Brez pomislekov o sebi pove, da je trenutno predana misijonarka, ki se je ne dolgo tega vrnila z misije v Afriki, in humanitarka, ki si po veliki tragediji v življenju želi spreminjati svet, v katerem zdaj živimo, na bolje. »Vsi, ki živimo v tem trenutku na tem svetu, imamo pomembno nalogo in ta je, da naredimo bivanje polno življenja, sočutja in dobrote,« meni Dragica, ki se je manifestaciji tega sporočila povsem predala, in z bolečino, ki zeva iz nebeško modrih oči, nadaljuje: »Pred letom in pol je moj sin prečkal železniško progo in povozil ga je hitri vlak. Bila je zima, sneg, temno, mrzlo in spolzko, on pa v športnih copatih. Spodrsnilo mu je in padel je na progi. Ob tem ni ne videl ne slišal vlaka, ki je prihajal za njegovim hrbtom. Zame je bil to šok, želela sem umreti in oditi za njim. Srce mi je razpadlo na tisoče in tisoče koščkov, bolečina je bila nepopisna. Do včeraj smo bili srečni in pogosto smo skupaj potovali, hči Karmen, doktorica stomatologije, in sin Dalibor, študent tretjega letnika računalništva in informatike. Ampak tista noč me je spremenila in moje življenje je krenilo v neko drugo smer.«

Preobrat v vibraciji sočutja
Pred nesrečo je tako kot mnogi tudi sama dolgo delala v podjetju, ki je nato celo sponzoriralo njeno pot in enomesečno bivanje v Keniji ter plačalo donacijo za otroke, čeprav se je pred potjo dogovorila za prekinitev delovnega razmerja, ker so bile spremembe v njej prevelike. »Zdaj sem nezaposlena in svobodna, želim se popolnoma posvetiti humanitarnemu delu tako v Afriki kot pri nas. Od prvega dne nesreče so se vse stvari odvijale v tej smeri in tako so se uredile brez prisile.  Veste, ko pustite za sabo vse skrbi in preidete v stanje nedolžne predanosti, potem tisto božansko poskrbi za vas,« duhovni vidik izkušnje zaupa Dragica Kopjar, ki so jo poleg sinove smrti doletele še resne motnje prehranjevanja, ko so jo privedle do infuzije in le 42 kilogramov telesne teže.

Pekel, ki pelje v svetlobo
»Po mesecu dni v bolnišnici sem bila na dnu pekla, zapustila sem se, hotela sem umreti. Nato pa je nekega dne na obisk v bolnišnico prišla prijateljica in prinesla knjigo Pogumne duše Roberta Schwartza. Izbrala je odlomek o dečku, ki je zapustil telo zaradi prevelikega odmerka drog, in začela mi je brati.  Takrat še nisem zmogla sama brati in se koncentrirati. Poslušala sem zgodbo o duši tega sina, ki še naprej živi in se prikazuje svojim staršem ter jim pomaga prebroditi trpljenje.  Po tem sem takoj, ko sem lahko, brala sama, po vrsti začela vpijati vse knjige o dušah Silvie Brown o življenju v onostranstvu in vrnitvi ter številne druge o dušah in angelih.  Želela sem vedeti vse o tem, kako bi lahko razumela, kje je zdaj moj sin in kako naj z njim vzpostavim stik. Tako sem se začela vračati iz pekla, korak za korakom, dan za dnem.  Vedela sem, da duša mojega sina živi še naprej, in to mi je dajalo moč, da se še bolj ukvarjam s sabo,« o svojih spustih v svet metafizičnega pripoveduje Dragica, ki jo je ta pot rešila, kot sama pravi, da ni umrla od žalosti.

Ko v tišini najdeš sebe
V tišini svoje duše in za zaveso bolečine Dragica razume, da jo je življenje potisnilo proti sami sebi, kjer se je v tišini meditacije začela zavedati sebe. »Tišina je najboljša pot za srečanje s samim sabo. Počasi sem trpljenje in bolečino spreminjala v radost s pomočjo ljubezni in svetlobe, iz katere smo vsi narejeni. Samo tega se moramo spomniti, kdo smo in kaj smo ter od kod prihajamo, in prebrodili bomo tudi tiste največje težave v življenju. Ljubezen je vedno odgovor na vse. Ona je v nas, z njeno pomočjo lahko spreminjamo svet, ta planet. S pomočjo ljubezni lahko dvignemo svoje vibracije na višjo raven, lahko spremenimo način vedenja do drugih, lahko premagamo tudi zlo, ki ga je na svetu tako veliko,« zasije Dragica.

Pomoč drugim
Kako naprej? »Odločila sem se za pomoč revnim in bolnim v Afriki: zbirati denar za hrano za otroke, šolanje, obnovo šole, za ljudi v taborišču, ki živijo v nenormalnih razmerah. Svet in bogate države jim ne pomagajo, ker to ni v njihovem interesu. Ti ljudje so odvisni prav od posameznikov in misijonarjev dobrega srca, polnega ljubezni. Želim pokazati in povedati ljudem, kako živijo ti ljudje v primerjavi z nami. Veste, Bog ima za vsakega od nas načrt, in zame je očitno izbral načrt za dobro vseh nas, ker čutim, kako me vodi na moji poti in kako me to izpolnjuje z veseljem.  Trpljenje in veselje gresta vedno z roko v roki. Brez trpljenja človek ne bi dojel pomena in vrednosti veselja. Ampak služenje in dobra dela niso samo hranjenje revnih in deljenje obleke tistim, ki jo potrebujejo, ob tem je treba v srcu gojiti ljubezen, ljubezen pa je večna,« nas na pomen prežetosti dejanj z ljubeznijo spomni Dragica Kopjar.

Stik z Afriko
Naprej se je v Afriki vsak dan družila z zapuščenimi in hendikepiranimi otroki v domu, nato pa je začela odhajati v oddaljene obubožane vasi in obiskovala številne družine, stare in bolne. »Srečala sem se s takim pomanjkanjem, ki pri nas ne obstaja. Kot bi se vrnila sto let v preteklost. Ti ljudje nimajo hiše ali pa imajo nekaj podobnega mali nastanitvi, v kateri jih živi tudi do 15. Neki družini s trinajstimi otroki sem prinesla hrano, ampak oni potrebujejo to hrano vsak mesec. Hrane nimajo, ker je suša in že tri leta ni deževalo.  Ko sem prispela tja, je deževalo vsako noč. Ljudje na vasi so se mi zahvaljevali, ker sem jim prinesla dež. Morda je zares tako.  Obiskala sem tudi taborišče, v katerem živi množica ljudi in otrok v grozljivih razmerah, in obljubila sem jim, da jim bom prinesla pomoč in hrano, ko se vrnem.  In poleg vsega tega so ti ljudje veseli, polni ljubezni in imajo dušo, nihče se ne pritožuje, ne ugovarja, za razliko od ljudi pri nas, ki imajo vse, ampak so nesrečni,« opažanja o navezanosti na materialne stvari poudari Dragica in doda, da so se mnogi v tem izgubili.

Z glasbo in jogo naprej
Na poti do iskanja sebe in ozdravitve se je Dragica srečala tudi z zvokom gonga, ki lahko s svojim bogatim spektrom različnih tonov, frekvenc in barv v kombinaciji z namenom odnaša naše utrujene in bolne vsakdanje vibracije. »Dobesedno očaral me je. Ne samo, da me je ozdravil, iz mene je potegnil vse trpljenje in bolečino, tako iz telesa kot iz duše, tako da sem preprosto rekla: To je to. Igrala bom gong. Tako sem se odpravila v šolo igranja gonga k učitelju Donu Conreauju.  Kmalu bom tudi odprla svoj center za zvočno terapijo in jogo. Gong nas z zvokom odpira, nam daje krila in nas poveže z univerzumom, samo poslušati moramo notranji glas, združuje naš racionalni, intelektualni del z intuitivnim, kreativnim,« s polno žlico zajame različne vidike ustvarjalnega življenja Dragica in doda, da se poleg gongov ukvarja tudi z jogo, predvsem jogo kundalini, ki ji pomaga izprazniti um in negativne misli transformirati v pozitivne. K temu doda, da sta ji prav joga in meditacija pomagali, da ni bilo pretežko, ko se je odločila živeti. »Zdaj je joga postala del mojega življenja, dopolnila sem jo s šolami joge pri svojem učitelju Donu Conreauju in Sadhani Singha, v svojem centru za zvočno terapijo pa bom poučevala jogo kundalini ter prenesla znanje in svojo izkušnje na druge,« načrte podeli Dragica Kopjar, ki ustanavlja tudi društvo za družine, ki so izgubile najbližje v železniški nesreči.

Združeni močnejši
Ko je prvič odšla k progi, kjer je umrl njen sin, si je rekla, da bo ustanovila združenje družin oseb, ki so se ponesrečile na železnicah, in da bo na ta prostor pripeljala novinarje. »Novinarje sem že pripeljala, zdaj mora združenje samo še začeti delovati. Zavzemali se bomo za to, da se na kritičnih točkah, kjer ljudje prehajajo, a ne bi smeli, proge ogradijo in da se nekatere prehode premesti, zahtevali bomo postavitev signalizacije v manjših krajih, redno vzdrževanje preglednosti itn. Vsekakor bomo tudi finančno pomagali družinam ponesrečenega člana, ker vemo, da je takrat najtežje, organizirali pa bomo tudi izobraževanja po šolah in fakultetah o varnosti,« poslanstvo društva jasno začrta Dragica, ki pa se je lotila tudi pisanja svoje prve knjige, ki bo namenjena predvsem materam, ki se soočajo z izgubo otroka, pa ne vedo, kako se spoprijeti s tem. Za konec čustvenega pogovora Dragica sporoča našim bralcem le še to, naj živijo s srcem in ne z razumom, ker je v srcu ljubezen, ki pozna odgovore na vsa vprašanja.