Pogosto najbolj goreči verniki žrtve spolnega nasilja obtožujejo laži in krivega pričanja v upanju na visoke odškodnine, medtem ko se papež javno opravičuje za spolne zlorabljalce med duhovščino. Kadar priznajo ali so obsojeni, verno občestvo odgovornost vali na razuzdane in zapeljive mlade žrtve, medtem ko cerkvene oblasti pripravljajo Smernice za ravnanje v primeru spolnega zlorabljanja mladoletnih oseb s strani duhovnikov ali drugih pastoralnih delavcev. Neredko verniki žrtve na razne načine preganjajo in nadlegujejo tudi potem, ko je kaznivo dejanje že dokazano in ko Cerkev obsojenega duhovnika že dolgo ne brani več, kot je nedavno razkrila Janja Škerjanc.

Z drugimi besedami, cerkveno občestvo je velikokrat neprimerljivo bolj popadljivo do žrtev duhovnikov kot cerkvene oblasti. To ne pomeni, da je stališče cerkvenih oblasti vedno reflektirano in konstruktivno ali celo prepričljivo ali iskreno. Slavoj Žižek je zapisal, da je pedofilija katoliških duhovnikov fenomen, ki je vpisan v delovanje katoliške cerkve kot socio-simbolne inštitucije. Pedofilija se v Cerkvi ne dogaja zato, ker bi se morala ustanova prilagoditi patološkim realnostim posvetnega libidinalnega življenja, da bi preživela, temveč jo ustanova sama potrebuje, da se lahko reproducira.

Sprevržena seksualnost

Žižek utegne imeti prav glede konstitutivne in reproduktivne funkcije spolne zlorabe za katoliško cerkev, vendar pri tem ne gre le za dejavno spolno zlorabo otrok, mladoletnikov in slabotnih oseb, temveč najprej za t.i. pasivno spolno nasilje, s katerim ni prizaneseno nobenemu verniku in v veri vzgajanemu otroku, ki brezpogojno sprejema temeljne katoliške nauke o človeški seksualnosti. Kot v zadnjem času razkriva vrsta analitikov, slednje prevevajo kategorično zaničevanje človekove spolnosti kot nečiste, sistematično spolno poniževanje, degradacija na osnovi spola, ustrahovalna spolna vzgoja, stigmatizacija najstniških in zunajzakonskih nosečnosti, obolelosti za spolnimi boleznimi in druge oblike spolnega onemočenja, ki povzročajo temeljni, trajni konflikt med posameznikovim seksualnim jazom in izkušnjami.

Posledice takega ponotranjenja spolnosti kot umazane, sramotne in grešne (razen v primeru, ko gre za reprodukcijo v zakonski zvezi, kjer se spolnost tolerira) so številne, daljnosežne in vseživljenjske, prenašajo pa se tudi medgeneracijsko in celo zunaj okvira članstva verske skupnosti. Ni naključje, da so prav duhovniki in redovnice tako pogosto spolni zlorabljalci, saj so sami najverjetnejše žrtve sistematične seksualne travme, ki je v samem bistvu katoliške doktrine in njenih temeljnih konceptov, s pomočjo katerih se ustanova reproducira.

Toda kakšni so notranji mehanizmi tega reproduciranja ustanove? Ameriška psihoterapevtka in žrtev spolne zlorabe s strani katoliške redovnice, Myra L. Hidalgo, je v knjigi Spolna zloraba in kultura katolicizma: kako duhovniki in nune postanejo storilci katoliško cerkev primerjala z incestnim družinskim sistemom. Sistematično privzgajani seksualni sram, ta temeljna oblika spolnega nasilja nad otrokom in mladostnikom, vodi v trdovraten, ponavljajoči se cikel samozaničevanja, ta pa neredko v incestno seksualnost. Za incestni družinski sistem, pravi avtorica, so značilne zelo toge meje do socialnega okolja zunaj družine in zelo specifično zabrisane meje v odnosih navznoter: v incestni družini so "čustveni viri pičli, iskanje ljubezni pa kompetitivno in seksualizirano".

Analogno je sublimacija seksualnosti v obliki trajne vzdržnosti in zgolj reproduktivne seksualnosti, ki jo povišuje Cerkev, zelo problematična. Pa ne zato, ker, kot trdijo nekateri liberalno usmerjeni komentatorji, naj bi seksualna abstinenca avtomatično vodila v spolne zlorabe - te trditve namreč statistike ne podpirajo -, temveč zato, ker je katoliška vzdržnost s stališča psihologije prakticirajočega posameznika pogosto ena izmed oblik akomodacije seksualnih travm in je v tem smislu zgolj premeščena oziroma sprevržena seksualnost. Ta seksualizira objekte, ki v življenju zrelega človeka morajo ostati aseksualni (na primer starši, otroci, prijatelji, duhovniki itd.), deseksualizira pa tiste, ki so seksualni objekti (žena, mož, partner, partnerica). Z drugimi besedami, objekt poželenja in seksualizirani postanejo "čisti" in "nedolžni" (neomadeževani s spolnostjo, otroci pred spolno zrelostjo, starši), deseksualizirani pa tisti, ki so po naravi seksualni. Tako se hrepenenje po čisti in z grešno spolnostjo neomadeževani ljubezni lahko izpolni v obliki akta, ki je strukturno najbližje incestu, idealne žrtve pa so prav otroci.

Zgodovino Cerkve že dolga stoletja določajo opresivna prepričanja o spolnosti, mizoginija (zlasti v dihotomiji devica/kurba) ter omalovažujoč, poniževalen vodstveni slog, ki so v hierarhičnem cerkvenem sistemu podobno kot pri dinamiki incestnih družin ustvarili optimalne okoliščine za spolne zlorabe, še najbolj očitno med gorečimi verniki. Avtoričina teza je, da so duhovniki in redovnice kot podpopulacija vernih katolikov posamezniki, ki so bili verjetno bolj kot njihovi vrstniki izpostavljeni seksualni travmi v obliki sramu, seksualnega zanikanja in poniževanja. Velik odstotek teh ljudi je bil v otroštvu seksualno travmatiziran; verjetno je bila večina izpostavljena sistematičnemu pasivnemu spolnemu nasilju, njihova travma pa je pred vstopom v semenišče ali redovništvo ostala neprepoznana.

Posledice nerazrešenih otroških seksualnih travm

Študija o vernih katoliških družinah in njihovem odnosu do spolnih zlorab, ki sta jo izvedla David S. Steward in Joe Driskill (Otroci govorijo o svojih bolečinah), kaže, da so žrtve spolnega nasilja v teh družinah veliko manj pripravljene zlorabo razkriti kot otroci v neverujočih družinah, to pa zaradi sramu in avtoritativnega starševstva. Odraščanje v vernih katoliških družinah je pogosto povezano s sistematično spolno opresijo, ki otroke, žrtve take travme, vodi v specifično preživetveno strategijo upravljanja s psihološko nasprotujočimi si prepričanji in izkušnjami: v trajno disociacijo med kognitivnimi prepričanji, fizičnimi občutki in čustvi.

Odrasli z nerazrešenimi otroškimi seksualnimi travmami se počutijo bolj udobno in varno v družbi mladostnikov istega spola: neredko izkazujejo veliko ljubezen do otrok in določeno osebnostno infantilijo. Zlasti so takim posameznikom privlačni čustveno zapostavljeni mladostniki iz velikih ali neurejenih družin in slabotne osebe. To so za spolnega zlorabljalca lahke žrtve, ker so lačni pozornosti in ljubezni, zlorabljalec pa obojega nudi v obilju. Poleg tega ti otroci navadno nimajo takih odnosov s starši, ki bi jim omogočili varno razkritje zlorabe; izredno pobožni starši, katerih otroke je zlorabil duhovnik, se navadno iz sramu zatečejo v molk.

Zaničevanje človekove seksualnosti in sistematično privzgajan seksualni sram oblikujeta idealne pogoje za razvoj deviantnih seksualnih praks z nasilnimi scenariji. Če je vsak spolni vzgib sistematično povezan z negativno situacijo in vrednotenjem, se v posamezniku vzpostavi dinamika vzburjenja, ki seksualno zadovoljitev povezuje z intenzivnimi čustvenimi odzivi, kot so strah, jeza, gnus, krivda ali sram. Vzburjenje ni več povezano s seksualnim objektom, temveč z dejstvom, da je ta prepovedan. Natančno v tej dinamiki je eden od mogočnih formativnih učinkov sodobne pornografije: kar vzburja, niso anoreksična telesa novodobnih ukrajinskih suženj, izdatno obdarjene moške genitalije ali ljubezensko početje na sebi, temveč vizualizirana fantazma tistih, ki si spolnost predstavljajo kot nekaj nasilnega, gnusnega, umazanega in sramotnega.

Raziskovalec pedofilije David Finkelhor je v knjigi Spolna zloraba otrok: nove teorije in raziskave zapisal, da morajo zlorabitelji pred dejansko zlorabo premostiti tako notranje kot zunanje zadržke. Med prvimi najdemo posameznikove karakterne lastnosti, kot na primer empatijo, etične vrednote in kognitivne procese, med zunanjimi zadržki pa so najpomembnejši okolje, kazenski sistem itd. Pri tem je treba opozoriti na sistemsko "ugoden" položaj duhovnika ali redovnice, ki se spopada s takimi impulzi.

Po eni strani jih močno omejene ali popačene izkušnje na področju spolnosti ovirajo pri hitrem razpoznavanju seksualnih namigov, ki bi sicer sprožili kognitivne zadržke, po drugi strani pa, podobno kot v incestnih situacijah, tem zlorabljalcem uspe svoja moralna in teološka prepričanja obrniti sebi v prid. Njihov poseben odnos z Bogom in prepričanje, da njihova čustva do žrtev zlorabo upravičujejo, pri duhovnikih in redovnicah zmanjšujeta občutek krivde; neredko uspejo ohraniti pozitivno samopodobo, imajo se za posebne skrbnike svojih žrtev.

Dejstvo, da je bila v primerjavi s civilnimi zlorabitelji spolna zloraba s strani cerkvenega osebja relativno nenevarna, pa tudi ovadb vse do škandala leta 2002 v ZDA ni bilo veliko, in dejstvo, da so duhovniki in redovnice vedno uživali neomejeno zaupanje vernih staršev in privilegiran dostop do njihovih otrok in mladostnikov, je ključno omajalo zunanje zadržke. Vsaka seksualna zadovoljitev, ki nima negativnih posledic za zlorabitelja, namreč vodi v ponavljanje zlorabe z vedno manj zadržki.

Cerkvene oblasti v odgovor na medijska poročanja o spolnih zlorabah s strani duhovnikov pogosto navajajo podatke o tem, da je odstotek spolnih zlorab, ki jih zakrivijo duhovniki, nižji kot v civilni družbi. To je morda celo res, vendar je bistvena razlika v tem, da so duhovniki in redovnice, ki spolno zlorabljajo mladoletnike, očitno del sistema, ki to početje sistematično povzroča, tolerira, opravičuje in vzdržuje. V tem smislu so najverjetneje tudi storilci znotraj Cerkve sami žrtve okrutnega sistema, ki v imenu ljubezni uničuje življenja.

Obstaja pa še druga plat ekonomije užitka, ki izhaja iz "uspešne" katoliške vzdržnosti, se pravi tiste, ki ne vodi v dejansko spolno zlorabo, temveč v bolj perfidne oblike spolnega, duševnega in drugega nasilja. Dinamika lastne podreditve, zatrtje lastne spolnosti, podrejanja drugih Cerkvi in ukvarjanje s seksualnostjo bližnjih povzroča nezavedno, premeščeno seksualno zadovoljitev kot nagrado za zavestno odrekanje grešni spolnosti. Spolno poniževanje in nadzor nad seksualnostjo drugih ni le mogočen vzvod moči, ki jo Cerkev potrebuje za svoje preživetje, temveč je ta moč tudi sama na sebi vir naslade, je v bistvu premeščena seksualna praksa.

Katoliški nauk o spolnosti in z njim povezane prakse moči so ustvarili tako skrajno zdvomljenost glede spola, spolnih identitet in spolnosti, da, kot pravi avtor knjige Neozdravljena rana: katoliška cerkev in človeška seksualnost, Eugene Kennedy, bivši duhovnik in upokojeni profesor psihologije, "dobri ljudje o sebi mislijo, da so slabi, zdravi mislijo, da so bolni, običajni ljudje pa se počutijo krive že samo zato, ker so ljudje." Nešteti so bili v rokah katoliške cerkve postavljeni v temeljni konflikt s svojo človeško naravo in so zato trajno seksualno hendikepirani, to dediščino pa so prenesli tudi na svoje otroke. Ta moralni preokret, če rečemo z Nietzschejevo besedo, je vse, kar je seksualno nezdravo, otopelo in odtujeno, povzdignil v sfero duhovne superiornosti, ki je lastnost mizoginih, hierarhično postrojenih, ekskluzivističnih moških združb.

Če je pred dolgimi leti teologinja Uta Ranke Heinemann razvila uničujočo kritiko cerkvene dogme in prakse, novejša literatura naslavlja predvsem učinke tovrstne dogme in prakse na posameznika in družbo: problem seksualne travme, njene vseživljenjskosti, medgeneracijskega prenašanja - s tem pa mehanizmov silne družbene moči in kontrole, ki temeljijo v tehnikah izmaličenja človekovega seksualnega jaza.

Dr. Hannah Starman, politologinja mednarodnih odnosov, specialistka za teorijo travme