Kreativnost in inovativnost sta po njenem mnenju nujni tudi zaradi tega, ker je naš planet, kot pravi sama, »v velikih težavah, od ekoloških do finančnih sistemov, vse se podira, to pa je tudi priložnost za človeštvo, da dokončno popravi napake in zaživi v sožitju z naravo«. Ponosna je, da izdelujejo nekaj tako unikatnega, zdravega za otroke, s pridihom prekmurske tradicije ter so zanimivi za globalni trg. Ima sanje, da bi pomagala predvsem domačemu gospodarstvu in ozaveščala mlade, da lahko s trdim delom daleč pridejo. »Vse se da, če se hoče,« pravi Bianca Žvorc.

Rojena Murskosobočanka ste že pri 16 letih odšli v tujino. Tudi zato, ker niste bili prepoznani taki, kot ste bili, in vas je to utesnjevalo.
Res je, nekaj mi je že v otroštvu govorilo, da je svet prevelik in preveč zanimiv, da bi bila omejena z geografskimi mejami. Hotela sem tudi na šolanje v Anglijo kot 16-letnica in tako se je res začela moja »mednarodna pot«... Največ časa sem v svojem življenju preživela v Murski Soboti, New Yorku, Ljubljani, Zagrebu, Amsterdamu, Oxfordu, Hamptonu, Londonu, Düsseldorfu in Melbournu. Preden me je življenje pognalo v popolnoma drugo smer, sem sanjala, da bom živela na Novi Zelandiji.

Nekaj pa so zagotovo dodali zapisi DNK vaših starih staršev in staršev, da ste bolj oseba, ki nikjer prav za dolgo ne požene korenin.
Bolj se mi zdi, da poženem korenine vsepovsod hitro in obožujem svet kot cel ter se počutim kot državljanka planeta Zemlje, ne samo Slovenije, ZDA ali katere koli druge države. Moji stari starši so potovali po vsej Evropi za delom in si oblikovali bazo v Međimurju. Moji starši so še zelo mladi prišli v Mursko Soboto – mati iz Zagreba, oče iz Zadra – ter se popolnoma asimilirali v prekmursko okolje in ljudi. Moj oče je vojni veteran Slovenske vojske z medaljo za izjemne dosežke, glavni jezik doma pa je prekmurščina. (nasmeh) Bilo je res nenavadno, da smo se morali po vojni vsi boriti za slovensko državljanstvo, najbolj zame, kljub temu da sem rojena v Murski Soboti in nikoli nisem živela dlje časa na Hrvaškem. Sedaj se imam za državljanko sveta, dom pa je vsepovsod, kjer so ljudje, ki jih imam rada.

Kako ste torej postali multimedijska kreativka in kako vas je vse skupaj pripeljalo do modne industrije?
Starši moje mame so imeli šiviljsko delavnico na Hrvaškem, in ker so odlično obvladali madžarsko in nemško, so potovali po vsej Evropi, večinoma Avstriji in Nemčiji (kjer so tudi živeli mnoga leta), ter krojili in izdelovali fine obleke za gosposke ljudi. Kot otrok sem ogromno ostajala pri njih, ker so moji starši trdno delali v Sloveniji, ter hodila po šiviljski delavnici in oboževala njihovo delo z lepimi stroji singer ter risanje s kredo po materialih. Kot otrok sem enkrat celo pojedla krojaško kredo. To je bil začetek.

Tudi zato ste namesto v gimnazijo želeli v tekstilno šolo...
Natanko tako! Vendar so vsi rekli, da me je škoda zaradi mojih res izjemnih dosežkov in ocen v osnovni šoli, ter sem pristala na matematični gimnaziji. Po gimnaziji sem šla na spoznavni dan na ALU, vendar me je pogled na prazne hodnike arhitekture v Ljubljani premamil ter sem opravila sprejemne izpite in v času, ko sem že živela v New Yorku, uspešno in hitro končala arhitekturo. Ves ta čas sem bila obsedena z modo in naravnimi tradicionalnimi materiali, tako v smeri tekstila kot tudi v smeri arhitekture. Mislila sem, da bom gradila ekološke hiše, vendar me je bolj zabavalo ustvarjati in reciklirati oblačila. Po drugi strani sem bila obsedena s tehnologijo in računalniki ter sem zato šla na sprejemne izpite na zasebno umetniško šoli na Manhattnu School of Visual Arts. In ko so me sprejeli, sem zaprosila ameriško državo za skoraj 100.000 dolarjev šolnine, ki sem jo potem po petih letih res nečloveškega garanja v oglaševalskem svetu Manhattna odplačala z obrestmi...

A nekako odločilna je bila selitev v Nemčijo, kajne?
Ko sem se lani priselila v Düsseldorf, nisem imela dela in v tem času sem imela željo, da združim vse, v kar res lahko verujem in za čimer res lahko stojim – to so narava, otroci, živali, ekologija, veganski način življenja, umetnost in ilustriranje, notranji interjerji, moj talent in izkušnje v internetnem oglaševanju – v eno in rodil se je projekt BeeZeeEcoKid, ki sicer deluje v okviru mojega že osem let obstoječega podjetja BeeZeeDesigns.

V čem vidite morebitne prednosti življenja v tujini?
Sama sem zaljubljena v Slovenijo. Edini razlog za življenje v tujini je več ljudi in več možnosti za uresničitev sanj. Brez pridnosti in znanja pa se nikjer daleč ne pride. Na Manhattnu sem se do sedaj še najbolj počutila doma, saj ni pomembno, kakšno barvo kože imaš, od kod si, koliko denarja imaš, dokler imaš dobre ideje in si priden. V velikih urbanih središčih se tudi drugačnost zelo spoštuje in uspela sem najti kar nekaj ljudi, ki podobno razmišljajo kot jaz. Poleg tega je bilo vse na dosegu rok, najbolj pa pogrešam fantastično vegansko hrano, zelo hitre in poceni storitve, kar se tiče birokracije, popravil, nakupov na internetu, dostavo najboljše hrane na dom. Zato mi ni bilo treba iti v trgovino, nič kuhati ali pomivati, imela sem bistveno več časa za kreativnost, svoje kužke in za delo.

Je pa res, da je konkurenca v tujini velika in da uspejo samo najboljši…
Vedno sem se tega zavedala in se res trudila tako kot tudi vsi ostali mladi, ki pridejo za sanjami na Manhattan. 16-urni delavnik tam ni nič nenavadnega, delo konec tedna je samoumevno, če si želiš kaj ustvariti. Na leto imaš lahko največ teden dni dopusta, pa še tedaj si ves čas na računalniku in dosegljiv na mobilnemu telefonu. Po treh letih nisem zmogla več takega tempa, postala sem preveč asocialna. Ampak na Manhattnu se vsak dan dogaja toliko stvari, da nikoli ni dolgčas, ob kateri koli uri se lahko počne, kar koli želiš.

Ste oseba, ki je ves čas kreativna, zato ste uspeli tudi v ZDA. Kaj vam je torej dalo delo in življenje na Manhattnu?
Pridnost, toleranco za drugačnost, res izjemne izkušnje, talent za hitro oceno ljudi in njihovega značaja, zares fascinatno izobrazbo in profesionalne izkušnje, še bolj pa hitro osebnostno rast in ekstremno spoštovanje do narave. Ko vidiš in doživiš vse to, še večji pomen dobijo osnovne vrednote v življenju, kot so ljubezen, prijateljstvo, družina in zdravje.

Vodite torej podjetje BeeZeeDesigns, leto dni tudi podjetje BeeZeeEkoKids. Vanj ste vpeli nekdanje Murine delavke. Zakaj?
Zato ker imajo fantastične izkušnje in znanje glede tekstilnih izdelkov, ki jih jaz nimam. Sama ne bi mogla ničesar brez svetovanja in pomoči pri izdelavi prototipov naše družinske prijateljice, ki je bila nekoč vodja tehnološkega oddelka v Muri. Je edina, ki razume, kaj hočem v svojih kreacijah, in mi res pomaga izvesti kreativno idejo do konkretnega izdelka... Drugače pa tudi naši kooperanti zaposlujejo ogromno ljudi, ki so bili nekoč v Muri. Pomembno mi je tudi, da je čim več ljudi iz Slovenije vpletenih v moje delo in izdelke. Ne samo, da so naši izdelki ekološki, ampak so tudi izdelki pravične trgovine in spodbujajo slovensko gospodarstvo ter ekološko pridelavo in obdelavo izdelkov.

Nasploh ste prepričani, da Prekmurje ima potencial, le ljudem je treba dati priložnost, da se izkažejo…
Vedno. Vsakdo ima talent za nekaj, le odkriti ga je treba in razvijati. S pridnostjo se vse da, sreča in talent pa seveda pomagata. Vidim tudi velik potencial v ljudeh, ki so mogoče invalidi ali iz socialno ogroženih okolij. Izobrazba je sicer super, a če je nekdo priden in se je sam nekaj naučil res dobro, to zares spoštujem.

Materiali so vsi naravni in pri vseh dobaviteljih si prizadevate, da bi bili za svoje dobro delo tudi pošteno plačani. Od kod torej uvažate materiale?
Imamo različne izvore naših surovin. Največ porabimo ekobombaža in ekolana. V Mariboru nam s švicarskimi certifikati tkejo 100-odstotni ekobombaž in 100-odstotni ekolan, ki izvira večinoma iz Turčije in Afrike. Naši otroški bodiji in majčke so delno afriškega izvora. Gre za projekt solidarnosti v tanzanijski vasi Meatu, kjer vsa vas živi od pridelave in predelovanja izdelkov iz biobombaža. Manjši delež izdelkov za dojenčke je ameriško-indijskega in nemškega izvora. Vse to bi rada nadomestila s slovenskimi izdelki, moram pa priznati, da so izdelki iz Afrike sanjski glede kakovosti in izdelave. Res sem bila prijetno presenečena in navdušena ob prejemu prvih vzorcev. Če bi v Sloveniji našla izdelovalce take kakovosti in takega ekobombaža, bi bila to uresničitev mojih ekosanj.

Z veseljem bi več delali s slovenskimi dobavitelji, a jih za zdaj še niste našli…
Nihče v Sloveniji se žal za zdaj ne ukvarja z izdelavo otroških oblačil iz ekoloških materialov, vendar se že pogovarjam o projektu za obnovitev stare prekmurske tradicije pridelave ekološke konoplje. Za zdaj so to zelo majhna polja industrijske konoplje po Prekmurju, problem pa sta pomanjkanje tehnologije, ki je bila sicer uničena v 50. letih, in pomanjkanje znanja. Jezi me, da nekaj pohlepnih posameznikov kuje dobičke na račun drugih Slovencev in naše umirajoče Zemlje... Namesto da bi Slovenija uporabljala izdelke iz domače konoplje, ki je odlična za milijon in eno reč, uvažamo strupen tekstil iz Azije. Namesto da bi hranili naše ljudi, mečemo denar državam, ki onesnažujejo naš planet in ne spoštujejo osnovnih človeških in še manj živalskih pravic. Želim si, da ljudje preberejo sestavo in izvor vsega, preden kaj kupijo, in se malce zamislijo, kaj podpirajo s svojim denarjem. Upam, da bom v bližnji prihodnosti dobila res 100-odstotno vse v Sloveniji... Kaže dobro, saj do mene že prihajajo ljudje, ki bi mi lahko pomagali to uresničiti.

Na mizi ste imeli ponudbo za vložek pol milijona funtov, pa ste jo zavrnili. Kaj natančno se je dogajalo?
Prijatelj moje najboljše prijateljice iz Londona se je navdušil nad njenimi oblačili in potem, ko mu je povedala glede koncepta in mojih želj za prihodnost, sem se dobila se z njim in partnerjem, ki je bil takoj pripravljen vložiti kapital v mojo idejo. Do sedaj sem namreč uresničila le en odstotek svojih idej in želja glede projekta in izdelkov BeeZeeEcoKid, vloženi denar pa bi mi omogočil sanjsko promocijo in izobraževanje potencialnih kupcev, res ogromno paleto izdelkov, ustanovitev majhnih fizičnih trgovin po urbanih središčih sveta in na splošno več strank.
Žal je bil pogoj, da se izdelava materialov in izdelkov preseli v Bangladeš, zaradi cenejše delovne sile in materialov, seveda. To zame nikakor ni bilo sprejemljivo, saj je del koncepta BeeZeeEcoKid pospešiti lokalno gospodarstvo in ekološko pridelavo. Vendar bi bili v tem primeru vprašljivi izdelava iz ekoloških materialov in kakovost, prav tako ne bi bila mogoča pomoč mojim sonarodnjakom. Še preden je gospod končal stavek, sem žal morala reči ne. Nočem biti H&M ali C&A, hočem biti BeeZeeEcoKid Made in sLOVEnia.

Kaj je za vas torej posel – zaslužek ali družbena odgovornost?
Kombinacija obojega. Poskušam živeti etično in spoštljivo do narave in živali. Sem tudi glas nedolžnih in tistih, ki jih večina ljudi ne sliši – otrok in živali. Sem občutljivo bitje in prebrala sem ogromno o ekologiji, naravi, naravnih materialih in ekoloških izdelkih na splošno. Ne kupujem ogromno stvari, ampak malo in pri teh je poudarek na kakovosti. Vedno razmišljam, kaj stoji za mojim nakupom. Ne kupujem čevljev iz usnja, izločila sem vse izdelke iz svojega življenja, ki niso vsaj delno ekološki. Ne smejo vsebovati sestavin živalskega izvora; gre za vse od hrane do čistil za hišo do oblačil.
Žal sem največjo luknjo videla pri oblačilih, vse je pobarvano s strupenimi barvami, plastificirano, poliestrsko ter umetno do te stopnje, da nikoli ne vemo, kaj nosimo. V Aziji tekstil lahko vsebuje primesi, kot so kovine, plastike in druge kemične sestavine, ki dražijo kožo, pri dojenčkih pa lahko povzročijo tudi rakasta obolenja. Ogromno ekoloških izdelkov je pobarvanih z neekološkimi barvami ali beljenih, kar uniči pristnost in kakovost osnovnega tekstila.