o gradnji dvorane v Stožicah dobra, kajti potem bomo morda imeli led vse leto in ne samo od avgusta do aprila, ko se konča državno prvenstvo v hokeju. Pogoji za trening so slabi. Prvič, drsalna ura je zelo draga, dodatna težava pa je, da imajo v nasprotju s hokejisti v času prostih terminov naši otroci ponavadi še pouk, njihovi starši pa službo, zato jih težko pripeljejo na trening. Mestna občina Ljubljana (MOL) klubu Stanka Bloudka plača šest ur treninga v Tivoliju in šest v Zalogu, preostale ure je treba dodatno kupiti. Gregor, denimo, trenira šest do deset ur na teden. Da bi bil resnično konkurenčen, bi moral biti na ledu precej več časa, saj njegova konkurenca opravi najmanj 18 do 20 ur na teden, in to čez vse leto. Zato v poletnem času Gregorju zveza plača priprave v drugih državah. Vedno pravimo, da je pravzaprav zelo dober glede na pogoje, v kakršnih dela."

Letos je ZDŠS v sodelovanju z ISU od 1. do 15. avgusta organizirala mednarodni kamp za otroke iz držav jugovzhodne Evrope (Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Bolgarija, Češka, Slovaška...), tako da je lahko treniral tudi Gregor. Da bi v Sloveniji naredili korak naprej, pa bi po besedah Darje Gabrovšek Polajnar potrebovali dvorano, namenjeno izključno umetnostnemu drsanju. "Imeli bi več šol, več tečajev, skupinsko drsanje, mogoče bi uvedli še hitrostno drsanje oziroma tako imenovani short track (za long track, 400 metrov, bi potrebovali dvorano v velikosti nogometnega stadiona, op.p.) itn. S tem bi dobili več kadrov za razvoj. Jasno, za korak naprej je potrebna tudi profesionalnost trenerjev. Zavedati se morate, da naši trenerji hodijo v službo in šele nato na trening, zato imata Gordana in Marina pravzaprav odlične rezultate. V Ljubljani nimamo profesionalnega trenerja, ker ga MOL pač ne financira, kar je tudi povezano z uspehi na zimskih olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu. Edini profesionalni strokovnjak Boris Uspenski deluje v Celju. Njega financira Mestna občina Celje. Naš predlog je bil, da bi ledeno ploščo, ki stoji pred Tivolijem, razširili in pokrili. Tako bi lahko pri ISU kandidirali za največja prvenstva, svetovno in evropsko, ker vedno potrebujemo eno drsališče za trening, eno pa za tekmovanje. Pred leti, ko sta bili županji Vika Potočnik in Danica Simšič, smo se s tem projektom obrnili na MOL za sofinanciranje, tudi s strani ISU bi takrat dobili dovolj ugoden kredit, a so bili drugi projekti prioritetni," pravi Darja Gabrovšek Polajnar, ki ob svoji funkciji predsednice prav tako hodi še v službo.

Uslužbenec oddelka za delovna dovoljenja

Za ledeno ploščo pred Tivolijem skrbi Luka Klasinc, nekdanji državni prvak (1991, 1992), ki je leta 1992 z vsega 18 leti zastopal slovenske barve na zimskih olimpijskih igrah v francoskem Albertvillu. Luka na zunanjem drsališču pred dvorano redno pripravlja razne šove oziroma drsalne revije in teh se udeležijo "tivolski" drsalci vseh starosti, med drugim tudi Damjan Ostojič. Po besedah Darje Gabrovšek Polajnar si Luka zelo prizadeva za promocijo tega športa in dela precej uspešno ter hkrati dovolj profesionalno, saj se njegovo podjetje ukvarja s tečaji drsanja in rolanja. "Luka tudi prek Mobitelovih in Mercatorjevih drsališč zelo dobro promovira umetnostno drsanje," dodaja Darja Gabrovšek Polajnar. Toda tovrstne drsalne revije so pravzaprav edina promocija v Sloveniji, saj se umetnostno drsanje le redko znajde na slovenskem televizijskem programu, zato tudi za domače sponzorje, ki bi lahko dvignili ta šport na višjo raven, ni dovolj zanimiv. Tekmovalci, tudi Gregor, imajo pri pokroviteljstvu dodaten problem še zaradi pravila, da na tekmovalnih oblekah ne smejo imeti sponzorskih napisov, lahko so le na trenirkah. Toda takrat jih kamere ne snemajo.

Prejšnjo zimo je dvorano Tivoli obiskala drsalna revija s svetovno znanimi umetnostnimi drsalci, med drugim je prišel tudi zadnji olimpijski zmagovalec, Rus Jevgenij Plušenko. In jo tudi napolnila, kar vendarle govori o tem, da Slovenija ni samo dežela "palice in ploščka". Šov s Plušenkom (s spremljevalno koreografijo ob nastopu pevca Dime Bilana je letos Rusiji pomagal zmagati na Eurosongu) in drugimi drsalci si je ogledal tudi Gregor. "Prišel sem s treninga v Zalogu, zato sem precejšen del zamudil. Počakal sem ravno toliko, da se pozdravim s Plušenkom. Njegov menedžer me je povabil v ta šov, a za to bi si moral vzeti najmanj osem mesecev časa, saj revija neprestano potuje, trenutno pa si želim tekmovati vsaj še do leta 2010. Morda po olimpijskih igrah, možno pa je, da se bom po zaključku kariere ukvarjal tudi s trenerskim poslom," o prihodnosti razmišlja Jeseničan. Ti dve možnosti sta pravzaprav redki obliki zaslužka za drsalce. V nasprotju s športniki v moštvenih športih, ki pri 18 letih oziroma z vstopom med člane podpišejo profesionalne pogodbe in dobijo mesečna izplačila, umetnostni drsalci večinoma služijo z denarnimi nagradami. A če nisi ravno Plušenko, je zelo težko, saj je denimo na svetovnem prvenstvu denarni sklad namenjen le za dvanajst najboljših. Zato se je Gregor pred šestimi meseci zaposlil. "Nihče mi ne zagotavlja dohodka po končani karieri, zato zadnjega pol leta treninge usklajujem z delom na Zavodu za zaposlovanje. Trenutno sem na oddelku za delovna dovoljenja. Da, urejam jih tudi za športnike," nam zaupa.

Medtem ko predsednica ZDŠS pravi, da slovensko umetnostno drsanje ohranja konstantno raven in da je nekaj drsalcev v podmladku, ki ga bodo na tej ravni tudi obdržali, Gregor meni drugače. Oba pa se strinjata, da bi razmere močno izboljšal povečan kader z nadzorom dobrega zaposlenega trenerja. A ga je z omejenimi finančnimi sredstvi težko najti. Plušenkov trener Aleksej Mišin, denimo, po Gregorjevih besedah računa dobrih 200 evrov na uro, kar pomeni, da bi za obdobje desetih let po 48 tednov dela dve uri na dan šestkrat tedensko zanj morali odšteti 1,152.000 evrov. To je približno tretjina proračuna, ki ga letno porabijo najuspešnejši slovenski kolektivi, ki pa na velikih tekmovanjih le redko oziroma skoraj nikoli ne pridejo do vrha. Ali bi s to vsoto lažje na vrh pripeljali nekoga iz vrst umetnostnega drsanja, pa je po vsej verjetnosti tema za širšo razpravo.

In še nekaj. Dokler bo tekmoval Gregor Urbas, član DKK Stanka Bloudka, bo slovenskemu umetnostnemu drsanju lažje, saj MOL na podlagi rezultatov določi število prostih ur v dvorani. Kadar ima ZDŠS predstavnika na olimpijskih igrah, jih nekoliko več, ko pa ga ne bo več imela...

Umetnostno drsanje skozi čas

Medtem ko naj bi ljudje drsanje poznali že stoletja, se je umetnostno drsanje pojavilo v 19. stoletju. Za očeta velja Američan Jackson Haines, ki je sredi šestdesetih let predstavil tako imenovani mednarodni slog. Leta 1892 je bila ustanovljena mednarodna drsalna zveza ISU (bivša predsednica ZDŠS in sedanja podpredsednica Tjaša Andree Prosenc je članica njenega predsedstva od leta 1998 dalje) in ta je štiri leta pozneje organizirala prvo svetovno prvenstvo. Nastopili so samo moški, zmagal pa je Gilbert Fuchs. Leta 1902 se je na tekmovanje prijavila prva ženska (Madge Syers) in osvojila drugo mesto. ISU je kmalu prepovedala nastope nežnejšemu spolu, a ste se leta 1906 vendarle pojavili ločeni tekmovanji. Prvi pari so na svetovnem prvenstvu nastopili leta 1908.

V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja je Sonja Henie uspehe na tekmovanjih prenesla v uspešno kariero revijalne umetnostne drsalke, s kratkimi krili in belimi drsalkami pa je postavila tudi nove modne smernice.

Po drugi svetovni vojni so v umetnostnem drsanju prevladovali Američani in Kanadčani, saj so se mnoga evropska drsališča med vojno znašla v nemilosti bombardiranj. Dick Button, olimpijski zmagovalec v letih 1948 in 1952, je prvi izvedel dvojni axel in trojni loop. Petnajstega februarja 1961 je v letalski nesreči v Belgiji umrla celotna ameriška reprezentanca, ki je bila na poti na svetovno prvenstvo v Pragi. Kmalu so primat v tem športu prevzeli Rusi. Od leta 1964 so ruski pari vedno osvojili zlato na zimskih olimpijskih igrah, na zadnjih štirih ostajajo nepremagani tudi ruski tekmovalci v moški konkurenci. Prvi četvorni skok je izvedel Kurt Browning leta 1990. Istega leta je Midori Ito kot prva ženska skočila trojni axel. Salte so zaradi prevelikega števila porezanih obrazov prepovedali.

Drsališče na ribniku

Začetki drsanja kot družabne dejavnosti v Sloveniji segajo v leto 1870, ko so Nemci v Ljubljani ustanovili Ljubljansko drsalno društvo, drsališče pa je bilo na ribniku v Tivoliju. Prvo drsalno sekcijo so ustanovili leta 1920 pri športnem klubu Ilirija, in sicer na pobudo Stanka Bloudka. Že leto pozneje je bilo v Bohinju prvič organizirano državno prvenstvo tedanje Jugoslavije. Leta 1928 so umetnostni drsalci z območja nekdanje skupne države prvič nastopili na zimskih olimpijskih igrah. Razvoj tega športa je bil seveda odvisen od števila drsališč in v prednosti so bile predvsem tiste države, ki so premogle naravna drsališča (Kanada, Sovjetska zveza itn.). Prvo pokrito drsališče, Glaciarium v Londonu, je bilo sicer zgrajeno že ob koncu 19. stoletja, a Jesenice in Ljubljana so ga dobile šele leta 1956 oziroma 1960. Najboljši drsalci v začetku 50. letih so bili Jože Resman, Mara Drašler, Miro Rozman, Nevenka Gale, Vladimir Amsel in Radovan Lipovšček, zatem pa sta primat za vrsto let tako posamezno kot v paru prevzela Tjaša Andree in Peter Peršin, njima sta sledila Katjuša Derenda in Franek Klemenc. Leta 1967 je Ljubljana gostila evropsko prvenstvo, leta 1970 še svetovno, leta 2006 pa svetovno mladinsko prvenstvo.