Vpliv pubertetniških mozoljev na zdravje

Verjetno noben človeški artefakt ni tako stigmatiziran, kot je prav plastična vrečka. V svetu, kjer obstaja zelo veliko stvari za enkratno uporabo, lahko hitro najdemo številne izdelke, ki bi bili zaradi enkratnosti uporabe in takojšnjega zavrženja prav tako lahko tarče vsesplošnega zgražanja. Pa niso.

Skratka, ali je civilnodružbeni in politični angažma v primeru plastičnih vrečk upravičen glede na številne druge skupine izdelkov, ki jih ne spremlja niti približno tako ostra kampanja, če sploh? Nesporno je, da je sedanja uporaba plastičnih vrečk pretirana in neracionalna. Prav v neracionalni rabi primarnih surovinskih virov, ki nikakor ni v skladu z načeli trajnostnega razvoja, vidim pravzaprav največji problem njihove uporabe.

Zagotovo k občutku, da so nosilne plastične vrečke velik okoljski problem, prispeva predvsem to, da jih marsikdaj ljudje odmetavajo v okolju, kjer so vidne in zato moteče. Obtoževati plastične vrečke, da so povzročiteljice onesnaževanja okolja, pa je podobno obtoževanju avtomobilov, da so povzročitelji prometnih nesreč. Povzročajo jih seveda ljudje, ne avtomobili. In tudi vrečke v okolje odmetavajo ljudje. Če v okolju naletimo na razpadajoč avto ali vidimo prometno nesrečo, takoj pomislimo na brezvestne voznike, ko pa uzremo odvrženo vrečko, se ves gnev kanalizira nanjo in ne na tistega, ki jo je odvrgel. Zanimiv primer "okoljske psihologije".

Na vrhu seznama so plastenke

Po analizah pristojnih britanskih vladnih inštitucij plastične vrečke pomenijo manj kot odstotek odpadkov, ki končajo na smetiščih. Natančneje, k smetem prispevajo le 0,3 odstotka gospodinjskih odpadkov, ki končajo na britanskih deponijah. Na Irskem naj bi bil ta delež 0,25 odstotka, v Avstraliji pa 0,2 odstotka. Preučevanje strukture odvrženih odpadkov v Avstraliji je pokazalo, da plastične vrečke predstavljajo le 2 odstotka odvrženih smeti v okolju. Po ocenah britanskega Društva za ohranjanje morskega okolja predstavljajo plastični odpadki sicer 56 odstotkov vseh smeti, ki jih najdejo na britanskih plažah, vendar na plastične vrečke odpadeta le 2 odstotka. Na vrhu seznama so plastenke, odpadki zaradi ribolova in odplake.

Kljub temu se z nosilnimi vrečkami ukvarjajo celo vlade nekaterih držav, kot so Danska, Švica, Irska, Kitajska, Italija, Avstralija… Ukrepi segajo od prepovedi oziroma postopnega nadomeščanja z drugimi materiali do obdavčitve plastičnih vrečk. Ko bi se le s takšno vnemo lotevali omejevanja in prepovedi pesticidov, prometa in še marsičesa drugega!

San Francisco je prvo ameriško mesto, v katerem so v supermarketih prepovedali uporabo plastičnih vrečk. Mestni svet te kalifornijske metropole je aprila 2007 izglasoval prepoved uporabe vseh plastičnih vrečk v velikih živilskih trgovinah in drogerijah. Bolj analitično so se problema lotili v Avstraliji. V strokovnem poročilu Sveta za varovanje okolja so ugotavljali tako prednosti kot tudi pomanjkljivosti nerazgradljivih vrečk v primerjavi z biorazgradljivimi ter izrazili nekatere pomisleke glede enostranskih odločitev o prepovedi uporabe plastičnih vrečk. Upoštevali so izsledke študij celostnih vplivov na okolje in se na osnovi tega odločili, da bodo namesto sprva napovedovane prepovedi uporabe plastičnih vrečk uvedli kampanjo za čim bolj množično uporabo vračljivih plastičnih vrečk ter povečano reciklažo drugih.

Leta 2004 se je v Luksemburgu začel nacionalni projekt, v katerega so bili vključeni nacionalna družba za odpadno embalažo Valorlux, združenje trgovine na malo in pristojne vladne okoljske ustanove, s katerim so želeli promovirati uporabo vračljivih plastičnih nosilnih vrečk. Kar 80 odstotkov supermarketov je pristalo, da bodo razdeljevali takšne vrečke. Najprej so bile vrečke za kupce brezplačne, po preteku treh mesecev pa naprodaj za zamudnike. Če so se poškodovale oziroma strgale, so jih kupci lahko zamenjali za nove. V Belgiji so prav tako v velikih supermarketih uvedli program, s katerim so želeli opogumiti svoje kupce, da začnejo uporabljati vračljive nosilne vrečke.

Kriv je človek, ne vrečka

Kako je pri nas, vemo. Ni ne okoljsko ozaveščenih trgovcev, ki bi uvajali resnejše ukrepe za manjšo porabo vrečk, ne ozaveščenih porabnikov, ki bi odklanjali njihovo pretirano uporabo. Trgovci vanje povsem nepotrebno vstavljajo vsakovrstne, tudi najmanjše posamezne izdelke. In za takšno brezglavo početje ni kriv umetni artefakt, kot je vrečka, pač pa človek.

Navidezno enostaven problem plastičnih vrečk je v svojem bistvu mnogo bolj kompleksen, kot se zdi. V glavnem se pozablja, da ima vsak izdelek svojo zgodovino, svoj okoljski odtis. Če želimo čim bolj objektivno ugotavljati vplive izdelkov na okolje, jih moramo preučiti v njihovem celotnem okoljskem življenjskem ciklu, od pridobivanja surovin in energije za njihovo proizvodnjo naprej. Med tovrstnimi opravljenimi študijami za nosilne vrečke je do danes zagotovo najbolj reprezentativna tista, ki je bila opravljena po naročilu trgovske verige Carrefour. Od drugih podobnih raziskav se razlikuje po tem, da je bila v celoti izvedena po merilih mednarodne standardizirane metodologije ocenjevanja okoljskega življenjskega cikla izdelka.

V analizi so preučevali štiri različne nosilne vrečke: plastično polietilensko in papirno vrečko pri enkratni uporabi, biorazgradljivo vrečko ter plastično polietilensko vrečko za večkratno uporabo. Analiza je bila opravljena za različne lokacije v Evropi, kjer je prisotna veriga trgovin Carrefour, recenzirali pa so jo francoska Agencija za okolje in energetski menedžment ADEME, Evropsko združenje proizvajalcev plastike Plastics Europe, Združenje evropske papirne industrije CEPI in strokovnjaki podjetja Novamont, ki proizvaja biorazgradljive vrečke.

Kot najboljša okoljska opcija se je izkazala plastična polietilenska vrečka za večkratno uporabo, in sicer, kadar se uporabi vsaj štirikrat. To pomeni, da je okoljski vpliv večkrat uporabljive plastične vrečke v primerjavi s tisto, ki se uporabi le enkrat, v veliki meri odvisen od vedenja porabnikov. Toliko opevana papirna vrečka se zaradi velike porabe energije in vode ter emisij pri proizvodnji praviloma uvršča med okolju najmanj primerne. V stisnjenih slojih deponij se papirne in biorazgradljive vrečke bodisi sploh ne razgrajujejo ali pa so - zaradi pogojev, ki vladajo v takšnem okolju - vir toplogrednih deponijskih plinov, ki se tvorijo kot posledica anaerobne razgradnje. Iz navedenega sledi, da omejitev zastonjkarskega razdeljevanja vrečk po trgovinah nikakor ne bi smela biti selektivna in bi morala vključevati vse vrste vrečk, tudi papirne.

"Vrečkanje" bi bilo treba zajeziti celostno, in to ne glede na material. Prepoved ene vrste vrečk pa ne sme sprožiti pretirane uporabe druge vrste. To potrjuje škotska študija vplivov na okolje različnih nosilnih vrečk, ki so jo opravili po naročilu tamkajšnjega okoljskega ministrstva. Ugotovili so, da bi se vplivi na okolje v primeru prepovedi plastičnih vrečk in nadomestne uporabe papirnatih vrečk še povečali, saj slednje mnogo bolj vplivajo na porabo vode, kisli dež in evtrofikacijo voda. Potrdili so, da bi šele v primeru, če bi bile v ukrepih zajete tudi papirne vrečke, dosegli resnično zmanjšanje vplivov na okolje.

Najhitreje naraščajo elektronski odpadki

Ne gre zanikati dejstva, da je pretirana uporaba plastičnih vrečk problematična, a obstajajo še druge skupine izdelkov, ki so zaradi svoje množične uporabe še kako sporni, a se jih niti približno tako ne problematizira. Primer so ogromne količine reklamnih sporočil, ki se vsak dan znajdejo v poštnih nabiralnikih. Posamezno gospodinjstvo na leto pridela nekaj deset kilogramov takšnega odpadnega papirja. Mnogo več kot plastičnih vrečk. Na desetine ton dreves je posekanih vsako leto zaradi akcij oglaševalcev. Ali je to početje problematizirano v medijih in razpravah o okolju, tako kot so plastične vrečke? Kemizacija družbe je danes očitna in se samo še krepi. Ali so kozmetična in čistilna sredstva, kartuše za tiskalnike, baterijski vložki, dodatki v hrani in pijačah in drugi izdelki, ki vsebujejo številne kemikalije in ki jih vsakodnevno uporabljamo, res nedolžni v primerjavi s plastičnimi vrečkami?

Da so stvari daleč od želenega nadzora, se je pokazalo ob razpravah pri oblikovanju evropske direktive REACH. Koliko ljudi se zaveda, kakšni onesnaževalci okolja so na primer mobilni telefoni? Če pustimo ob strani opozorila o škodljivem sevanju, zahteva proizvodnja enega mobilnega telefona v povprečju uporabo 150 različnih kemikalij in enormne količine vode. Zaradi agresivnega trženja in prave odvisnosti od teh aparatov so njihove življenjske dobe vse krajše, elektronski odpadki pa postajajo najhitreje rastoča skupina odpadkov. Skratka, izdelki, ki jih prenašamo v tako osovraženih plastičnih vrečkah, so največkrat neprimerljivo večji onesnaževalci okolja kot vrečka sama, pa proti njim ne potekajo podobne kampanje kot proti vrečkam, ki segajo v nekaterih državah do najvišjih organov oblasti. Čeprav je povsem jasno, da so avtomobili nepredstavljivo večji onesnaževalci okolja kot plastične vrečke, še nisem slišal pozivov k njihovi omejeni uporabi ali celo prepovedi, kot se to dogaja v primeru plastičnih vrečk.

Naj nesorazmerno velik angažma s plastičnimi vrečkami potrdim še z enim primerom. Letos je bila v Britaniji objavljena študija The Food We Waste, prva sistematična raziskava o sestavi in virih nastajanja odpadne hrane. Ugotovljeno je bilo, da bi Britanci lahko prihranili skoraj dve tretjini zavržene hrane (več kot 4 milijone ton), če bi bila porabljena v roku trajanja ali če ne bi pretiravali z njeno pripravo. Na primer, kar polovica zavrženega britanskega krompirja je bila med odpadki nedotaknjena. Potencialno uporabnega mesa so zavrgli več kot 160.000 ton, pa tudi tretjina pekarskih izdelkov je končala med smetmi in ne v želodcih. Ali so potrošniški vzorci v Sloveniji res bistveno drugačni od britanskih? Z odpadno hrano se izgubi vsa energija za njeno pridelavo, proizvodnjo, transport in hrambo, vse kemikalije, ki so jih uporabili, in enormna poraba vode v kmetijsko-živilskem sektorju. Pri tem gre za ogromne vplive na okolje, na koncu pa se hrana zavrže. In mnoge v tej verigi skrbijo izključno vrečke, v katerih to hrano prenašamo! Z odpadno hrano si nihče kaj dosti ne beli glave, z vrečkami pač. Verjetno odpadna hrana pomeni prevelik udarec človeški samopodobi, le-to pa si družba potem zdravi z ukrepi proti vrečkam.

Nekateri aktivisti proti plastičnim vrečkam uporabljajo kot argument za njihovo prepoved tudi primere umrljivosti morskih in kopenskih živali zaradi zaužitja odvrženih vrečk. Tega ni mogoče zanikati. Vendar se je treba hkrati vprašati: ali umre več rib zaradi vrečk ali zaradi ribolova? Morska žival je torej uboga, če pogoltne plastično vrečko, če pa konča kot ribiški ali lovski plen, pač ne? Agitirati proti plastičnim vrečkam z argumentom skrbi za živali, potem pa si za kosilo privoščiti zrezek, za večerjo pa morske sadeže, je bolj licemerstvo kot skrb za okolje. Močno namreč dvomim, da so vsi borci proti plastičnim vrečkam tudi vegetarijanci. Za primerjavo: na svetu pridelajo okoli 260 milijonov ton mesa iz ubitih živali na leto. No, samo v Sloveniji smo v letu 2006 pokončali nekaj manj kot 145.000 glav goveda in 690.000 prašičev. Človek bi pričakoval, da se bodo borci proti plastičnim vrečkam v skrbi za živali zaradi takšnih številk zgrozili in se prej kot na vrečke spravili nad mesnopredelovalno industrijo ter nad ribiče in šele potem morda nad proizvajalce vrečk, ki da ogrožajo živalski svet. Skrb za svetost živalskega življenja se ne more končati pred ograjami živalskih farm.

Ena od kolumnistk je vrečko poimenovala kot najbolj izrazito znamenje ekološke kuge 20. stoletja. Če nadaljujem z metaforami iz medicine, so plastične vrečke glede na vse navedeno bolj podobne pubertetniškim mozoljem kot pa kakšni smrtonosni bolezni. Imajo pa mozolji in vrečke nekaj skupnega: eni in drugi so hitro opazni, vendar za splošno zdravje nenevarni. Večina najbolj škodljivih snovi za okolje in zdravje je očem praviloma nevidna! In vendar: za uporabo vrečk je odgovoren edino in izključno vsak posameznik. Odločitev o tem, ali se moramo z nakupa vrniti s toliko in toliko vrečkami, je povsem v naših rokah.