Bosanci so gradili grde bloke, vendar so jih naredili neuničljive. Luknje od tankovskih granat so pokrpali in z novim ometom prekrili brazgotine izstrelkov tricevnih protiletalskih topov, s katerimi so s hribov streljali na mesto.

Tudi na ljudeh vojna ni pustila opaznih sledov. Med bloki so se sprehajala dekleta v ozkih hlačah in prozornih majicah. Fantje so postopali pred kavarnami, odeti v bosanske interpretacije svetovnih znamk, in so vsi po vrsti poskušali biti Brad Pitt. Mimo njih so šle vsaj štiri Angeline Jolie. Bil je petek opoldne. Čas za najpomembnejšo molitev tedna. Ljudje so hodili na vse strani, med stotimi se je eden napotil proti džamiji kralja Fahda na trgu med stanovanjskimi naselji, ki slovi kot največja džamija na Balkanu. Tam je Sarajevo izgledalo kot Kabul.

"Salam Alejkum," je pozdravil majhen bradat gospod z belo čipkasto čepico na glavi. Predstavil se je kot Abu Ahmed in s ponosom pokazal na poln avtomobil otrok, ki jih je pripeljal k molitvi.

"Iz Tunizije sem prišel," je pojasnil, ko je opazil moj zvedavi pogled. "Med vojno sem se prišel borit z mudžahidi. Bil sem v Zenici." General Hadžihasanović je imel tam med vojno enoto prostovoljcev, ki so prišli iz arabskih držav, Pakistana in Afganistana. "Ostal sem tukaj, poročil sem se in zdaj sem Bosanec."

V oblačenju je gojil na prvi pogled improviziran stil z nekoliko preširoko srajco, dolgo brado in prekratkimi hlačami. Kljub prvemu jesenskemu vetru, ki je bril čez strehe, je imel na nogah sandale, pod njimi pa volnene nogavice.

Na poti v džamijo so ga pozdravljali moški s še daljšimi bradami, še bolj širokimi srajcami, vsi z enako prekratkimi hlačami. Izgledati kot nepospravljena postelja pred Fahdovo džamijo ni stvar naključja. To je moda, ki so jo v Bosno prinesli verski gorečneži z Bližnjega vzhoda. Oprijeli so se je tudi nekateri Bosanci, ki jim njihovi sonarodnjaki posmehljivo pravijo "vehabije". Džamija na Dobrinji je eno od zbirališč vahabistov, muslimanskih vernikov, ki se držijo pravil savdskega ortodoksnega reformatorja muslimanske vere Mohameda Ibn Abda Al Vahaba. Njegova smer interpretacije islama je ozka, stroga in brezkompromisna. Prevladuje v Savdski Arabiji in Katarju, v drugih muslimanskih državah pa nanjo gledajo kot na eno od ekscentričnih posebnosti držav Perzijskega zaliva. Vahabizem je psovka. Sami sebi pravijo "salafiji", "pripadniki resničnega islama", "Ahl as sunna val džama", ljudje tradicije in prve muslimanske skupnosti. Zanje se svet od časov preroka Mohameda naprej ni nič spremenil. V stikih z drugimi muslimani se nosijo visoko in ne skrivajo svoje superiornosti, stiki z brezverci pa so jim neprijetni.

V kontekstu bosanske interpretacije muslimanske vere, ki je tolerantna, fleksibilna in mnoga pravila izvaja približno, delujejo kot tujek. Vendar so tam.

Muderis

Ob enih so se v Fahdovi džamiji začele molitve. Imam hodža in hatif džamije Nezim Halilović Muderis je stopil na prižnico in začel svojo hudbo, petkovo pridigo. Nekoliko presenetljivo jo je najprej opravil v arabščini in jo potem prevedel v bosanščino. Začel jo je s pripovedjo o islamskem vladarju iz obdobja kalifatov, ki se je zjokal, ko je videl, v kakšni bedi živijo njegovi podaniki, in razpustil vojsko, s katero se je nameraval podati v nova osvajanja.

"Kako bi šele morali jokati vladarji našega časa," je potem povzdignil glas. "Vladarji muslimanskega sveta, kjer so zapori polni muslimanov. Kako bi morali jokati tisti, ki mislijo, da je vse v njihovih funkcijah, v dobro urejenih kabinetih, v dobrih avtomobilih. Dobivajo visoke plače, delijo si nagrade in tudi finančna nadomestila za ločeno življenje. Bošnjaki pa medtem živijo v bedi, nimajo s čim plačevati računov, so na robu preživetja. Živijo življenje brez dostojanstva."

Zvenel je kot Sašo Peče med zadnjo predvolilno kampanjo. Soliden populistični napad na posvetne oblasti. Ni ponujal analize, ampak je nizal obtožbe.

"Kako bi morali jokati tisti, ki so pred nekaj tedni v predvolilni kampanji porabili stotisoče mark v želji, da pridejo na oblast. Vladajo našim Bošnjakom, demobiliziranim borcem, nezaposlenim. Ljudem, ki zapuščajo fakultete, ker nimajo niti denarja za knjige. Kako bi morali jokati tisti, ki sprejemajo zakone in pri tem mislijo samo na svoje koristi. Bošnjaki pa na krajih, kjer so se rodili in odraščali, nimajo kaj iskati, ker imajo v svojih vaseh in mestih samo po enega predstavnika ali pa še tega ne. Kako bi morali jokati tisti, ki so prodali zemljo poslovnežem z zahoda, vojnim dobičkarjem, da so jo prodali naprej. Zemljo, ki so jo Bošnjaki branili s svojimi življenji in krvjo. Kako bi morali jokati šele tisti, ki so na oblasti, ko gledajo demobilizirane borce, ki čakajo kot poceni delovna sila, da vojnim dobičkarjem, politikom, milijonarjem izkopljejo temelje za njihove vile ali poslovne centre. Poslovneže skrbi, kako bi njihove vile imele ustrezen elektronski nadzor, medtem ko stotine Bošnjakov v vzhodni Bosni nima elektrike."

Sijajen retorik, ki obtožuje s samozavestjo in gromkim glasom. Muderis ima za kaj biti samozavesten. On je svoj dolg do sveta odplačal. Leta 1965 je bil rojen v Žepi blizu Srebrenice, ki je danes očiščena muslimanskega prebivalstva in je pod oblastjo Republike srbske. Na najstarejši islamski univerzi Al Azhar v Kairu je diplomiral književnost. Leta 1991 je postal imam džamije v Konjicu. Leto kasneje se je začela vojna. Poveljeval je 4. muslimanski brigadi, ki se je na dveh frontah borila proti srbski in hrvaški vojski. Dvakrat je bil ranjen in je dobil najvišja odlikovanja. Po podpisu daytonskega sprazuma je vojsko zapustil s činom polkovnika in postal imam savdske džamije v Sarajevu, ki je imela nekaj let eksteritorialni status in ni bila v sklopu uradne bosanske muslimanske skupnosti. Je globok vernik.

"Kot komandant brigade bi lahko v kateremkoli trenutku pognal v zrak vse cerkve v Konjicu in okoliških mestih," je rekel v pisarni Vakufske direkcije, kjer kuhajo najboljšo kavo v mestu. "Nikoli česa takega nisem ukazal, moji vojaki nikoli niso rušili cerkev. Lahko bi pobili vse srbsko in hrvaško prebivalstvo. Nikoli mi kaj takega ni padlo na pamet, ker mi vera to prepoveduje."

Privatno je prijeten in topel človek. Na prižnici je trd in obtožujoč. Ne pritožuje se samo nad stanjem v Bosni. Zveni, kot da je nezadovoljen z vsem svetom.

"Pri srednjem izhodu iz džamije bo škatla za prispevke za gradnjo džamije v Ljubljani. Devetintrideset let Bošnjaki in drugi muslimani v Sloveniji poskušajo priti do lokacije za gradnjo džamije v slovenski prestolnici. Pred dvema mesecema je bila sprejeta odločitev, da lahko odkupijo zemljišče po ceni 402 evra za kvadratni meter. Zemljišče je blizu mestnega središča in bo stalo nekaj več kot štiri milijone evrov. Samo zemlja! Ne gre pozabiti, da so Slovenci v Bosni in Hercegovini, v Sarajevu, Mostarju, Tuzli in drugih mestih, za eno marko dobivali lokacije za gradnjo svojih poslovnih in trgovskih centrov. Na nas Bošnjakih je, da pomagamo muslimanom v Sloveniji, da čim prej odplačajo zemljo in, če bog da, zgradijo džamijo in islamski kulturni center. Naj vsak od nas pomisli, koliko porabi za nepotrebni luksuz, za kopalnične kadi z masažo in podobne reči, ki stanejo toliko kot kvadratni meter zemlje v Ljubljani. Premislite, dajte, kolikor morete, da pomagamo bratom in sestram v Sloveniji."

Rešitev problemov sveta vidi zgolj v globoki osebni veri, ki lahko spremeni življenje posameznika in pretrese zgradbe političnih vladavin. Je sijajen govorec. Poslušat ga ne hodijo samo pripadniki arabskih struj, ampak tudi običajni Bosanci, ki so navdušeni nad njegovimi pridigami. Fahdova džamija ni zbirališče intelektualcev in premožnih vernikov. Muderis govori preprostim ljudem z roba družbe.

Med verniki je bil opazen moški z dolgo brado, ki so ga drugi pozdravljali s spoštovanjem, ki gre uglednemu človeku. Sabahudin Zukić ima mesnico nekaj ulic stran od džamije. Poimenoval jo je Iman, kar pomeni vera. Mesar je neposreden človek, ki ga moti, če ga označujejo kot fundamentalista in če njegovo vero v prvem koraku povezujejo z nasiljem.

"V mojo mesnico lahko pride kdorkoli in tudi prihaja kdorkoli," je takoj na začetku odpravil idejo, da je njegova trgovina namenjena samo vernikom. Njegovo meso je halal, pripravljeno po pravilih šeriatskega prava, vendar zagotavlja, da je zdravo tudi za Jude in kristjane, ki so med njegovimi strankami.

"Nikogar ne vprašam, kaj je in kaj misli. Ravnam se po nauku, ki nam ga je prinesel prerok Mohamed. Tako ravnam pri svojem poslu in pri odnosih s sosedi. Okrog islama se ustvarja velik strah. Deset let poslušam o nevarnosti, ki da jo predstavlja islam. V Bosni nisem videl, da bi bil islam predstavljal veliko nevarnost za okolico. Tudi mene čudno gledajo, ker nosim dolgo brado. To je moja odločitev, ne pa grožnja. Tudi vi nosite brado. Ob tem nenehnem govorjenju, kakšno nevarnost da predstavljamo, slutim skoraj željo, da bi se kaj hudega zgodilo. Pri meni te želje ni. Jaz se v svoji veri v ničemer ne razlikujem od reisa uleme Cerića. Nosim brado in se oblačim drugače. To je manifestacija moje gorečnosti. Prerok Mohamed je imel brado in jaz ga želim posnemati, zato jo nosim še jaz. Prerok je vzor mojega življenja. Brada je manifestacija pripadnosti moji veri. V čem je problem? Bistveno je, kaj nosi človek v srcu. Bog mi bo sodil po mojih delih, ljudje mi nimajo za kaj soditi."

Bojim se razpada države

Užaljenost gospoda Zukića ne temelji na fantazijah. Njegov kolega Imad al Husejn Abu Hamza v priporu čaka na deportacijo. Obtožen je, da predstavlja nevarnost za nacionalno varnost Bosne in Hercegovine. Abu Hamza je Sirijec, ki je bil med letoma 1992 in 1995 pripadnik bosanske vojske, po vojni pa je bil vodja skupnosti mudžahidovskih veteranov. Postal je bosanski državljan, po vojni se je naselil v sarajevskem naselju Stup. Bosanska država mu je odvzela državljanstvo, ignorirala sodbo strassbourškega sodišča za človekove pravice, preskočila nekaj konvencij o človekovih pravicah in ga namerava izgnati nazaj v Sirijo, kjer ga bodo skoraj zagotovo zaprli.

Urednik sarajevskega časopisa Dnevni Avaz Sead Numanović do Abuja Hamze in njegovih kolegov ne kaže pretiranega sočutja. "Tujcev, ki so k nam prinesli vahabizem, se bomo rešili, tudi če bo treba pri tem kršiti vse konvencije o človekovih pravicah in mednarodno zakonodajo," je rekel brez izbiranja besed.

"Vehabijska skupnost je v sporu z bosansko muslimansko skupnostjo, ki je veliko bolj liberalna od njih. Zahtevajo, da so ženske pokrite in sedijo ločeno od moških. Če ženina mati ni pokrita, ne komunicirajo z njo. V propagiranju vere so zelo agresivni."

Povedal je zgodbo o prijatelju, ki mu je pravil, kako je med piknikom na Igmanu slekel srajco in se grel na soncu. K njemu je pristopil vahabist in ga odločno opozoril, naj se obleče, ker je on tam z ženo.

"Jaz bi njega lahko premlatil," mu je rekel. "Lahko bi še dva ali tri. Ampak njih je bilo sto. Kaj sem hotel, lepo sem oblekel srajco in molčal."

Bolj kot oblačilne navade in vprašanje gole kože pa Numanovića skrbi politični kontekst, v katerem so se znašle ortodoksne muslimanske skupnosti. "Vehabije so naša atomska bomba." V Sarajevu se te dni govori, da bo Bosna morda razpadla. To je realna možnost.

"Morali se bomo soočiti z radikalnimi segmenti naše družbe, ki bodo dobili krila. Nezadovoljstvo in občutek ponižanosti naraščata. Mi o tem nočemo govoriti. Nočemo slišati slabih novic, ker jih je preveč.

Gibanje vehabijev ni tako zelo marginalno, kot se misli. V Bosni jih je vsaj deset tisoč. Tujci niso problem. Problem je njihova dediščina. Naši domači, bosanski vehabije, ki se jih ne moreš rešiti na noben način. To so naši državljani in naši sosedje. Položaj, ki se ga bojim, je razpad države. Takrat bodo ljudje rekli, da so naredili vse, kar jim je zahod rekel, in ostali brez države. Takrat bo gibanje poletelo."

V restavraciji Unisovega nebotičnika v središču mesta je Adisa Busuladžić z veliko mero flegmatičnosti poslušala zgodbe o nevarnosti, ki da jo predstavlja radikalni islam za njeno državo. Ob vprašanju, ali je Sarajevo muslimansko mesto, je odmahnila z roko. "Toliko kot je Ljubljana katoliška ali Beograd pravoslaven." Med postom v mesecu ramazanu je opazila, da so bile opoldan vse džamije polne. "Polne pa so bile tudi vse restavracije. V enih in drugih so bili muslimani." Razcvet radikalnega islama je niti najmanj ne skrbi. Videla je že mnogo hujše reči.

Leta 1993 je hrvaška vojska njeno družino deportirala iz Mostarja. Za las so ušli smrti. Starši so zbežali na Dansko, ona pa v Združene države Amerike, kjer je v Washingtonu magistrirala iz političnih ved.

"Prvič v življenju sem vehabijo videla leta 2002, ko sem se vrnila iz Amerike," je rekla med srebanjem kapučina v stekleni zgradbi, ki bi lahko stala kjerkoli na svetu. Niti v dekoraciji niti pri strankah v kavarni ni bilo nič muslimanskega. Gospa Busuladžić se je predstavila kot intelektualka levičarske provenience.

"Zagledala sem človeka v čudni obleki, ki se mi je zazdel popolnoma tuj element med mnogimi drugimi tujci v mestu. Zaznala sem ga kot del mednarodne skupnosti, ki upravlja mojo državo. Del pisanosti mednarodne skupnosti v Bosni, ki jo sestavljajo predstavniki EU, Amerike in arabskih držav."

V sedmih letih ni prišla v stik z nobenim pripadnikom radikalnega islama.

"So zgolj dekoracija ali resen socialni fenomen?" sem vprašal.

"Tu so že dolgo. Integrirani so na enak način, kot je integriran moj šef Američan, ki tukaj živi že deset let. Mnogi Bosanci so sprejeli njihove poglede na vero."

Po vrnitvi iz Amerike je nekoliko presenečena ugotovila, da Bosanci nimajo pojma, kaj je islam, in da se jim ne sanja niti o tem, kaj je bosanski islam. Zmerni islam se ji zdi prav tako iluzija kot mit o multietnični Bosni.

"Islam, ki se zdaj propagira v Bosni, je kakofonija. Tukaj je vse. Toliko kot je Bosancev, toliko je njegovih interpretacij. Ne govori se več o zmernem islamu. Tako kot je politični islam razumljen in kakor se ga razume globalno, sem jaz v spopadu z njim."

Vprašal sem jo, ali ima občutek, da živi v muslimanski državi. Na ves glas se je zasmejala.

"V današnjem svetu so radikalne verske struje močan faktor. V Bosni ne vplivajo na vsakdanje življenje, ker so periferen fenomen. Če bi postali bolj centralni, bi prišlo do konflikta. Zdaj je to skrajni rob družbe in popolnoma marginalen. Trend je kaos. Ne vidim dominantne note ali razvoja h konservativizmu. Bošnjaki kot skupina smo popolnoma izgubljeni. Ne vidim pa možnosti, da bi prevladali pripadniki političnega islama. Vsaj v času mojega življenja ne. Ves svet živi v dilemi med depersonalizano družbo liberalnega kapitalizma in konservativno družbo verske desnice. To je evropska in ameriška dilema, ki ni zaobšla Bosne."

Salam alejkum, dober dan, čao

"Ne spomnim se, da bi mudžahidi karkoli vojaško naredili med vojno," je Hase Tirić borce iz Afganistana in arabskih držav odpravil kot marginalen fenomen med vojno in po njej. Govoril je z avtoriteto človeka, ki o vojni nekaj ve. Njegova pot je podobna poti Nezima Halilovića Muderisa, le da je na koncu naredila oster ovinek stran od vseh predvidljivih ciljev.

Tirić je bil poveljnik posebne muslimanske brigade Črni labodi, ki je bila pod neposrednim nadzorom predsednika Alije Izetbegovića. Nikoli ni štela več kot petsto vojakov, bila pa je med enimi redkih vojaško uspešnih enot bosanske vojske. Tako kot Muderis je tudi Tirić iz mesta, ki je zdaj v Republiki srbski in brez muslimanskega prebivalstva. Tako kot on je globoko veren musliman. In pav tako nikoli ni prišel na noben seznam vojnih zločincev. Njegovi vojaki so ubijali vojake, civiliste so pustili pri miru. Niso ropali in niso požigali. V vojaških akcijah pa so bili brezobzirni do skrajnosti. V Sarajevu so s pečine Špica sneli srbsko posadko topničarjev, od katere ni nihče ostal živ. Likvidirali so tudi enoto, ki je bila na planini Vlašić. Hrib je veljal za neosvojljivega. Tirić je počakal, da je pozimi temperatura padla pod dvajset stopinj pod ničlo. Vojsko je peš peljal čez minsko polje, računajoč, da zaradi zamrzle zemlje mine ne bodo eksplodirale. Veljal je za muslimanskega heroja, ki se ne boji smrti. Po vojni je pustil orožje in ustanovil center za rehabilitacijo narkomanov.

"V bistvu delam isto kot v vojni," je rekel z bleščečim nasmehom v brezhibno zlikani obleki. "To je vojna z mamili. Nič bolj kruta od one druge."

Tudi sam ni prav dobro razumel bradatih ljudi, ki so prišli k njemu na vojno. Ni mu bilo jasno, kako so lahko leta 1993, ko je bila Bosna pod popolno blokado, sploh prišli v državo. "Mi nismo mogli ne ven ne noter. Nismo potrebovali vojakov. Potrebovali smo orožje. Dobili smo nekaj dodatnih vojakov, orožja pa ne. Prišlo jih je pet, deset, petdeset takih z bradami. Padli so v oči tako, da jih res nisi mogel spregledati, pa so brez problemov prišli čez meje. Nenavadno."

Edina akcija, ki se ves čas povezuje z njihovim imenom, je Vozuča, zaradi katere generalu Deliću zdaj sodijo zaradi odgovornosti za vojne zločine.

"Drugje jih nisem videl. Niso šli v Srebrenico, niso šli v Goražde. Nikjer drugje niso pustili sledov. Niso bili ravno izpostavljeni borci. Opazni so bili zaradi zunanjosti. Zaradi tako transparentnega prikazovanja islama so nam prej škodili kot koristili. Jaz sem rad musliman, ampak mi ne pade na pamet, da bi to z desperatnim videzom oznanjal na vsakem koraku. Pripadam družbi, v kateri se nosi suknjič in čevlje, ne pa haljo in sandale."

Samega sebe označuje kot tradicionalističnega bosanskega muslimana.

"Jaz nisem svetnik. Nikoli nisem bil. Imam svoje grehe. Vendar se držim pravil. Ne pijem alkohola, ne jem svinjine, molim, kolikor mislim, da moram. To počnem diskretno, ker to razumem kot privatno stvar. Ne vsiljujem svojih idej drugim. Ne delam cirkusa iz svoje vere."

Rekel pa je, da razume, zakaj je predvsem mladim islam, ki se v vsem razlikuje od družbenega konteksta, privlačen. Vojna in njen razplet je Bosancem zbil samospoštovanje. Politične institucije, ki so vodile vojno, so se izkazale za šibke in nespretne. Bosna je prišla pod upravo tujcev, ki živijo boljše od svoje okolice, kar še povečuje frustracije. Gospodarstvo in politika sta v spregi, ki temelji na korupciji in netransparentnih poslih. Prepad med bogatimi in revnimi je zastrašujoč. Državo je zajela epidemija težkih drog, ki počasi, toda vztrajno prihaja pred oči.

Mladi ljudje v teh pogojih begajo in iščejo nekaj, kar bi jim omogočilo samospoštovanje. Naletijo na misijonarje, ki jim govorijo o čisti veri njihovih prednikov, in se navdušijo. Pustijo si dolge brade, skrajšajo hlače, pokrijejo svoje žene.

"Prav. Z osebnimi odločitvami ne polemiziram," se je začel razburjati. "Jaz imam pred svojim centrom za rehabilitacijo narkomanov kilometer dolgo vrsto ljudi, ki bi se morali zdraviti. Ne morem jih sprejeti, ker je prostor omejen. Če bi vehabije pretepali razpečevalce, bi rekel: 'Kapo dol.' Če bi tepli lopove, bi pogledal stran in si mel roke. Tudi če bi premikastili bogataša, ki se je polastil državnega denarja, ne bi poklical policije. Kaj pa oni naredijo? Tepejo homoseksualce med gejevskim festivalom v Sarajevu. Daj no, prosim te. To je naš glavni problem?"

V zadnjem tednu ramazana so v Sarajevu organizirali gejevski filmski festival in nekaj razstav. Skupina verskih gorečnežev je v družbi nogometnih navijačev pretepala sodelujoče, ob tem pa je v mestu nastal velik škandal.

"Meni je homoseksualnost tuja. Razumem pa jo kot zasebno stvar, ki se me ne tiče. Tudi moja vera je moja zasebna stvar. Kriminal pa je javna zadeva. Oni ne reagirajo ob stvareh, kjer bi bila reakcija res potrebna. Zdi pa se jim potrebno vtikati v zasebne stvari. V družbo niso integrirani in ne vplivajo niti na družbo niti na politiko. Vse, kar zmorejo, je to, da padejo v oči na mestih, kjer pritegnejo pozornost. Problem je v tem, da vsiljujejo svoje poglede drugim in da so pri tem nadležni. Niso nevarnost, so pa nadloga. Mislim, da tukaj ne morejo prevladati."

Fundamentalist

Džemaludin Latić se je ob vprašanju, kako resen pojav je fundamentalizem v Bosni, najprej pošalil iz samega sebe, da je on iz stare šole.

"Jaz sem bil obtožen fundamentalizma že leta 1980, ko to ni bilo moderno. In imam tudi dokumente o tem."

Leta 1983 so ga na procesu proti skupini Mladi muslimani skupaj z Alijo Izetbegovićem in desetino drugih zaradi islamskega političnega delovanja obsodili na šest let in pol ječe. Odsedel je tri leta. Izpustili so ga na intervencijo mednarodnega Pen centra. Predava na islamski univerzi v Sarajevu in piše pesniške zbirke. Ustanovil je nekaj islamskih glasil in bil tesen sodelavec Alije Izebegovića in njegove stranke SDA. Do vahabizma je močno zadržan, z njegovimi predstavniki pa v nenehni polemiki. Ne misli pa, da za Bosno predstavljajo kakšno posebno nevarnost.

"Kaj je fundamentalizem?" se je vprašal v kavarni svojega prijatelja, ki je hkrati prijetna knjigarna v dveh nadstropjih. Iz zvočnikov se je diskretno slišal Milesa Davis. "Fundamentalizem pomeni, da se nekdo organizira iz verskih razlogov zato, da bi udaril na tiste, ki niso muslimani. V Bosni so zdaj posamezniki, ki tako mislijo. Ne obstaja pa nobeno gibanje ali organizacija na verski podlagi, ki bi sistematično zahtevala kršitve pravic drugih. Takega islamskega fundamentalizma v Bosni ni. Obstaja islamska revitalizacija, polne džamije, vendar to ni fundamentalizem, to ni nevarno za skupno življenje."

Latić pripada tradicionalni muslimanski skupnosti. Njegova politična formacija v sedemdesetih in osemdesetih letih je šla po poti klasičnega disidenta, ki se je sprl s komunističnimi oblastmi. Prepričan je, da tega spora še ni konec.

"Tukaj se ljudje še vedno slepijo, da je bil Josip Broz dober vladar, ki je prinesel multietničnost in svobodo. Za mene so stvari obrnjene. Broz je morilec, ki je v Bosni uničil islam. Partizansko gibanje je bilo pozitivno, komunistična partija pa destruktivna. Mi smo antikomunisti, nismo pa antipartizani. Komunisti so bili za multietnično Bosno, v kateri je bilo vse manj prostora za muslimane. Družba je bila ateistična, religija pa privatna stvar. Novi muslimani pa gradimo družbo, v kateri je religija družbena stvar, ateizem pa privatna."

Pravi, da njegov islam ni niti radikalen, niti nacionalističen, nervozo zaradi uvoženih islamskih struj pa pripisuje vojni in njenim posledicam.

"Mi smo verjeli v evropske vrednote, v demokracijo, v solidarnost mednarodne skupnosti, pa smo v najtežjih trenutkih doživeli embargo na orožje in občutek, da nihče noče pomagati. V tem trenutku so se tukaj znašli ljudje, ki jih prej nismo poznali. Nekaj sto mudžahidov, ki so imeli popolnoma drugačne verske tradicije od naših. Umirali so za to državo. Mladi ljudje so v njih videli ljudi, ki živijo islam. Razočarani so bili nad mojo generacijo in uradno muslimansko organizacijo. Normalno, da so ljudje razočarani. Ne potujejo več samo v Zagreb ali München, ampak tudi v Kairo in Istanbul. Verske literature je kolikor hočeš. To je ustvarilo novo generacijo bosanskih muslimanov, ki se ne naslanja na Abuja Hanifo, ustanovitelja bosanskega islama, ampak išče druge tradicije. Ne verjamejo, da je naša struja islama pravoverna, in se obračajo drugam. Oni ne verjamejo, da je s kristjani mogoče živeti v miru. Tudi ne verjamejo, da ima današnja bosanska država kakšen smisel."

Imam džamije kralja Fahda Muderis je razloge za razočaranje postavil v dolg zgodovinski kontekst.

"Po padcu Otomanskega imperija se je najboljši sloj Bošnjakov odselil v Turčijo. Najbolj izobraženi, najbogatejši, najbolj ozaveščeni in najbolj verni so odšli. Med prvo svetovno vojno je bilo ubitih 8,7 odstotka Bošnjakov. Pokopani so v Sloveniji v dolini Soče, kjer so se borili za tuje interese. Med kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov so bili Bošnjaki osiromašeni. Leta 1910 je bilo 80 odstotkov Bosne v rokah Bošnjakov; 27,6 odstotka ozemlja BiH je bilo odvzeto z agrarno reformo. Med drugo svetovno vojno je bilo ubitih 8,7 odstotka Bošnjakov. V komunistični Jugoslaviji so med letoma 1945 in 1959 z intelektualnim slojem Bošnjakov popolnoma pometli. Za večino niti ne vemo, kje so njihovi grobovi, kabure.

Leta 1983 so zaprli prvo povojno generacijo novih islamskih intelektualcev. Muslimani, ki so se šolali zunaj, predvsem v Egiptu, so končali v zaporih. Struktura naših imamov je bila zaradi tega precej šibka. Reisi uleme, ki naj bi vodili skupnost, so bili vdani sistemu ali pa so izginili. Do leta 1990 ljudje niso imeli pravih možnosti, da izvedo kaj več o islamu. Nekaj so lahko slišali od imamov v džamijah, ki pa so bili tudi sami neizobraženi in so imeli pomanjkljivo znanje. Leta 1990 je prišlo do odpiranja družbe in do možnosti, da se več ljudi šola na prestižnih univerzah v islamskem svetu in da sem prinesejo nove ideje."

Gorečnež iz Bugojna

"Jaz sem islamski misijonar," se je v islamskem centru princeze Dževhere v Bugojnu predstavil Sefer Imamović. Ko Bosanci govorijo o "vehabijah", mislijo na takšne, kot je on. Sam je vztrajal, da je pripadnik izvorne struje islama, ki se navdihuje pri življenju preroka Mohameda. V Medini je magistriral iz šeriatskega prava. Svoje misijonarsko delo opravlja na terenu in skozi tedenski verski časopis Saff, ki ga tudi ureja. V džamiji je bilo na večerni molitvi dvanajst moških. Zdeli so se nekoliko osamljeni.

"Kako razumete svobodo?" sem ga vprašal. Odgovor je bil jasen in nedvoumen.

"Svobodo definira stvarnik. To je Bog. Meje, do katerih ljudje smejo, definira on. Bog ve, kaj je dobro in kaj je slabo za ljudi. Konvencije o človekovih pravicah so stare petdeset, šestdeset let. Monoteistične religije so stare nekaj tisoč let. Vrednote, ki jih zagovarjajo vere, so univerzalne in se nikoli ne menjajo. Kar je bilo pokvarjeno pred tisoč leti, je tudi danes pokvarjeno. Kar je bilo dobro pred tisoč leti, je tudi danes dobro. Pri nas svobodo definira vera."

Rekel je, da je vojna z nasiljem, posilstvi in grozotami vrnila bosanske muslimane k veri. "Občutili so, da na njihovi strani ni nihče razen Boga. To je bilo še kar očitno. Obkroženi s sovražniki, brez orožja, ko jih nihče ni zaščitil, smo začutili klic vere. Po vojni je gorečnost ponovno upadla. Tudi v Koranu piše, da se ljudje na morju med visokimi valovi hitro začnejo obračati k bogu, ko pa pridejo srečno do obale, hitro pozabijo na njegovo milost. Renesanso stroge šole islama v Bosni bo treba pripisati vojnemu dobičkarstvu."

"Delam samo to, kar delajo misijonarji drugih ver," se je branil Imamović.

"Svojo vero razlagam in ljudi vabim, da jo sprejmejo. Ljudem razlagam pravila in predpise. Islam predpisuje obnašanje v vseh vidikih življenja. V zakonu. V družini. Kako se postiti, kako moliti, kako objavljati obrede. Kako se ženiti in kako se ločevati. Kako se obnašati v poslih. Islam vstopa v vse elemente življenja. Kar sem se sam učil o muslimanskih pravilih življenja, pojasnjujem. Ljudje mislijo, da islamsko pravo velja samo, če v državi velja šeriatsko pravo. Pa ni tako. Islamsko pravo ni samo stvar državnih zakonov, ampak vseh por življenja. Četudi v Bosni in Hercegovini ne velja islamsko pravo, šeriatsko pravo določa pravila življenja."

V tem svetu ni pobega.

"Vsi se strinjamo, da so Koran in Hadisi naš temelj. To so sveti spisi. Lahko pa se zgodi, da sporočilo Korana ali Hadisov drugače razumemo. Islam je fleksibilna religija. Tam, kjer je tekst popolnoma jasen, nikoli ni prišlo do razhajanj. Vsi se strinjamo, da je treba moliti, da je treba na hadž, da moraš biti dober musliman, pošten, pravičen. Vsi se strinjamo, da bomo na drugem svetu polagali račune za naša dejanja na tem svetu. Ne strinjamo se glede vprašanj upoštevanja pravil, ki določajo življenje muslimana. Ali jih je mogoče upoštevati tako, kot so jih upoštevali v času preroka Mohameda in generacij takoj po njem. Tudi o tem, ali enako veljajo v krajih, kjer so muslimani večinska populacija kot v Savdski Arabiji, in tam, kjer so v manjšini in kjer ne vlada islamsko pravo."

Dela v okolju, ki mu ni naklonjeno. V Bosni je zelo malo aktivnih muslimanov.

V mestih lahko vidite zelo malo ljudi, ki na zunaj kažejo svojo vero.

"Tudi če so verni, mislijo, da pokrivanje žensk ni potrebno. Med komunizmom je bil islam izkoreninjen iz muslimanskih družin. Tu ne gre imeti iluzij. Komunistom je v tem uspelo. Verniki smo tukaj manjšina. Tako je."

S ponosom pa je rekel, da se tudi v Bosni najdejo muslimani, ki strogo sledijo tradiciji preroka Mohameda in njegovih tovarišev. "Selef pomeni to, kar je bilo pred nami. Prve tri generacije muslimanov. Prerokova generacija, ashabi, njegovi tovariši in tabini, tretja generacija. Ljudi, ki tako živijo, lahko hitro preproznate. To so mladi fantje, ki nosijo daljše brade, njihove žene so popolnoma pokrite, izogibajo se neprimernemu obnašanju. To so muslimani, ki sledijo preroku."

Kot poseben uspeh je omenil ženske, ki so pokrite od glave do peta. Tega se v teh krajih ni videlo sto let.

"Pokrivanje žensk v Bosni je danes vera in ne tradicija. Te ženske bodo vzgajale nove generacije. Ne bodo jih vzgajale v alkoholu in nemorali. Danes starši nimajo nikakršne kontrole nad otroki. Otroke vzgajata ulica in kavarna."

V Bosni radikalni islam bližnjevzhodnega izvora ni organizacija. Je ideologija. Njen uspeh ali neuspeh bo v celoti odvisen od razpleta političnih konfliktov, ki državo trgajo na kose. Kdor se na zahodu boji političnega islama, bi si moral prizadevati za krepitev politične države. Marginalni fenomeni se radi naselijo v centru problemov.