Zelo zadovoljni ste videti, kar žarite od energije, na TV-zaslonih, kjer smo vas videvali leta, pa vas ni več. Ste se naveličali medijskega sveta ali se je ta svet, krut in neusmiljen, naveličal vas?
Ne eno ne drugo. (Smeh.) Res pa je, da se mi je življenje korenito spremenilo. Ko sem naredila črto čez svoje dotedanje medijsko življenje in početje, sem jo naredila namenoma in zelo zavestno. Na prireditvi ob zaključku zadnje sezone oddaj Adam in Eva z napako sem se na odru počutila super, a čutila sem, da tisto nisem več jaz. Da sem narejena in ko sem stopila z odra, sem sodelavcem in prijateljem rekla: »Konec je, konec za vedno. Nikoli več medijev, to me ne zanima več,« sem bila odločena takrat. Ne bom rekla, da sem prerasla tisto, kar sem počela do tedaj, a sprenevedala se nisem nikoli − ne pred seboj ne pred drugimi. Zanimajo me druge stvari, čeprav sem z medijskim prostorom in novinarstvom še vedno povezana, saj sodelujem s Poslovno akademijo časnika Finance.

Vam ni bilo nikoli žal, da ste izginili s TV-zaslonov? Televizija je močan medij, vsi so vas poznali, vse naslovnice so vas bile polne.
Nikoli v življenju mi ni bilo za nič žal. V medijski prostor sem stopila zelo mlada, stara komaj 19 let, moje ambicije in motivi so bili povsem drugačni, kot so danes. Imenitno se mi je zdelo, ko so me ljudje opazili, ko so odprli usta in dahnili: To je pa tista s televizije. (Smeh.) Všeč mi je bilo, da so me prepoznali, godilo mi je, da sem videla svojo fotografijo v revijah in časopisih. Ne izključujem tega, da sem s tem zdravila kakšne svoje komplekse, imela težave z egom, samozavestjo, samopodobo. Ko danes preberem kaj iz tistega časa, se držim za glavo, hkrati pa se sprašujem, kako bom nase gledala čez deset let. Vem, da nisem pojedla vse pameti na svetu, a ko se za nekaj odločim, ne gledam nazaj.

Začeli ste kot srednješolka na nacionalni televiziji, v mladinski redakciji.
Rasla sem z lutkami, saj je bil moj oče Aco Šunjič dolga leta direktor Lutkovnega gledališča v Ljubljani. 18 let mi je bilo, ko sva z najboljšo prijateljico napisali lutkovno igrico Lutke imajo žur. To je bila novoletna oddaja za otroke in zame je bilo neverjetno! Saj so čisto nori, sem si mislila; jaz si nekaj izmislim… pa se kar uresniči! Čisto zares pa sem kot novinarka začela na Pop TV v jutranjem programu, nekaj časa sem delala celo za 24 ur, potem pa sem šla s Stanetom Grahom na TV Piko. Po petih letih smo z nekaterimi sodelavci in prijatelji naredili svojo televizijo. Zgodba o TV Papriki ima zame svoj čar, tudi zato, ker sem bila takrat tako zelo naivna, saj sem verjela, da je vse mogoče. Pojma nisem imela, kaj je poslovni načrt, niti osnov ekonomije nisem poznala, ko pa so strokovnjaki za finance rekli, da je brez denarja nemogoče narediti televizijo, sem jim rekla: »Ne govorite mi, da se ne da! Kako, da se ne da?! Mi zmoremo vse!« In smo. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da s podjetniškega stališča malo prepotentnosti sploh ni slabo, z življenjskega pa… absolutno slabo. (Smeh.) Tista štiri leta, ki sem jih preživela na Papriki, je bilo najbolj noro obdobje v mojem življenju, najbolj kreativno. Ustvarjalnost je zame nekaj najpomembnejšega in čisto noro se mi zdi, da si nekaj zamisliš in − se zgodi.

Ampak česa takega ne bi več ponovili, ali pač?
Ne, seveda ne, čeprav mi niti za eno odločitev ni žal. Nimam pa več tiste energije, ki sem jo imela takrat, ali pa sem preveč racionalna, preveč vem, kaj se utegne zgoditi. Ni več tistega naboja: nič ni nemogoče! Ob vseh kolobocijah, ki so se mi dogajale, in neumnostih, ki sem jih počela, pa se je zame spletla zelo lepa zgodba. Spoznala sem Roka, svojega moža, ki me je potegnil v povsem drug, nič medijski svet, čeprav se medijev ali pa novinarstva kar ne morem ali nočem otresti. Po eni strani imam občutek, da me medijski prostor ne mika več, po drugi pa me vanj nezadržno vleče. Morda zato, ker imam občutek, da sem sredi dogajanja, da veliko vem, poznam veliko ljudi in spoznavam vedno nove. Živiš hitro in včasih se mi zdi, da če živiš v medijih, živiš več življenj hkrati. Mogoče vstopaš v življenja drugih drugače, kot če ne bi bil v medijih. Jaz gotovo ne bi nikogar spraševala, kaj si misli o neki stvari, če ne bi bila novinarka. Pa še nekaj je zame izjemno pomembno, posebno zadnja leta mojega medijskega delovanja: da lahko narediš marsikaj dobrega. Da lahko na neki način vplivaš na mnenje ljudi, se dotakneš njihovega življenja. Če že ne moreš spreminjati stvari, lahko vsaj nekomu polepšaš dan. Moje vodilo je bilo vedno, tudi ko sem bila še deklica, čeprav takrat gotovo ne tako zavestno, a vendar: polepšajmo dan vsaj nekomu. Da ljudje ne bodo misli, da je svet le črn, da bodo videli in vedeli, da so barve, da je lahko lepo in da se imajo lahko lepo tudi oni. Prepričana sem, da to, kar daješ, tudi dobivaš. Ne glede na to, kam pošiljaš energijo, se ti vrača, morda ne skozi ista vrata, a se vrača. Na lep način.

Ste zato precejšen del svojega življenja namenili dobrodelnosti? In bili nominirani za darovalko leta v lanskoletni akciji revije Naša žena Ljudje odprtih rok?
Če dobro živiš in imaš dovolj denarja zase, je povsem naravno, da daješ tudi drugim. Enostavno nujno se mi zdi, da bi pomoči potrebnim pomagali vsi, ki lahko. Posebno otrokom, invalidom, tistim, ki si ne morejo pomagati sami. Že na TV Piki, kjer sem najprej delala, smo zbirali denar za opremo Pediatrične klinike v Ljubljani, v oddaji Adam in Eva z napako pa smo zbirali denar za najmlajše. V oddaji smo povedali zgodbo enega od njih, gledalci in sponzorji pa so prispevali denar za njihove počitnice. Zelo je pomembno, da ljudje, ki dajejo − denar ali stvari, obleko, obutev, hrano − vedo, za koga so zbirali. Sem pa včasih besna, zares besna na tiste, ki imajo dve roki in dve nogi in tudi pamet, ki jim omogoča, da lahko delajo. Pa jim je udobneje hoditi na zavod za zaposlovanje po socialno pomoč ali prosjačiti. Če hočeš, boš delo gotovo našel! Koliko varušk potrebujemo ali čistilk! Spominjam se fanta, kakih 18 let mu je bilo, ki je prišel na TV Papriko, češ da so mu umrli starši, da nima denarja… Dala sem mu nekaj denarja in mu rekla, naj se oglasi naslednji dan, da ga bomo vzeli v službo… Nikoli več ga nisem videla. Žal mi je bilo. Ampak, celega sveta pač ne moreš rešiti. Takrat sem si rekla: Vse življenje delam in delam, ti pa ne… In počutila sem se butasto. A tudi: Nehaj, nehaj, ljudi ne moreš spreminjati, še manj spremeniti!. Duša pa me boli za otroke, nič krive, nemočne. Najbolj sem vesela, ko vidim otroka, ki se je nasmejan vrnil s počitnic, ki smo mu jih omogočili s pomočjo dobrih ljudi. Vem, da mu s počitnicami nismo rešili življenja, smo mu pa pokazali morje, ki ga še ni videl, in mu s tem polepšali nekaj trenutkov otroštva.

Ste zato tako občutljivi za otroke, ker imate sami dve hčerki in pričakujete še enega otroka?
Menim, da so moji otroci le dodali k moji siceršnji občutljivosti za otroke. Gotovo sem jo razvila pod očetovim okriljem. Nisem pa nobena dobrodelnica. Naredim pač, kar morem in moram. Materialne stvari mi nikoli niso pomenile veliko, denar je zame le sredstvo, ki mi daje možnost, da počnem stvari, ki so mi izziv, ki me zanimajo, me veselijo. Priznam, bila sem tudi v situaciji, ko hčerki nisem mogla kupiti čokoladice, saj zaradi svojega ponosa nisem hotela staršem povedati, da sem čisto brez denarja. Hčerki sem pač povedala, da ji čokolade ne morem kupiti, ker nimam denarja. Zato si lahko vsaj približno predstavljam, kako je, ko moraš otroku povedati, da nimaš denarja. Zato pomagam. In srečna sem, da mi ni treba delati stvari, ki jih ne maram.

Življenje se vam je povsem spremenilo, ko ste spoznali Roka.
Res je, on me je potegnil v čisto drug svet. Ko sva se spoznala, takrat je ravno prišel iz Amerike, me je vprašal, kaj delam. Zame je bilo totalno noro in fantastično, da ta človek, ki mi je poleg tega še všeč, ne ve, kdo sem in kaj delam. Na vseh naslovnicah sem bila, vsi mediji so me bili polni, on pa me sprašuje, kaj delam! Nekaj časa so se mi namreč približevali povsem napačni moški, prepričani, da sem frfasta blondinka s televizije, ki nima pojma o ničemer. Rokova mama, moja sedanja tašča, s katero se imava zdaj radi kot mama in hči, mu je takrat rekla: »Pa kaj ti je treba te avše?!« Potem pa me je spoznala in videla, da sem čisto navadna punca, ki hoče imeti njenega sina, ker se je noro zaljubila vanj. Takrat je Rok živel v povsem drugem, poslovnem svetu, v katerega sem na neki način sčasoma stopila tudi sama. S komunikacijskimi treningi za menedžerje, zadnje čase pa s pripravljanjem doktorata o poslovnih liderjih. Poslovni svet sem sicer spoznavala že prej, ko sem vodila TV Papriko in prepričana sem, da ženskam pogosto to, da imajo otroke in družino, služi bolj kot izgovor, da niso povsem na vrhu. Verjamem, da živimo v času žensk. Naš svet je svet komunikacije in ženske smo bolj komunikativne kot moški, predvsem pa smo sposobne delati več stvari hkrati. Ne rečem, da je dobro, da hkrati kuham, se pogovarjam po telefonu o poslu in gledam hčerki čez ramo, ko piše nalogo. Vem pa, da to znam in zmorem. Manj pa sem se pripravljena odpovedati družini, času, ki ga preživim s svojima hčerkama, kot Rok. Starejša Pia je v šoli narisala našo družino. Me tri smo bile na tleh, na nebu je bilo letalo in v njem Rok. Občudujem vrhunske menedžerje, tudi takšne, kot je moj mož, ki so pripravljeni in sposobni ure, dneve in tedne posvetiti podjetju, skrbeti za to, da imajo zaposleni in njihove družine za kruh. Jaz pa sem raje trdno na zemlji, več mi pomeni hčerkin plesni nastop kot še tako zveneče nagrade za poslovno odličnost. Uživam tudi, ko se zakopljem v strokovno literaturo za doktorat, ki ga ne potrebujem zaradi akademskega naslova, saj akademske kariere zaenkrat ne nameravam delati. Delam ga samo zase.

Pot do sedaj

Ajša Vodnik se je prvič srečala s televizijo pri 18 letih, ko je napisala lutkovno igrico za otroke. Voditeljsko in novinarsko kariero je začela na Pop TV v jutranjem in informativnem programu, se kasneje preselila na TV Piko in čez nekaj let s prijatelji ustanovila TV Papriko. Med najodmevnejšimi oddajami, ki jih je pripravljala in vodila, je oddaja Adam in Eva z napako, v kateri so zbirali tudi dobrodelne prispevke za socialno ogrožene otroke. Pred pol leta se je s televizije umaknila, sodeluje še s časopisom Finance, svetuje poslovnežem, na FDV pripravlja doktorat o poslovnih liderjih. Zase pravi, da je predvsem mamica dveh deklic (tretjega otroka pričakuje) in ljubica svojega moža.