Žiga Debeljak: Odnos med politiko in kapitalom moramo opredeliti na novo

Žiga Debeljak. (Foto: Bojan Velikonja)

S tezo, da gre za ukrep v prid bogatejšim potrošnikom, ki zaradi daljšega delovnega dneva nakupujejo v večernih urah, se ne strinja. »Želim zmanjšati količino neprodanega kruha, ki ga vračamo dobaviteljem, ti ga namreč uničijo. To je poslovnoetični problem.«

Mineva skoraj leto dni, odkar je Urad za varstvo konkurence (UVK) proti lastnikom Mercatorja uvedel postopek ugotavljanja nedovoljene lastniške koncentracije, kar je spodbudilo največjega lastnika, skupino Pivovarna Laško, k napovedanemu zmanjšanju deleža. Zdi se, da vaša lastniška struktura ni več tako stabilna.

Vsako podjetje si želi stabilno lastništvo, še zlasti v težkih časih, ki prihajajo. Podjetje brez stabilnih lastnikov je kot letalo brez enega motorja. Ko je lepo vreme, krasno leti, ko zaide v nevihtni oblak, pa lahko to, da ni motorja, podjetju tudi škodi. Danes zagotovo ne morem reči, da je lastniška struktura Mercatorja stabilna.

Zakaj?

Zato, ker glede na odprte postopke v zvezi s koncentracijo vidim tri poti, v kaj se lahko Mercatorjeva lastniška struktura razvije. Prva bi bila, da bi skupina lastnikov s Pivovarno Laško na čelu izpeljala prevzem, s čimer bi Mercator postal del te skupine. To bi seveda dokončno razjasnilo lastniška razmerja, vendar se mi v sedanji finančni situaciji ta scenarij ne zdi posebno verjeten. Druga možnost je, da Pivovarna Laško četrtino delnic proda finančnemu ali strateškemu investitorju. To se mi zdi možno in tudi primerno glede na to, da bi se tako lastništvo Mercatorja spet uravnotežilo. Bi bilo pa dobro, da najmanj kontrolni paket delnic, torej okoli 25 odstotkov, ostane v slovenskih rokah, ker so domači lastniki bolj dovzetni za značilnosti lokalnega okolja in družbeno odgovorno delovanje kot tuji. Tretja pa je pot, ki si je verjetno nihče ne želi – da bi naši večji lastniki vse delnice prodali novemu lastniku. To bi pomenilo, da bi Mercator prej ali slej prešel v večinsko last verjetno tuje trgovske verige, posledice za slovensko gospodarstvo pa bi bile resne. Vsako trgovsko podjetje ima namreč nabor svojih partnerskih dobaviteljev, ki jim odpira vrata na trgih, kamor vstopa. Tako kot mi to počnemo za slovenske dobavitelje na trgih zahodnega Balkana, bi tudi tuji trgovec odpiral police tujim dobaviteljem. V Mercatorju 70 odstotkov polic namenimo slovenski proizvodnji, upam pa si trditi, da tujemu trgovcu to zagotovo ne bi bil primarni cilj. Kakšne bi bile posledice za slovensko živilskopredelovalno proizvodnjo, ki je tako kot Mercator majhna v evropskem merilu, si lahko zamislite.

Pred letom dni ste dejali, da gospoda Boška Šrota, generalnega direktorja Pivovarne Laško, srečate enkrat na leto. Prav tako trenutno nimate potrebe po povečanju kapitala. Zakaj potemtakem govorite o potrebi po stabilnem lastništvu, če z lastniki trenutno nimate opravka?

Težava je drugje. V času svetovne finančne krize finančne organizacije in poslovni partnerji podjetja ne ocenjujejo zgolj skozi prizmo njega samega, ampak tudi v povezavi z lastniki, še posebno, če je pomemben delež lastništva v rokah enega ali nekaj lastnikov. Specifične okoliščine, v katerih je trenutno svetovno gospodarstvo, pravzaprav zahtevajo tudi stabilnost v lastniški verigi. Zaradi tega trdim, da sta stabilen in finančno močan lastnik ter razjasnjena lastniška razmerja za podjetje prednost, ker se s tem tudi povečuje zaupanje okolja v podjetje. Danes je vsaka negotovost, ki ji je podjetje izpostavljeno, lahko negativen dejavnik z vidika njegove sposobnosti dostopa do finančnih virov in s tem uspešnosti poslovanja.
Ali niso razmerja v lastniški strukturi Mercatorja, kot pravite, razjasnjena? Skupina Pivovarna Laško ima v lasti polovico družbe.
Menim, da je trenutna Mercatorjeva lastniška struktura v pat položaju in zaradi regulativnih postopkov kot taka ni vzdržna, zato se bo verjetno morala razviti v eno od treh smeri, ki sem jih prej omenil. V katero, ne vem, prav tako ne, kakšne načrte imajo v zvezi s tem naši večji lastniki.
Katerega od teh treh scenarijev pa si želite kot predsednik uprave? Si želite biti del pivovarske skupine ali bi imeli raje za strateškega partnerja tujo trgovsko verigo?
Trenutno ne vidim nobene potrebe, da bi prišli pod okrilje kakega tujega trgovca, ker ima Mercator velik razvojni potencial, dovolj znanja in dovolj močan tržni položaj, da se lahko še naprej razvija samostojno in postane vodilna trgovska veriga v jugovzhodni Evropi. Zagotovo je precej tujih trgovcev, ki bi jih Mercator zanimal, saj pokrivamo zanimiv kos Evrope, kjer največjih evropskih trgovcev še ni. Druga dva scenarija pa sta v tem smislu za podjetje bolj ali manj enakovredna.

Toda sedanja največja lastnika (Pivovarna Laško in Istrabenz) sta dejansko finančna holdinga, ti pa bodo, svarijo strokovnjaki, imeli ob nadaljevanju krize velike težave. So lahko finančni holdingi tudi stabilni lastniki?

Finančni lastniki niso nujno slabi, še posebno v bolj uravnoteženi lastniški strukturi. Če pa govorim na splošno, je možno, da bodo finančni lastniki, ki nimajo možnosti ustvarjati veliko denarnih tokov s svojim poslovanjem, v času zaostrene finančne krize verjetno prisiljeni v odprodajo dela svojih naložb. Zato se mi zdi pomembno, da se vsi lastniki oziroma kapital v tem času vede odgovorno. Enako velja za državo. V težkih časih bo v Sloveniji treba na novo opredeliti odnose med kapitalom in državo. Potem ko je v zadnjih letih prišlo do pomembnega novega vala privatizacije, se je razdor med državo in gospodarstvom, še posebej med politiko in novonastalim »dinastičnim kapitalom«, v zadnjem času resno poglobil. Pustimo za zdaj ob strani, ali so bili nameni zgolj politični ali drugačni; to v času finančne krize in recesije, ki prihaja, ni dobro in mislim, da bo treba najti ustrezen način za sodelovanje med državo in kapitalom, ker bomo lahko le tako uspešno prebrodili gospodarsko krizo, ki je pred nami.

Kaj se obeta Mercatorju v primeru, da UVK zaradi nedovoljene vertikalne koncentracije, ki naj bi omogočala zlorabo monopola dobavitelja (Pivovarne Laško) in trgovca (Mercatorja), odredi njuno lastniško razvezo?

To se mi zdi povsem neverjeten scenarij, glede na to, da ima Mercator na maloprodajnem trgu približno 35-odstotni tržni delež, na veleprodajnem približno 10-odstotni tržni delež, na relevantnem nabavnem trgu pa po zadnji študiji manj kot 20-odstotni tržni delež. In torej nima prevladujočega položaja na nobenem od trgov, na katerih deluje, poleg tega pa skupina Pivovarna Laško tudi nima večinskega lastništva v Mercatorju.

Tudi predstavniki bodoče oblasti neuradno trdijo, da konglomerat velikosti Pivovarne Laško ni primeren za slovensko okolje. Še več, najpomembnejši predstavniki trdijo, da niso naklonjeni dinastičnim lastnikom.

Potrebna je odgovornost na obeh straneh. Na strani politike, ki mora prepoznati in tudi ustrezno opredeliti vlogo kapitala v družbi, ampak poudarjam, odgovornega kapitala, torej takšnega, ki prepoznava tudi širše družbene potrebe in je odgovoren do družbe. Na drugi strani pa je potrebno tudi zavedanje kapitala, da ne obstajajo samo ekonomski interesi in da še zlasti v času krize postanejo pomembni tudi interesi širšega družbenega okolja. In zagotovo se je Mercator znašel na stičišču bitke med kapitalom in državo, zlasti v političnih okoliščinah, ki so zaznamovale Slovenijo leto dni pred volitvami. Pomembno se mi zdi tudi, da kapital, ki glede na zaostritev finančnih razmer oceni, da ne more dolgoročno vzdržno ohranjati svojega lastništva v večjih naložbah, to čim prej prepozna in da se v okviru širšega konsenza za to najde ustrezna rešitev. Takšna torej, ki je tudi v interesu širšega družbenega okolja. Tu se mi zdi pomembno, da se vsi akterji, tako na strani politike kot tudi kapitala, ne bi oklepali nekih trenutnih pozicij, ampak se odgovorno soočijo z dejanskim položajem. To, poudarjam, bo še zlasti pomembno zato, ker bo v težkih časih, ki prihajajo, treba strniti vrste in odgovorno ter ob čim širši podpori vseh sfer družbenega okolja najti odgovore na to, kako čim bolje prebroditi obdobje neugodnih gospodarskih okoliščin, ki so pred nami.

Ali je sobivanje dinastičnega kapitalizma, ki ga vendarle poosebljata Boško Šrot in Igor Bavčar, in politike sploh možno, če pa je naravna težnja prvega podrejati si politiko?

Politika in gospodarstvo morata vedno sobivati, ker sta soodvisna, še posebej to velja v majhnih okoljih, kot je Slovenija. Bojim se, da brez nove ureditve odnosov ne bo mogoče izvesti potrebnih reform in oblikovati zadostnega družbenega konsenza. Zelo slabo bi bilo, če bi se zaradi trme novodobni kapitalisti ali tajkuni, teh izrazov ne uporabljam slabšalno, na koncu raje odločili, da svoje premoženje razprodajo tujcem, in to samo zato, ker so do konca vztrajali na svojih okopih, nato pa jim nič drugega ne bi preostalo in bi bili v to prisiljeni. Če bi se to zgodilo, bi bili spet dežela hlapcev. Karikiram. Res sicer je, da kapital načeloma nima barve, ampak moramo se zavedati, da je slovenski lastnik občutljivejši za slovensko družbeno okolje od tujca. V Sloveniji bomo zato morali na novo opredeliti pojem nacionalnega gospodarskega interesa, ki je bil v zadnjem času označen za nekaj škodljivega, skupaj z njim pa tudi nacionalni šampioni v povezavi s tajkuni. Zlasti v času recesije se države vedejo izrazito protekcionistično in ščitijo svoje nacionalne interese, kar bomo v neki primerni in družbeno sprejemljivi obliki morali narediti tudi mi.

A verjetno se strinjate, da se je nacionalni interes v določenih primerih grobo zlorabljal za osebno bogatenje. Največji lastnik Mercatorja se je tako v času pivovarske vojne skliceval na nacionalni interes, že čez nekaj let pa smo lahko ugotovili, da ta isti nacionalni interes pomeni osebno bogatenje enega samega posameznika. Kdo mislite, da bo še nasedel na to, lahko rečemo, floskulo slovenskega nacionalnega interesa?

Zame nacionalni interes ne pomeni, da morajo slovenska podjetja za vsako ceno ostati v slovenski lasti, ampak da si želimo imeti čim več uspešnih slovenskih podjetij, ki so razvojno naravnana, mednarodno konkurenčna in ustvarjajo čim več dobrih delovnih mest za slovenske državljane, ob tem in s tem pa so čim bolj družbeno odgovorna. Trdim, da je predvsem slednje v bistveno večji meri prisotno v podjetjih, ki so v lasti slovenskega kapitala. A s slovenskim kapitalom zagotovo ne mislim nekaj posameznikov. Slovenski kapital pomeni slovenske finančne institucije, slovenske investicijske sklade, pomeni slovenska podjetja, ki so lastniki drugih podjetij, v tem pomenu torej je kapital nekaj širšega. Če lastnih gospodarskih interesov ne bomo sami zaščitili, jih bodo izkoristili drugi.

V minulih letih smo poslušali pozive gospodarstvenikov, naj se država čim prej umakne iz gospodarstva, v času krize pa jo spet kličejo na pomoč.

Zagotovo nisem zagovornik vsesplošnega državnega intervencionizma, ki pa ga podpiram v finančnem sektorju. Kriza je namreč tako globoka, da je nujno, da država poskrbi za ustrezne ukrepe za povečanje stabilnosti finančnega sektorja, kot je na primer državno jamstvo vlog na medbančnem trgu. Berem tudi teze o tem, da prihaja čas nacionalizacij, ker bo treba finančni sistem, če se samostojno ne bo očistil, v veliki meri nacionalizirati, ker očitno ni bil dovolj reguliran, da bi lahko koncepte zelo liberalne ekonomije vzdržno preživel. Zato morda čez nekaj let, ko bo ta kriza mimo, ne bo nič več tako, kot je bilo. Ne izključujem niti možnosti, da bo katera večja korporacija iz realnega sektorja prešla v večinsko ali manjšinsko last države.

Tudi v Sloveniji?

To je sicer možno, a ne prav verjetno. Če bo krizni val dosegel tudi realni sektor, je možno, da bo morala država poseči tudi vanj, če bo želela preprečiti resne motnje na gospodarskem področju. Še pred tremi tedni si nihče ni mogel predstavljati, da bi šla razvojno usmerjena in uspešna država, kot je Islandija, v stečaj. Pa se je to zgodilo. Treba si je razbiti utvare o veliki stabilnosti v gospodarstvu in finančnem sektorju, s katerimi smo živeli zadnjih petnajst let.

Je za nacionalizacijo primeren tudi Mercator? Bi državi svetovali, da od Infond Holdinga odkupi 25 odstotkov delnic, ki jih prodaja avstrijskemu Raishopu? Navsezadnje je cena delnic danes skoraj enaka tisti ob odmevni prodaji leta 2005.

(premisli) Ne vidim nobene potrebe, da bi država vstopala v lastništvo kateregakoli podjetja, razen če bi se podjetje znašlo v velikih finančnih težavah. Mercator pa nima nikakršnih finančnih težav, ravno nasprotno, uspešno posluje. Prav tako ni nikakršnih poslovnih razlogov za to, da se cena delnice Mercatorja tako znižuje, in to predvsem pripisujem splošnim gibanjem na finančnih trgih.

Kaj pa, če se finančnim holdingom, ki so za najetje posojil zastavili delnice Mercatorja, zgodi, da jih ne bodo zmogli odplačevati?

Potem se bodo veliki paketi naših delnic znašli na trgu in jih bo pač nekdo kupil. Ker pa je Mercator kot največje slovensko podjetje močno vpet v širše družbeno okolje, se mi zdi pomembno, da se kontrolni lastniški paketi ne prenašajo v nenadzorovanih okoliščinah. Sicer pa zaupam v finančno trdnost vseh večjih Mercatorjevih lastnikov.

Kaj bi za slovensko prehrambno industrijo pomenilo, če bi se Mercator znašel v večinski lasti, denimo, Carrefourja?

Zagotovo nič dobrega, pa ne za Mercator, ampak predvsem za živilskopredelovalno industrijo. Danes 70 odstotkov polic, zagotovo največ med vsemi slovenskimi trgovci, namenimo slovenski proizvodnji. V Sloveniji sodelujemo z več kot 2000 dobavitelji. Če bi torej prešli v večinsko last tujega strateškega lastnika, torej trgovca, bi se delež slovenskih izdelkov na naših policah zagotovo pomembno zmanjšal. Vsak trgovec ima namreč nabor svojih partnerskih dobaviteljev, katerih blago daje na police povsod, kjer deluje.

Bi se torej na primer vsi slovenski mlekarji čez noč znašli v stečaju?

To pa zagotovo ne, saj strokovnjaki za živilskopredelovalno industrijo ugotavljajo, da so slovenska živilskopredelovalna podjetja mednarodno konkurenčna. In marsikatera resnično so. Imajo zelo kakovostne proizvode, ki pa jih sicer bolj malo izvozijo. Ampak jaz verjamem, da bi začeli prodajati v Avstrijo, Italijo in druge sosednje države. Od koder pred našimi vrati stojijo vrste dobaviteljev, ki bi nam želeli prodajati svoje blago...

Zvenite cinično...

Sploh ne, to zagotovo ni moj namen. V Mercatorju se zavedamo, da moramo biti mednarodno konkurenčni in rasti; v zadnjih treh letih smo v tujini povečali prihodke za več kot pol milijarde evrov in smo eden največjih izvoznikov. In tega, da brez mednarodne konkurenčnosti ni rasti, se morajo danes zavedati vsa podjetja. Pri nas pa večina živilskopredelovalnih podjetij kljub presežnim proizvodnim zmogljivostim bolj malo izvaža. Zakaj? Lahko sta samo dve razlagi. Ali v Sloveniji dosegajo boljše prodajne pogoje, kot bi jih dosegali v tujini, in torej raje delajo s slovenskimi trgovci, kar seveda pomeni, da so obtožbe o izkoriščanju neutemeljene. Ali pa da niso sposobni prodajati v tujino, ker niso mednarodno konkurenčni. Mi dobro poznamo nabavni trg v širši regiji in moram vam priznati, da smo zadnjih tednih naredili analizo, koliko časa bi potrebovali, da bi v celoti preusmerili naše nabave na nove dobavitelje, če bi se v Sloveniji nadaljevala bizarna razpravljanja o administrativnem urejanju nabavnega trga. Ugotovili smo, da nekaj več kot tri mesece. Seveda bi bil to za nas resnično skrajni ukrep, saj je podpora lokalne proizvodnje del naše strategije. Se je pa treba zavedati, da so trgi dinamični, konkurence je veliko, s tem pa tudi poslovnih priložnosti, tako na strani dobaviteljev kot tudi trgovcev. Zato je mednarodna konkurenčnost ključna za uspešno gospodarstvo.

Pa vendar, današnji dinastični kapitalizem je nastal ravno zaradi dogovora ali bolje rečeno sprege med politiko in kapitalom, ki smo jo imeli v Sloveniji do jeseni 2007, ter spora med Boškom Šrotom in premierjem Janezom Janšo.

Teh odnosov ne poznam, tako da jih tudi ne morem komentirati. Ocenjujem pa, da je slovenski nacionalni mentaliteti koncept dinastičnega kapitalizma tuj. Je pa to oblika kapitalizma, ki je v tujini v številnih državah prisotna. Po mojem je pri kapitalu pomembno predvsem to, ali gre za kapital z odgovornostjo ali za kapital, ki sledi le ekonomskim interesom. To je konec koncev tudi stvar družbenih vrednot. Mislim, da Slovenija in vsa kontinentalna Evropa pripisujeta večji pomen prvemu. Kapital, na katerem bo še vedno nalepka Made in Slovenia, bo zagotovo bolj odgovoren do našega širšega družbenega okolja. In to je pomembno.

Ali ni dogovor med kapitalom in politiko le krinka za kršitve prevzemne zakonodaje, prodajo državnih deležev pod mizo in monopole?

To je na eni strani stvar tega, ali politiki in kapitalisti pravilno razumejo svojo vlogo in funkcijo. Na drugi strani pa tudi etike in družbenih vrednot. Pri obojem imamo v Sloveniji še velik potencial. Za izboljšanje seveda.

Delničarje ste obvestili, da finančna kriza trenutno nima vpliva na Mercator, ni pa nujno, da bo tako tudi v prihodnosti. Tako je na primer vaša družba imela ob polletju več kot 336 milijonov evrov kratkoročnih finančnih obveznosti, ki jih bo treba v kratkem obnoviti.

Letno s poslovanjem ustvarimo zelo velike denarne tokove, saj naš kosmati denarni tok iz poslovanja na leto znaša kar okoli 170 milijonov evrov. Četudi ne bi najemali nobenih dodatnih posojil, smo letno sposobni financirati za 130 do 150 milijonov evrov investicij. Si jih pa seveda želimo več, da bomo hitreje rasli, in pri tem potrebujemo podporo bank. Letos smo predvideli za 260 milijonov evrov investicij, izvedli pa jih bomo za več kot tristo milijonov, kar jasno kaže, da imamo dobre dostope do virov financiranja. Zagotovo pa zaradi finančne krize danes banke tudi finančno močnim podjetjem, kot je Mercator, ne morejo več dati na razpolago toliko dodatnih virov za našo rast, kot so jih lahko dajale doslej. Zato verjetno s takim tempom, kot smo delali v zadnjih dveh letih, v prihodnjem letu zagotovo ne bomo mogli delati. Dvomim namreč, da bi se pogoji na finančnem trgu lahko tako hitro izboljšali, da bo vse spet, kot je bilo. Prihaja torej čas, ko bodo morala vsa slovenska podjetja pas zategniti za več lukenj. Učinkom recesije se nihče ne bo mogel izogniti.

Bomo torej tudi trošili manj?

To se že dogaja. Že od marca opažamo, da potrošniki postajajo vse bolj racionalni in da raje kot po izdelkih priznanih blagovnih znamk posegajo po izdelkih trgovske znamke. To se še bolj kot pri živilih pozna pri luksuznih in trajnih dobrinah, opaža pa se praktično povsod po Evropi. Čas, ko se ljudje vedejo izrazito racionalno zaradi pričakovane težje gospodarske situacije in povečane brezposelnosti, pa je ugoden za diskontne trgovce. Zato smo našo ponudbo obogatili s številnimi akcijami, kot je na primer linija generičnih izdelkov, ki zagotavlja najugodnejše cene na trgu za osnovne življenjske dobrine.

Vam tuji diskontni trgovci že najedajo tržni delež?

Diskontni trgovci zelo veliko vlagajo v razvoj mreže, zato je popolnoma logično, da pridobivajo tržni delež. V Sloveniji je že več kot sto diskontnih trgovin. Naš tržni delež pa se po meritvah iz začetka leta giblje okoli 35 odstotkov.

Raziskava Valicona ga je v začetku leta izmerila pri 37 odstotkih. Zakaj Mercatorjev delež pada, če je po omenjeni raziskavi eden od ostalih treh velikih trgovcev ohranil svoj delež?

Gre za več meritev različnih agencij, v začetku leta se je gibal med 35 in 37 odstotki, prav tako pa nikoli v zadnjih letih ni presegal 40 odstotkov. Sicer pa imamo v Sloveniji kot vodilni trgovec omejene možnosti za rast, tako da naš potencial rasti prihaja s trgov v tujini. Tam letos rastemo po stopnji 40 odstotkov, v Sloveniji pa le za dobrih pet.

Kako bo Mercator prizadela kriza na jugovzhodnih trgih, kjer je kupna moč že tako slabša?

Temu smo prilagodili našo strategijo. V tujini smo izrazito pozicionirani v vrhnjem segmentu ponudbe, torej z zelo visoko kakovostjo storitev in ponudbe. Na drugi strani v Srbiji z verigo Roda trgovin, nekdanjim Rodićem M&B, z nižjimi cenami in drugačnim spletom ter formati nagovarjamo najširši segment potrošnikov, tudi cenovno najobčutljivejše. Zagotovo pa bo do sprememb v potrošnji prišlo v celotni regiji, kjer poslujemo.

Kaj pa, če sindikati pritisnejo na zvišanje plač? Kako bi vas to prizadelo glede na to, da imate le še dvoodstotno maržo?

Ravno pred nekaj meseci smo zaključili panožna pogajanja o tem. Sicer pa so naše plače višje od izhodišč, določenih v panožni kolektivni pogodbi. Na ravni države pa bo v prihodnosti ključen socialni dialog. Tega je bilo do zdaj absolutno premalo. V težkih časih bo pomembno, da se vsi socialni partnerji, država, delodajalci in delojemalci skupaj zelo odkrito pogovarjamo o tem, kaj moramo narediti, da bomo krizo v čim večji meri prebrodili.

Kateri so ključni ukrepi, ki jih bo morala sprejeti nova vlada na gospodarskem in finančnem področju?

Na prvem mestu so to ukrepi za stabilizacijo finančnega sistema v Sloveniji. Poteza z neomejenim jamstvom za depozite je bila dobra, zdaj je z ustreznimi ukrepi države treba spodbuditi še zaupanje na medbančnem trgu. Banke je treba spraviti v takšno kondicijo, da bodo slovenskim podjetjem omogočale ne samo finančni obstoj, ampak tudi nadaljnjo rast, širitev in razvoj. Drugič, dejstvo je, da Slovenija potrebuje reforme na pokojninskem, zdravstvenem področju in področju socialnih transferjev, kar brez konsenza vseh socialnih partnerjev ne bo mogoče. Reforme ne bodo nujne le zaradi časov, ki prihajajo, ampak tudi zaradi dolgoročne vzdržnosti slovenskih javnih financ. Tretja pomembna stvar pa je že omenjeno zaupanje, ki bi se moralo ponovno vzpostaviti med slovenskim kapitalom in državo. Tudi če bomo s tem čakali, bomo krizo zagotovo preživeli, saj je slovensko gospodarstvo prožno in iznajdljivo, ampak vprašanje je, v kakšnem položaju bomo takrat.
Pod novo oblastjo bo moral UVK dokončati postopek proti Mercatorju zaradi domnevno usklajenega delovanja s Sparom in Engrotušem. Ima UVK po vašem dovolj dokazov za takšno oceno?
Absolutno ne, gre za strokovno neutemeljen konstrukt. Tri ekspertna mnenja uglednih institucij so jasno pokazala, da praksa enotnih cenikov in vse s tem povezano komuniciranje z dobavitelji in druge aktivnosti niso v nasprotju z zakonodajo o preprečevanju omejevanja konkurence. Še več, ekspertne analize so pokazale, da so ti sistemi koristni za potrošnike, saj povečujejo konkurenčnost med akterji na trgu, omogočajo učinkovito urejenost odnosov v verigi in zmanjšujejo možnost nelojalne konkurence in cenovne diskriminacije na nabavnem trgu.

Ampak Jani Soršak, direktor UVK, pravi, da vam ne očita enotnih cenikov, temveč usklajeno potrjevanje dvigov cen.

To je naravnost smešno, vsakič je neka nova interpretacija. Naj zato razložim, kaj sploh so enotni ceniki in kako delujejo. Enotni cenik pomeni, da ima vsak dobavitelj za vse svoje kupce na trgu v vsakem trenutku en sam izhodiščni veleprodajni cenik. Ta veleprodajni cenik pa ne določa cen, po katerih trgovec kupuje izdelke, ampak le izhodiščno stanje za pogajanja. Trgovec se z dobaviteljem ne pogaja o cenah v tem ceniku, temveč o rabatih oziroma popustih, ki mu jih bo priznal. Dobavitelj ima torej svoj izhodiščni cenik, potem pa se z vsakim trgovcem pogovarja, koliko popustov mu bo dal na ceno iz tega cenika. Zaradi tega so ključna in najbolj varovana skrivnost trgovca rabati, ki so dogovorjeni z dobaviteljem. Enotni cenik je s tega vidika popolnoma nepomemben, ker je pravzaprav javen. Koncept enotnih cenikov, ki je običajna praksa v trgovini, torej zahteva, da ima dobavitelj za vse svoje kupce en sam izhodiščni cenik. To pomeni, da bo dobavitelj, ki bo želel ta cenik spremeniti, tega vsem svojim kupcem spremenil istočasno za isti odstotek. Če hoče dobavitelj enotni cenik uveljaviti, se mora o tem prej dogovoriti z vsemi svojimi kupci, kar pa ne vpliva njegove dejanske prodajne cene, ki so odvisne od rabatov in so od trgovca do trgovca različne. Zato je govoriti o tem, da je sočasnost dvigovanja izhodiščnih cenikov v okviru uporabe sistema enotnih cenikov v nasprotju s pravili konkurence, strokovni absurd. Z nobenim konkurentom pa si absolutno nikoli nismo izmenjevali nikakršnih konkurenčno občutljivih informacij, kot bi bile na primer informacije o rabatih. UVK se je na krilih političnega linča slovenske trgovine, ki se je začela pred dobrim letom, zagnal v te postopke, zdaj pa na silo želi nekaj narediti. Čorba, ki jo kuha, je že zdavnaj zvodenela, ker zanjo ni sestavin, saj ne delamo ničesar proti pravilom konkurence in smo to že dokazali s tremi ekspertnimi mnenji. In tudi začimbe k tej čorbi v obliki spektakularnih vdorov v podjetja s policijskim spremstvom ali pa manipulativnega komuniciranja, ki je v topli gredi predvolilnega obdobja v Sloveniji zelo dobro cvetelo, ne bodo izboljšale njenega okusa. In ko bodo kuharji svojo čorbo na koncu pojedli, se bodo precej časa slabo počutili. Pa tudi vsi tisti, ki jih bo bremenila škoda, nastala zaradi nezakonitega in nestrokovnega delovanja.

Bo za postopek ključna elektronska pošta, ki jo je UVK zasegel v računalnikih treh trgovcev, informacijska pooblaščenka pa zapečatila?

Ne, ker gre tu le za varovanje osebnih podatkov. Popolnoma vso zahtevano poslovno dokumentacijo smo uradu že predali in jo ima možnost pregledati. Je pa tudi zanimivo, da je zahteva po enotnih cenikih sestavni del Mercatorjevih pogodb z dobavitelji že od leta 2004 naprej in da je UVK še leta 2006, ko je nazadnje presojal našo koncentracijo z Ero, ugotovil, da Mercatorjeve pogodbe ne vključujejo nobenih klavzul, ki bi bile škodljive za konkurenco. Takrat je bil za delovanje urada odgovoren isti minister kot dobro leto pozneje, ko smo kar čez noč trgovci postali vir vsega zla v Sloveniji in v brutalnem političnem linču tudi grešni kozli za neobvladano inflacijo.

Ekonomski inštitut Pravne fakultete (EIPF), ki ga vodi zelo verjetni bodoči finančni minister Franci Križanič, je v zadnji raziskavi ugotovil, da si največje kose pogače v trgovsko-dobaviteljski verigi režete trgovci...

Ta raziskava je tudi pokazala, da trgovci nismo povečevali relativnih marž, kar dokazuje, da trgovina ni v ničemer spodbujala inflacije, kar so bili pogosti očitki. Sicer pa je dobičkonosnost prihodkov Mercatorja manjša od dveh odstotkov. Od stotih evrov prihodkov zaslužimo manj kot dva. Evropski trgovci, recimo na francoskem in angleškem trgu, zaslužijo tudi do dvainpolkrat več. In še ena teza se je pojavljala v neki drugi raziskavi, češ da dobavitelji niso zadovoljni z odnosom slovenskih trgovcev...
Da, ker jih stiskate z bonitetami, plačilnimi pogoji in pogodbenimi kaznimi.
Naloga vsakega trgovca je, da si zagotovi čim boljše nabavne pogoje, s čimer dosežemo nižje cene za naše potrošnike. Potrošniki so v središču vseh naših prizadevanj in zanje želimo zagotoviti čim ugodnejše cene. Če nam stiskanja dobavitelji ne bi očitali, bi bili torej zelo čuden trgovec. Če pa bi bili mi res tako strašni partner in bi nam slovenski proizvajalci prodajali po nižjih cenah, kot so sposobni prodajati v tujino, bi verjetno vsak racionalen direktor takoj prenehal prodajati nam in bi raje prodajal drugim. Navsezadnje so avstrijski trgovci oddaljeni slabo uro, italijanski in hrvaški dobro uro, madžarski pa malo dalj. In to so trgovske verige, ki so nekajkrat večje od Mercatorja. Pa kljub temu še vedno vsako leto znova vsi radi sodelujejo z nami. In to zato, ker smo korekten trgovec, ki gradi partnerske odnose s svojimi dobavitelji.

Toda ali je popust, ki vam ga mora odobriti dobavitelj, če mu pravočasno poravnate obveznosti, običajna poslovna praksa v trgovini ali ne?

V trgovini na splošno se je razvilo zelo veliko rabatov, popustov in bonitet, trgovci v vsaki evropski državi pa so na tem področju inovativni. A imena rabatov niso pomembna, za nas so ekonomsko vsi enaki, čeprav izvirajo iz različnih elementov poslovnega sodelovanja. A na koncu nas zanima le neto nabavna cena, ki nam jo dobavitelj ponuja ob vseh dogovorjenih popustih.

Neuradno smo izvedeli, da domnevno škodo, ki naj bi vam nastala zaradi postopkov in izjav UVK, ocenjujete na tristo milijonov evrov. Bo tožba, če jo boste vložili, del obrambe in pritisk na novo oblast?

O konkretnih številkah ne morem govoriti, ker analize, ki jih dela KPMG, še potekajo. Menimo pa, da je urad zagrešil številne nezakonite in nestrokovne poteze pri svojih postopkih na različnih področjih, zato nam nastaja velika poslovna škoda. Dokončno odločitev o tem, kako zaščititi pravne in ekonomske interese družbe, bomo sprejeli, ko bo analiza končana. Absolutno pa te zadeve niso povezane z nikakršnimi pogajalskimi izhodišči ali pritiski. Spore nameravamo reševati po pravni poti. Če bo UVK kljub predloženim ekspertizam, ki dokazujejo neupravičenost obtožb, silil z glavo skozi zid in bo odločbo izdal, bomo sprožili ustrezne pravne postopke in na sodišču dokazali, da nismo v ničemer kršili pravil konkurence. Morda pa se bo tudi na tem primeru vzpostavil precedens, povezan z odškodninsko odgovornostjo države za njeno nezakonito delovanje.

Vas prav razumeva, da državi grozite in da ji pri tem žugate tudi z zamenjavo domačih dobaviteljev?

Mercator je zelo odgovoren do okolja, v katerem deluje, do svojih potrošnikov, zaposlenih in poslovnih partnerjev. Pričakujemo pa, da se naše odgovorne vloge v širšem okolju zaveda tudi država. Ne dovolimo, da se nas izrablja za kakršnekoli politične namene, kar se je dogajalo v zadnjem letu. Smo namreč največje slovensko podjetje, s katerim je ekonomsko povezanih več kot 30.000 slovenskih družin. In podjetje, ki ima vsak mesec več kot 12 milijonov obiskov slovenskih potrošnikov, skupaj pa zaposluje več kot 20.000 zaposlenih. In podjetje, ki bo drugo leto praznovalo 60 let uspešnega delovanja. In tudi v bodoče želimo odgovorno prispevati k sooblikovanju slovenskega gospodarskega in družbenega prostora.