Anastazija Bizjak, predsednica Slovenskega društva Transplant, katere zgodbo smo opisali uvodoma, je povedala, da je darovanje organov v Sloveniji anonimno. Bolnik, ki je deležen presaditve organa, nikoli ne izve imena in naslova darovalca, svojci le-tega pa lahko izvedo le, ali je bil organ presajen in ali je operacija uspela. »Osebno se družini darovalca tako ne morem zahvaliti. Smo pa v Sloveniji iznašli način, s katerim lahko javno izrazimo zahvalo in spoštovanje vsem živim darovalcem organov in družinam mrtvih darovalcev. Evropski dan darovanja in zdravljenja s presaditvijo smo letos v Sloveniji zaznamovali že tretjič, in sicer 16. oktobra s prireditvami v Ljubljani in Murski Soboti, ki so se jih udeležili ljudje s presajenimi organi, njihovi svojci in prijatelji ter medicinsko osebje.«

Organov primanjkuje
Transplantacijska dejavnost je v zadnjih desetih letih v Sloveniji zelo napredovala. Poleg organov (srce, jetra, ledvice, trebušna slinavka) presajamo pri nas tudi tkiva: roženico, kostni mozeg, kožo in kosti, in sicer večinoma od mrtvih, pa tudi od živih darovalcev. »Rezultati zdravljenja s presaditvijo so v Sloveniji na visoki ravni in so primerljivi s svetovnimi statistikami,« je povedala Bizjakova in dodala, da je kljub naši vključenosti v evropsko mrežo Eurotransplant organov za vse, ki bi presaditev potrebovali, premalo. »Na območju Eurotransplanta, ki združuje 125 milijonov ljudi, umrejo vsak dan štirje bolniki, ki niso dočakali presaditve organa,« je dejala predsednica Slovenskega društva Transplant, društva, ki združuje bolnike s presajenimi organi in tkivi, njihove svojce in medicinsko osebje ter izvaja družabne, izobraževalne, rekreativne in druge aktivnosti. Po podatkih Slovenija-Transplanta (Zavoda RS za presaditve organov in tkiv), osrednje nacionalne ustanove na tem področju, je 30. septembra 2010 na presaditev organa od umrlih darovalcev v Sloveniji čakalo 155 ljudi (102 ledvico, 39 srce in 14 jetra). Kdaj bodo poklicani na poseg in ali bodo preživeli, je odvisno predvsem od tistih, ki naj bi se odločili za darovanje.

Največja darila
»Darovanje organa je največji dar, ki ga je posameznik prejel za časa življenja. Je pa tudi največji dar, ki ga je lahko v življenju dal. Menim, da je ta misel dovolj prepričljiva za vsakega človeka, ne glede na to, katere filozofske ali verske opredelitve je,« je povedala sogovornica in dodala, da bi se morali o darovanju organov ljudje pogovarjati že za časa življenja v družinskem krogu. »Mnogi ljudje se za umrle svojce bojijo. Nekoč sem slišala, da jih je strah, da jih bo odvzem bolel. Sprašujejo, ali so njihovi dragi resnično že mrtvi, ker jih zdravniki po možganski smrti vzdržujejo na aparatih. Morda je lažje preboleti izgubo svojca, morda je žalovanje manj boleče ob zavedanju, da je bilo ob izgubi enega življenja rešenih ali olajšanih več življenj,« je povedala Bizjakova, ki spodbuja, da se po sedaj veljavnem zakonu vsak posameznik, ki bi želel darovati organe, pisno izreče na pooblaščenih mestih in odločitev bo zapisana na kartici zdravstvenega zavarovanja. »Odločitev ni dokončna, kasneje jo lahko tudi prekličete,« je še dodala sogovornica. V Sloveniji je bilo izpeljanih več uspešnih akcij za iskanje primernih darovalcev kostnega mozga. Zbralo se je okoli 12.000 registriranih potencialnih darovalcev in Bizjakova je prepričana, da so ti ljudje tudi potencialni posmrtni darovalci organov. V Sloveniji javnost torej le ni tako nenaklonjena darovanju, kot prikazujejo nekateri.

Zgodba drobne bojevnice, ki je v dar prejela pljuča
Alja Klara Ugovšek je v osemnajstih letih svojega življenja doživela in preživela že mnogo. Ko je bila stara štiri mesece, so ji zdravniki diagnosticirali cistično fibrozo, bolezen, ki ji je skozi leta z gosto sluzjo mašila pljuča. Leta 1992, ob njenem rojstvu, so statistike govorile o tem, da bolniki v povprečju živijo samo sedem let. Alja je kot prava bojevnica preživela to napoved, čeprav je njena bolezen rodila vrsto težav. Pri 14 letih so ji diagnosticirali osteoporozo, predpisano je imela nočno hranjenje prek sonde, bila je na operaciji za nosne polipe, razvil se ji je diabetes in potrebovala je inzulinsko terapijo. Toda vse to ni niti omembe vredno v primerjavi s težavami, ki jih je imela Alja malo pred presaditvijo s pljuči.

Njena pljuča so bila polna goste sluzi, ki ji je onemogočala dihanje. Potrebovala je tekoči kisik, s katerim je hodila tudi v šolo. A ne za dolgo. Njeno zdravstveno stanje se ji je tako poslabšalo, da so namesto nje dihale naprave na intenzivnem oddelku bolnišnice, njeno življenje je bilo ogroženo, zato se je uvrstila visoko na urgentno listo med čakajočimi na presaditev. Na srečo se je ustrezen organ zanjo hitro našel in danes Alja z njim živi. Brez organa darovalca bi njeno življenje zastalo za vedno.

Ob presaditvi je Alja tehtala komaj 30 kilogramov. Zdravniki so menili, da lahko tako nizka teža in šibkost prispevata k slabšemu izidu, toda Alja je tudi tokrat oporekala statističnim pričakovanjem. »Konec septembra je nekdo, preden je odšel na 'lepši' svet, daroval svoja pljuča meni. Zaradi tega sedaj živim. S pljuči, ki so zdrava, lahko grem brez skrbi na morje ali v hribe. Ko si zaželim, lahko sedem na kolo, ne da bi razmišljala o kisiku. Ponovno sem se rodila!« danes pove Alja in doda, da je izredno hvaležna darovalcu za njegovo humano odločitev.

Življenje male Amelie po transplantaciji jeter
Amelie se je rodila z redko boleznijo ­− biliarno atrezijo. Ker je po rojstvu lepo napredovala, starši niso slutili, da ima življenje ogrožajočo bolezen. Diagnozo so ji postavili, ko je imela dva meseca, in kmalu je postalo jasno, da bo transplantacija jeter edina rešitev.

Kljub težavnemu in dolgotrajnemu posegu je ta kmalu pokazal uspeh. Amelie je izgubila za jetrne bolnike značilno barvo kože in beločnic. Po transplantaciji je morala sicer jemati veliko zdravil, da bi telo nov organ sprejelo, kar je pri tako majhnem otroku precejšnja težava, a so ji na srečo zdravniki že po enem letu zmanjšali število zdravil na samo en imunosupresiv. Deklica je sčasoma pridobila težo, zrasla, shodila in nadoknadila vse zamujeno, tako da se danes ne počuti drugačna od svojih vrstnikov. Njena edina omejitev je, da bo morala zaradi zmanjšanega imunskega odziva še nekoliko počakati na vrtec.

»Ta težka življenjska preizkušnja nam je veliko vzela, a nas je tudi naučila, da dar življenja in zdravje nista nekaj samoumevnega. Spremenila nam je življenjske prioritete in vrednote. Za neprecenljivo darilo smo neizmerno hvaležni darovalcu organa in njegovi družini, ki se je v svoji izgubi odločila podariti del sebe,« je povedala Ameliejina mama Nataša Jerenec.

Eno darilo: rešitev za dva

Matjaž Sila je transplantacijo ledvic doživel leta 2001, pri 31 letih. Pred tem je bil 19 mesecev na hemodializi. Čeprav hemodialize ni težko prenašal, ga je ta omejevala pri vsakodnevnih načrtih, zato si je ves čas potihoma želel nov organ. »30. oktobra 2001 ob 19. uri so me poklicali iz Centra za transplantacijo in sporočili, da imajo ledvico zame in da moram biti v dveh urah na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Žena je bila takrat ravno noseča, zato sem rahlo okleval, ampak kasneje sem le pripravil svoje stvari in se odpravil v bolnišnico, kjer so mi povedali, da bo operacija izvedena naslednji dan ob osmih zjutraj,« pripoveduje Matjaž o hitrem poteku dogodkov, ki so mu spremenili življenje. V bolnišnici je spoznal »sotrpinko« Anastazijo Bizjak, sedanjo predsednico Slovenskega društva Transplant, in izvedel, da si delita ledvico istega darovalca.

»Če pomislim, da je ena oseba omogočila normalno, zdravo življenje kar dvema po svoji smrti, sem ganjen. To je izredno lepo dejanje,« pove Matjaž in nadaljuje: »Pred presaditvijo sicer nisem bil nasprotnik darovanja organov po smrti, toda ko sem to čudovito darilo sam prejel, danes vsem, ki me vprašajo, svetujem, naj se odločijo za to izjemno človekoljubno dejanje, ki ne zahteva prav nobenega resničnega odpovedovanja, prinaša pa neprecenljive koristi sočloveku,« je povedal sogovornik, ki danes živi normalno življenje. Kot da ne bi bil nikoli bolan, pove in našteje, da brez omejevanja uživa v hrani in pijačah, lahko se ukvarja s športom, je zaposlen za skrajšani delovni čas (štiri ure), preostanek časa pa preživi s svojo ženo in otrokoma, zdaj starima sedem in devet let.