Vojna, ki je Mehika ne sme izgubiti

Delne informacije svetovnih agencij, ki jih najdete spodaj v okvirju, so le vzorec poročil, ki vsakodnevno prihajajo iz Mehike in ponavadi opisujejo grozljive prizore nasilja. Na eni strani gre za spopade med mehiškimi varnostnimi silami in organiziranimi tolpami ali karteli, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prekupčevanjem z mamili, na drugi za posledice internih obračunov med karteli, ki se bojujejo za nadzor nad določenim ozemljem. Ti spopadi pustijo za sabo vsako leto od 2500 do 3000 mrtvih in so že prerasli v pravcato vojno na petih frontah: med samimi kriminalnimi združbami, med vojsko in narkokarteli, med policijo in prekupčevalci z mamili, med manjšimi preprodajalci mamil ter na političnem prizorišču. Nasilje v Mehiki je letos doseglo nezaslišane razsežnosti, ne le po številu umorov in žrtev spopadov, temveč tudi po okrutnosti samih ubojev ter brezobzirnosti in predrznosti najetih morilcev. Po neuradnih statistikah tamkajšnjih medijev je bilo letos ubitih že več kot 3150 ljudi, številka pa se iz dneva v dan povečuje.

Pripadniki vojske in psi, izurjeni za iskanje mamil. (Foto: AP)

Srebro ali svinec

Za boljše razumevanje dogajanja v državi, ki naj bi po nekaterih napovedih v prihodnjih 30 ali 40 letih postala eno od desetih najbolj industrializiranih območij sveta, velja omeniti, da Mehiško federacijo sestavlja 32 "suverenih in svobodnih" federalnih enot z več kot 109 milijoni prebivalcev. Trgovina z mamili oziroma tihotapstvo se je kot državna "affaire" začela v času režima generala Porfiria Díaza, ki je v letih 1876-1911 s krajšimi presledki vladal 31 let. Ta oblika kriminala se je nato med vladavino predsednika Miguela De la Madrida (1982-1988) začela širiti in "privatizirati". V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se pojavile močne kriminalne združbe ali tako imenovani narkokarteli, ki so vzpostavili logistične strukture za proizvodnjo in tihotapljenje drog, pranje denarja ter obrambo in nadzor nad ozemlji, na katerih so delovali. Te združbe se občasno povezujejo, kujejo zavezništva, spet drugič se spopadajo za prevlado nad posameznim območjem ali pa se cepijo, kar običajno vodi v krute oborožene spopade, ki se končajo šele takrat, ko močnejša frakcija fizično iztrebi nasprotnika. Vzporedno s tem poteka vojna, ki jo je na ravni celotne federacije, zveznih držav in občin sprožila vlada predsednika Felipeja Calderona. Tarča kartelov so poslej tudi vladni funkcionarji, ki niso pripravljeni sodelovati s temi zločinskimi združbami. Mehiški analitiki pravijo, da je narkomafija državi vsilila svoj zakon - "srebro (beseda označuje tudi denar) ali svinec", oziroma "zakon rafala", kot ga nekateri imenujejo.

Vendar se je scenarij od osemdesetih let do danes spremenil. Po poročilu republiškega generalnega tožilstva je v prejšnjem predsedniškem mandatu Vicenta Foxa (2000-2006) delovalo sedem narkokartelov. Danes glavni tožilec Eduardo Medina Mora ugotavlja, da celotno dejavnost v zvezi z mamili obvladujejo v pretežni meri štiri združenja organiziranega kriminala, ki delujejo v več federalnih enotah, pretežno ob meji z ZDA. Eden največjih, najbolje opremljenih in najbolj nasilnih je kartel iz Tijuane (mesto v državi Baja California ob meji z ZDA). Kartel je nastal leta 1989 pod okriljem družine Arellano Felix, ki šteje sedem bratov in štiri sestre. Mreža njegovega delovanja se iz Tijuane in drugih mest Baja Californie širi še v zvezne države Sinaloa, Michoacan, Oaxaca in nekatere države Srednje Amerike.

Druga zloglasna zločinska organizacija je narkokartel iz Juareza (Ciudad Juarez v Chihuahui ob meji s Teksasom), ki deluje v 21 mehiških zveznih državah. Njegovi začetki segajo v leto 1985, ustanovitelj pa naj bi bil zloglasni tihotapec Pablo Acosta, ki ga je policija izsledila in kasneje ubila. Njegovo tolpo je prevzel Armando Carrillo, ki se je prepovedanega posla s prodajo mamil v ZDA lotil kar s floto reaktivnih letal, zaradi česar si je prislužil vzdevek "gospodar nebes". Kartel iz Sinaloe obstaja od leta 1980, deluje predvsem v zahodnem delu Mehike in se poleg prekupčevanja z drogo ukvarja tudi s pranjem denarja. Zadnje čase pa si je vse večji sloves pridobiva kriminalna združba iz Golfa (Mehiški zaliv) s sedežem v zvezni državi Tamaulipas, ki obvladuje vso vzhodno Mehiko in brezobzirno obračuna z vsakim, ki bi se ji skušal postaviti po robu. Širiti se je začela pred 40 leti in se sčasoma izkazala za eno najmočnejših in najnasilnejših zločinskih organizaciji v Mehiki in na svetu. Pripadniki kartela so v ZDA pretihotapili na tisoče ton kokaina, metanfetaminov, heroina in marihuane iz Kolumbije, Gvatemale, Paname in Mehike. Poleg omenjenih kartelov so tu še druge kriminalne organizacije, sestavljene iz več skupin prekupčevalcev, kot je na primer La Federacion, ki se poleg trgovine s prepovedanimi snovmi ukvarja tudi z ugrabitvami, ropi in umori po naročilu.

Infiltracija v politične strukture

Čeprav karteli delujejo organizacijsko samostojno, nekateri med seboj sodelujejo z namenom povečanja proizvodnih in distribucijskih zmogljivosti prodaje kokaina, heroina, marihuane in vseh vrst sintetični drog. Tako narkokartel iz Tijuane sodeluje z združbo iz Golfa, kartel iz Juareza pa je v boju z njima sklenil zavezništvo s kartelom iz Sinaloe. Zavezništva se sklepajo tudi za skupno obrambo pred zatiralci trgovine z mamili in za varovanje distribucijskih poti. Mehiški narkokarteli ustvarijo po nekaterih podatkih 20 milijard dolarjev dobička na leto, po drugih naj bi se ta številka vrtela okoli 50 milijard. Po zadnjem poročilu ameriške vlade o mednarodnem nadzoru nad trgovino s prepovedanimi snovmi naj bi 90 odstotkov kokaina na ameriški trg prišlo iz Mehike.

Po podatkih OZN obvladujejo narkokarteli v Mehiki od 50 do 60 odstotkov občinskih uprav. Mednarodne organizacije menijo, da si njihove moči ni mogoče razlagati brez izdatne podpore policije, pripadnikov vojske in članov vlade na vseh ravneh. Lansko poročilo Cie o trgovini z mamili pravi, da so bili zadnji dve desetletji na plačilnih listah kartelov predsedniki republike ali njihovi bližnji sorodniki, guvernerji, ministri, generali, poslanci, sodniki, direktorji in lastniki bank, podjetniki, tožilci ter poveljniki policije. Do nedavnega so si narkokarteli moč dejansko krepili s političnimi uspehi, z infiltracijo v politične strukture, s čimer so si hkrati zagotavljali nadzor nad državnimi institucijami. O tem obstaja vrsta dokumentov, v katerih so navedeni tudi imena in priimki.

Plačani morilci

Zadnji val nasilja v Mehiki - vključno s terorističnim atentatom 15. septembra letos v mestu Morelia v zvezni državi Michoacan, v katerem je umrlo osem ljudi, več kot sto pa je bilo ranjenih - je posledica odločitve predsednika Felipeja Calderona, da državo očisti tega zla. Po prevzemu oblasti septembra 2006 in spoznanju, da zgolj s policijskimi enotami nalogi ne bo kos, je Calderon odredil razporeditev 36.000 vojakov pretežno v zveznih državah Sinaloa, Michoacan, Chihuahua in Tamulipas. A narkokartelov to ni prestrašilo, nasprotno. Ne le, da so se postavili v bran, vladno ofenzivo s pridom zlorabljajo za obračunavanje s sovražnimi kriminalnimi združbami, predvsem tistimi, s katerimi so v sporu za ozemlje.

Karteli v tej vojni uporabljajo odlično izurjene in opremljene skupine plačancev, paravojaške enote za zagotavljanje varnosti družinam vodij zločinskih organizacij ter za obrambo svojih ozemelj. Na ukaz in proti plačilu so pripravljeni usmrtiti kogarkoli. Takih skupin je več, med njimi naj omenimo le Los Pelones, La Familia in FEDA (Fuerzas especiales de Arturo - Arturjeve specialne enote). Najbolj zloglasna je Zeta, ki je do konca avgusta letos predstavljala oboroženo krilo kartela iz Golfa. Jedro skupine, ki se je oblikovala leta 1999, tvorijo bivši pripadniki mehiških vojaških specialnih enot GAFE (Grupo Aeromovil de Fuerzas Especiales), ki so izstopili iz vojske ali dezertirali. Gre za skupino vojakov, ki so bili izurjeni za boj proti trgovcem z mamili v posebni ameriški vojaški šoli Fort Benning (Georgia). Po določenem času so se služenja naveličali in prešli na drugo stran. V vojski so zaslužili okoli 30.000 dolarjev na leto, kot plačanci dobijo dvajsetkrat ali tridesetkrat več.

Nihče natanko ne ve, koliko jih je dejansko priseglo zvestobo kartelom. Neko poročilo ameriške vojske trdi, da gre za najmanj sto specialcev. Mehiška vlada je nedavno zatrdila, da je med pripadniki "Los Zetas" samo v Cuidad de Mexico okoli 200 vojaško izurjenih mož. Nosijo črna oblačila, vozijo se v neprebojnih avtomobilih in uporabljajo avtomatske puške MP5 nemške izdelave, ki jih je težko dobiti na črnem trgu. Njihovo orožarno sestavljajo še raketometi, 50-milimetrske brzostrelke, rakete zemlja-zrak in sodobna komunikacijska oprema. V nekaterih akcijah so uporabili celo helikopterje. "Los Zetas" so najbolje pripravljeni in opremljeni morilci v Mehiki. Ameriška agencija za boj proti drogam DEA trdi, da so opazili tudi na ozemlju ZDA na sestankih z ameriškimi razpečevalci drog.

Narko govorice

"Los Zetas" so s svojimi nasprotniki, vključno z vlado, vzpostavili nov način "komunikacije", in sicer na zelo krvoločen način - z nočnimi usmrtitvami na samotnih poteh ter pojavljanjem trupel z raznimi sporočili. Ena od priljubljenih praks je obglavljanje žrtev, kar seje veliko ogorčenje in grozo v mehiški družbi. Prvič se je to zgodilo pred dvema letoma, ko so v spopadu z nasprotnim klanom obglavili pet moških, njihove glave pa vrgli med množico obiskovalcev diskoteke v mestu Uruapan v Michoacanu. Konec avgusta so na policijski postaji pri vasi Chichi de Suarez v zvezni državi Yucatan našli dvanajst obglavljenih in napol golih trupel z rokami, na hrbtu vklenjenimi v lisice. Glav niso našli. Takšni in podobni prizori so že skoraj del vsakdanjika. Obglavljanje za člane kartelov in njihove plačance "predstavlja prispodobo tradicionalne družine. To je zanje močan koncept, saj gre za skupine, ki imajo eno glavo, enega patriarha. Delujejo kot /.../ družina, podobno strukturirana kot telo: glava, trup, okončine... Gre za organizacijo, ki jo je težko zlomiti, ker se takoj rekonstruira," pravi mehiški sociolog Manuel Gonzalez.

Tridesetega septembra so na dvorišču osnovne šole v Tijuani našli trupla enajstih moških in ženske. Žrtve so pred usmrtitvijo zvezali in mučili. Nekatera trupla so bila gola, sedmim so iztaknili jezik, kot je povedala predstavnica državne policije Baje Californie Prisna Perez. Po njenem pripovedovanju so nedaleč od kraja zločina našli vrečko s petimi jeziki, na nekem drugem kraju pa še štiri trupla s sporočilom, v katerem je pisalo: "To se bo zgodilo vsem širokoustnežem, ki bodo držali z Inženirjem." Inženir naj bi bil eden izmed bratov družine Arellano Felix, vodje tijuanskega kartela, ki želi preprečiti, da bi se eden od nastajajočih klanov, ki ga vodi Joaquin "El Chapa", polastil njihovega ozemlja. Strokovnjaki pravijo, da poskušajo plačanci nasprotnike umoriti na kar se da šokanten način za družbo.

40 milijonov revežev

Cilj morilskih pohodov, ki preplavljajo vsakodnevne novice in poročila ter tako v družbi ustvarjajo vtis, da gre za vsesplošno nasilje, je prisiliti vlado, da kartelom pusti proste roke. Na oblast so poskušali pritisniti tudi s terorističnim atentatom na civilno prebivalstvo v Morelii po protestih proti nasilju v državi, ki se jih je konec avgusta v številnih mestih udeležilo na milijone Mehičanov. Karteli želijo zasejati strah med prebivalstvom, da bi iz vsesplošnega strahu in obupa začelo pritiskati na vlado, naj na kakršenkoli način že konča to nasilje. Ob tem zatrjujejo, da so pripravljeni opustiti nasilje, če vlada pristane na njihove zahteve, torej jih pusti delati. Nekaj podobnega se je nekoč že zgodilo v Kolumbiji, v primeru znanega kokainskega barona Pabla Escobarja.

Mehiški predsednik Felipe Calderon je odločen, da ne bo popustil. Kljub priznanju, da ne gre vse tako, kot si je zamislil, se hoče boriti naprej. Aretirali so že več kot 10.000 ljudi in zadali močan udarec zlasti karteloma iz Tijuane in Golfa. Ob sodelovanju ameriške DEA in italijanske policije so pred dvema tednoma aretirali 175 članov prekupčevalske tolpe iz Golfa in zasegli 60 milijonov dolarjev ter 40 ton prepovedanih drog, od tega 16 ton kokaina. Italijanska policija je sporočila, da je bilo v tihotapsko mrežo, ki ima v rokah distribucijo kokaina iz Kolumbije v ZDA in Evropsko unijo, vključenih okoli 1400 ljudi.

Calderon je večkrat poudaril, da v ofenzivi proti kriminalnim združbam v svojem mandatu ne bo naredil koraka nazaj. Mehiška mesta in regije, ki že več desetletij trpijo zaradi organiziranega kriminala, je odločen rešiti tega zla. Pravi, da je "vlada močno udarila po finančnih in operativnih strukturah teh skupin, kar jih sili k reorganizaciji kartelov in v spopade ne samo z varnostnimi silami, temveč predvsem med seboj."

Kritiki metod, ki jih uporablja vlada, Calderonu očitajo, da daje prednost surovi moči pred bolj inteligentnimi prijemi, da je njegova politika omejena na uporabo trdih zakonov, po katerih so na dolgoletne zaporne kazni obsojeni le posamezni storilci. Mehiški vojaški analitik Guillermo Garduno trdi, da "vsakič, ko aretiramo pomembnega vodjo (kartela), tega v mafijski strukturi takoj nasledi drugi. Aretacije tako postanejo brez pomena." Enako velja za kartele - ko uničiš enega, njegovo mesto takoj zasede drugi. Na trditev vlade, da je namen vojaške zasedbe prevzeti nadzor na ozemljem, Garduno odgovarja, da to ne pomeni prav veliko, "saj ga tihotapci ponovno okupirajo, ko ga vojska zapusti. Da ne omenjamo dejstva, da vojska vedno prihaja v konflikt s civilnim prebivalstvom na teh ozemljih." Po vladnih ocenah je v trgovino z mamili na tak ali drugačen način vpletenih okoli pol milijona ljudi; 300.000 jih je vključenih v proizvodni proces, 40.000 pa jih neposredno sodeluje pri tihotapljenju.

Ne glede na verodostojnost teh številk analitiki opozarjajo, da v Mehiki trenutno živi okoli 40 milijonov revežev, ki so potencialni kandidati za tovrstna opravila. Ob tem velja omeniti, da stane proizvodnja enega kilograma heroina okoli 500 dolarjev, proizvodnja kilograma kokaina pa 300 dolarjev. Prvi je na trgu vreden 32.850 dolarjev, drugi 7280 dolarjev. Noben drug izdelek na svetu ne prinaša tolikšnega dobička. Ena sama žetev maka povprečnemu mehiškemu kmetu prinese dohodek, enakovreden desetim ugodnim letinam koruze. Tretjina od 49 milijonov hektarjev obdelovalnih površin v Mehiki je zasejanih s konopljo in makom.

Mehiški ekonomist, specialist za preprečevanje kriminala, pravi, da ne verjame v možnost, da bi lahko narkomafijo odpravili z napadi na združbe organiziranega kriminala, "ne da bi hkrati odpravili revščino, brezposelnost, socialno razslojenost in veliko neenakost v razporeditvi dohodka". Prepričan je, da "kdor izgubi službo, kdor ostane zunaj izobraževalnega sistema in sistema socialnega varstva, kdor nima možnosti izboljšati kakovosti življenja, se prej ali slej znajde v mreži trgovine z mamili". Calderonova politika po tem scenariju ne zagotavlja varnosti, kvečjemu subjektivni občutek le-te.