Obama je ameriški bosanc

V ZDA je prišla sprememba, je bilo sporočilo, ki je odmevalo v dneh po ameriških volitvah. Kljub temu, da je na takšen izid volitev čakal ves svet, ga velja vzeti z rezervo. Amerika, kakršno bo 20. januarja prihodnje leto Obama prevzel od Busha, ni kaj prida. Država je zapletena v dve neuspešni vojni, zaradi Busheve "družbe lastništva", ki jo je skušal doseči z dajanjem tveganih posojil, se je v ZDA začela finančna kriza, ki bliskovito grabi ves svet in prerašča v gospodarsko, odnosi z zavezniki so slabi, protiamerikanizem je ta čas doma na vseh celinah.

Vsaj s tem zadnjim Obama sicer ne bi smel imeti težav, to lahko rečemo, še preden je povlekel prvo potezo. Človek ima pač karizmo zvezdnika in Barack Obama je še pred izvolitvijo postal pop fenomen: v Berlinu ga je poleti pričakalo 200.000 ljudi, obamomanija je tresla Afriko in Azijo, ki si ga zaradi njegove osebne zgodovine po malem solastita. Kot pojava ima vse lastnosti zvezdnika, saj je mlad, neobremenjen, uglajen, nasmejan in predvsem obljublja nekaj novega. Antiamerikanizem je ponekod tako že začel bledeti, obamomanija pa preraščati v amerikanofilijo. "Največji dosedanji kritiki ZDA so bili zadnjič v Jakopičevi galeriji čisto proameriško evforični," je poročal znanec, ki je šel "volit" na volitve, ki jih je razpisal režiser Dušan Jovanović.

Vendar svet zadnje mesece, tedne in dneve ni zrl v ZDA zato, ker je Obama tako kul. ZDA so še vedno ključna svetovna velesila, dogajanje tam določa dogajanje povsod drugod po svetu. Upi, da bo svet po izvolitvi novega ameriškega predsednika naenkrat boljši, so smešni, čez noč se ne bo zgodilo nič. Že v četrtek, dan po slavju, so svetovne borze znova zgrmele. Sprijazniti se je treba, delnice še lep čas ne bodo vredne več, tisti, ki smo denar izgubljali v raznih vzajemnih skladih, ga še nekaj časa ne bomo dobili nazaj, naše nepremičnine se bodo najbrž še lep čas cenile. Okrevanje svetovnega gospodarstva je daleč, pravzaprav smo šele dobro pogledali v brezno, kamor smo po napovedih namenjeni. Kdor ne verjame, naj pogleda zadnjo napoved evropske komisije izpred nekaj dni: gospodarska rast v EU in območju evra bo prihodnje leto skoraj ničelna, inflacija bo daleč od ničelne, napoved za Slovenijo je le za odtenek svetlejša. Še tako šarmantni Obama tu ne more nič, vsaj takoj ne.

Na političnem področju Obamo čaka bogata dediščina Bushevega unilateralizma zadnjih osmih let: na diplomatski parket se je vrnil besednjak hladne vojne, Bushev čas je na svetovni zemljevid postavil Osamo bin Ladna, tudi na valu protiamerikanizma je na oblast prijahal Ahmadinedžad v Iranu, zvezda stalnica je Severna Koreja. Nedvomno bo svetovni politični dogodek številka ena prihodnjega obdobja prvo srečanje Obame in njegovega ruskega kolega Medvedjeva. Oba relativno sveža na položajih; odnosi med državama so od srečanja njunih predhodnikov na Brdu leta 2001 precej zavoženi. Rusija še vedno dviguje glavo in besedno izziva ZDA, Dmitrij Medvedjev je prav na dan Obamovega slavja v svojem prvem nagovoru državljanom politiko ZDA označil za domišljavo, jo okrivil za destabilizacijo na Kavkazu, svetovno finančno krizo, izzivanje s protiraketnim ščitom… Ob gospodarskih Obamo čaka še obilo zunanjepolitičnih front. Verjetno še sam ne ve čisto dobro, česa se lotiti najprej, saj ga ob nekaterih temah (umik iz Iraka) verjetno čaka še domače bojišče.

Ima pa Obamova zmaga še evropsko in slovensko razsežnost. V pogovoru s številnimi samorazglašenimi svetovljani tostran Atlantika je verjetno vsakdo slišal mnenja, da so Američani nerazgledani, plehki, neizobraženi rasisti in intervencionisti, ki so še predebeli povrhu. Skratka, white trash. Vrhunska znanost, kultura in umetnost, rokenrol, filmska produkcija - tako Rocky kot filmi Woodyja Allena so od tam - in vrhunski športniki, ki prihajajo iz Amerike, samorazglašenim svetovljanom očitno ne pomenijo nič. Zoprna podrobnost je v tem, da so prav ti Američani, nerazgledani in predebeli, kakršni naj bi bili, za svojega predsednika izvolili Afroameričana, kar je le salonski evfemizem za bolj domače nazive, kot so črnec, zamorec, črnuh ali niger. Izvolili so skratka predstavnika rase, ki se pred petdesetimi leti ni smela voziti v avtobusih z belci, njihovi otroci se niso smeli kopati v bazenih z belci in vode niso smeli piti pri istih pipah. Zato je korak, ki ga je v torek naredila ameriška družba, resnično zgodovinski, posnetki srečnih množic Afroameričanov na ulicah ameriških mest pa ganljivi. Billie Holiday, Miles Davis in James Brown so bili v svojem času dovolj dobri, da so belce zabavali, po nastopu pa so se iz kluba morali pobrati pri zadnjih vratih. Danes se tam nekje zgoraj verjetno zadovoljno hahljajo.

Se pa ob tem postavlja logično vprašanje: kdaj bomo čemu podobnemu priča tu? Poglejmo slovensko politiko: če odmislimo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, je še kje kdo z neslovenskimi koreninami? V parlamentu? V vladi? Na vodilnih mestih univerz? Kdaj bo čefur postal slovenski premier? Kdaj bo francoski predsednik potomec Alžircev? Nemški kancler s turškimi koreninami? Kdaj bodo otroci beguncev iz bosanske vojne v Sloveniji postali elita, kot so vzhodnoevropski judje postali v povojni Ameriki? Tudi to je razmislek, ki ga velja opraviti ob opazovanju dogodkov v ZDA. Prepričanost o odprtosti in civilizacijski superiornosti evropskih družb bo hipoma postala malo bolj relativna.