Asja Širovnik je svetovljanka, ki nenehno stremi k izobraževanju in širjenju obzorij. Pri devetih letih se je z družino preselila na Nizozemsko, pri 16 letih pa sta se s sestro odpravili živet v Španijo. Sledila je selitev v ZDA, natančneje v Boston, kjer je na univerzi Suffolk študirala literaturo, zgodovino, antropologijo in psihologijo. Po diplomi se je lotila magistrskega študija psihoanalize v Bostonu (Boston Graduate School of Psychoanalys), nato pa diplomirala še iz hipnoterapije na Novi Zelandiji.

V Bostonu sta s sestro na podiplomski ravni študirali psihoanalizo in bili daleč najmlajši študentki. Kako sta se znašli?
Res je. Predzadnja oseba po starosti je bila 15 let starejša od naju. Toda v okolju psihoanalitikov, odprtih, toplih in razumevajočih ljudi, sva bili kot najmlajši zelo dobro sprejeti. Gojili sva nekakšno otroško radovednost, zmeraj sva raziskovali, delali dodatne naloge, zato sva si pridobili naklonjenost in podporo tako profesorjev kot kolegov. Ko sva uspešno končali prvi del študija, sva se odločili, da bova počeli druge stvari, preden se odločiva dokončati, in profesorje s to novico kar nekoliko razžalostili. Nekateri so dejali, da naju bodo čakali, in še zdaj občasno prejmeva elektronsko sporočilo mentorja, ki sprašuje, kako sva in kdaj se vrneva.

Kakšen je bil razlog za to, da nista postali magistri psihoanalize?
Zmotila naju je interpretacija človekove podzavesti te dotične psihoanalitične šole, pa tudi združenja ameriških psihoanalitikov. Podzavest namreč interpretirajo kot neraziskano, temno področje človekovega uma. Jaz takrat nisem imela znanstvenih dokazov, s katerimi bi to ovrgla, čutila pa sem, da ta razlaga ni pravilna. S sestro sva trdili, da je to res samo v primeru, če pod drobnogled vzamemo mentalno bolne ljudi. Freud je denimo zapisal vso teorijo o človekovi podzavesti na osnovi bolnikov, ne na podzavesti zdravega človeka. Medve s sestro meniva, da je podzavest naš zaveznik in v svojem bistvu dobra. In na tem mestu je padla odločitev, da najdeva šolo, ki bo razumela in preučevala zdravega človeka.

In to »zdravo psihologijo« ste našli na Novi Zelandiji, na šoli hipnoterapije?
Res je. Tamkajšnje združenje hipnoterapevtov meni, da je podzavest človekov prijatelj. Če je v katerem koli obdobju življenja ranjena, ima sicer mračne »lise«, toda te lahko odstranimo. V hipnoterapiji temu pravimo zdravljenje spomina. Če podzavest nagovorimo s pozitivno sugestijo, se človek takoj začne spreminjati, krepiti, se osvobodi, čuti olajšanje. Dostikrat v temu procesu prihaja do integracije osebnosti, ko se »odlomljeni« košček osebnosti doda in se posameznik počuti spet celosten in osvobojen.

Ste tudi kakšen »delček« sebe vrnili s hipnoterapijo?
S pomočjo hipnoterapije sem pri sebi zelo veliko naredila. Začelo se je z odvajanjem od kajenja in moj prvi stik s hipnozo je bil fantastičen. Ponudil mi ga je sam Yefim Shubentsov, ki mu pravijo »nori Rus«. On se ukvarja predvsem z odvajanjem od kajenja in s hujšanjem s hipnoterapijo. Njegovo delo preučujejo celo znanstveniki s Harvarda, a nihče do danes še ni natančno znanstveno utemeljil njegove metode, čeprav so rezultati očitni. Opazovanje njegove »mistične« moči me je fasciniralo in navdahnilo, da poskusim še sama. Hipnozo sem že za časa študija uporabljala tudi na sebi in se z velikim užitkom reševala »madežev« nekje globoko v sebi...

Kako se širi glas o vas in vašem delu?
Yefim Shubentsov nima niti svoje spletne strani, pa so se pri njem oglasile Meg Ryan in mnoge druge zvezde. Njegova telefonska številka potuje kot po nekem tihem telefonu. Če si zares dober, ljudje že nekako izvedo zate. V to verjamem in vidim, da se tudi glas o meni širi na podoben način. Ko sem se z Nove Zelandije vrnila v Slovenijo, sem pomagala prijateljem in prijateljem prijateljev. Krog se je prek priporočil širil in zdaj se mi oglašajo ljudje iz vse Slovenije. Res pa je, da sem nedavno končno ustanovila svojo spletno stran, ker ljudi pogosto zanimajo podrobnosti mojega dela. Če vas zanima več, obiščite www.sirovnikinstitute.com.

Kdo sicer prihaja k vam? Lahko postrežete s kakšno zgodbo?
Moram priznati, da se oglasijo po večini ženske, in to vseh starostnih skupin. Spomnim se deklice, stare 16 let, ki je imela težave s kajenjem opojnih substanc, pustila je šolo in imela groznega fanta. K meni jo je napotila babica s prošnjo, naj jo rešim, in prišla je seveda z odporom. Pokazala sem ji, da lahko v hipnozi doživi veliko lepša čustva in večji mir ter spokojnost kot s katero koli opojno snovjo. Tudi v samohipnozi, pri kateri ne potrebuje moje prisotnosti. Naročila sem ji, naj si ne postavlja nalog, ki jih mora opraviti, ampak naj si predstavlja sebe čez deset, dvajset let in vizualizira svoje cilje. Kasneje se nisva več srečali, ker sem v tistem času veliko potovala in živela v tujini, toda pred kratkim se je zgodil pravi mali čudež. Na ulici sem srečala žensko, ki me je pozdravila in vprašala, ali se je spominjam. Bila je mama te deklice, ki mi je zaupala, da je njena hčerka takrat uspešno končala letnik, da nadaljuje šolanje, da je pustila takratnega fanta in ima zdaj novega, primernega partnerja in nasploh se je v vseh pogledih ona in s tem njeno življenje spremenilo na bolje. »Ne samo to, celo jaz sem se ponovno vpisala na fakulteto. Vse je možno!« je pripovedovala srečna mama in obe sva bili ganjeni.

Mladim ljudem lažje pomagate kot starejšim, ker njihova podzavest še ne živi dolgo s svojimi »madeži«.
Mladim ljudem lahko res hitreje programiramo podzavest, s pozitivnimi sugestijami lahko pri njih naredimo prave čudeže. Imela sem na primer dekle s socialno fobijo, ki jo je hromil strah, če je morala spregovoriti pred družbo. Po treh terapijah so njene težave izginile in strah ji danes ne predstavlja nobene ovire več.

Kaj pa nekoliko starejši? So bolj trd oreh?
Kakor kdo. Ljudje sredi dvajsetih let prinašajo čudovite zgodbe; imela sem primer dekleta, ki je želelo odpraviti sledi svojega nesrečnega otroštva. Zadostovali sta dve terapiji in počistilo je s travmami. Neka druga ženska sredi tridesetih let me je obiskala ob ločitvi od moža in dejala, da ves čas joče, da »razpada«. Naredili sva hipnozo, s katero se je povezala s svojim notranjim jazom. Čez pet dni se je vrnila in povedala, da je bolečina odšla, da se čuti pomirjena in da razume, da se je vse, kar se je zgodilo, zgodilo z namenom. Da je zdaj na pravi poti.

Kako lahko definiramo notranji jaz?
Ko pridemo v stik s svojim notranjim jazom, življenje ni več kaos. To je tisti del tebe, ki nenadoma ve vse odgovore na izpitu, tisti del, ki ustavi avto tik pred nesrečo, ki sluti, da bo zazvonil telefon, in se čez sekundo to zgodi... Ko se povežemo s tem delom sebe, je vse mogoče. In vsi se lahko povežemo, ne glede na blokade, le da pri nekaterih traja krajši, pri drugih daljši čas.

Pa najstarejša oseba, ki vas je obiskala in rešila kaos v svoji duši?
Spomnim se gospe, stare 79 let, ki je več desetletij trpela za nespečnostjo. Začelo se je z drugo svetovno vojno in travmami, ki jih je doživljala zaradi bombardiranja. Vse je že preizkusila in ni verjela, da bi ji lahko hipnoterapija zares pomagala. Pri meni je zaspala in od silnega razburjenja pozabila očala, ko je odhajala. Ni mogla verjeti, s kakšno lahkoto je utonila v spanec. »40 let nisem spala!« je vzklikala. Ko je odšla skozi vrata, sem se zjokala še jaz.

Vas pogosto presunejo učinki vašega dela?
Včasih res. Takrat ne vem, kdo dogajanje občuti kot večji čudež: jaz, ki ga opazujem, ali tisti, ki ga doživlja. Zgodi se, da tudi skupaj jočemo.

Tudi moški kdaj spustijo solzo olajšanja?
Tudi, čeprav so trši oreh. Pogosto je njihov »uradni« razlog, zaradi katerega pridejo, stres. Nekateri so že tako uničeni, da se kar zgrudijo na moj kavč. Običajno pri moških »počistim« še kaj drugega, če tako začutim, čeprav težav morda ne omenijo. Medtem ko se ženske rade pogovarjajo o svojih občutkih in so bolj pripravljene na samorefleksijo. Pri njih ni ugank.

Omenili ste fobije. Kako te rešujete?
Fobije so moja specialnost, lahko rečem. So gotovo eno mojih najljubših področij. Razlog: zelo enostavno jih je odpraviti, pri nekaterih celo v pol do ene ure. Najprej jih moramo seveda odkriti in poiskati vzrok zanje. Ločiti moramo med resničnimi nevarnostmi in fobijo. Fobija je po definiciji nesmiseln, iracionalen strah, pri katerem pa si ne moremo pomagati. Zato nas v primeru fobije pred globoko vodo stiska v grlu že, ko z letalom letimo čez morje. S hipnoterapijo se asociacija med globoko vodo in življenjsko nevarnostjo pretrga in ta »nesmiseln strah« je odpravljen.

Rešujete tudi ciklične vzorce, kot je na primer vsakomesečni boj s financami?
Tudi. Neustrezen odnos do denarja ali nenehno »odtekanje« denarja je lahko povezano s podzavestnimi vzorci. Ali če se nam nenehno dogaja, da srečujemo podobno neprimerne partnerje, da postanemo v zvezah odvisni od odnosa, da se pogosto poškodujemo, kaj izgubimo... Vse to so ciklični vzorci, ki so ovira v podzavesti, in hipnoterapija jo lahko premosti.

Zelo veliko ste se izobraževali, nenehno izboljšujete sebe in druge. Je vaše poslanstvo napredek?
Človek na sebi nikoli ne sme nehati delati. Vedno smo lahko še boljši. Naši evoluciji ni konca. Ko to spoznamo in začnemo uresničevati, se zavemo, da nismo le številka, ki se je rodila in bo umrla, ampak nekdo, ki ima veliko ponuditi in ki pušča sled.