Naslednje jutro so člani plemena izvedli ples, ki je bil v skladu s pričakovanji gostov, in antropologi so se zadovoljni vrnili v civilizacijo ter napisali poročilo o svojem odkritju. Imeli pa so smolo, da je nekaj let kasneje isto pleme obiskala neka druga odprava in se veliko bolj potrudila pri vzpostavitvi komunikacije z njim ter odkrila resnico o prvi odpravi: člani plemena so nekako razumeli, da hočejo njihovi gostje videti strašni ples smrti, in ker jih v svojem velikem čutu za gostoljubnost niso hoteli razočarati, so vso noč izdelovali maske in vadili izmišljeni ples, da bi ustregli svojim gostom - antropologi, ki so mislili, da so za trenutek lahko ujeli nenavaden eksotičen ritual, so dejansko dobili v naglici pripravljeno uprizoritev svoje lastne želje...

Ali se danes ne dogaja nekaj zelo podobnega v Kongu, ki se spet kaže kot afriško srce teme? Zgodba z naslovnice revije Time 5. junija 2006 je bila "Najbolj smrtonosna vojna na svetu" - podrobno dokumentiran prikaz tega, kako je okoli 4 milijone ljudi v Kongu v zadnjem desetletju umrlo zaradi političnega nasilja. Temu ni sledil v podobnih primerih običajni hrup humanitarcev, samo nekaj pisem bralcev - kot da bi neke vrste mehanizem filtracije preprečil, da bi novica dosegla svoj polni učinek. Če naj bom ciničen: Time je v boju za prevlado v trpljenju izbral napačno žrtev - moral bi se držati seznama tistih, za katere se običajno domneva, da so žrtve: muslimanke in njihova stiska, zatiranje v Tibetu… Kongo se danes dejansko ponovno pojavlja kot konradovsko "srce teme": nihče več se noče odkrito soočiti z njim. Smrt palestinskega otroka na Zahodnem bregu, da ne omenjamo kakega Izraelca ali Američana, je medijsko vredna tisočkrat več kot smrt brezimnega prebivalca Konga. Zakaj takšna nevednost?

Tridesetega oktobra 2008 je AP iz Konga poročal, da je uporniški general Laurent Nkunda, ki je oblegal Gomo, glavno mesto vzhodne province, izjavil, da zahteva neposredna pogajanja z vlado glede svojega nasprotovanja milijardo dolarjev vrednemu poslu, ki Kitajski omogoča dostop do velikanskih rudnih bogastev v zameno za gradnjo železnice in avtoceste. Naj bo ta posel še tako problematičen (neokolonialističen), pa vendar predstavlja smrtno grožnjo lokalnim gospodarjem vojne oziroma njihovim interesom, saj bi morebitni uspeh tega projekta ustvaril infrastrukturni temelj za Demokratično republiko Kongo kot združeno funkcionalno državo.

Že leta 2001 je preiskava Združenih narodov o nezakonitem izkoriščanju naravnih bogastev v Kongu ugotovila, da gre pri konfliktu v tej državi predvsem za dostop do nadzora nad trgovino s petimi ključnimi rudnimi bogastvi: koltanom, diamanti, bakrom, kobaltom in zlatom. Po poročilu te preiskave je izkoriščanje naravnih bogastev v Kongu s strani lokalnih gospodarjev vojne in tujih vojska "sistematično in sistemsko". Še posebno ugandski in ruandski voditelji (takoj za njimi pa zimbabvejski in angolski) so svoje vojake spremenili v vojsko poslovnežev: ruandska vojska je v 18 mesecih s prodajo koltana, ki se ga uporablja v mobilnih telefonih in prenosnih računalnikih, zaslužila vsaj 250 milijonov dolarjev. Poročilo na koncu prihaja do sklepa, da sta permanentna državljanska vojna in dezintegracija Konga "ustvarili razmere, ki so dobičkonosne za vse vojskujoče se strani. Edino ljudstvo Konga je v tem velikanskem poslovnem podvigu na izgubi".

Pod površino medetnične vojne tako opazimo obrise globalnega kapitalizma. Po Mobutovem padcu Kongo ni več obstajal kot združena funkcionalna država. Posebno njegov vzhodni del je mnoštvo različnih ozemelj, ki jim vladajo lokalni gospodarji vojne. Vsak nadzira svoj košček zemlje z vojsko, ki praviloma vključuje drogirane otroke, in vsak gospodar vojne ima svoje poslovne zveze s tujimi podjetji in korporacijami, ki izkoriščajo (večinoma) rudna bogastva v regiji. Ta dogovor ustreza obema partnerjema: korporacija dobi pravico do kopanja rud brez davkov itd., gospodarji vojne pa dobijo denar… Ironija je, da se velik del teh rudnin uporablja za visoko tehnološke izdelke, kot so prenosni računalniki in mobilni telefoni - z eno besedo: pozabite na divje navade lokalnega prebivalstva, iz enačbe samo odstranite tuja visokotehnološka podjetja in celotna konstrukcija medetnične vojne, ki naj bi jo gnale stare strasti, se bo sesula.

Ne nazadnje pa je ironija tudi v tem, da so največji izkoriščevalci ruandski Tutsiji, ki so bili žrtve grozljivega genocida pred dobrim desetletjem. Leta 2008 je ruandska vlada predstavila številne dokumente, ki razkrivajo krivdo predsednika Mitterranda (in francoske vlade) pri genocidu nad Tutsiji: Francija je podpirala načrt Hutujev o državnem udaru in celo oborožila njihove enote, da bi na račun anglofonskih Tutsijev spet pridobila vpliv v tem delu Afrike. Francoska takojšnja zavrnitev obtožb kot popolnoma neutemeljenih je bila, najmanj kar lahko rečemo, neutemeljena. Privedba Mitterranda pred haaško sodišče bi bila, pa čeprav posthumna, pravno dejanje, vredno svojega imena. Najdlje, kar je šel v tej smeri zahodni pravni sistem, je bila aretacija Pinocheta, ki pa je že bil na slabem glasu kot nekdanji državnik. Obtožnica proti Mitterrandu bi pomenila prečkanje usodne črte in bi prvič privedla do sojenja vodilnemu zahodnemu politiku, ki je navidezno branil svobodo, demokracijo in človekove pravice. Nauk tega sojenja bi bil naprtitev sokrivde zahodnim liberalnim oblastem za tisto, kar mediji predstavljajo kot eksplozijo "avtentičnega" barbarstva tretjega sveta.

Gotovo je veliko teme v gosti džungli Konga - toda njegovo srce leži nekje drugje, v bleščečih direktorskih pisarnah naših visokotehnoloških podjetij.