Dnevnik.si
- Zadnje objavljeno
Poglej fotogalerijo
(Foto: Luka Cjuha)
Gospod Uršič, prejeli ste zlato gazelo, priznanje za najboljše med hitro rastočimi slovenskimi podjetji. Obenem pa vašega podjetja na slovenskem tržišču ni, saj izdelkov nimate komu prodati. Je ta okoliščina nenavadna?
Takšna je pač naša zgodovina. Po končani fakulteti za elektrotehniko sem se zaposlil na sinhrotronu v Trstu, nato pa sem na povabilo ameriškega ministrstva za energijo štiri leta delal v fizikalnem laboratoriju JeffersonLab v Virginiji. Tako sem se spoznal s znanstvenoraziskovalnim okoljem in ugotovil, kaj mu manjka. Stopil sem na drugo stran in mu ponudil poslovno rešitev. V tem kontekstu trenutno res še nimamo kupca v Sloveniji. Naše stranke so inštituti, ki imajo pospeševalnike osnovnih delcev. To so ponavadi zelo velike nacionalne organizacije, v večini primerov gre celo za mednarodne znanstvene konzorcije.
So vaši podizvajalci slovenska podjetja? Kaj vam pravzaprav pomeni slovensko poslovno okolje?
Tako rekoč vsi naši podizvajalci so seveda slovenska podjetja, med njimi Iskratel Electronics, Mali Elektronika, Kens in druga. Ta podjetja za nas veliko storijo. Sami imamo razvojno enoto, izdelke testiramo in jih tržimo, proizvodnja pa je prepuščena njim.
Razvojno smo povsem vpeti v lokalno okolje, povezava z globalnim okoljem pa je naslednji korak. Kljub temu, da smo majhna država, imamo vse kvalitete, vse znanje, da lahko stopimo na svetovni trg. Še večji izziv se mi zdi vanj stopiti iz Solkana, majhnega kraja, stisnjenega ob mejo.
In vendarle: bi vaše visokotehnološko podjetje ravno tako ali morda še bolje uspevalo, če bi ga preselili na Kitajsko?
Večkrat se sprašujemo, ali nas lahko konkurenca prehiti. Vedno znova pa ugotovimo, da je naša največja prednost v tem, da smo sposobni integrirati tehnologijo in ljudi. Poseben je način, s katerim stranke vpenjamo v naše podjetje, da pravzaprav postanejo naši zunanji sodelavci. Verjetno s takšnim modelom na Kitajskem ne bi uspeli. Naša konkurenčna prednost je namreč splet vrednot, ki bi se tam izgubil. Izgubila bi se naša duša.
Je relevantno vprašanje, ali lahko Kitajci ali Indijci procesni instrument libera, ki je vaš glavni izdelek, naredijo ceneje?
Načeloma je, vendar je treba to vprašanje obravnavati sistematično. Za začetek imamo izdelek patentiran. Drugič, ko s strankami sodelujemo kot s partnerji, jim razkrijemo veliko skrivnosti. S tem sicer postajamo bolj ranljivi, vendar obenem naša skupnost raste in ljudje začnejo gravitirati k nam tudi zaradi načina dela, poslovnega modela, ne zgolj zaradi izdelka. Tretjič, nenehno vlagamo v razvoj in prihodnje leto bomo na trg pripeljali pet novih izdelkov. Vedno smo korak pred konkurenco.
Libere so namenjene zaznavanju položaja žarka delcev v krožnih pospeševalnikih. Z njimi ste opremili tudi del pospeševalnika v Cernu, kamor so letos uprte oči vsega fizikalnega sveta, saj tam pričakujejo nekaj najpomembnejših odkritij v zgodovini človeštva. Tudi sami čutite to vznemirjenje?
Absolutno. Že od vsega začetka nam je tržišče pospeševalnikov blizu, ne zgolj zaradi ciljnih raziskav, ampak tudi zaradi vseh stranskih učinkov, do katerih pri tem prihaja. V Cernu se bo vzporedno z odkritji, ki bodo vredna Nobelovih nagrad, rodilo mnogo tehnologij in znanj. Ne pozabimo, da je tam nastal svetovni splet, saj je bil to način, kako so si znanstveniki izmenjevali dokumente.
V začetku oktobra smo sodelovali na konferenci Linac v Kanadi, kjer smo se veliko pogovarjali prav z ljudmi iz Cerna. Razlagali so nam, kaj je šlo pri pospeševalniku narobe, da se je po začetnem zagonu in navdušenju ustavil. Čutimo se del te zgodbe, ne zgolj kot podjetje, temveč kot posamezniki. Ljudje, ki se pridružijo našemu podjetju, imajo možnost priti v stik z vrhunskimi strokovnjaki, znanstveniki z vsega sveta.
Znanstveni direktor Cerna Jos Engelen je letos napovedal, da bo tri svoje znanstvenike, ki so gradili pospeševalnik, predlagal za Nobelovo nagrado. Vendar je dodal, da se bo, ko bodo ti trije dobili Nobelovo nagrado, o čemer v Cernu nihče ne dvomi, vsak izmed deset tisoč sodelujočih znanstvenikov počutil, kot bi jo dobil sam. To velja tudi za vas?
Zagotovo. Ne gre zgolj za to, da pri tem projektu sodelujemo, temveč smo ponosni na vse človeške vezi, ki so se pri tem vzpostavile.
V svet znanstvenikov ste vstopili skozi tržaški sinhrotron, ki mu je v času, ko ste tam delali, predsedoval eminentni Nobelov nagrajenec za fiziko Carlo Rubbia, sicer po rodu iz Gorice. Zanj v fizikalni skupnosti velja, da je poseben tudi v svojem individualizmu, ki ni ravno prijeten. Ste se od njega učili manj harmoničnih vrlin, denimo tekmovalnosti, ki ste jo omenili?
Carlo Rubbia je deloval kot nekakšna siva eminenca sinhrotrona, bil je tudi eden od začetnikov tega projekta. Je zelo močna figura in njegov odnos do ljudi se mi je včasih zdel na meji dopustnega. Vendar je to človek, ki stvari v trenutku razume, obenem pa je izjemen vodja. Vsakemu je znal predstaviti, kaj je cilj in kakšna je pot do njega.
Sicer je moj odnos do tekmovalnosti povezan s tem, da iščem širši nabor možnosti. Z libero smo vzpostavili novo kategorijo, novo razmerje med elementi. Pred tem so znanstveniki za merjenje položaja žarka potrebovali tri različne naprave, mi pa smo jih združili v eno samo. Ta združitev je danes samoumevna, pred tem pa ni nihče pomislil na kaj takega. Sprva smo veliko energije porabili že za to, da smo ljudi prepričali, da je to mogoče. Tekmovanje torej ne pomeni zgolj biti deset odstotkov boljši od konkurence, temveč da imamo uvid in prepoznamo, kaj kupci potrebujejo, preden se tega sploh zavedajo.
Je tukaj, na meji, vedno veljalo, da je treba hoditi korak pred drugimi? Zgodovinarji razlagajo, da je Nova Gorica nastala kot simbol jugoslovanskega uspeha. Po železnici so do novogoriške postaje vozile zgolj najmočnejše jugoslovanske lokomotive, z italijanske strani pa so v dnevne sobe prileteli bleščeči televizijski šovi. Vas je oblikovala ta dinamika čezmejne komunikacije?
Del tega je gotovo primorska duša, naša odprtost proti zahodu. Poglejte, nekaj metrov od naše stavbe je meja (pokaže skozi okno). Tisti grmički so že v Italiji. Mene je vedno vleklo čez, pa ne toliko zaradi Italije kot zato, ker sem si želel biti vpet v mednarodno okolje. Kasneje, v Ameriki, sem se nalezel razmišljanja o veličini, vendar ne v smislu količine, ampak izvrstnosti. Vprašanje pa je, ali je takšno razmišljanje Nove Gorice. Mislim, da so igralnice to mesto uspavale, saj ne razmišlja o razvojnih alternativah. Morda sem sam pravzaprav izjema. Ne želim sicer trditi, da je prava bodočnost Primorske v proizvajanju visoke tehnologije. Gledam pa od spodaj navzgor in vidim, da nam ta panoga tukaj uspeva. Morda zato, ker smo na prepihu, ker nas žene v svet.
Če se vrnem k tekmovalnosti: všeč mi je misel, da sem kariero začel v tržaškem sinhrotronu, zdaj pa so oni postali kupci naših liber. Ravno prejšnji teden smo podpisali pogodbo za nov projekt. Na Slovence Italijani včasih gledajo kot na manj razvito družbo, mi pa smo naredili obrat. Gre tudi za nekakšno tekmovalnost, za vir samozavesti in ponosa. S tem gradimo svoj karakter.
Katero od obeh mest, Nove Gorice in Gorice, je potemtakem razvitejši partner v njunem poskusu nastajanja enotnega mesta? Na drugi strani meje so na zadnjih lokalnih volitvah izvolili konservativnega župana, ki se ne obotavlja vračati tega razmerja v čas, ko so bili Slovenci tukaj manjvredni. Kako razumete ta odnos?
Sam sem vedno znova presenečen, ko ugotovim, kako je v teh mestih, četudi sta prepleteni, na določenih ravneh vzpostavljenih relativno malo vezi. Mislim pa, da je združevanje predvsem priložnost za Novo Gorico. Ne smemo gledati na to, kdo bo končni zmagovalec, temveč ugotoviti, kako iz dveh dimenzij narediti tretjo. Če bi bila pri tem Nova Gorica vodilni partner, bi nam to dalo velik zanos. Gotovo pa bi tisti, ki je vodilni, moral misliti na dobrobit obeh strani.
Se da sinergijo, ki jo skušate doseči na ravni inštitucij in podjetništva, preslikati tudi med ljudi? To območje ima travmatično zgodovino, ki vedno znova kroji družbene odnose. Je to, da je vaše podjetje uspešno na obeh straneh meje, lahko argument za prepričanje, da je svet vendarle lep?
Če želimo preseči razlike iz preteklosti, moramo začeti pri sebi. Preseči moramo notranje omejitve. Zgodovine ne smemo pozabiti, vendar se moramo dolgoročno osredotočiti na to, kam hočemo. Se bomo Goričani, Primorci, Slovenci usmerili v turizem, v igralništvo, v visoke tehnologije? Naše podjetje lokalni skupnosti ponuja eno od možnih opcij. Gradimo sistem vrednot. Ne zgolj z delom, temveč z drznostjo, prebojnostjo, lastnostmi, ki nam jih včasih primanjkuje. Skozi ta proces mora vsak posameznik, pa tudi narod kot celota.
Sam sem bil skupaj s profesorjem Danilom Zavrtanikom pobudnik ustanovitve Primorskega tehnološkega parka. Vse to raste počasi, vendar transparentno. Ljudje lahko opazijo napredek in se znebijo strahu. Ne sprašujejo se več, kaj nam bo vse to tukaj ob meji. Ne branijo se, temveč delujejo proaktivno. Vprašajo se, ali so na drugi strani meje viri, iz katerih lahko črpamo. Iz tržaškega sinhrotrona sem v naše podjetje pripeljal dr. Carla Bocchetto in z njim smo ogromno pridobili. Prinesel je svežino, drugačen pogled. Morda še ni napočil čas, da bi rekli, kakšna mora postati ta regija, ampak ideja že zori. Vsako leto organiziramo "delavnico Libera", ki se je udeležujejo znanstveniki in strokovnjaki z vsega sveta, od Japonske in Kitajske do Evrope in Brazilije. Pripeljemo jih prav sem, v Solkan.
Bi za uresničitev svojih načrtov, denimo vstop Slovenije v projekt FAIR, mednarodnega znanstvenega centra za preučevanje osnovnih gradnikov materije in razvoja vesolja, potrebovali sodelovanje države?
To je bila samo ena od naših pobud. Bistveno pa je vprašanje, kako se država odziva na pobude. Od kod naj te sploh izvirajo? Naj nekdo od zgoraj določi, kaj se bo delalo, ali naj se ideja rodi iz baze? Projekt za vključitev Slovenije v FAIR se je rodil spodaj, v njem pa smo združili interese raziskovalne in gospodarske sfere. Mislim, da vlada na to ni bila pripravljena, saj je predsednik vlade projekt podprl, komunikacije med ustreznimi ministrstvi za izvedbo tega pa ni bilo.
Vsak projekt, ki povezuje dve ali tri ministrstva, ponuja sto in eno možnost za spotikanje. Če državo primerjamo s podjetji, so dobra podjetja tista, ki se ob napaki ne ustavijo, temveč vztrajajo. Za to pa je potrebna motivacija in kot vidim, te v državni upravi ni. Tam so stvari linearne, uokvirjene, nas pa vodijo samozavest, zadovoljstvo, vzhičenost in včasih tudi strah.
Vendar ravno vaše podjetje uspeva ob dolgoročnih znanstvenih ciljih posameznih držav, ki so lastnice fizikalnih laboratorijev. Večkrat ste že rekli, da se ne bojite finančne krize, ker raziskovalni projekti, pri katerih sodelujete, v skladu z odločitvami politike trajajo po petnajst let. Se vam zdi nenavadno, da ta zacementirana gotovost države uspava, medtem ko vas spodbuja?
Nas spodbuja trg, zato nam je lažje. Vendar lahko pobudo za FAIR primerjam s fizikalnim projektom XFEL, ki ga pripravljajo v Nemčiji. Gre za osem kilometrov dolg linearni pospeševalnik, ki bo zgrajen po povsem novih principih. Očitno je Nemčija v tem prepoznala potencial in se je zanj odločila, četudi jo bo gradnja stala več kot milijardo evrov. Strinjam se sicer, da mora država gledati na dolgoročno stabilnost, zato se mora obnašati bolj konservativno. Vendar se države razlikujejo tudi po tem, koliko so pripravljene vlagati v razvojne politike in modele spreminjati.
Slovenska konservativnost je lahko zaviralec razvoja, lahko pa je tudi koristna, denimo v sedanji finančni krizi. Vseeno pa si želim, da bi bila naša vlada bolj pogumna in bi podprla prebojne projekte. To bi ljudi motiviralo. Potrebujemo ščepec drznosti.
Vlada, ki končuje svoje delo, je na začetku mandata poskušala biti drzna in je slovensko družbenoekonomsko okolje začela liberalizirati. Tedaj smo izvedeli, da se nam obeta model, kakršnega so uvedle države, kot je Estonija, kjer je država skoraj nevidna, v podjetništvu pa je mogoče tako rekoč vse, kar si zamislite. Vendar je vlada to počela na način, ki je povzročil odpor. Ljudje niso pripravljeni tvegati, če vladi ne zaupajo, da jih bo pobrala, ko bodo padli.
To je res. Ampak ravno nedavno sem bral anketo, ki so jo izvedli med prebivalci Islandije. Ljudje so se na domačo krizo odzvali pogumno: rekli so, da so potomci Vikingov in da bodo preživeli. Prepričani so, da bodo živeli naprej, ne glede na državo.
Vse je odvisno od tega, kako tragično vidite svet. Zdaj smo dobili priznanje za najhitreje rastoče podjetje, čez eno leto pa se rast lahko ustavi in bodo ljudje rekli, da je to logično, saj ni moglo iti tako naprej. Seveda obstaja možnost, da se tudi nam kaj zgodi, ampak tega se nam ni treba vnaprej bati.
Ste eden redkih podjetnikov, ki jih finančna kriza ne skrbi?
Vprašanje je, kako globoko se lahko sistem sesuje. Če bi bila kriza tako huda, da bi se države začele odpovedovati razvojnim projektom, bi nas to prizadelo. Vendar je verjetnost za kaj takšnega majhna. Za zdaj sem še zelo miren. Soočiti se bomo morali sicer z zaostritvami na finančnih trgih. Za razvojne projekte namreč potrebujemo finančna sredstva, ki jih bo morda težje pridobiti, vendar glede na doslejšnje poslovanje in načrte ne bomo ostali brez njih. Delež kreditov znaša približno petdeset odstotkov našega kapitala, obrestna mera pa nas ne bremeni preveč, saj imajo naši izdelki visoko dodano vrednost.
Kot sem rekel, smo že na samem začetku združili tri izdelke v enega in ta integracija se nadaljuje. Vendar smo se odločili, da ne bomo ostali zgolj na trgu pospeševalnikov, ampak se selimo na nova področja, v medicino in področje detektorjev, ki se uporabljajo na primer v nanotehnologiji in biotehnologiji.
Kaj boste počeli v medicini?
Dogovarjamo se za sodelovanje pri zagotavljanju diagnostike hadronskih pospeševalnikov za zdravljenje tumorjev. To niso standardni pospeševalniki za obsevanje, kakršne medicina že pozna, temveč gre za obsevanje z ogljikovimi ioni, s katerimi lahko tumor uničimo ob minimalni škodi za sosednje tkivo. Žarek z ogljikovimi ioni usmerjamo v tumor. Dokler ioni prodirajo skozi zdravo tkivo, ga ne poškodujejo, ko prodrejo do tumorja, pa se upočasnijo. Ko hitrost pade do določene točke, v trenutku sprostijo vso svojo energijo. Položaj delcev torej lahko definiramo na oseh x in y, kar smo počeli že doslej, po novem pa bomo lahko z energijo določali še njihovo globino. Drugo je področje medicinske slikovne tehnike.
S pospeševalniki delcev se človeštvo približuje razlagam nastanka vesolja, ki so stoletja spadale v sfero religije. Ker niso do konca raziskane, še danes veljajo za mistične. Vas ta večna vprašanja motivirajo?
Z znanstveniki, ki delajo na pospeševalnikih, tvorimo celoto, zato se tudi našega podjetja drži nekaj te mistike. Nismo zgolj tekoči trak, ki proizvaja izdelke, temveč sodelujemo v nečem, kar bo potencialno spremenilo naš pogled na svet. Smo v stiku z nečim, čemur naš kolega Carlo Bocchetta pravi "frontier science", mejna znanost, pri kateri ne veš, v kaj se spuščaš, in se ne zavedaš, kako velika je v resnici. To vznemirja prav vsakega našega zaposlenega. Na splošno verjamem v napredek. Namen pospeševalnika v Cernu je sicer razložiti nastanek velikega poka, vendar so bodoči stranski produkti prav tako pomembni.
Se je treba zavedati, da so nas temeljne znanstvene raziskave v fiziki pripeljale do tega, da je danes recimo samoumevno gledati televizijo, čeprav si v času, ko so bile raziskave na področju elektromagnetnega valovanja izvedene, nastanka televizije nihče ni predstavljal niti v sanjah?
Dobili smo televizijo, spletne strani, veliko tega, kar imamo za samoumevno. Biti zraven, ko se to dogaja, je zelo zanimivo. Ko sem ustvarjal podjetje, so vsi rekli, da je naša tržna niša premajhna. Vendar me je vanjo vlekla prav ta skrivnostnost bodočih izumov. In vse priložnosti, ki se šele odpirajo.
Fotogalerija
Tudi mi bomo del Nobelove nagrade
osebna izkaznica
Inženir elektrotehnike iz Solkana je doštudiral v Ljubljani, mojstril pa se je na pospeševalnikih delcev v Trstu in ZDA.
Podjetje Instrumentation Technologies, ustanovljeno leta 1999, dosega 67-odstotno letno rast in ustvari 100.000 evrov dodane vrednosti na vsakega od 44 zaposlenih; lani so imeli 1,4 milijona evrov čistega dobička.
Uršič je zaslovel z napravo libera, inovativno procesorsko enoto, ki zna pri skoraj svetlobni hitrosti določiti položaj delcev v cevi pospeševalnika.
V Solkanu, majhnem naselju pod Sabotinom, vsako leto zbere znanstvenike z vsega sveta, od Japonske do Brazilije.
Njegov vzornik je Steve Jobs, ustanovitelj podjetja Apple.
Je glasbenik, pianist, oče treh sinov, s katerimi igra v družinskem orkestru.
Komentarji